Dober prevajalec je vedno hvaležen za popravek
30. 09. 2015
Da v pogovoru o »skrivnostnem trikotniku urednik–prevajalec–lektor«, na katerega je v okviru akcije Knjigokup vabila knjigarna Modrijan v Ljubljani, ne bo šlo za katero od bolj pikantnih izvedb ljubezenskih trikotnikov, je bilo najbrž jasno vsem, ki so povabilo prejeli, četudi nikoli niso v nobeni od vlog sodelovali pri izidu knjižnega prevoda. Vendarle pa je treba reči, da je izdajanje prevedenih knjig dejavnost, ki se razlikuje od, recimo, izdelovanja obuval po tuji licenci. Zato je razumljivo, da so odnosi, ki se vzpostavijo med vsemi tremi tvorci nove knjige, izjemno pomembni. Univerzalno pa je, da tudi tu lahko prenapihnjeni ego katerega od udeležencev spodkoplje vse …
Zanimivo bi bilo med pogovorom Aleša Učakarja, urednika pri založbi Modrijan, dr. Marije Zlatnar Moe, prevajalke in profesorice na oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, ter Aleksandre Kocmut, lektorice, pesnice, prevajalke, pisateljice ter avtorice odlične in odmevne knjige Pravipis, pokukati v glavo katerega od poslušalcev, ki so zasedli čisto vse stole v Modrijanovi knjigarni na Trubarjevi. Med njimi je bilo nemalo takih, ki jih je na dogodek gnala poklicna radovednost, in vprašanje je, ali se je kdo od njih prepoznal v govorjenju o težavnih osebnostih, ki v omenjenem trikotniku delajo sive lase preostalima dvema udeležencema (skoraj si ne upam pomisliti, da sta težavna dva od treh ali kar vsi trije) …
Lektor kot »čistilec«
Sicer pa, kot je povedal Učakar, urednik praviloma izbira uveljavljene prevajalce, ki jih pozna in s katerimi je vajen sodelovati. Kljub vsemu se včasih zgodi, da od uveljavljenega prevajalca dobi besedilo, ob katerem ga obhajajo bogokletne misli, da bi knjigo dal še enkrat prevesti komu drugemu. Enkrat se mi je že zgodilo, da sem neki prevod zavrnil, je potrdil Bredi Biščak, ki je tokrat nastopala v vlogi povezovalke pogovora, čeprav je tudi sama prevajalka in tolmačka.
Vlogi lektorja in urednika se pravzaprav prepletata, je povedala Aleksandra Kocmut. Lektoriranje namreč ni, kar si kdo morda misli, samo vstavljanje manjkajočih vejic, lektor se mora vživeti v bralca (navsezadnje že poimenovanje zanj izvira iz latinske besede lector ali bralec). Tvoja dolžnost je popraviti tudi stvarne napake, ki so se uredniku mogoče izmuznile, meni Kocmutova. Po njenem je lektor neke vrste »deklica za vse«, v šali jo je nekdo poimenoval »čistilka«, njej pa je ljubše, če o sebi razmišlja kot o nekom, ki v rojevanju nove knjige besedilu »da zadnji lošč«.
