Družba - Problemi

Slovenska knjižnična mreža je po vseh parametrih najuspešnejša kulturna mreža v državi. Ob tem so splošne knjižnice zadnja leta izpostavljene (predvsem) medijskim očitkom o nekakovostni nabavni politiki, ki da z javnimi sredstvi streže vsakršnemu bralnemu okusu. O javnem interesu za knjižnične dejavnosti, nujnosti sistema za vrednotenje književnosti za odrasle in možnostih za regulacijo knjižničnega odkupa smo se pogovarjali z Vesno Horžen, predsednico Združenja splošnih knjižnic, dr. Primožem Južničem, predstojnikom oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na ljubljanski Filozofski fakulteti, in mag. Tatjano Likar, sekretarko v sektorju za arhive, muzeje in knjižnice na ministrstvu za kulturo.

Mestna knjižnica Ljubljana (MKL) je konec maja organizirala strokovni posvet z naslovom Knjižnica, srce mesta: Vrednotenje književnosti za potrebe knjižnic, na katerem so povabljeni strokovnjaki predstavili svoje poglede na potrebo po organiziranem priporočanju dobrega branja v splošnih knjižnicah, na vrednotenje kakovosti knjig za odrasle, se dotaknili obstoječih praks in razmišljali o novih možnostih selekcioniranja in promoviranja književnosti v knjižnicah.

Poročilo s posveta, ki ga je na spletni strani objavilo LUD Literatura, je bilo pod črto deležno živahne komentatorske razprave, ki je ponujala nemalo zabave ob prebiranju ogorčenih pozivov kot 'Nobene cenzure, pustimo ljudem, naj sami odločijo, kaj je in kaj ni berljivo', upravičenih pomislekov, da 'za svoj denar lahko izdajo ljudje, kar hočejo, vprašanje pa je, ali je to dovolj dobro za sofinanciranje z javnimi sredstvi', rokohitrskih sodb o tem, da 'nimamo meril za vrednotenje književnosti in jih nikoli ne bomo imeli' in v cinizem zavitih elitističnih prepričanj, da v knjižnice sodi le vrhunska literatura, ostalo pa 'nima tam kaj smetiti, ker kvari narod in ruši avtoriteto naših najpametnejših pisateljev' – ki so izzveneli v kolektivističnem duhu zapisa KarEne: 'Ampak mi vztrajamo, da je plaža v knjižnicah osnovna človekova pravica.'

Ko govorimo o splošnih knjižnicah, seveda govorimo tudi in predvsem o javnem interesu na področju knjižnične dejavnosti. Vesna Horžen uvodoma pove, da besedno zvezo javni interes na področju knjige in knjižnične dejavnosti radi uporabljamo zelo poljubno. »Kar se tiče knjižnic, je javni interes na področju knjižnične dejavnosti ta, da čim več prebivalcev vseh starostnih skupin obiskuje splošne knjižnice in uporablja naše storitve. Kar se tiče samega gradiva, pa izraz javni interes knjižničarji in založniki velikokrat uporabljamo na različne načine: po definiciji Javne agencije za knjigo (JAK) so bile za časa direktorovanja Slavka Pregla knjige v javnem interesu tiste, ki jih sofinancira država oz. ministrstvo za kulturo,« razlaga Horženova.

Knjižničarji se s tem do neke mere strinjajo in to podpirajo, vendarle pa v isti sapi poudarjajo, da je javni interes tudi to, da knjižnice zadovoljijo zelo različne potrebe, zahteve, pričakovanja ali okuse. Uporabnik knjižničnih storitev lahko pričakuje ali zahteva od knjižnice katerokoli vrsto ali naslov gradiva. »Kdo pa bo tisti, ki bo določal, kje se konča javni interes in kaj knjižnice na podlagi tega lahko ponujamo uporabnikom? In kaj je tisto, česar naj ne bi ponujale? Kateri uporabniki so tisti, ki bi jih knjižnice na ta način izločile?« se sprašuje sogovornica. Javni interes za knjižnice je ta, da vanje zahaja čim več ljudi, seveda pa je javni interes knjižnic tudi ta, da so uporabniki knjižnic čim bolj dojemljivi za različne vsebine in nivoje branja (tj. skrb za razgledanost na področju bralne kulture).

Horženova je prepričana, da nihče v knjižni verigi (niti založniki, niti knjigotržci, niti kdo drug) k udejanjanju javnega interesa na področju bralne kulture in tudi bralne pismenosti ne pristopa tako celostno kot prav splošne knjižnice; te nudijo najrazličnejše storitve in organizirajo številne prireditve, ki negujejo bralno kulturo, ki ozaveščajo in delujejo v smeri oblikovanja in zorenja bralcev leposlovja in tudi uporabnikov strokovnega gradiva, da bodo izbirali po stopničkah od manj zahtevnega k zahtevnejšemu.

Sporni 12.a člen

Da je izvodov »manj zahtevnega« čtiva na policah slovenskih knjižnic preveč, so v zadnjih letih opozarjali tako strokovnjaki s področja knjige kot tudi bolj zahtevni uporabniki, zato je ministrstvo za kulturo želelo z novelo Zakona o knjižničarstvu vsaj deloma regulirati področje nabave knjižničnega gradiva. Združenje splošnih knjižnic je pri oblikovanju sprememb zakona, ki so se pripravljale skoraj tri leta, sodelovalo v okviru možnosti. »Eden od razlogov za spremembo zakona je bilo nastajanje novega pravilnika o bibliotekarskih izpitih. Če ga hočemo spremeniti, se mora spremeniti tudi zakonska podlaga, poleg tega pa so spremembe zahtevala še nekatere druga spremenjena določila za področje stroke, npr. pravilnik o pridobivanju dovoljenja za vzajemno katalogizacijo. To so le nekatera izhodišča za spremembo, predlaganih sprememb pa je še več in imajo različne razloge,« pojasnjuje Horženova.

