Lektor in novinar – z roko v roki?
09. 05. 2011
Gaja Červ, mlada raziskovalka na Fakulteti za družbene vede, o sodelovanju med lektorji in novinarji.
Če se omejite na poklicno sobivanje novinarjev in lektorjev –bi rekli, da zanj velja rek »V slogi je moč«, da torej lahko govorimo o zglednem sodelovanju, ali pa so lektorji zgolj bergla novinarjev?
Raziskavo o sodelovanju med lektorji in novinarji sva s kolegico doc. dr. Natašo Logar Berginc opravili na šestih slovenskih medijih (Delo, Dnevnik, Finance, Slovenske novice, Žurnal24 in spletno uredništvo 24ur.com). Za te medije sva ugotovili, da je odločitev o tem, kakšno –če sploh –bo sodelovanje med novinarji in lektorji, močno odvisna od interesov in pobude posameznikov. Pri novinarjih je odločitev za sodelovanje največkrat povezana z zanimanjem za jezikoslovna vprašanja ali z željo po (tudi) jezikovno kakovostnih izdelkih. Pri lektorjih pa z odporom do večjih posegov v besedilo brez predhodnega posvetovanja z avtorjem (razlogi za ta odpor so lahko zelo različni – od sklicevanja na profesionalen odnos do lastnega dela do občutka manjvrednosti in strahu pred jezo avtorjev ob morebitnih popravkih, ki stilno ali pomensko močno spremenijo besedilo) oziroma z miselnostjo, da je pri lektorskem poklicu ravno tako pomembno kot odpravljanje ‘napak’ v besedilih tudi odpravljanje vzrokov zanje, zato lektorji seznanjajo tvorce s pomanjkljivostmi njihovih besedil ter pojasnjujejo in utemeljujejo opravljene popravke.
To pa pomeni, da je konstruktivno sodelovanje med novinarji in lektorji bolj ali manj prepuščeno srečnemu naključju, namesto da bi bilo načrtovano in spodbujano v okviru uredniške in jezikovne politike medija. Organizacijske lastnosti nekaterih uredništev (npr. ločen delovni čas novinarjev in lektorjev, ločeni delovni prostori, izrazita hierarhična struktura, zaradi katere novinarji in lektorji ne komunicirajo neposredno, ampak prek urednika) tako sodelovanje, kot je pokazala raziskava, celo zavirajo.
Kaj ključno vpliva na stopnjo njihovega komuniciranja in sodelovanja v različnih fazah nastajanja novinarskega izdelka in na kakšen način?
V raziskavi sva ugotovili, da je sodelovanje med novinarji in lektorji boljše v uredništvih, kjer so novinarji in lektorji združeni v istem delovnem prostoru (komunikacija ne poteka prek telefona ali elektronske pošte, ampak se novinarji sprehodijo do lektorjev ali obratno) in imajo (vsaj delno) prekriven delovni čas. V takih uredništvih novinarji večkrat sproti preverjajo svoje jezikovne pomisleke pri lektorjih in se ne zanašajo na to, da bo lektor že opazil in popravil, kar bo popraviti treba. Pomemben dejavnik, ki vpliva na manjše sodelovanje med novinarji in lektorji, je tudi prepričanje novinarjev, da je novinarski izdelek deljiv na vsebinsko in formalno plat, pri čemer so sami odgovorni zgolj za prvo, ki je v njihovih očeh dosti pomembnejša, jezikovno pa prepuščajo lektorjem in se tudi po oddaji oziroma objavi svojega besedila ne zanimajo za jezikovne posege vanj, razen ko se zaradi popravkov očitno napačno spremeni pomen besedila. Zavest, da novinarji njihovo delo razumejo kot drugotno, kot neke vrste tehnično službo, in potrebe po sodelovanju niti ne čutijo, so lektorji pogosto navajali kot dejavnik, ki negativno vpliva na njihovo poklicno samopodobo in posledično tudi na njihova prizadevanja za intenzivnejše sodelovanje z novinarji in uredniki. Obenem pa se je v raziskavi pokazalo, da pobuda za sodelovanje že v času nastajanja novinarskega izdelka ter ob končni lekturi kljub temu največkrat prihaja od lektorjev. Tudi lektorji namreč pogosto privzemajo zgoraj opisani pogled na novinarske izdelke in lastno vlogo v procesu njihovega nastajanja ter zato do novinarjev in njihovih besedil čutijo veliko odgovornost, ki se utemeljuje tudi v zavesti, da posegi v avtorska besedila (posebej če presegajo pravopisno-slovnične popravke) niso samoumevni in neproblematični.
Lektoriranje je pri nas postalo samoumeven del produkcije besedil oziroma sodobne »infrastrukture slovenščine«. Kot kakšno vidite vlogo lektorjev v bodoče –naj bi še vedno popravljali zatipkane napake in druge malomarnosti ali pa bi kot specialisti svetovali le pri težjih jezikovnih primerih?
Vprašanje, kaj pravzaprav je vloga lektorja, zadeva vse, ki kot skupnost tvorcev in/ali naslovnikov soustvarjamo javno komunikacijo v slovenščini. Tehten odgovor nanj bi zato lahko poiskali le skupaj, s široko javno razpravo, v kateri bi vsaj začasno podvomili v samoumevnost lektoriranja in ta pojav, ki je v takem obsegu, kot ga poznamo v slovenski jezikovni situaciji, pravzaprav redkost, ponovno premislili v kontekstu družbenozgodovinskih okoliščin, v katerih se je uveljavil, ter sodobnih dejavnikov, ki omogočajo njegovo ohranjanje. Vlogo lektoriranja bi bilo treba neobremenjeno osvetliti s stališča identitetne vloge slovenščine in še vedno prisotnega občutka o njeni ogroženosti, s stališča razmerja med knjižno normo in dejansko rabo ter problema prepočasnega prenavljanja norme in jezikovnih virov. Z vseprisotnim lektoriranjem si pravzaprav sporočamo, da dvomimo o tem, da imamo tvorci –in to tudi poklicni – ki nam je slovenščina prvi jezik, dovolj jezikovnega znanja, da bi lahko suvereno in samozavestno soustvarjali javno podobo slovenščine. Zato bi si nujno morali odgovoriti na vprašanje, ali je nekaj hudo narobe z našim izobraževalnim sistemom od osnovnih šol do univerz ter z našimi jezikovnimi priročniki ali pa je kljub vsemu nekaj narobe s predstavo o tem, da bi bili naši mediji brez lekture »katastrofa, ki je nihče ne bi hotel kupovati, kaj šele brati«, kot so stanje v raziskavi opisovali lektorji. Pri tem seveda ne zanikam smiselnosti jezikovnega pregleda besedil pred objavo, ki ga v novinarstvu še dodatno upravičujeta časovna stiska, v kateri besedila nastajajo, in dejstvo, da mnoga uredniška programska orodja ne omogočajo rabe črkovalnika. Tudi zato bi bilo po mojem mnenju v uredništvih najprej nujno vzpostaviti delovne razmere, v katerih bi imeli novinarji čas, predvsem pa motivacijo, da svoja besedila po pritisnjeni zadnji piki še enkrat preberejo. V tem primeru bi bil tudi odgovor na vaše vprašanje samoumevnejši.
Pogledi, št. 9, 23. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
