Britanski dvorni norček
19. 12. 2014
Kljub rednim protestom, ki jih v Veliki Britaniji enkrat iniciirajo študenti, spet drugič gibanje Occupy, nasprotniki varčevalnih ukrepov ali protestniki proti rasizmu ter policijskemu nasilju, se v britanski parlamentarni demokraciji zadnjih dveh let pretres ne dogaja na levici, temveč na desnici.
Medtem ko je na celinski Evropi nemalo prahu dvignil razvoj socialistične alternative, v katero se povezujejo lokalne parlamentarne stranke, se Otočani soočajo z vzponom skrajne desnice, torej stranke UKIP, ki jo vodi populist Nigel Farage. Britanci, ki so na eni strani obteženi s kolonialno preteklostjo, v tandemu z ZDA pa se okoriščajo tudi kot globalni nosilci popkulturnega izvoza, kljub številnim notranjim težavam (po podatkih človekoljubne organizacije Shelter bo 90.000 britanskih otrok praznovalo božič brezdomsko) ne najdejo politične artikulacije, ki bi ploščo demokracije obrnila bolj v prid sleherniku. Ne čudi torej, da se je v takšni klimi pojavil komik, dvorni norček, popkulturni levičarski stroj na dveh nogah, ki sliši na ime Russell Brand in Britancem iz najbolj raznovrstnih zvočnikov predstavlja in prodaja idejo, ki jo je dežela plemičev, puritanstva, aristokracije ter monarhije v zgodovinskem smislu precej zaobšla. Idejo revolucije.
Postavni narcis, rojen leta 1975, močno razdvaja tamkajšnjo javnost. Ankete so ga nedavno postavile na vrh estradnikov, ki najbolj vplivajo na tamkajšnjo politično razpravo, pri čemer ga kot negativen vpliv razume šestdeset odstotkov vprašanih, kot pozitivnega pa osemindvajset. Njegovi filmski podvigi niso kaj prida, zato pa že od leta 2006 briljira kot odrski solist. Za komične šove Doing Life – Live, Scandalous in Messiah Complex je prejel vrsto uglednih nagrad in zlasti v zadnjem, »Kompleksu rešitelja«, začel gravitirati proti političnemu humorju, tj. izraziti socialistični agendi. Že v uvodu se miselno prestavi v psihiatrično ustanovo za osebe, ki jih muči kompleks Zveličarja, nato pa prek štirih zgodovinskih figur – Gandija, Che Guevare, Malcolma X in Jezusa – poda svoje poglede na družbenopolitični trenutek Zahoda. Britanska stendap komedija se ponaša tako s tradicijo kot s srborito konkurenco in Brand je obojemu več kot dorasel: predstava, ki si jo lahko ogledamo tudi na DVD-ju, ima sijajen dramski lok, brezhibno izvedbo, avtorsko poanto in fenomenalen zaključni panč. Bila pa je tudi silno odmevna; nastop v dvorani Hammersmith Apollo je med drugim spremljala plejada velikih imen šovbiznisa.
Brand se počuti udobno tako v velikih komercialnih produkcijah kot v alternativnih projektih, kakršna je njegova oddaja Trews na YouTubu. V pol leta je posnel sto šestdeset komičnih interpretacij dnevnih novic in ujel zanimiv vlak tovrstnih humorističnih videokolumn. V eni od oddaj je gostil tudi Alaina de Bottona, francoskega filozofa, čigar zadnjo knjigo Novice smo pred kratkim dobili tudi v slovenščini.
Kot zdravljen odvisnik od drog je Brand po desetletju čistosti nastopil tudi v britanskem parlamentu, pred komisijo za zlorabo drog, oblečen kot črni jezdec iz kakšnega kavbojskega filma, na vsebinski ravni pa pragmatičen, razumljiv, prepričljiv. Toda najbolj so britansko javnost spravile na obrate njegove politično nabite izjave, geste podpore in glasna udeležba na protestih, kjer so ga vsakič spremljale novinarske kamere in so mikrofoni čakali na bizarne stavke in vsebinske spodrsljaje. Dejstvo je, da jim Brand pri tem ni ravno stregel, navsezadnje gre za komika, ki svojo artikulacijo išče tudi v pisanju. Tega je vešč. V sedmih letih je napisal pet knjig, dve sta nastali na podlagi kolumn iz Guardiana. Vse, kar napiše, je podloženo z močno narcisistično oziroma, rečeno lepše, avtobiografsko noto.
