Ekonomske migracije: primer Prato
Chinatown Made in Italy*
Foto: Voranc Vogel
03. 09. 2012
Prato, mestece v osrednji Italiji, ki šteje manj kot 200.000 prebivalcev in je po velikosti torej precej primerljivo z Ljubljano, so še pred stotimi leti zaradi razmaha tekstilne industrije imenovali tudi »toskanski Manchester«. Ob prelomu tisočletja je tekstilna industrija zabredla v krizo, blagovna znamka Made in Italy pa je začela zgubljati tla pod nogami. Danes se v Pratu še vedno trguje – le da oblačila z oznako Narejeno v Italiji prihajajo pretežno izpod rok izkoriščanih kitajskih delavcev na črno, v mestu pa živi ena najštevilčnejših kitajskih skupnosti v Evropi: menda šteje 50.000 pripadnikov, kar je četrtina mestnega prebivalstva.
Veste, kaj dokazuje, da je kitajsko tradicionalno zdravilstvo res uspešno? Da nihče v Pratu ne umre, je bil eden od malce nesramnih dovtipov, izrečenih na račun Kitajcev v mešani, italijansko-slovensko-angleški družbi. Razprava se je prevešala v predvidljivo smer: le kako bi o Kitajcih, rumeni nevarnosti, nebodijihtreba priseljencih, na vrtu hiše z bazenom sploh lahko govorili drugače kot omalovažujoče? Toda prišlo je do preobrata: član omizja je iz svoje eruditske malhe stresel kar nekaj izumov, ki jih Evropejci dolgujemo nikomur drugemu kot Kitajcem, od porcelana do smodnika ... Italijani jim morajo biti še prav posebno hvaležni, saj je Marco Polo, za katerega tako in tako vemo, kje se je rodil, s svojega popotovanja po daljnih deželah onstran znanega in varnega med drugim prinesel tudi – rezance oziroma špagete. Da jih Kitajci le ne bi zahtevali nazaj ali prišli na zamisel, da jim moramo zanje odštevati avtorske pravice, je sklenil italijanski del omizja in kozarci so se združili v zdravico. Neobremenjeno, kot to lahko storijo le ljudje, katerih obstoj ni odvisen od tekstilne industrije, Kitajce pa vidijo samo na televiziji. Vsaj druga postavka je do začetka devetdesetih let veljala tudi za prebivalce Prata.
V Pratu živi kitajska skupnost, ki baje šteje 50.000 ljudi.
Mesto tisočerih dimnikov
Mestece, ki je obstajalo že v etruščanskih časih, velja za eno najpomembnejših industrijskih središč v Italiji, eden od italijanskih zgodovinarjev mu je pripel celo oznako »toskanski Manchester«. S tem je meril na velikanski razmah predilnic, ki so se množile zlasti po združitvi Italije konec 19. stoletja in so Pratu prislužile še en zanimiv vzdevek: »mesto tisočerih dimnikov«. Ampak kakor nikjer v Italiji, niti v najzakotnejši beznici, kjer točilni pult podpirajo brezzobi starci in zaporniki na pogojnem izpustu, ne moreš dobiti zanič kave, je tudi pojem »industrijsko središče« v italijanski izvedbi kar nekam manj grozovit. Obiskovalca namesto z orjaškimi tovarniškimi objekti, vsaj v središču mesta, sprejme s prijetnimi uličicami, kamnitim obzidjem, renesančnimi palačami in cerkvami, sezidanimi po pravilih iz časov, ko so zahtevali, da se zvonik pod nebo dviguje ločeno.
Mesto se je onkraj srednjeveškega obzidja začelo širiti šele na začetku 20. stoletja, ko je doživelo neverjeten razvoj: število prebivalstva se je s 50.000 povzpelo kar na več kot 180.000, kolikor so jih po Wikipediji našteli leta 2001. Prvi valovi priseljencev so ga začeli oblivati v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, po že znanih demografskih vzorcih iz obdobja gospodarskega razcveta so potekali od juga Italije proti severu. Zato najbrž nikogar ni pretirano presenetilo, ko so si v devetdesetih letih Prato za svoj dom izbrali druge vrste iskalci stabilnejšega ekonomskega položaja – prebivalci novega svetovnega juga, LR Kitajske.