Tanka meja med napako in slogom
Sicer pa je meja med popravljanjem napak in poseganjem v slog lahko zelo tanka. »A ponavadi po kakšnih dvajsetih prebranih straneh že dojameš, ali gre za avtorjev slog ali nerodnost.« Obstajajo seveda tudi avtorji, ki so izjemno užaljeni, kadar jih opozoriš, da se druga svetovna vojna ni končala leta 1954, je dodala. Najbrž je jasno, da pri tem ne gre za slogovno prvino …
Kako izmuzljiva kategorija je lahko slovnična pravilnost, je opozoril tudi Aleš Učakar. »V zadnjem času sem prebral nekaj knjig Andreja Skubica. Če bi jih v roke vzel kdo, ki se branja loteva s Slovenskim pravopisom v roki, bi ga najbrž zadela kap. Nekatere njegove knjige so kot almanah vseh nepravilnosti, ki se jih nikakor ne sme uporabljati. Toda Skubičeva dela imajo domišljen notranji ustroj, so sijajni romani in ja, vraga, teksti so dobri!« je vzkliknil urednik. V potrditev teze, da Skubicu res ne bi mogli očitati jezikovne neokretnosti, je pozneje navedel še cel kup knjig, ki se jih je isti avtor lotil kot prevajalec: znamenitega Welshevega Trainspottinga, recimo, kjer je prevesti pomenilo napisati roman na novo. Ali pa suhega, stvarnega strokovnega dela, kjer ni prostora za slog – Jezikovni nagon Stevena Pinkerja. Kdor se ne more upreti skušnjavi, da bi takšnim avtorjem z izrazitim slogom, ki ne ostaja vedno v registru knjižne slovenščine, posegal v tekst, bi moral najbrž razmisliti o tem, da ni primeren za urednika leposlovja, je sklenil Učakar. Tudi kar zadeva stvarne napake, je toleranca v leposlovju morda za spoznanje večja, saj realnost ni ena sama, toda kdor zapiše, da Kilimandžaro meri 2500 metrov, se mora pripraviti na to, da mu številko popravijo v pravilno, ki sega čez 5000 metrov.
Trenja so motor za dobro knjigo
Ampak v resnici so trenja med urednikom, prevajalcem in lektorjem (poljubno lahko vstavite ženske oblike teh samostalnikov) tisti »motor, ki prinese dobro knjigo«, je prepričan Aleš Učakar. Drži tudi, da prevajalec knjigo včasih doživi drugače, še zlasti če jo bere v izvirniku, urednik pa v kakšnem drugem jeziku. V takem položaju se pogosto znajde dr. Marija Zlatnar Moe, ki prevaja iz norveščine, poslušalstvu pa je postregla s podatkom iz prevodoslovne teorije, po katerem do tovrstnih težav prihaja zlasti takrat, kadar gre za delo v katerem od t. i. perifernih oz. manjših jezikov.
Vsekakor si trenj ne gre želeti, če je vzrok zanje vasezaverovanost, po domače – ego. »Jaz nekaj znam, ne boste me vi popravljali,« je Učakar nesporazum strnil v en stavek. »Pohvalno, a nerealno,« je nadaljeval. »Če stopnjujem: urednik je tisti, ki mora vse znati in vedeti.« Sicer pa pri prevajanju ne gre le za obvladovanje jezika, na katero se sklicuje vsevedni prevajalec (ali prevajalka), prevajanje je mnogo več kot zgolj jezikovna kompetenca, zajema tudi poznavanje kulture in avtorja izvirnega besedila. Vsekakor se problemov ne rešuje vedno na enak način, po kalupu, temveč po analogijah in z dogovorim. In iz takšnih razglabljanj se – če le vsa tri oglišča trikotnika spregovorijo složno – vsi kaj naučijo, je prepričan Učakar.
Urednik je prevajalčev največji naravni zaveznik
Žal pa nekateri prevajalci živijo v zablodi. »Prepričani so, da so uredniki njihovi največji naravni sovražniki. To je seveda dezinformacija, mi smo največji naravni zavezniki prevajalcev in avtorjev.« Sledila je tako rekoč študija primerov oziroma izmenjava napotkov, kako ravnati s predstavnikom te ali one veje problematičnih prevajalcev. Vsega niti ne velja povzemati, ker so ugotovitve precej ozko strokovne (a se nanašajo bolj na psihologijo kot na prevodoslovje). Ključna je bila ugotovitev, da je dober prevajalec vedno hvaležen za popravek, enako velja za urednika.