Končna oblika predloga sprememb Zakona o knjižničarstvu je bila do neke mere usklajena tudi z Združenjem splošnih knjižnic, čeprav je bilo slednje skeptično predvsem glede 12.a člena, ki določa komisijo za nabavno politiko knjižnic. Člen je bil v novelo uvrščen čisto v zadnjem obdobju usklajevanj in združenje ni imelo kaj dosti manevrskega prostora za razpravo o njem. »Ministrstvo je ta člen predlagalo kot odgovor založnikom, ki očitajo knjižnicam, da knjižnična nabavna politika ovira prodajo knjižnega gradiva individualnim kupcem, oziroma da knjižnice kupujemo preveč trivialnega leposlovja, ki naj ga po mnenju nekaterih založnikov sploh ne bi ponujale uporabnikom, ampak bi ga morali tisti, ki takšno leposlovje želijo brati, kupiti sami. Te trditve založniki dokazujejo s podatki o najbolj izposojanem gradivu, ki jih pridobijo iz Cobissa in so zaradi napačnih interpretacij marsikdaj zavajajoči, predvsem pa so neprimerljivi s podatki o najbolj prodajanih knjigah v slovenskih knjigarnah, saj te podatke pridobijo na način, ki je neprimerljiv s podatki o izposoji na Cobissu,« razlaga sogovornica.

12.a člen določa način, kako naj knjižnica oblikuje strateški dokument nabavne politike in komisijo za nabavno politiko, določa tudi sestavo komisije in njene zadolžitve ter način sprejemanja strateškega dokumenta nabavne politike. Knjižnice sicer že zdaj načrtujejo in izvajajo nakup gradiva s pomočjo komisij, ki jih oblikujejo v skladu svojimi možnostmi glede na velikost knjižnice, poleg tega pa mora knjižnica vsakoletni prijavi na poziv ministrstva za kulturo za sofinanciranje knjižničnega gradiva priložiti letni načrt nakupa gradiva, ki vsebuje natančno določena izhodišča. »Predlagani 12.a člen birokratsko določa sestavo in delo komisije in podreja nabavno politiko togim birokratskim postopkom, ki so marsikdaj kontraproduktivni. Še večjo težavo kot splošne knjižnice pa bi imele s tem členom druge vrste knjižnic, npr. šolske in visokošolske,« poudarja Vesna Horžen.

Selekcija za nakup gradiva

Omenjeni načrt nakupa, ki ga mora vsaka knjižnica priložiti prijavi za sofinanciranje, je po mnenju Horženove prva selekcija pri izboru za nakup knjižničnega gradiva. Potem so tu postopki za izbor, ki jih knjižničarji uporabljajo za seznanjanje z gradivom pred odločitvijo o nakupu (npr. ogledni izvod in druge metode za preverjanje kakovosti gradiva, obiski knjigarn, pregledovanje katalogov založb itn.). Na selekcijo pa ne nazadnje vplivajo tudi finance, ki se iz leta v leto nižajo, zaradi česar so knjižničarji nekako dolžni odločati se za gradivo, ki bo dlje časa v obtoku.

Podatki za leto 2013 kažejo, da je ministrstvo za kulturo sofinanciralo nakup gradiva v višini 2,3 milijona evrov, občine v višini 4,4 milijona evrov, lastnih sredstev pa so knjižnice vložile za 591.000 evrov (sredstva, pridobljena s članarinami in zamudninami). V letošnjem letu so se sredstva za nakup gradiva s strani ministrstva za kulturo znižala za približno 35 odstotkov (na 1,5 milijonov evrov), tudi sredstva občin se zmanjšujejo, vendarle pa v glavnem za materialne stroške, kar prizadeva dodatne dejavnosti, denimo promocijo.

Med javnim interesom in cenzuro

Dilemo, ki se knjižničarjem pojavlja pri postopku izbire in nakupa gradiva, ponazarja naslednji primer: ali naj nekomu, ki redno prihaja v knjižnico in želi brati lahkotno leposlovje, enostavno rečejo 'Tovrstnega gradiva v knjižnici nimamo, lahko pa si ga kupite v knjigarni. V knjižnici imamo samo izbrano gradivo za izbrane ljudi.' »To ni javni interes, to ni interes knjižnic in takšne cenzure si knjižničarji ne želimo, ne smemo in nočemo privoščiti,« je jasna Vesna Horžen. Seveda je število izvodov takšnega gradiva lahko omejeno, saj se na tako knjigo lahko počaka tudi nekoliko dlje časa, je pa nepošteno, da se neko knjižnico, ki ima veliko izposojevališč ter zato nakupi ta naslov v več izvodih, potem medijsko izpostavlja zaradi »nekakovostne« nabavne politike.

»S takšno obravnavo in cenzuro bi uporabnike delili na tiste, ki so vredni knjižnice, in tiste, ki v njej nimajo kaj iskati. Razumljivo in logično je, da je cilj in želja založnikov prodati čim več knjig, k čemur bi morda (teoretično) lahko pripomoglo tudi zgoraj opisano ravnanje knjižničarjev. Prav gotovo je to interes založnikov in kapitala. In kje je tukaj javni interes? Nekje morda res je, ampak da bi ga ugledali, bi potrebovali daljnogled. Založniki imajo problem, ker knjižnice kupujemo in izposojamo. Javni interes, ki ga zastopamo, zagovarjamo in udejanjamo knjižnice, je to, da ljudje berejo tisto, kar želijo brati, in da jim na različne načine lahko ponudimo tudi tisto, za kar mislimo, da bi bilo dobro, da bi bilo prebrano,« še dodaja Vesna Horžen.

Prava kriza založnikov je vsebinska

V združenju zadnja leta opažajo tudi velik padec založniških standardov – odnos do vsega, kar zahteva knjiga, torej do uredniškega, prevajalskega, lektorskega dela, je strah vzbujajoča rana, ki se dotika celotne verige s knjižnicami vred –, vendar pa proti založnikom, ki ne upoštevajo pravil stroke in standardov, ni mogoče uvesti nikakršnih sankcij.