Koliko kitajskih priseljencev je danes v Pratu, je povsem neugotovljivo. Podatki se razlikujejo glede na politično in svetovnonazorsko usmerjenost tistega, ki ti jih da. V ožjem mestnem središču njihove prisotnosti sploh ni čutiti, bolj ko prodiraš proti severni mestni vpadnici Via Pistoiese (Pistojska cesta), pogosteje naletiš na trgovino s kitajskimi oblačili, plakate s kitajskimi pismenkami ali pač Kitajce. Kmalu za mestnimi vrati se začne tisto, čemur italijansko govoreči domačini rečejo »Chinatown«.
Pljuvanje prepovedano
Pravzaprav so v tem delu mesta, med ulicama Via Pistoiese in Via Filzi, italijanske samo še stavbe, ki so jih nekoč zgradili in v njih prebivali Italijani, danes pa jih – po napisih na zvoncih sodeč – poseljujejo izključno Kitajci. Kot bi se v lupino poginulega morskega mehkužca zavlekel kakšen rak in ji vdihnil čisto novo življenje. Zelo malo ali skoraj nič domišljije bi bilo potrebne, pa bi si sprehajalec po Via Pistoiese lahko predstavljal, da je v kitajski četrti kakšnega velemesta, denimo v New Yorku. Ali celo v kakšnem kitajskem velemestu. Do tja iz Prata sicer ni daleč: med drugim je v nizu prodajaln s kitajskimi prehrambnimi izdelki, ordinacijami tradicionalne kitajske medicine, pisarnami s kitajskimi tolmači in frizerskimi saloni s preparati za mehke kitajske lase opaziti tudi turistične agencije, specializirane za potovanje – na Kitajsko. Če četrti že ne bi mogli pripisati urejenosti in pretirane čistoče – mestna oblast je pred kratkim dala postaviti posebne znake, ki opozarjajo, da je pljuvanje po tleh iz higienskih razlogov prepovedano –, pa ji vsaj ne bi mogli očitati, da ni oblikovana po nekih osnovnih urbanističnih načelih, ki ustrezajo zahtevam prebivalcev. Ob cesti so trgovine in ostale storitvene dejavnosti, kdor zakoraka na kakšno notranje dvorišče, pa bo lahko prisostvoval raztovarjanju nove pošiljke blaga ali z malo sreče celo pokukal v predilnico. V času kosila stroji ne mirujejo, za njimi sedijo moški in ženske – in ko se ena od njih obrne, se ob srečanju z neznanim parom oči pri vratih kar malo zdrzne. Je kaj čudnega, da je sumničava? Kdo ve, ali uradno sploh obstaja – na delovnem mestu in v državi, kjer je? S kakšno pravico jih hodimo gledat kot živali v ogradah? Brž se obrnem in stopim do bližnje lekarne, ki je zgledno založena s pridobitvami zahodnjaške medicine, v njej pa delata gospe italijanskega rodu. Na napol v šali, napol zares izrečeno pripombo, da bi človek pričakoval zdravilne pripravke tradicionalne kitajske medicine, se ena od njiju rahlo v zadregi nasmehne. Kupcem pri izbiri pomagata tudi kitajsko govoreči najstnici, prizadevni dekleti, ki govorita oba jezika. Kupljeno pa je mogoče poslati tudi svojcem na Kitajsko – o različnih vrstah dostave obveščajo vizitke v kitajščini, zložene poleg blagajne.