Oktobra letos je izšla njegova najnovejša knjiga Revolution, ki je vrhove prodajnih lestvic zasedala že pred uradnim izidom. Hitro je doživela nekaj kritik, med drugim s strani Guardianovega recenzenta Nicka Cohena, ki na podlagi prebranega zapiše, da »komikovo željo po tem, da bi vodil globalno revolucijo, spodjeda njegov domišljav in plitek manifest«. Toda zbadanje komika ni bistveno bolj učinkovito od prepira s pijancem, in povrhu ni nikjer v knjigi zaznati resne Brandove želje, da bi »vodil globalno revolucijo«. Vseeno pa knjiga, ki jo bo za založbo Sanje prevedla Polona Glavan, ni brez tendencioznosti, saj avtor mestoma poseže po newageevski retoriki pa tudi hitrih receptih za boljši svet v dvanajstih točkah. V tem seveda spomni na komično-politični uspešnici Michaela Moora Neumni beli možje in Stari, kje je moja dežela?
Knjiga sicer prepleta štiri vsebinske niti: kritiko sodobnega kapitalizma, izkustven humor na temo ezoterike in duhovnosti, izpoved nekdanjega narkomana, ki se prostovoljno in (samo)terapevtsko še vedno ukvarja z odvisniki, ter bližnji prikaz sveta šovbiznisa, estrade, slavnih. Čtivo je hitro, tekoče in sproščujoče, kar je glede na veličino naslova dvorezen meč. Po eruditskosti bi ga sicer težko postavili ob bok Pikettyjevim ekonomskim analizam in po širini Žižkovim filozofskim traktatom, pa vendar Brand ne poskuša komunicirati z intelektualnimi elitami, temveč kot nekakšen dvorni komedijant izvaja predstavo za množice, sodobno predelavo Andersenovega komada, v katerem golega cesarja zamenja najbogatejši odstotek Zemljanov, vlogo cesarstva pa prevzame ekološko obremenjeni planet. Bogat asociativni slog vzbuja vtis razpršenosti, vendar so posamezne poante dramatizirane z jasnostjo in s čustveno vnemo.
Recept za odpravo nagrmadenih nepravičnosti kapitalizma Brand izpelje iz procesa odvajanja od drog, ki ga reflektira iz prve roke. O skupinah za odvajanje govori iskreno in sočutno, in prav osveščanje o drogah (tudi o legalizaciji marihuane) je verjetno področje, na katerem bo Brand lahko naredil najbolj relevantne družbene korake. V korak s tem gre tudi tematiziranje osebnih nazorov in filozofskih prepričanj. Ateizem enači s pesimizmom, institucionalno religioznost pa obtožuje oblastno-manipulativnih tendenc. Pravi, da verjame v boga onkraj institucij. V knjigi si pot do takšnih občutij tlakuje s samoironijo in z osebnimi peripetijami iz newageevskih skupin, meditacijskih krožkov ter srečevanj z jogiji. Toda v osnovi se Revolucija vendarle vrti okrog osnovne levičarske abecede – od zavzemanja za feminizem in multikulturnost, prek borbe za trajnostni razvoj, do upora proti perverzno bogatemu enemu odstotku, brezvestnim politikom, finančnim mešetarjem, davčnim oazam …
Mnogim se zdi, da komik Russell Brand z vseprisotnim medijskim izpostavljanjem zmanjšuje verodostojnost idej, za katere se zavzema, vendar na koncu ne gre podcenjevati globin, do katerih se lahko razteza humor, tako na osebni kot na družbeni ravni. Letošnja primera – tragična smrt igralca Robbina Williamsa ter številne obtožbe zaradi spolnih zlorab »najboljšega družinskega očeta« Billa Cosbyja – kažeta, da lahko v ozadju resnega humorističnega preži tragedija. Enako morda velja za družbenopolitične sisteme, ki v vicih iščejo škodoželjnost. Komunizem je to že izkusil.
Pogledi, let. 5, št. 23-24, 10. december 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