Na ta problem so knjižničarji poskušali večkrat opozoriti, med drugim tudi ob vpeljavi Zakona o enotni ceni knjige, vendar opozorila založnikom večinoma ne padejo na plodna tla. Da bi se knjižnice enotno odločile, da ne bodo kupovale določenega gradiva, ker ne dosega minimalnih založniških standardov, se pa še ni zgodilo, in vprašanje je, ali je to sploh mogoče. V tem smislu je slovenska knjiga res v krizi, z vsem tem se knjižničarji srečujejo in na to opozarjajo. »Verjamem, da imajo založniki velike finančne težave in da bo marsikakšna založba zato tudi propadla, ampak mislim, da je poleg finančne kriza založnikov predvsem vsebinska,« pravi Horženova.

Kako naprej?

Na majskem posvetu v MKL je bilo veliko govora o tem, kako bi se stroka lotila vrednotenja knjižničnega gradiva v smislu desubjektivizacije, ker »popolnoma objektivno ovrednotiti karkoli leposlovnega ni povsem mogoče«. Ampak književna dela se po svoji vrednosti vendarle razlikujejo in obstajajo neki parametri, osnovne vrednote književnosti, v okviru katerih lahko presojamo kakovost posameznega literarnega dela in ki jih je na omenjenem posvetu predstavila dr. Vanesa Matajc z oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani: stroka trivialno literaturo razume kot shematično, ker ne prinaša spoznavanja novega, ampak gre za užitek ob prepoznavanju že znanega in pričakovanega. Kvalitetna književnost pa vzpostavlja drugačen dialog z bralcem, prevprašuje splošno veljavne družbene norme in vrednote, podaja kompleksno izkušnjo resničnosti in zahteva dejavnega bralca, ki ga »vrže iz udobnega dremeža, bralca nagovori in ga iritira, da sooča lastno vednost, vrednost in izkušnjo z nečim še neznanim«.

To bi lahko bilo eno od vodil za tiste, ki bi presojali o nakupu knjižničnega gradiva, in Vesna Horžen se strinja, da to ni neizvedljivo. »Vrednotenja bi se morali pogumno lotiti in ne pričakovati rezultatov takoj v taki obliki, kot so jo dosegli knjižničarji MKL – Pionirska knjižnica, ki vrednotijo mladinsko in otroško leposlovje in podeljujejo zlate hruške (znake kakovosti, op. p.). Produkcija in obseg leposlovja za odrasle sta enostavno prevelika.« Korak v tej smeri je tudi nastajajoči spletni portal s priporočilno kakovostno literaturo dobreknjige.si, katerega pobudnici sta bili Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper in Goriška knjižnica Franceta Bevka, in namen je, da bo s priključitvijo ostalih slovenskih splošnih knjižnic prerasel v nacionalni portal, podprt s sredstvi ministrstva. Bolj kot vrednotenju bo portal na začetku namenjen anotacijam in opisom gradiva, ki jih bodo pripravljali knjižničarji, pri gradnji vsebin pa bodo lahko sodelovali tako uporabniki kot tudi literarni kritiki. V združenju projekt ocenjujejo kot izjemno pomemben, saj bo v slovenski prostor »bralcem prinesel prepotrebno informacijo o knjigah«.

Centralizacija nabave

Na Javni agenciji za knjigo (JAK) je bila pred leti živa ideja o oblikovanju sistema centralne nabave za javne knjižnice. Tedanji direktor agencije Slavko Pregl je v intervjuju za Poglede (november 2011) dejal, da bi bil za kaj takega nujen sistem fiksne cene knjige, ki smo ga z lanskim sprejetjem zakona tudi dobili. V združenju se o ideji povezovanja knjižnic pri nabavi in obdelavi gradiva govori že kar nekaj let. Takšno povezovanje omogoča tudi knjižnični informacijski sistem Cobiss, ki ga uporabljajo vse slovenske splošne knjižnice.

Združenje pri tem opozarja na strah knjižničarjev, da bi centralni sistem obdelave in ponudbe knjižničnega gradiva kakorkoli racionaliziral ali zmanjšal število zaposlenih v knjižnicah, ker da gre razvoj splošnih knjižnic v smer, ko je treba pozornost posvetiti potrebam in pričakovanjem uporabnikov. »Podatki kažejo, da imamo 25 odstotkov prebivalcev včlanjenih v knjižnice, število uporabnikov, ki uporabljajo knjižnične storitve, pa je še precej višje in dosega 50 do 60 odstotkov. Pričakovanja in potrebe uporabnikov so drugačne kot takrat, ko je bila knjižnica sinonim za izposojo gradiva,« pravi Vesna Horžen.

Združenje v letošnjem letu izvaja študijo o trenutnem stanju na področju nabave in obdelave gradiva, ki bo podlaga za razmislek o poslovnem modelu. Na strokovnem ogledu takega primera na Nizozemskem so se seznanili z uspešnim delovanjem podjetja Biblion, ki oskrbuje vse tamkajšnje splošne knjižnice in so ga pred 40 leti ustanovili knjižnice, založniki in knjigotržci skupaj zato, da bi na enem mestu dobili ponudbo knjižničnega gradiva in obdelano gradivo. Biblion pripravi informacije o izšlem gradivu in jih posreduje knjižnicam, slednje se na podlagi anotacij in drugih podatkov odločijo za nakup gradiva, sporočijo, koliko izvodov katere knjige bodo nabavile, Biblion pa nato naroči, obdela in dostavi izvode. »Pri nas bomo poskušali narediti model, ki bi se temu približal, kolikor je to v slovenskem prostoru pač mogoče,« še dodaja sogovornica.

Cenzura ni sprejemljiva

Dr. Primož Južnič se v razmisleku o pomenu in mestu splošnih knjižnic v družbi najprej dotakne njihovega poslanstva, ki da je večplastno: knjižnice so na eni strani informacijsko središče (tj. posredujejo in omogočajo dostop do različnih informacijskih virov), opravljajo pa tudi pomembno izobraževalno in socialno funkcijo – podpirajo tako formalno kot neformalno, torej vseživljenjsko izobraževanje in omogočajo kakovostno preživljanje prostega časa.