V osrednjem delu kitajske četrti se je izoblikoval nekakšen elitni del s kitajsko restavracijo višjega cenovnega razreda in nekaj zlatarnami, pred katerimi so parkirani črne limuzine in terenci. Kamorkoli že zaideš, pa je težko naleteti na kakšnega Italijana, razen – naj bo to brati še tako ksenofobično – gojencev psihiatrične ustanove. Ta je očitno še edina nepremičnina, ki je lastniki niso prodali ali oddali Kitajcem …
V elitnem predelu »Chinatowna« so zlatarne in restavracije.
Pronto moda
O tem, kako se vesti do domačinov italijanskega rodu, ki poslovno sodelujejo s kitajskimi prišleki – bodisi jim oddajajo stanovanja ali poslovne prostore bodisi so pri njih zaposleni –, nekako ni konsenza. Čutiti je, da jih Silvia Pieraccini, novinarka italijanskega gospodarskega dnevnika Il Sole 24 Ore in avtorica knjige L'Assedio Cinese (Kitajsko obleganje), obravnava kot izdajalce. Ko so njeno knjigo leta 2008 prvič izdali v nakladi 10.000 izvodov, je italijansko javnost močno zadela, pripoveduje avtorica. Prva naklada je bila na mah razprodana in v letu 2010 so jo dotisnili. Danes je ni več mogoče dobiti nikjer, nekateri deli pa so dostopni na posameznih spletnih straneh, pravi Pieraccinijeva. Italija kot da se dotlej ni zavedala, kaj se dogaja znotraj njenih meja, tako rekoč v srcu njene tekstilne industrije, ki je tradicionalno skoncentrirana prav v Pratu. V zgodovini so na statvah tamkajšnjih tekstilnih tovarn tkali dvoje vrst blaga: blago in tkanine (džersi ipd.), Prato pa je bil v evropskem merilu pojem za tekstilno industrijo že od srednjega veka. Blago so tkali za oblačila in ne za potrebe tapetništva ali pohištvene industrije, pristavi sogovornica. V zadnjem desetletju pa je industrijsko območje v Pratu zajela kriza, po mnenju Pieraccinijeve glavni razlog, da so blago začeli tkati tudi drugod po svetu, in to za mnogo nižjo ceno kot v Pratu.
V Pratu danes po njenih ocenah deluje okrog tri tisoč kitajskih podjetij, ki izdelujejo oblačila po nizkih cenah, t. i. pronto moda (hitra moda). Oblačilna industrija dotlej v Pratu ni imela domovinske pravice, poudarja novinarka, v bližnjih Firencah je resda sedež podjetja Gucci, a gre za linijo usnjene galanterije, in tudi sicer bližnja okolica tradicionalno slovi po izdelovanju torbic in čevljev (Salvatore Ferragamo ipd.). Kitajska podjetja iz Prata pa surovine za obleke kupujejo na Kitajskem, kjer za meter blaga odštejejo desetino cene, kolikor jo dosega meter blaga iz Prata – namesto petih evrov plačajo samo petdeset stotinov.
Proizvodnja oblačil je kompleksen proces, sestavljen iz več faz: krojenje, šivanje, odtiskavanje slik na oblačila, pritrjevanje gumbov in podobno. Če je katerikoli od postopkov opravljen na italijanskih tleh, sme obleka po zakonodaji Evropske unije nositi etiketo Made in Italy, razlaga Pieraccinijeva in s tem odgovarja na neizgovorjeno vprašanje, zakaj prav Italija, zakaj prav Prato. Oblačila z etiketo Made in Italy je na trgu seveda mnogo lažje (in tudi dražje) prodati kot tista, na katerih piše Made in China in so pri evropskih potrošnikih že vnaprej zapisana kot malovredne cunjice.
Kitajci v Pratu nadzorujejo trgovino s kemičnimi drogami.
