Dajte jim film!
Generacija, rojena okrog leta 1980, je bila s takšnimi samorastniki kar radodarna. Brez blagoslova državnih struktur sta denimo snemala Mitja Okorn (rojen 1981; Tu pa tam, 2004) in, za moje pojme veliko bolj posrečeno, Jože Baša (rojen 1982; Voda v očeh, 2005). Prvi je na svojo stran pridobil publiko in tuje producente, drugi kritike in festivalske žirije, obema pa je uspelo opozoriti na filmski talent, ki raste mimo AGRFT, in na okorelost državnega sistema financiranja. In tega talenta ne gre kar tako odpisati – danes sta v svetu najbrž najbolj prepoznavna slovenska režiserja prav dva naturščika: Jan Cvitkovič in Vlado Škafar.
V vsakem primeru Gazvoda in Vojnović
Pesniki za svoj kreativni izliv potrebujejo le pero in papir, slikarji le čopič in platno, filmarji pa cel bataljon sodelavcev in kup drage mašinerije. Zanimivo je, da s celovečerci v tem trenutku najbolje kaže tistim, ki so navajeni soliranja – pisateljem. Zaenkrat je edini režiser iz moje generacije, ki je dobil sredstva za celovečerni film, Goran Vojnović (1980), ki pa svoje priložnosti žal ni izkoristil za to, da bi, kot je to storil v svojem nadvse uspešnem romanu Čefurji, raus!, gledalcem serviral rezino našega časa, ampak se je raje odločil za zgodbo generacije svojih staršev. Njegova odločitev je marsikoga presenetila in razočarala; na portoroškem festivalu je bilo v zadnjih letih prav v sekciji študentskih filmov zaznati svež veter, ki je zapihal mimo prežvečenih tem in raje nastavil ogledalo konkretnemu »tu in zdaj« – v ospredje je porinil intimne zgodbe, pogosto začinjene s prepoznavno slovensko tematiko in prepojene z duhom časa.
Svoj nizkoproračunski prvenec Izlet je v soboto, 14. maja, prvič javno pokazal še en režiser, ki ga bolj kot po podobah poznamo po besedah. Nejc Gazvoda (1985) je že pravi veteran slovenske proze – izdal je tri romane in dve zbirki kratkih zgodb, posnel pa je tudi dva kratka filma, ki njegovo pisateljsko poetiko, v kateri v vsakdanje življenjske situacije vnaša elemente skrivnostnega in blago čudaškega, učinkovito prenašata v polje avdiovizualnega: Bordo rdeča (2007) in Skrbnik (2008). Gazvoda in Vojnović sta brez dvoma odlična pisca in tudi perspektivna režiserja, ampak jaz ju zaenkrat še vedno raje berem kot gledam. (Seveda pa dopuščam, da me v bodoče prepričata v nasprotno.)
Trije izzivalci
Generacija režiserjev, ki stoji pred vrati, je močna in prodorna; izpostaviti le nekaj imen ni lahka naloga. Študentski filmi so na visokem kakovostnem nivoju; študentje režije delajo z vrhunskimi igralci in drugimi filmskimi sodelavci in tako z AGRFT vsako leto pride kar nekaj dobrih izdelkov, toda če poskusim izluščiti tiste avtorje, ki so me s svojim dosedanjim delom najbolj navdušili, v ospredje stopijo tri imena: Matevž Luzar (1981), Matjaž Ivanišin (1981) in Rok Biček (1985).
Matevža Luzarja se boste spomnili po z nominacijo za študentskega oskarja ovenčani grenko-sladki črno-beli miniaturki Vučko (2007), v kateri skisani upokojenec prežene osamljenost tako, da s pelinkovcem nažoka dva simpatično naivna mormona. Še prej je Luzar posnel kratki dokumentarec Pop (2005) o zaporniškem duhovniku Robertu Friškovcu in igrani film Prezgodaj dva metra spodaj (2006) o zmedi, ki nastane, ko napačna novica o smrti očeta pripelje na domači prag odtujenega sina, ki pride pobrat dediščino. Luzarjev mali opus priča, da se je v slovenske režiserske vrste zatekla za naš rajon precej eksotična zver – odličen scenarist z naravnim občutkom za komiko, še posebej za tisto, ki raste na robu tragičnega.
Prav tako boleče življenjski in aktualen, toda bolj formalno avanturističen, je Matjaž Ivanišin, ki je nase opozoril leta 2005 s kratkim filmom Quick View, triptihom, ki preko ponavljajoče se teme napetega odnosa med starši in otroki v zaključeno celoto poveže tri različne, tipično slovenske zgodbe. Tridelno strukturo je Ivanišin ponovno uporabil v minimalističnem televizijskem srednjemetražnem filmu Moje male ljubice (2006), v katerem zmedeni mladenič pred poroko polaga račune s tremi bivšimi dekleti, posebno omembo pa si zaslužita vsaj še dva dokumentarca: kratkometražni študentski film Che Sara (2002) o deklici, ki je razglasila, da bo rodila Jezusa, in njenih fanatičnih apostolih, in TV-dokumentarec Šentilj–Spielfeld (2009) o žalostni usodi nekoč obleganega mejnega prehoda.
Podobno kot Ivanišin v filmu Quick View se tudi Rok Biček posveča odnosom med starši in otroki. In to dosledno; v treh odličnih študentskih filmih razdela različne družinske patologije. V kratkometražnem dokumentarcu Družina (2007) predstavi povsem vsakdanjega najstnika, ki odrašča v povsem nevsakdanji družini, v igranih kratkih filmih Dan v Benetkah (2008) in Lov na race (2009) pa se loti problematike družine z umsko prizadetim otrokom in družinskega nasilja. Družina je v Rokovih filmih prej kot toplo gnezdo leglo nelagodja in frustracij, njegov natančen režijski pristop pa temelji na premišljenem, počasnem tempiranju priliva informacij in namigov, ki odpirajo različne interpretacije upodobljene teme.
Vsi trije avtorji so v prvi vrsti dobri opazovalci, ki znajo iz sveta okrog sebe destilirati značilne motive in jih, vsak s svojo značilno avtorsko poetiko, prekvasiti v zaokrožena filmska dela. Gotovo sem pri svojem generacijskem izrezu koga po krivici spregledala. Gotovo bi kak drug pisec moje generacije izpostavil kakšno drugo ime. A tokrat so za mnenje vprašali mene in moja zmagovalna trojka je Luzar-Biček-Ivanišin. Lepo prosim, dajte jim film. Čim prej, tem bolje. Ker če boste čakali predolgo, bodo v prvega, ki ga bodo dobili, stresli vse frustracije, ki se bodo nabrale med čakanjem na priložnost, potem pa se boste spet spraševali, zakaj je v slovenskih filmih toliko črnine.
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011