Vprašanje, ki si ga beroči človek nemalokrat zastavi, pa je, ali je poslanstvo knjižnic tudi to, da tako rekoč brezplačno zadostijo vsakršnemu bralnemu okusu, in ali ne bi kazalo pri nabavi knjižnega gradiva vpeljati neke vrste selekcijo bolj kakovostne knjižne produkcije. Profesor Južnič v tem pogledu zavzema stališče, da kakršnakoli cenzura enostavno ni sprejemljiva. Branje da je dokazano temelj civilizacije, iz nas je naredilo to, kar smo, in je samo po sebi vrednota. Sam se ne pridružuje tistim, ki pravijo, da so ljudje, ki berejo »kičasto« literaturo, »ljubiče« in podobno, manj vredni. Popolnoma sprejemljivo se mu zdi, da nekdo npr. namesto gledanja televizije ali igranja računalniških iger v prostem času prebere knjigo, ki morda ni ravno vrhunska, pač pa prinese neki drugi svet.

Osnovni javni interes za splošne knjižnice je po mnenju prof. Južniča spodbujanje branja. »Najlepše je videti, ko v splošno knjižnico pride mlada družina in si otroci, ki sicer še ne znajo brati, sami izbirajo slikanice. To se pozneje povezuje s šolskimi knjižnicami, kjer je spodbujanje branja lahko še bolj neposredno.« Družinsko branje je pojem, ki ga nekatere splošne knjižnice ne samo uporabljajo, ampak z različnimi akcijami tudi spodbujajo – kot take imajo pomembno vlogo, in po Južničevem mnenju jo tudi dobro opravljajo.

Seveda je branje manj nezahtevnih, kratkih besedil zlo današnjega časa, zasičenega z informacijami. Vendar informacije nabiramo tudi z uporabo drugih medijev, ne samo z branjem. »Branje mora biti tudi neka sprostitev. Mogoče smo v knjižnicah glede tega včasih tudi malo nerodni in preveč poudarjamo njihovo informacijsko vlogo, posebno v splošnih knjižnicah, zanemarjamo pa t. i. civilizacijsko vlogo,« meni prof. Južnič. Ob tem se spomni cenzure in njenih posledic v preteklosti, ko so v Nemčiji med obema vojnama cenzurirali knjige v splošnih knjižnicah – začeli so prav z ljubezenskimi romani (to torej ni nov fenomen, saj so se že takrat »ljubiči« prodajali po trafikah in so jih ljudje radi brali). Prvi akt cenzure je bil tak, da se je nacistična stranka ob prihodu na oblast obrnila na knjižničarje; ti so se rade volje strinjali z odstranitvijo čtiva, ki ljudi samo kvari, saj so tudi sami imeli odpor do tovrstne literature, je bil pa to začetek, ki je sprožil val cenzure: nadaljevali so z judovskimi pisatelji, marksizmom in versko literaturo. Na koncu so ostali samo pravoverni, zgodovinski romani, čemur so rekli kvalitetno branje. »Zato se moramo ob pozivih nekaterih (tudi dobronamernih), spomniti tudi takšnih primerov. Ob tem ne smemo pozabiti, da so splošne knjižnice javna storitev, kot take so bile opredeljene že leta 1850, ko so v Angliji sprejeli prvi zakon o knjižničarstvu. Dejstvo pa je, da so bili knjižničarji v 19. stoletju praviloma bolj izobraženi od večine bralcev in so lahko deloma delovali kot učitelji, svetovalci. Danes pa je seveda uporabnik lahko enako izobražen, razgledan kot knjižničar in zato ta ne more delovati pokroviteljsko,« meni sogovornik.

Knjižničarji lahko svetujejo, izvajajo različne projekte, ki spodbujajo branje kvalitetne literature, določati in odločati o tem, kaj bodo uporabniki knjižnici brali, pa ne smejo in ne morejo, je prepričan prof. Južnič. »Knjižničarji se zelo bojijo cenzure – ta strah je prastar in utemeljen v profesiji. Tudi v Etičnem kodeksu slovenskih knjižničarjev je cenzura strogo prepovedana.« Tudi v tej luči da je treba razumeti kakšno od reakcij knjižničarjev, ko se jim očita izposoja nekvalitetne literature.

Ogromno romanov na prebivalca – vendar kakšnih?

Slovenci smo po številu izdanih romanov na prebivalca v svetovnem vrhu, pred nami so le še Islandci, vendar je problem, da so nekatera knjižna dela malone neberljiva, zlasti prevodi iz angleščine, ugotavlja sogovornik. Seveda imamo na drugi strani fenomene, kot je vzoren biografski roman Borisa Cavazze, ki ga je napisala Vesna Milek in je bil dolgo na seznamu najbolj izposojanih knjig v splošnih knjižnicah. »Knjige na tem seznamu niso vse po vrsti slabe, kot trdijo nekateri,« poudarja prof. Južnič in kot primer navede italijanskega avtorja Paola Giordana, čigar romana Samotnost praštevil in Človeško telo sta bila dolgo najbolj izposojani knjigi v slovenskih splošnih knjižnicah. »Res pa je, da mnoge motijo ljubezenski romani tujih avtoric, ki zasedajo same vrhove teh lestvic. Ob tem moram opozoriti na »napako« v Cobissu: nekateri izmed teh 'ljubičev' so izšli v dveh delih, zato so tudi v sistemu šteti dvakrat, ker Cobiss šteje enote, ne pa posameznega naslova.«