Izkoriščanje delavcev in kriminalne dejavnosti
Še eno vprašanje se poraja obiskovalcu, soočenemu z dejstvi o neverjetni kitajski podjetnosti in prodornosti. Ustvariti nekakšen mali kitajski otok v tako tujem (in pogosto tudi sovražnem) okolju, kot je Evropa, navsezadnje ni mačji kašelj. Je mogoče, da so vsi časopisni članki o Pratu in tamkajšnji kitajski skupnosti gnani z enim samim motivom: tipično evropsko ošabnostjo in zavistnostjo zaradi poslovnih uspehov nove azijske velesile, ki je – tako se zdi – nič ne more ustaviti? Pravzaprav ne, odkimava Pieraccinijeva, ki v rokah drži še zadnji izvod svoje knjige, vendar ga komaj kdaj odpre; zdi se, da vse, kar je pred dobrimi štiri leti napisala v njej, še zdaj ve na pamet. Kitajcev ne preganjamo, ker bi imeli kaj proti njim na splošno, temveč zato, ker njihovi delodajalci izkoriščajo delavce, sicer svoje rojake; ker njihova podjetja ne plačujejo davkov in s tem oškodujejo italijansko državo in ker so kitajski priseljenci v Pratu in okolici v dvajsetih letih razpredli dobro organiziran sistem ilegalnih dejavnosti, začenši s priseljevanjem ljudi na črno, igralništvom, prostitucijo in pranjem umazanega denarja, se glasi odgovor – dolg, skrbno premišljen in argumentiran, tako da razblini dvome o italijanski ksenofobičnosti. Pri razvijanju ilegalne mreže jim nemalokrat stojijo ob strani tudi Italijani, ki v imenu kitajskih podjetnikov odpirajo bančne račune, razlaga Silvia Pieraccini. Bogat zaslužek se s prihodom Kitajcev obeta tudi lastnikom skladišč na obrobju mesta, ki svoje objekte oddajajo za visoke najemnine in se požvižgajo na to, kaj se v njih dogaja – četudi vedo, da delavci tam šivajo v nečloveških razmerah, po končanem delovniku, ki po dolžini presega vse evropske standarde, pa v istem prostoru tudi spijo. Le tako, s prihranki na račun delovne sile in z utajo davkov, so kitajski proizvajalci t. i. hitre mode lahko konkurenčni na trgu in kupcem (na debelo) ponujajo majice po tri evre. Kot pri vseh drugih izdelkih, naprodaj po sumljivo ugodnih cenah, od kosov notranje opreme in pohištva znanega skandinavskega proizvajalca do športnih copat razvpitih znamk, tudi pri oblačilih kitajske izdelave z italijanskim poreklom velja, da so njihovi največji zavezniki kupci. Zadovoljni, ker je treba plačati manj in si naposled lahko privoščijo več. Vsa zavednost tu ponavadi pogrne. Toda ali je sploh mogoče bojkotirati izdelke Kitajcev iz Prata? Ne, pravi Pieraccinijeva, ker jih prodajajo na debelo, odkupujejo pa jih zvečine evropski trgovci, ki nanje prilepijo svoje etikete – veliko da je med njimi trgovskih verig z lastnimi oblačilnimi znamkami. Med avtomobili in tovornjaki, ki prihajajo po naročeno blago v industrijsko cono Macrolotto na obrobju Prata, je sogovornica menda večkrat opazila tudi take s slovenskimi in hrvaškimi registracijami.