Lahko pa se v diskusijo, kako streti ta ali oni prevajalski oreh, vključi še eno oglišče in nastane štirikotnik. Gre za avtorja – seveda če je še živ. Obstajajo prevajalci, ki, če imajo to možnost, vedno brez oklevanja navežejo stik z avtorjem, in taki, ki jim to ne pride na misel, je razlagal Učakar. In dodal, da sam sodi med slednje, saj je privrženec prepričanja, da tekst govori sam zase, kot prevajalec pa moraš biti sposoben streti vse njegove orehe. Potem je tu še možnost, da kaj preprosto izpustiš … Kar niti ni tako grozno, kot se sliši: če neka podrobnost v besedilu prevajalcu ne pove nič, obstaja velika verjetnost, da bo povprečnemu bralcu še manj.
Napake povzročijo škrati
Načeloma je namen vseh posvetovanj, prepošiljanj tekstovnih datotek s popravki po e-pošti, prečesavanj besedila v natisnjeni obliki …, da bi bilo v izdani knjigi kar najmanj oziroma čisto nič napak (kar je, kakopak, povsem nemogoče). Čigava odgovornost pa so po vašem mnenju napake, je Biščakova med sogovornike vrgla hote provokativno vprašanje. In dobila duhovite odgovore: »Dežurni krivec je vedno lektor,« je izstrelila Aleksandra Kocmut. Napak niti ni toliko, a kolikor jih je, bralci vse opazijo in jih očitajo. »Nekoč smo pod velikim časovnim pritiskom izdajali knjigo s 1300 stranmi. Na 25 strani se je mogoče vtihotapila ena napaka, potem pa je v neki kritiki pisalo, da 'napak kar mrgoli'.« Marija Zlatnar Moe je pripomnila, da včasih ljudje za napake razglašajo kaj, kar sploh ni napačno. Sicer pa po njenih izkušnjah – prevod pred oddajo vedno skrbno prebira in ga da v branje še komu – napake v besedilo gotovo naknadno vnesejo škrati.
Pišemo, kot bi nas kdo slabo prevedel
Standardi se nižajo, zaradi klestenja stroškov pri nekaterih založbah ukinjajo urednike in lektorje ali jih poskušajo združevati v eno samo osebo, je bila ugotovitev, s katero je Breda Biščak pogovor krmarila proti koncu. Sogovorniki so se strinjali, da je povečini že po imenu prevajalca in založbe mogoče ugotoviti, kako je knjiga prevedena. »Pri določenih založbah je tako, da karkoli odpreš, dobiš – čir na želodcu. Ali te zadene kap,« je bila neposredna Aleksandra Kocmut. Poimensko jih ni naštela, a dobro obveščeni s(m)o vedeli, o katerih govori. Znan je tudi vzrok: honorarji za te prevode so tako nizki, da se zanje ne potegujejo uveljavljeni prevajalci, temveč se jih lotijo kvečjemu študenti, ki privolijo tudi v nečloveške roke. »In potem ti teksti nekako migljajo od prevajalca do tiskarne, brez urednikov in brez lektorjev,« je dejal Učakar. Kocmutova pa je kot priložnostna bralka žanrske literature ali t. i. plaže (saj so najpogosteje slabo prevedene prav take knjige) opozorila na še eno zanimivo značilnost: če danes vzameš v roke kakšen roman Victorie Holt ali Heinza Konsalika, ki je izšel v sedemdesetih ali osemdesetih letih 20. stoletja, si kar malo zaprepaden nad slabim lektoriranjem. Ravno obratno pa te pri knjigah, ki izhajajo danes, neprijetno presenetijo slabi, leseni prevodi. »Lektorji še vedno dobro opravljajo svoje delo, manjka nam klene slovenščine,« je dejala Aleksandra Kocmut, ki je že med pogovorom prebrala spisek kalkov, na katere vse bolj pogosto naleti med lektoriranjem. »In to ne le prevodov, temveč tudi avtorskih tekstov. Kar pomeni, da smo se že sami začeli izražati tako, kot bi nas kdo slabo prevedel.«
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Kultura in mediji:
|
komentarjev: 3
30.09.2015 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