Kaj pa kriteriji vrednotenja pred nakupom knjižničnega gradiva – ali je mogoče vpeljati nek celovit sistem vrednotenja in kakšen model kulturne politike bi za to potrebovali? Sogovornik je prepričan, da mora splošna knjižnica – v nasprotju z denimo visokošolsko strokovno knjižnico, ki lahko selektivno omejuje nakup gradiva in kjer so kriteriji kakovosti zelo jasni – uporabniku ponuditi vse. Ob tem odgovoru se naslednje vprašanje ponuja samo od sebe: bi lahko omejili nakup gradiva, ki ne ustreza osnovnim založniškim standardom? »To je rakova rana slovenskih splošnih knjižnic. Lahko bi seveda omejili nakup tovrstne literature in se odločili denimo za samo en izvod določene knjige. A kaj bi se zgodilo? V čakalni vrsti bi imeli procesijo nezadovoljnih uporabnikov in predvsem uporabnic splošnih knjižnic – čeprav razlike med spoloma neradi poudarjamo, je dejstvo, da ženske že od mladosti bolje berete in tudi bolj uživate v branju,« se nasmeje Primož Južnič.

Založniki bi tem uporabnicam najbrž svetovali, naj si take knjige kupijo v knjigarni, razmišljam na glas, in tudi cilj razvijanja bralne kulture najbrž ni spodbujanje nekakovostnega branja, a me prof. Južnič opozori, da je bralna kultura to, da uživamo v branju (angl. reading for pleasure). Žal ima v Sloveniji izraz bralna kultura malce starinski pomen, saj ga razumemo kot branje »dobre literature«. »Kultura je način življenja. Ni problem, če beremo slabe knjige, važno je, da uživamo v branju. To je zame bralna kultura in v tem se mogoče razlikujem od večine mojih kolegov,« ugotavlja sogovornik in dodaja, da selekcija med dobrimi in slabimi knjigami ni, ne more in ne sme biti naloga knjižnic. To razliko sicer morajo poznati, a samo zato, da lahko boljše svetujejo svojim uporabnikom.

Kdo bo skrbel za založniške standarde?

Da se knjižne police splošnih knjižnic šibijo tudi pod težo nekakovostne literature, seveda ni nekaj specifično slovenskega; bolj zaskrbljujoče je, da take knjige izhajajo tudi pod okriljem in s subvencijo JAK. Južnič opozarja, da bi v tem pogledu lahko večjo vlogo odigrali tudi slovenisti, ki bi se morali ob slabih knjigah bolj razburjati.

S sogovornikom se strinjava, da obstajajo kriteriji za dobro in slabo knjigo, vendar je po njegovem mnenju knjižnice strah, da bi jih družba videla kot prostor, kjer si ljudje iščejo razvedrilo. Sam v tem ne vidi nič slabega: danes, ko vse manj ljudi bere, je vsako branje dobro. Tudi prehod bralca od slabših knjig k boljšim ni tako nedosegljiv, razmišlja prof. Južnič – kje pa je rečeno, da nekdo, ki danes bere Woodiwissovo, jutri ne bo posegel po Giordanu? Žal mi teh študij nimamo, vemo pa, da obstajajo zvesti bralci, o katerih bi morali vedeti več, kot vemo danes.

Možnost za korekcijo tega področja so ponujale spremembe Zakona o knjižničarstvu, zato se profesorju zdi škoda, da niso bile sprejete. Še večji problem kot omejevanje števila izvodov trivialne literature pa se mu zdi tisti, o katerem nihče ne govori: koliko je knjig, ki jih knjižnice kupijo, pa jih nihče ne prebere. »Mi imamo samo sezname najbolj izposojanih knjig, nihče si pa ne želi pogledati izpisov tistih knjig, ki jih ne prebere nihče. Seveda je jasno, da morajo knjižnice v svoji zbirki imeti celotno domačo produkcijo in imajo tudi veliko akcij, ki spodbujajo branje izvirnega slovenskega leposlovja. Tu imamo težavo tudi z imidžem, da slovenski avtorji ne pišejo zanimivo. Ko je moja študentka za diplomsko nalogo naredila krajši eksperiment in obiskala nekaj splošnih knjižnic pred počitnicami, je želela nasvet za branje. Priporočili so ji relativno kakovostne knjige, ampak niti ena knjižnica ji ni priporočila slovenskega avtorja.« Knjižničarji se tako obnašajo iz izkušenj (mladi ob omembi slovenskega avtorja zavijajo z očmi), čeprav je prof. Južnič prepričan, da bi sami knjižničarji raje videli, če bi ljudje več brali najboljše slovenske pisatelje.

Izposoja ali nakup?

Slovenske splošne knjižnice imajo v primerjavi z drugimi državami velik obisk. »V Sloveniji smo pač vajeni, da če želimo imeti neko knjigo, ne zavijemo v knjigarno, ampak si jo izposodimo v knjižnici,« si ta fenomen razlaga sogovornik. Ob omembi študije Kultura in razred (Založba FDV, 2014), ki je pokazala, da se knjige v Sloveniji socializirajo večinsko prek knjižnic, profesor Južnič pove, da se kot knjižničar s tem strinja, a kot predstojnik oddelka, ki vsebuje tudi knjigarstvo in založniške študije, se lahko vpraša, ali je to res prava rešitev. »Ampak to je pač neka tradicija, ki seveda kaže tudi na dobro delo knjižnic. Knjižnice so se uspele v družbo umestiti kot tiste, kjer lahko dobite vsako knjigo.« S tem je povezano tudi vprašanje (pre)visoke cene knjig: v Veliki Britaniji, kjer so knjige precej cenejše, so knjigarne izjemna konkurenca knjižnicam, ki se morajo prilagajati drugačnim pričakovanjem uporabnikov.