Iti na svoje je veliki sen
Vse se je začelo v devetdesetih, ko so tedaj še italijanska podjetja rade volje najemala kitajsko delovno silo. Šlo je za priseljence iz Kitajske, ki so bili pripravljeni delati za mnogo manj denarja kot Italijani. A v resnici so s tem odprli vrata trojanskemu konju, pa naj se primera sliši še tako sovražno do tujcev in evropocentrično. Kitajski delavci niso izgubljali časa in so se marljivo in hitro priučili osnov obrti, nato pa šli na svoje. »Iti na svoje«, odpreti svoje podjetje, ki se ukvarja z eno od faz izdelave oblačil, je še danes veliki sen slehernega prišleka, razlaga sogovornica. Priseljenci, zvečine prihajajo iz dveh pokrajin, 80 odstotkov iz Zheijanga (ki ima sicer 47 milijonov prebivalcev, malce cinično pristavi Pieraccinijeva), 20 odstotkov pa iz Fujiana, najprej dve leti delajo brez plačila. Delodajalci jim za ta čas zasežejo potne liste in kitajski priseljenci so priklenjeni nanje v klasičnem sužnjelastniškem razmerju. Razmere, v kakršnih takšni delavci živijo, so poskušali poustvariti v filmu Ču-do-vi-to (Biutiful) Alejandra Gonzáleza Iñárrituja. Skupina kitajskih ilegalcev z družinskimi člani vred, tudi majhnimi otroki, je nastanjena v vlažni kleti in Uxbal (Javier Bardem), ki se preživlja s tem, da trži njihove izdelke – ponaredke blagovnih znamk, postane zaradi bližajoče se smrti še posebno širokogruden. Da v podzemlju ponoči ne bi prezebali, jim glavni junak kupi plinski grelnik. Žal pa se grelno telo pokvari in ko Uxbal naslednje jutro pride pogledat kitajske delavce, najde le še njihova trupla …
Kilometri in kilometri oblek
Precej verodostojen prikaz življenjskih razmer, v katerih bivajo kitajski ilegalci, tokrat na Neapeljskem, je videti tudi v filmu Gomora, posnetem po romanu Roberta Saviana, pravi Silvia Pieraccini. V Pratu si je mogoče takšne delavnice, znane tudi pod angleškim imenom sweat-shops, ogledati v spremstvu policistov. Ti namreč pogosto – odkar je oblast v mestu prvič po koncu druge svetovne vojne prevzel desnosredinsko usmerjeni župan Roberto Cenni še pogosteje kot prej – izvajajo nadzor in iščejo nepravilnosti. Policisti s seboj jemljejo tudi predstavnike medijev, vendar pa se je za udeležbo v eni takih racij treba domeniti več kot le nekaj dni vnaprej, zato ekipi Pogledov to ni uspelo. Vsekakor pa fotografu in novinarki nihče ni mogel preprečiti vstopa v industrijsko cono Macrolotto, kamor se po zavitih vpadnicah lahko pripelje vsakdo.
Del industrijske oziroma obrtne cone, kjer kraljujejo kitajske trgovine z oblačili na debelo, se razprostira vzdolž ulic z imeni – kako ironično – različnih italijanskih pokrajin. Via Emilia Romagna, Via Friuli Venezia Giulia, Via Val d'Aosta … so naslovi velikih skladiščnih hal, kjer je brati izveske podjetij z značilnimi imeni: Mondial Fashion Pronto Moda, Pronto Moda Kelly Sas Di Yin Guoyun, Sette Stelle, Jolly, Gold Phoenix, Golden Moda, Grand World, Great Fashion, H. Velvet Di Hong Suizhou, Hong Kong, Jessica Pronto Moda Di Lin Jiansong … Latiničnemu zapisu je pogosto dodan še zapis s kitajskimi pismenkami, kitajščina pa je tako in tako jezik, s katerim si obiskovalec odpre vsa vrata. Pod pogojem, da ga zna. Oholi Evropejci, ki se učimo samo evropskih jezikov s po nekaj deset milijoni govorcev, smo tako obsojeni na sporazumevanje v italijanščini, ki jo prodajalci v velikih skladiščnih halah lomijo za silo in ponekod z muko, a s toliko širšimi nasmeški. Vse se da, nič ni pretežko, naročnica iz Slovenije, ki ima v Ljubljani majhno prodajalno z oblačili in bi rada naročila kakšnih sto kosov oblačil, si sme pogledati in izbrati. Če bi izdala pravo identiteto, me najbrž ne bi sprejeli tako odprtih rok, tako pa sem smela po mili volji bloditi med obešalniki, ki so se šibili pod oblekami, in se sprehajati med kilometri oblek. Nekako v treh dneh bi se lahko vrnila po naročeno, mi v polomljeni italijanščini zagotovi dekle. Na pločniku pred enim od skladišč leži škatlica cigaret z obvestilom o škodljivosti kajenja v madžarščini. Torej se tudi prodajalci na stojnicah v Lentiju, če te še obstajajo, zalagajo v Pratu. Oblačila, ki že z vhodov v prodajalne vabijo kupce v miniaturni kitajski četrti v Trstu, najverjetneje prav tako niso pripotovala z Daljnega vzhoda, temveč so ponje šli mnogo bliže – v Prato.
