pisma bralcev
Odziv na: Verjeti diktatorjem ali ne?
Verjeti Pogledom ali ne?
Branimir Nešović
14. 01. 2011
Da, Pogledom, štirinajstdnevniku za umetnost, kulturo in družbo, kaže verjeti. To mislim resno, mogoče celo preresno.
Verjamem ddr. Igorju Grdini (in Pogledom), da mu ni všeč knjiga, ki jo je ocenjeval v prispevku Verjeti diktatorjem ali ne? (12. januar 2011). Gre za knjigo Fašizem. Zgodovina in interpretacije profesorja na rimski Sapienzi, ki smo jo jeseni 2010 v prevodu Irene Trenc - Frelih izdali pri Modrijanu. Bolj všeč mu je pač neka druga knjiga o fašizmu. Zakaj pa ne?
A nad Pogledi sem vseeno razočaran. Očitno sem pričakoval preveč, posebej ko gre za knjige. Porodne muke in še prej spočetje Pogledov sem preveč povezoval z, naj povem malce patetično, draguljem v kroni Ljubljane, ki se kiti z naslovom svetovne prestolnice knjige. Knjižnih ocen je v Pogledih sorazmerno malo. Ob tem sem lahko pristranski in krivičen, zlasti ker je naša založba, če preštejem objave, vendarle deležna zadostne pozornosti. Tudi to mislim povsem resno in sem uredništvu hvaležen za to.
Razočaranje izhaja iz žaljivega govora, ki ga prebiram v Pogledih in ki naj vanje ne bi sodil, če naj podnaslov časnika omejim na to, da naj streže ali provocira v umetnosti in kulturi. Videti je, da je le zdrsnil v tretjo navedbo podnaslova, »družbo«, ki pa je ta čas na Slovenskem rahlo prestrašena, histerična, netolerantna, govoreča v jeziku furmanov.
Da bi se oglasil, me je prvič zasrbelo po tistem, ko sem prebral oceno Pennacovih Šolskih bridkosti (1. decembra 2010). Zapisal jo je znani ljubljanski ravnatelj, pisatelj Dušan Merc: »Knjiga Šolske bridkosti pa kljub svoji dobronamernosti ali ravno zaradi nje – zavaja in očara.« Ni kaj dodati. Je videnje izkušenega človeka. Zastrigel sem ob njegovem videnju »zlomljenega penisa« na naslovnici, močno pa me je vznejevoljilo njegovo drugo videnje – namreč, da »kdorkoli je opremil knjigo in kdorkoli je opremo odobril, knjige očitno ni prebral«. Očitno je tudi recenzent ni, saj bi sicer zmogel »zadeti« vsaj pravo prevajalkino ime.
Pred leti, ko sem se še učil novinarske obrti, pa tudi po tem, ko sem jo že pilil, nismo bili tako jasnovidni, če pa je že kdo bil, je vmes posegel urednik, spreten v obračanju besed, tako da je sporočilo ostalo, jasnovidnosti pa ni bilo, saj je bila dopuščena samo političnim vrhovom. Človek bi lahko dejal, da je jasnovidnost vseh nas davek zdajšnji demokraciji, konkretno pa je vendarle žaljivka za vse, ki so se okoli knjige potrudili (in jo nekateri celo prebrali, ne le enkrat). Vsekakor drži, da zlomljeni penis (najbrž disfunkcionalen, kot je moč brati v reklami za tovrstna zdravila) založbi ne more biti v ponos. No, na koncu je le prevladala odločitev, da v erektilne zadeve ne kaže drezati.
Druga vrsta jasnovidnosti je prevzela Igorja Grdino. Videti je, da je za kratek čas prenehal brati knjige, da si je ogledal TV-oddajo Slovenija ima talent in v talentiranem navdihu ugotovil, da sta svetovalca založbi iz »historiografskega esteblišmenta« z »intelektualnim radiusom blizu ničle« nezmožna ravnati »po načelu optimalne možnosti«. To najbrž pomeni, da svetovalca še slepi kuri nista, saj bi tudi njima po ljudskem reku pripadalo kakšno zrno. Ne razumem le, zakaj mu, jasnovidcu, ni padlo na pamet, da bi jima pomagal pri iskanju. Povedala sta mu namreč, kaj sta našla, misleč, da je zrno. Je pa res, da se zrno razlikuje od zrna. Enim je všeč tak okus, drugim drugačen. Tu se lahko začne prva lekcija demokracije: o okusih se ne razpravlja. Vse drugo je hitro lahko fašizem, diktatura. Seveda pa je mogoče vedno reči, da je juha preslana ali neslana.
Ne sprašujem se, ali moj intelektualni radius (založil sem projekt in za sofinanciranje naplahtal Javno agencijo za knjigo RS) seže točno v center, torej v ničlo ali celo v minus. Sprašujem pa se, ali bi mojstri obračanja besed svojčas sporočilo sploh znali sestaviti tako, da bi intelektualno skrajno omejeni vedeli, kdo je luč (lahko tudi po lestvici, ki sega od imenovanih do genijev), ali bi se vdali in v imenu diktature (proletariata) ta del zapisa preprosto prečrtali.
Davek demokraciji je tu vendarle pretiran. Tudi davek na Poglede ni majhen (4,90 evra). Za ta denar bi jih lahko snovalci vsaj prebrali, preden jih pošljejo v tiskarno, če povem po Merčevo.
Branimir Nešović, direktor
Modrijan založba, d. o. o.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