Ko beseda nanese na dejstvo, da v Sloveniji izide preveč knjig, ki ne dosegajo minimalnih založniških standardov, se profesor spomni časov, ko smo imeli organe, ki so skrbeli za rabo slovenščine, vendar smo to nekako opustili. »Zakaj ne bi ustanovili nekega strokovnega telesa, katerega člani bi bili denimo slovenisti in drugi strokovnjaki s področja literature, ki bi pregledali knjige, ali so ustrezno prevedene, lektorirane?« se sprašuje sogovornik. S tem bi opozorili na tiste publikacije, ki ne dosegajo standardov, in za take založnike bi bilo po njegovem mnenju treba uvesti določene sankcije – nekdo, ki izda tako knjigo, enostavno ne bi smel več kandidirati za subvencijo, dokler ne zviša svojih založniških standardov. Profesor je tudi prepričan, da te razprave ne bi bilo, če ne bi imeli tako dobro organiziranega knjižničnega sistema Cobiss. »Z njim najbolj korektno na svetu omogočamo avtorska nadomestila (torej po številu izposoje), imamo evidenco najbolj branih knjig ter seveda korektno statistiko in pregled izposoje nasploh.«

Celostna prenova zakona bi bila predolgotrajna

Novela Zakona o knjižničarstvu se pripravlja že dlje časa. Ko je bila pred leti dana pobuda za spremembo pravil pri vzajemni katalogizaciji, je prišlo do postopka na ustavnem sodišču, ki je ugotovilo neskladnost podzakonskega predpisa s samim zakonom. Ker ministrstvo ni moglo takoj pristopiti k pripravi novele zakona, je v juniju 2011 predlog za potrebne spremembe vložila skupina poslancev in novelo poskušala uveljaviti neposredno v državnem zboru (DZ). Zaradi razpusta DZ se je postopek ustavil, je bilo pa to dokaj jasno izhodišče, da je treba zakon spremeniti. Nacionalni svet za knjižnično dejavnost (NSKD) je obravnaval problematiko spremembe zakona in določil vsebinske prioritete potrebnih sprememb: predlog zakona tako vsebuje spremembe in dopolnitve, ki bodo pripomogle k hitrejšemu in kakovostnejšemu razvoju knjižnične dejavnosti. »Pri izvajanju zakona iz leta 2001 so se namreč pokazale pomanjkljivosti, ki niso sledile razvojnim spremembam, hkrati pa prinašajo spremembe tudi poenostavitve določenih postopkov s ciljem odpravljanja administrativnih ovir,« razlaga Tatjana Likar. Sprememba, ki jo imamo pred seboj in je bila že obravnavana na vladi kot predlog, ki naj bi bil podan v DZ, je torej nastala neposredno ob določitvi vsebinskih prioritet.

Edina izjema pri tem besedilu je (za nekatere sporni) 12.a člen, ki ga v naboru potrebnih sprememb ni bilo. Zadeva strategijo nabavne politike knjižničnega gradiva in je bil dodan neposredno na ministrstvu tik pred javno obravnavo, ker se je izkazalo, da »ne glede na to, da je nabavna politika povsem avtonomna, strokovna naloga vsake posamezne knjižnice, vseeno prihaja do napačnega razumevanja le-te – ne toliko pri knjižnicah, kot morda predvsem pri uporabnikih«. Večina slednjih namreč vidi knjižnico kot institucijo, kjer lahko posameznik dostopa do kakršnekoli literature, Likarjeva pa pojasnjuje, da mora knjižnica po strokovnih smernicah za nabavno politiko predvsem zasledovati svoje poslanstvo, potem pa na podlagi ugotovljenih značilnih in specifičnih potreb okolja, v katerem deluje, oblikovati nabavno politiko. »Ugotovljene specifične potrebe seveda pokažejo tudi to, da je treba včasih kupiti kakšno lahkotnejšo, manj zahtevno literaturo, ker je javni interes (predvsem v lokalnem okolju) tudi to, da nekdo, ki ima srednješolsko izobrazbo ali celo manj, bere. Seveda pa morajo knjižnice zasledovati promoviranje kakovostne literature,« meni sogovornica.

Spremembe zakona in obstoječa praksa

Splošne knjižnice so občinski javni zavodi in država nima neposrednega vpliva na njihovo delovanje. Vsi organi splošne knjižnice so imenovani preko občinske lokalne samouprave, ki potrjuje tudi nabavno politiko. Pri tem ministrstvo poskuša »ne zgolj spodbujati nakup kakovostnejše literature, pač pa tudi poskrbeti, da nakup poteka v skladu z ugotovitvami analiz okolja ter ob upoštevanju strokovnih smernic«.

Predlagana sprememba strateško načrtovanje nabave knjižničnega gradiva določi kot obvezni element. Določi, da mora imeti vsaka knjižnica javno objavljen dokument strategije nabavne politike, ki mora vključevati načela in metode nabave, organizacije in vzdrževanja zbirke knjižničnega gradiva; ti morajo biti usklajeni s strokovnimi načeli ter poslanstvom in cilji knjižnice ter prilagojeni značilnim in posebnim potrebam uporabnikov ter okolju, v katerem knjižnica deluje. Strateški dokument nabavne politike knjižničnega gradiva je lahko sestavni del strateškega načrta, ki ga za javne zavode na področju kulture že predpisuje Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture.

Vse splošne knjižnice (pa tudi veliko drugih: šolske, specialne, visokošolske) že zdaj transparentno objavljajo dokumente nabavne politike in tudi sezname kupljenega gradiva, zato zanje novela zakona na tem področju ne bo prinesla pomembnih novosti. Likarjeva ugotavlja, da se nabavna politika zadnja leta izboljšuje in da se je v knjižnicah uveljavilo vedenje o tem, da z javnimi sredstvi kupujejo tisto, kar je za prebivalce v danem okolju potrebno.