Kdo ve, morda so neznanske količine, ki samodejno znižajo vrednost posameznemu izdelku, krive, da je celosten vtis o ponudbi hitre mode kitajske izdelave iz Prata kaj klavrn. Očividka ne vidi smisla v vseh selitvah in izigravanju kupcev s šivanjem etiket Made in Italy, ko pa je vendar že s prostim očesom jasno videti, da tisto, kar visi v tisočerih primerkih na stojalih v skladiščih obrtne cone v Pratu, res ni vredno kaj več od nekaj evrov, kolikor znaša cena za posamezen kos – kupiti pa jih je treba najmanj pet ali deset, odvisno od tega, za katero obleko gre.
Za 4,5 milijarde evrov davčnih utaj
Cene izdelkov so lahko tako nizke zaradi mezdnega plačila. Kitajski tekstilni delavec – seveda potem, ko je z dvoletno brezplačno tlako odplačal stroške potovanja – na mesec zasluži med 750 in 850 evri. To je dohodek ljudi z legalnim statusom, ki so zaposleni po pogodbi za polovični delovni čas; tako delodajalec prihrani s plačevanjem socialnega in zdravstvenega varstva ter ostalih pristojbin. V resnici delajo po štirinajst ali šestnajst ur na dan, pravi Silvia Pieraccini, ki se je do vseh teh podatkov dokopala z nekajletnim vztrajnim brskanjem, a brez znanja kitajščine. Te se začenja učiti šele zdaj, pravi. Je bila kdaj tarča kakšnih groženj? Ne, odkima, nekoč se ji je pripetilo le, da jo je neki kitajski trgovec pregnal iz svojega skladišča v industrijski coni Macrolotto. Najbrž Kitajci iz Prata niso prebrali njene knjige niti njenih nadaljnjih člankov, ki jih na to temo objavlja v Il Sole 24 Ore. V enem zadnjih z začetka julija je podrobneje popisala njihov sistem »recikliranja denarja«. Njene domneve je potrdila tudi preiskava nacionalnega italijanskega protimafijskega tožilca Piera Grassa: kitajski priseljenci iz Prata, Firenc in Rima denar domačim pošiljajo po denarnih kanalih, kot so Western Money Union, MoneyGram ipd., pri čemer so italijansko davčno upravo od leta 2006 do 2010 oškodovali za 4,5 milijarde evrov. Ker vedo, da se sleherno nakazilo, večje od 2000 evrov, znajde pod drobnogledom finančne policije, pošiljatelji zneske razdelijo na vsote po 1999 evrov, »izposodijo« pa si tudi kakšen bančni račun in ime osebe, ki ne obstaja. Od dobička, ustvarjenega v Pratu, mesto in njegovi prebivalci nimajo nikakršne koristi, ker se z njim financira kvečjemu razvoj v kitajski provinci Zheijang, od koder prihaja večina priseljencev, razlaga Pieraccinijeva, ki je prepričana, da gre del krivde za takšno brezpravje pripisati tudi mestnim oblastem, ki so si zadnjih dvajset let zatiskale oči.
Nadzor in globe
Roberto Cenni je župan Prata, prvi po koncu druge svetovne vojne, ki ni levičar, temveč je bil izvoljen s podporo desnosredinske koalicije strank (Ljudstvo svobode, Krščanskodemokratska unija, Liga Italija …). Ko se je leta 2009 vselil v županovo pisarno v palači na Piazza del Comune, je bil tudi sam podjetnik in lastnik blagovne znamke Sasch, ki pa je lansko jesen šla v stečaj.
