Uredniška beseda
Sovražni govor v prijateljskem ognju
08. 09. 2010
Tomažu Ertlu res ni bilo lahko. Kar polovica zaposlenih v ljubljanski Službi državne varnosti je morala dneve in noči prebirati neposlušne časnike in revije, da je Ertl lahko pravočasno obvestil tožilstvo, centralni partijski komite in branilce ustavne ureditve. Ljudski oblasti je nato, kot beremo v tem zanimivem stenogramu sestanka jugoslovanskih policijskih in varnostnih struktur v Beogradu 7. aprila 1988, fragmentarno objavljenem v knjigi Igorja Omerza Edvard Kocbek - Osebni dosje št. 584, s prepovedmi objav uspelo gasiti, kar se je gasiti še dalo.
»No, obstaja pa morda še možnost, da je restriktivni duh novega zakon pravzaprav samo način, kako medijem hitro pomagati iz recesije. Kar je prepovedano, se namreč najslajše bere.«
Pravočasno prebiranje pa seveda ni bilo dovolj. Ertl je zelo nazoren, ko se mora braniti pri zveznih varuškah: »Mi smo zbog svega toga do sada gonili Boterija, Ervina Hladnika, Zavrla, Blažića, pa opet Blažić, Zavrl, Hladnik /.../ mi smo davali, samo u prošloj godini, po gradjanskoj desnici 127 informacija, o Ruplu 34, o Hribar Spomenki 27, Bučaru 47, Blažiću 20, Pučniku 4, Ošlaku 5, od tih novih društvenih pokreta - po Hrenu 17, Janši 10, Mastnaku 14, Tomcu 7, ukupno 113; po Rimskokatoličkoj crkvi 22, o Stresu, Koncilju, Stregariju, Grilu itd. itd.« In rezultat vseh teh naporov?... pa je bilo »zabranjeno izlaženje Mladine nekoliko puta, pa Katedre«, »pa je tako sprečeno objavljivanje Ljube Sirca na anketu Nove revije«, »sprečen je Dragan Antić u intervjuu koji je napravljen sa Milovanom Djilasom, objava tog intervjua u Mladini je sprečena«, »sprečeno je da se objavi pismo Šešelja Stanetu Dolancu, itd.,« obvešča Ertl. In obenem resignirano priznava, da je Novi reviji vseeno uspelo objaviti celotno korespondenco med Sircem in organi za notranje zadeve, Antićev intervju pa je mimo cenzorskih oči pripeljala mariborska Katedra. Pustimo zdaj ob strani to, da gre za enega od dokumentov, ki jasno potrjujejo, kako globoko policijska je bila Socialistična republika Slovenija še dve leti pred prvimi večstrankarskimi volitvami - to seveda ni nobena nova ugotovitev, je pa vedno znova pomenljiva. Za današnji čas je bržkone pomembneje, da je oblastna nomenklatura svojo moč, s katero je lahko preprečevala in prepovedovala objave besedil, uzakonila. Pa tu ni šlo le za legendarni 133. člen kazenskega zakonika, ki je strogo kaznoval sovražno propagando, razumljeno poljubno široko - to je bila pač represija samoljubne oblasti po vsebini. Svobodo govora je namreč močno omejila že jugoslovanska ustava. Človeka so lahko zaprli že, če je svoje heretične misli zaupal svojemu intimnemu dnevniku ali »prijatelju«, če je neprevidno govoril za kavarniškim omizjem, celo če so »utemeljeno sumili«, da so se mu takšne misli podile po glavi - pa čeprav jih ni nikoli nikjer ne izrekel ne zapisal ...
Ti časi so, upajmo, enkrat za vedno minili. Svoboda govora je danes zagotovljena z ustavo, prav tako je z ustavo zagotovljena pravica do popravka in odgovora, ustava pa za protiustavno določa tudi vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti kot tudi razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti ter spodbujanje k nasilju in vojni. Zakaj se je torej snovalcem novega predloga zakona o medijih, že četrtega po demokratičnih spremembah, zdelo pomembno, da v predlog zapišejo tudi določila o prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti, skupaj z njimi pa pristojnemu ministrstvu celo zaupajo upravni in inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega določila? Še več, zakon določa, da lahko pristojni inšpektor, torej uradnik (!) ministrstva za kulturo, ki je seveda podrejen vsakokratnemu ministru, ta pa ministrskemu predsedniku, v primeru kršitve celo prepove (!) izdajanje medija, torej izdajatelju prepove opravljanje njegove dejavnosti. Upam, da ne rečem nič blasfemičnega, če zapišem, da je v demokratičnih državah za takšne prepovedi lahko pristojno samo sodišče, ne pa presojevalna (ne)moč inšpektorja za medije, novodobnega specialista za metafore. Nič čudnega potem, da kazenske določbe novega predloga zakona obsegajo kar sedmino celotnega besedila, ki je že sicer v imenu koontraverznega »javnega interesa« polno omejitev, zapovedi in prepovedi. Duh novega predloga je namreč dejansko duh zapovedi, omejitev in prepovedi. Pa naj gre za omejevanje lastniških deležev, za prepoved hkratnega lastništva časnikov ter radijskih in televizijskih programov, za predkupne pravice novinarjev v primeru prodaje lastniškega deleža medija, za preprečevanje omejevanja konkurence, za zaščito slovenskega jezika, za določitev, kaj vse mora vsebovati temeljni pravni akt izdajatelja, za obvezujoče mnenje uredništva pri imenovanju ali razrešitvi odgovornega urednika, ali za določitev, kdo sploh je lahko odgovorni urednik in kdo ne ... Skratka, država si jemlje pristojnosti vplivanja tako na vsebino medijev, njihove kadrovske odločitve kot na poslovne zadevščine. Ustavimo se tokrat le pri tako imenovanem sovražnemu govoru, ki bo lahko, kot rečeno, če bo novi predlog zakona sprejet, razlog za prepoved medija. Kadar namreč v demokratičnih državah govorimo o (ustavni) pravici do svobode govora, govorimo načelno. To pomeni, da svobode govora ne razumemo brezmejno, ampak v njeni odgovornosti. Moralni, etični, tudi pravni. Kadar pa nekaj opredeljujemo za sovražni govor - v smislu spodbujanja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ali za razpihovanja narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti - lahko govorimo samo konkretno. Od primera do primera. Spomnimo se le danskih karikatur, ki so povzročile burne (v besedah in dejanjih) odzive muslimanskega sveta. V strahu pred takšnimi odzivi so se le redki evropski politiki postavili na stran pravice do svobodnega izražanja: le redki so opozarjali, da objava takšnih karikatur lahko sproži burno debato, lahko vzbudi ogorčenje, lahko razžali, lahko terja opravičila za razžalitev, lahko požene tudi intervencijo sodnih oblasti, ne more in ne sme pa biti opravičilo za nasilje. Vprašanje medijskemu inšpektorju, po kakšnih kriterijih bo razsojal, ko bo ugotavljal, kaj je in kaj ni sovražni govor, se tako ponuja samo po sebi. Predlog zakona te govoreče sovražnosti namreč nikjer določneje ne opredeljuje. Ali je, denimo, naslovnica nekega tednika, na kateri vidimo Janeza Janšo kot premiera, oblečenega v nacistično uniformo, z dvignjeno desnico in napisom Juden Raus!, sovražni govor ali ne? Je to karikatura v nekem drugem tedniku, ki kaže nasmejanega ljubljanskega župana Zorana Jankovića sredi novega stožiškega stadiona, pod njim čredo ovac, nad njim pa napis Ein Volk, ein Reich, ein Führer? Pa spet: smo na terenu sovražnega govora, če se, na primer, pisec opredeli zoper novi družinski zakon, ki izenačuje zakonsko skupnost heterospolnih in istospolnih parov, ali pa širi sovražni govor tisti, ki takšno razmišljanje označi za - sovražni govor? Je nasprotovanje podpisu arbitražnega sporazuma s Hrvaško spodbujanje sovražnosti? So zapisi o domnevni ljubici predsednika države netenje sovraštva in nestrpnosti (do predsednika, ki predstavlja državo, ali nemara do ljubice, ki predstavlja civilno družbo?) in torej nasprotujejo javnemu interesu? In tako naprej. In tako naprej. Pomnožena moč države nad vsebino medijev, zaupana celo uradniku - to moč želi formalizirati predlog novega zakona -, nas bi zato morala še kako skrbeti. Prvič zato, ker lahko v tej želji, ne da bi bili posebno paranoični, vidimo apetite po (še) večjem političnem nadzoru medijev, skritem za tako imenovanim javnim interesom - potem ko je izpuhtel denar za bolj subtilno finančno obvladovanje. Drugič pa zato, ker se želi za arbitra, ki bo določal in odločal, kdaj neki medij spodbuja sovraštvo, neenakopravnost, nestrpnost itn., v osebi inšpektorja postaviti kar vladajoča politika sama. Njen zvijačni um pa misli tudi na - mračne, kajpada - čase, ko morda ne bo na oblasti: dikcija zakona s svojimi sankcijami kar spodbuja pritoževanje, tožbe in ugovore, se pravi vzvode, ki so pisani na kožo slovenskemu občestvu. Lahko pa prijazno verjamemo dobrim namenom snovalcev predloga zakona. Njihovi resnični želji in volji, da pripravijo medijski zakon, ki bo končno podlaga za oblikovanje svobodnega, odgovornega in pluralnega medijskega prostora. Ki bo končno odprl prostor, zanimiv za prave medijske lastnike. Ki bo pomagal takšne medijske lastnike ustvariti tudi v lokalnem okolju, obenem pa preprečiti medijsko lastništvo, ki medije izrablja za svoje ozke ekonomske ali politične interese. Ampak šele potem nas bi moralo biti zares strah: če je predlog zrcalo teh želja, to namreč pomeni, da je mentaliteta snovalcev novega zakona še vedno bliže spontani ideologiji dobrih starih časov, v katerih je Tomaž Ertl trpel cenzorske muke, kot pa demokratičnemu razumevanju sodobnih medijev. Aktualnega medijskega inšpektorja zato čakajo nič manjše muke od Ertlovih. Resda ne službuje več na ministrstvu za notranje zadeve, ampak na ministrstvu za kulturo, tem varuhu najvišjega nadstropja družbene nadstavbe: samo pomislimo na gigantski tehnološki razvoj medijev od časov, ko je bilo »posle nekoliko sati to već odštampano«. Sto Ertlovih služb državne varnosti in ljudskoobrambnih komitetov mu zato ne bo dovolj, da bi lahko odkrival medijsko nestrpnost in sovraštvo, ob tem pa pravično in pošteno delil kazni, globe in prepovedi na levo in desno, rdeče, črno, modro, zeleno in rumeno, med svoje, vaše, naše in njihove. No, obstaja pa morda še možnost, da je restriktivni duh novega zakon pravzaprav samo način, kako medijem hitro pomagati iz recesije. Kar je prepovedano, se namreč najslajše bere.
Pogledi, 8. septembra 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