Čeprav so nekateri namigovali, da naj bi bil 12.a člen v novelo zakona dodan zaradi pritiska založnikov, Tatjana Likar pojasni, da je k temu pripomoglo več stvari, med drugim pogoste kritične sodbe o nabavni politiki, predvsem pa dolgoletna prizadevanja na ministrstvu, da bi to avtonomno in povsem strokovno nalogo knjižnic predstavili tako, da bi jo prav razumeli tako državljani kot založniki in knjižničarji. »Problema kupovanja knjig ne bomo rešili samo z morebitno prepovedjo prodaje knjig neposredno splošnim knjižnicam. Razprave o tem, kako bi bilo nujno, da se naredi zamik pri prodaji vsaj za pol leta, so bile aktualne ob pripravi Zakona o enotni ceni knjige, vendar moramo po drugi strani vedeti, da so tudi slovenske knjigotrške poti odvisne od knjižnic. Prodaja knjige končnemu kupcu je problem, ki ga je treba reševati drugače. V zadnjih letih se vse bolj poudarja sodelovanje avtorjev, založnikov, knjigotržcev in knjižnic, učinek je mogoč ob povezovanju in sooblikovanju rešitev,« je prepričana sogovornica.

Noveli nasprotovalo ministrstvo za izobraževanje

Novela zakona na zadnji seji vlade v maju ni dobila podpore za nadaljnji postopek, saj vlada, ki opravlja tekoče posle, spremembe Zakona o knjižničarstvu ni opredelila kot eno od vsebin, ki jo je za nemoteno delovanje države treba obravnavati prednostno. Res pa je tudi, da je bil nadaljnji postopek spreminjanja pod vprašajem zaradi nasprotovanja ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ), ki sicer ni nasprotovalo konkretni določbi, temveč je zaplet konceptualne narave in traja že dlje časa. »V Sloveniji je že pred mnogimi desetletji obstajal trend združevanja knjižnic v enotni sistem. Naši predhodniki so že takrat uspeli povezati splošne, šolske, visokošolske, specialne in nacionalno knjižnico v sistem, ki je bil vsaj v določenem segmentu pozneje informacijsko podprt z nacionalnim vzajemnim bibliografskim sistemom Cobiss. Se nam pa v zadnjem letu nekako kažejo neenakosti med različnimi področji,« pojasnjuje Likarjeva.

Knjižnična dejavnost je že tradicionalno prepletena z dejavnostjo izobraževanja ter znanstvenega in strokovnega informiranja, zato je bila ohranitev enotne zakonske ureditve knjižnične dejavnosti smiselna in logična. Z morebitnim spreminjanjem določb, ki se nanašajo na sistem, strukturo ali delovanje (kot je npr. predlagano glede organizacije in delovanja šolskih knjižnic), bi ogrozili enotnost knjižničnega sistema, ogrozili bi tudi sistem financiranja knjižnic kot tudi ureditev knjižnične dejavnosti (kot dejavnosti posebnega pomena za državljane) s specialnim zakonom. Zahteve za spremembo določb glede organizacije in delovanja ene vrste knjižnic bi logično lahko sprožile podobne zahteve tudi za druge vrste knjižnic (npr. visokošolske, specialne). Zato ta zakon v vseh glavnih opredelitvah tudi velja za vse vrste knjižnic. »Pričakovali bi, da bodo načela spoštovali tudi na drugih področjih in da bodo ob upoštevanju področnih normativnih določb upoštevali glavne usmeritve specialne zakonodaje. Vendar se vedno znova pokaže, da ni tako. Zelo velik razkorak se je pokazal ob uveljavitvi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Ta naj bi enakovredna delovna mesta izenačil. Pokazalo pa se je, da nas je še bolj razdelil,« pove Likarjeva.

Področje izobraževanja šolskega knjižničarja po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja uvršča med pedagoške delavce in zanj tudi zahteva enako izobrazbo kot od ostalih učiteljev. S tem na ministrstvu nimajo težav, »bi pa želeli, da ima po drugi strani ta knjižničar, ki bi moral imeti formalno zaključen študij bibliotekarstva, ustrezno mesto v našem knjižničnem sistemu – pač mora opravljati knjižnično dejavnost po strokovnih pravilih«. Omenjeni zakon govori denimo tudi o strokovnih priporočilih za izvajanje dejavnosti. Sogovornica pojasnjuje, da so se standardi za šolske knjižnice vzpostavili že v osemdesetih letih in poskrbeli za boljšo organiziranost šolskih knjižnic. Podzakonski akti Zakona o knjižničarstvu za vse tipe knjižnic nekako opredeljujejo, kako naj bi stvari delovale. Tako npr. Uredba o osnovnih storitvah knjižnic pravi, da mora biti knjižnična dejavnost dostopna (določen odpiralni čas itn.). »Kolegi z MIZŠ to razumejo kot poseganje v njihovo avtonomijo. Ampak tudi učitelj slovenščine mora pri poučevanju spoštovati pravila, ki veljajo za jezikoslovce. Menim, da morajo imeti v svoji zakonodaji opredeljene vsebine, ki se nanašajo na izvajanje izobraževanja, ampak če v segmentu izobraževanja to poteka v sinergiji s knjižnično dejavnostjo, potem verjetno niso napačna naša pričakovanja, da bo drugo resorno ministrstvo smiselno upoštevalo tudi določbe specialnega (knjižničarskega) zakona. Tu ne gre za določanje normativov, gre za priporočila in za to, da stroka ima pravila, ki jih je treba upoštevati tudi pri delu v šolski knjižnici,« je prepričana sogovornica.

Tudi zato so bile prioritete potrjene na NSKD, ki naj bi bil posvetovalno telo celotne vlade, in je ministrstvo za kulturo upalo, da bo tudi MIZŠ te nujne spremembe podprlo. Sploh, ker »niso posegale v nobeno določbo, ki bi kakorkoli vplivala na spreminjanje zahtev za šolske knjižnice«. Glede na to, da so izpeljali precej formalnih in neformalnih usklajevanj, se Likarjevi zdi, da bi bila velika škoda, če ne bi nadaljevali s poskusom uveljavitve sprememb. »Očitno so še neka nasprotovanja tudi v sami dejavnosti, zato bomo poleg aktivnosti za zbližanje stališč med resorjem izobraževanja in kulture poskušali v septembru 2014 predstaviti pomen potrebnih sprememb tako strokovni kot širši javnosti.« Razmišljajo tudi o posvetih po Sloveniji, in ko bo ekipa na ministrstvu sestavljena, bodo predlagali, da se med naloge, ki jih bo imela naslednja vlada, uvrsti tudi sprememba Zakona o knjižničarstvu.

