Delo naredi človeka
V slovenskem prevodu Tanje Petrič je lani izšel tudi roman o japonskem uradniku, ki ženi ni upal povedati, da so ga odpustili, in namesto v pisarno vsak dan hodil sedet v park (Milena Michiko Flašar: Klical sem ga Kravata, Mladinska knjiga, 2014).
Toda prišla je globalizacija in zdaj smo vsi po malem Japonci. Mrzlično se trudimo izkoristiti proste dni in obsesivno-kompulzivno lovimo vse okoli sebe v fotografski objektiv, predvsem pa – neprestano trepetamo, ali nas bo delodajalec še voljan gledati. Ali nas ne bo morebiti nekega dne, brez veliko besedí, obvestil o odpovedi delovnega razmerja.
Negotovost na trgu delovne sile je zajela tudi Združene države – o katerih je sicer brati, da so se izkopale iz recesije in da je brezposelnost tam razmeroma nizka, vsaj v primerjavi z državami Unije. Pa vendar dejstvo, da si odpuščeni lahko tam dokaj hitro najde novo zaposlitev, ne pomeni, da je novo delovno mesto enako prejšnjemu. Kar četrtina tistih, ki jih odpustijo zaradi preselitve proizvodnje, se mora zadovoljiti z nižjo plačo, piše Allison J. Pugh, profesorica sociologije na univerzi v Virginiji, ki je o novih, razburkanih razmerah na trgu delovne sile v ZDA napisala knjigo z naslovom Tumbleweed Society: Working and Caring in an Age of Insecurity. V odlomku, ki ga objavlja salon.com, orisuje nekaj ključnih protislovij, značilnih za odnos zaposlenih do delodajalcev in dela nasploh.
Če je včasih veljalo, da je med delodajalcem in delojemalcem sklenjena neka tiha socialna pogodba, po kateri je delodajalec delavcu ponujal varnost, ta pa mu je bil v zameno zvest in je svoje delo opravljal predano in po najboljših močeh, so se danes časi korenito spremenili. Globalizacija, selitve proizvodnje, klestenje stroškov, pogosto vse zgolj kot pretveza za višanje dobička, so povzročili, da se vsi razen redkih izjem (učitelji, gasilci … – vsi v tako imenovanih stabilnih zaposlitvah) zavedajo možnosti, da že kmalu ne bodo več imeli zaposlitve. Pričakovati bi zatorej bilo, da se bodo zaradi spremenjenega odnosa delodajalcev, ki ne pomišljajo odpuščati, drugače začeli vesti tudi delavci. Prav v tem se skriva eden temeljnih paradoksov, na katere opozarja Allison J. Pugh: delo je dandanes vrednota bolj kot kdajkoli. Ker je dragoceno, redko, izmuzljivo, se ga posamezniki oklepajo in so za svojega delodajalca pripravljeni delati več in dlje kot prej. V družbi, kjer število porok pada in tudi starševstvo ni več edini znak prestopa v svet odraslosti, je imeti zaposlitev (ter biti sposoben obdržati jo) postalo ključno znamenje človekove zrelosti.
Vprašanje, na katerega poskuša odgovoriti avtorica v svoji knjigi, je, kaj delodajalec dolguje svojim zaposlenim in kaj so zaposleni, skladno z nenapisanimi pravili delovne etike, ki se prav tako spreminjajo, dolžni svojim delodajalcem. Pri tem ugotavlja, da imamo vse bolj opravka z nekakšno enosmerno zavezanostjo kodeksu delovne etike, kar pomeni, da zvestobo, trud in požrtvovalnost na delovnem mestu izkazujejo samo delavci, za delodajalce pa recipročnost nekako ne velja.
Avtorica knjige se je pogovarjala z ljudmi v različnih oblikah delovnih razmerij, od stalnih do prekarnih, in prišla do presenetljive ugotovitve: da so tako eni kot drugi izjemno strogi do samih sebe na delovnem mestu (in svojih sodelavcev), da ponosno izpričujejo deloholizem in pripravljenost delati nadure, izpolnjevati navodila delodajalcev … v zameno pa pričakujejo bore malo. »Saj bi bilo lepo uživati neko varnost na delovnem mestu, a menim, da je takšno pričakovanje nerealistično«, »Delodajalce je treba spoštovati in se jim podrejati, mislim, da smo jim to dolžni«, »Dolžnost delavca je, da sam poskrbi za zaščitno mrežo zunaj delovnega mesta«, »Kadar se dela, se dela«, »Če je treba na delovno mesto priti ob 8. uri, je bolje, da si tam že ob 7.45, saj kdor se ne prikaže do 7.45, ga mogoče sploh nikoli ne bo«, so bile izjave, ki jih je Pughova slišala od svojih sogovornikov. Na vprašanje, kako naj bi se po njihovem delodajalec vedel do zaposlenih, je dobila sila brezbarvne odgovore, pretežno nekaj v slogu, da jim mora izplačevati plačo in izkazovati minimalno spoštovanje, kaj več pa ne. »Mislim, da delavcu, ki svojega dela ne opravlja dobro, delodajalec ni dolžan čisto nič,« je povedal eden od intervjuvancev.
Raziskave so pokazale, da v odnosu do dela in delovne etike ni bistvenih razlik med ženskami in moškimi. Oboji, vsaj v Združenih državah, izkazujejo visoko stopnjo delavnosti in delo opravljajo sto-, stodvajset- ali celo dvestoodstotno, so povedali. Kar sedemdeset odstotkov vprašanih, ki so jim zastavili t. i. loterijsko vprašanje (Ali bi še naprej delali, če bi zadeli glavni dobitek na loteriji in bi bili z denarjem preskrbljeni do konca svojega življenja?), je odgovorilo, da ne bi dalo odpovedi. Visoka delovna etika je po mnenju mnogih preprosto lastnost dobrih, moralno neoporečnih ljudi.
Vzrok za veliko nadur in opravljanje delovnih nalog tudi ob koncih tedna gre samo deloma iskati v strahu zaposlenih pred tem, da jih bodo odpustili. Pri večini je delavnost neke vrste kulturna kategorija. Raziskave so pokazale, da so ameriški zaposleni bolj zvesti svojim delovnim organizacijam kot njihovi kolegi na Japonskem, v Južni Koreji, Veliki Britaniji in še nekaj drugih državah. Delo je v ZDA nekakšen moralni kapital. Moralna komponenta identifikacije s svojim delodajalcem oziroma pripravljenostjo delati veliko in trdo je tako močna, da v praksi povzroča tragikomične zaplete: ljudje, katerih zaslužki so pri dnu lestvice, praviloma glasujejo proti politikom, ki si prizadevajo uzakoniti sisteme, s katerimi bi ljudem olajšali premostiti kratka obdobja brezposelnosti. »Ne, za tiste, ki nočejo delati, pa že ne bomo plačevali,« se ponavadi glasi argument revežev, ki – ironično, a resnično – tako sami sebi zategujejo vrv okoli vratu.