Vzrok za spremembo politične usmerjenosti v mestni hiši pa ne tiči samo v kitajski skupnosti, temveč gre za celo vrsto stvari, med drugim se premalo pozornosti posveča varnosti prebivalstva, meni Cenni. Nenadzorovani imigracijski tokovi, na katere se ljudje iz stare politične opcije niso pravočasno odzivali, so porodili široko razpredeno omrežje nelegalnih aktivnosti, primerljivih z mafijo. Popolnoma so se izvile izpod nadzora, stara mestna oblast pa je vse to samo nemočno opazovala.
Uradno število priseljencev iz t. i. tretjih držav se po županovih besedah giblje okoli 30.000. Ocenjujemo pa, da v Pratu in okolici živi še okrog 20.000 ilegalcev, pristavi. Vseh skupaj jih je 50.000, kar je v primerjavi s številom prebivalstva v povprečni evropski državi največja koncentracija kitajskih priseljencev v Evropski uniji. Kar zadeva podjetja, jih je pri področni gospodarski zbornici registriranih skoraj 4000, vendar je med njimi kar nekaj takih, pri katerih že več kot 12 oziroma 18 mesecev ni bilo zaznati aktivnosti. A ker zakonodaja ne predpisuje odjave, so še vedno v registru, število delujočih kitajskih podjetij pa je v resnici verjetno malo manjše. Med njim je nemalo takih, ki utajujejo davke in pomagajo prati denar; po zadnjih podatkih s tožilstva so ga v Pratu oprali za več kot štiri milijarde evrov, pravi Cenni. Neprijavljeni dobički kitajskih podjetij se porabijo za financiranje kriminalnih dejavnosti, predvsem iger na srečo, prostitucije in prekupčevanja z mamili. »Kitajska skupnost v Pratu skorajda v celoti nadzoruje trgovino s kemičnimi drogami,« trdi Cenni.
Kot enega od pozitivnih premikov, odkar se je zamenjala vladajoča garnitura v mestni hiši, navaja pogostejši nadzor. Od približno 400 na leto jih je kar 90 odstotkov v podjetjih, pravi župan. Zakaj? »Ker ne spoštujejo prav nobene zakonodaje,« izstreli. »Kršijo zakonodajo o delu, davčno zakonodajo, zakon o varnosti pri delu, predpise o higienskem minimumu …« Kršiteljem izstavijo globo, če pa je ne morejo plačati, jim zasežejo stroje. Je kaj haska? Nadzor se izvaja neprestano in v rednih presledkih, odgovarja Cenni. Se stanje kaj izboljšuje? Povsod, kjer imamo opravka z mrežo nelegalnih dejavnosti, je njihovo izkoreninjenje težak in dolgotrajen proces; sadove obrodijo le poglobljene preiskave, kakršna je bila tista, ki je odkrila več kot štiri milijarde evrov utajenega denarja. »Cilj je mogoče doseči s spoštovanjem zakonov in plačevanjem pristojbin, vključno z občinskimi – denimo pristojbino za odvoz smeti.«
Naposled italijansko-kitajski dialog
Kako razmah kitajskih podjetij vpliva na delovanje družb, ki se ukvarjajo s podobno dejavnostjo in so v italijanski lasti? Kriza se pozna od leta 2001, pripoveduje župan, tekstilna industrija je krizo začela doživljati še malce prej, preden je vanjo zabredel ves svet. Tudi v tem trenutku se podjetja z veliki težavami bojujejo za preživetje. Vendar pa naši podjetniki premorejo nemalo energije in volje in jim zagon še ni pošel, je optimističen župan.