Drastično nižanje sredstev

Veliko težavo za delovanje splošnih knjižnic predstavljajo drastična nižanja sredstev, ki jim jih je v zadnjem petletnem obdobju kulturno ministrstvo odmerjalo za nakup knjižničnega gradiva. Od leta 2008 do lani so se ta znižala za kar 60 odstotkov. Z leta 2012 na 2013 sicer ni bilo kakšne drastične spremembe, je pa bila velika z letošnjim letom, ko je bilo za nakup knjižničnega gradiva namenjenih samo 1,5 milijona evrov. To v primerjavi z letom 2013, ko so ta sredstva znašala 2,3 milijona evrov, pomeni skoraj 40 odstotkov manj sredstev. Ta so se zmanjšala na celotni postavki knjižničarstva, kamor poleg sofinanciranja sodijo še nakup računalniške opreme v knjižnicah, bibliobusov, financiranje NUK … »To je posledica nižjih sredstev za kulturo na splošno in drugih prioritet za sofinanciranje, ki se so v zadnjih letih pojavile na področju kulture. Če govorimo npr. o neki dodatni podpori samozaposlenim ali o dodatni podpori filmu ob nižjem proračunu, je jasno, da je treba nekje drugje vzeti,« pojasni Likarjeva.

Nekoliko drugačna je slika glede financiranja nakupa knjižničnega gradiva, če nanjo pogledamo s perspektive občin. Te za zdaj kljub nekaterim odklonom in ne glede na zaostrene gospodarske razmere dokaj stabilno financirajo splošne knjižnice, katerih ustanoviteljice so. »Lani smo zadostili nekje 30 odstotkov v celotnem proračunu sredstev, ki so jih knjižnice prejele za nakup gradiva, 70 odstotkov so k temu prispevale občine, nekaj malega pa knjižnice nakupijo gradiva s svojimi lastnimi sredstvi,« pojasnjujejo na ministrstvu. Lokalne skupnosti so lani v povprečju za nakup namenile 2,1 evra na prebivalca (seveda v širokem razponu, nekatere občine denimo za nakup ne namenijo niti centa).

Padec standardov na vseh ravneh

Z javno finančno podporo pri nas izhajajo tudi knjige, ki ne dosegajo osnovnih založniških standardov. Ker ministrstvo za kulturo opravlja nadzor nad učinkovitostjo in uspešnostjo delovanja JAK, me zanima, če se jim zdi delo agencije učinkovito. »Odgovorila vam bom posredno: na strokovnem posvetu v MKL je bila ta problematika precej izpostavljena,« pove Likarjeva, k čemur dodam, da na posvetu glede vzrokov za odsotnost sekundarne evalvacije nismo prišli dlje od že znanega dejstva, da ima JAK težave s kadrovsko podhranjenostjo, s katero se spopada od ustanovitve dalje. Sogovornica pojasni, da je problematika širša: pri nas imajo nekateri založniki vse večje težave z doseganjem minimalnih standardov. »Ministrstvo je v preteklosti poskušalo vsaj z Zakonom o obveznem izvodu in z 8. členom (impresumom) doseči, da bi vsak založnik imel npr. lektorja. Žal smo lektorja (kot tudi ostale podatke iz drugega odstavka 8. člena) uspeli opredeliti le kot neobvezno vsebino kolofona,« razloži Likarjeva.

Ekonomska situacija je založnike prisilila, da so znižali standarde, in primerjava med tem, kako se je knjigo delalo pred 50 leti in kako nekatere natisnejo danes, je nemogoča. »Če pogledamo ekipo, ki je pripravljala učbenike pri Državni založbi Slovenije, kjer so sodelovali vsi, od tehničnih do področnih in vsebinskih urednikov, ilustratorjev, lektorjev, korektorjev itn., in to primerjamo s tem, kar se danes dogaja pri eni od podobnih založb, ki se ukvarja s področjem učbenikov, vidimo, da so odstopanja zelo velika.«

Gospodarska kriza je prinesla padec standardov na vseh ravneh. A včasih je bilo tudi število založnikov in posledično novih naslovov bistveno manjše, danes pa je število zavezancev za obvezni izvod močno naraslo in govorimo o pribl. 6.000 naslovih na leto. »S knjigo je tako kot z ostalimi produkti, ko nas preplavljajo poceni kitajski izdelki – to se je očitno reflektiralo tudi na področje publikacij,« razmišlja sogovornica. »Ni več tako, da človek vzame v roke samo tisto knjigo, ki je dobro narejena, ampak prime v roke vse, tako kot kupimo kitajski izdelek – če se bo pokvaril čez pol minute, se bo pač pokvaril.« Že, že, ampak knjige v Sloveniji so precej drage, oporekam tej logiki, in potem se sprašujemo, zakaj knjige kupujejo samo knjižnice.

Likarjeva je mnenja, da bi JAK morala začeti dosledno spremljati kakovost subvencioniranih knjig in tudi povedati, da je bila npr. v preteklem programskem ali projektnem razpisu izdana knjiga, ki ne izpolnjuje minimalnih standardov, in bi denimo taka založba vsaj v določeni meri ali začasno izgubila pravico do javnih sredstev. JAK je v tem smislu seveda avtonomna in ministrstvo lahko daje samo neke pobude: tako je denimo predlagalo usmeritve glede promocije javno financiranih knjig, želeli so, da bi JAK v pogodbo vključila določbo, da je za vsako sofinancirano knjigo založnik dolžen oblikovati tudi gradivo za informiranje o publikaciji. »Zelo bi si želeli, da bi se tovrstne ideje, ki so bile JAK predstavljene, ko jo je vodil g. Pregl, uresničile,« zaključuje Likarjeva.

Pogledi, let. 5, št. 12, 24. junij 2014