Kako pa je s šolanjem otrok kitajskih priseljencev, v predelu med Via Pistoiese in Via Filzi je tudi osnovna šola Carlo Livi, ki jo najbrž obiskuje nemalo tujcev? V povprečju je v šole v Pratu vpisanih 30 odstotkov tujcev, ponekod jih je nekoliko manj, drugje več, odgovarja Cenni. Na šoli Carlo Livi je kitajskih otrok med 60 in 70 odstotki. A z zagnanostjo prosvetnih delavcev in vsemi vrstami pomoči (kamor sodijo tudi sredstva, ki jim jih namenja ministrstvo za šolstvo in so namenjena poučevanju v težkih razmerah), med drugim jezikovnimi tečaji italijanščine za prišleke, so vse ovire premagane. Na to bi morali biti ponosni, meni župan.
Ta čas napetosti na rasistični podlagi ni zaznati, pravi župan, jasno pa je, da se bodo prebudile tudi te, če bomo še naprej ignorirali zakone in norme. S predstavniki kitajske strani smo vzpostavili nekakšen dialog. Sprva ni bilo lahko, a po našem prepričanju si država, kot je Kitajska, ki je ena od svetovnih velesil in ima tudi upravičene ambicije, da bo sooblikovala prihodnost našega planeta, ne more dovoliti obstoja »tako izrojene situacije, ki so jo povzročili njihovi državljani«, je dejal Cenni. V Firencah sicer že nekaj let deluje kitajski konzulat, vendar so se na začetku otepali s popolno brezbrižnostjo kitajske strani, nadzor, ki ga izvajamo nad delovanjem kitajskih podjetij v Pratu in okolici, pa so primerjali z nacističnimi racijami, se pritožuje župan. Doslej so napredovali vsaj do te stopnje, da se s predstavniki kitajske skupnosti pogovarjajo in da so ti pripravljeni priznati obstoj problemov. Konzulat je imenoval kitajske mediatorje, katerih poslanstvo je izboljšati odnose med pripadniki kitajske skupnosti in italijanskim prebivalstvom. Oblikovali so nekakšno komunikacijsko skupino, ki šteje sedem članov – tako so prvič dobili uradne sogovornike, doda še županov predstavnik za stike z javnostjo Maurizio Ciampolini.
Dolga leta je za edinega kitajskega podjetnika, ki se ne skriva pred mediji in upošteva zakone, veljal Hu Qui Lin, direktor in lastnik podjetja Giupel. Je tudi edini, ki je razvil lastno blagovno znamko, in edini, ki se je pridružil Confindustrii – italijanskemu združenju delodajalcev. Italijanska javnost je bila nad njim navdušena, vendar se je začetno veselje hitro sprevrglo v razočaranje, saj Hu Qui Lin ni izpolnil, kar je obljubljal: da bo popeljal svoje rojake iz poslovanja na črno na pot legalnosti, pravi Silvia Pieraccini. Enako skeptična je do drugega predstavnika kitajske skupnosti, ki se je prebil v vrste italijanske ekonomske administracije na začetku julija letos: Wang Li Ping je postal podpredsednik območnega obrtnega združenja (CNA, Confederazione nazionale artigianato). Italijanski mediji so se o njem na dolgo in široko razpisali, srečanje z novinarko Pogledov pa je zavrnil, češ da po hierarhiji ni pristojen za izjave, in svetoval, naj se obrne na nadrejenega – predsednika.
Popoldne sredi tedna se je med razbeljenimi zidovi Prata počasi prevešalo v hladnejši večer. Ljudje so počasi zapuščali delovna mesta in odhajali domov; praznila sta se tudi županska palača in parkirišče ob mestnem obzidju. Po vročem asfaltu je med redkimi avtomobili blodil afriški priseljenec in, pokrit s čepico in ovešen z vso mogočo standardno ponudbo uličnih prodajalcev, poskušal zaslužiti kakšen evro. Kdo ve, koliko časa je že v Italiji, pa še ni šel na svoje, se pravi ustanovil lastnega podjetja …
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
