Od AO do EU
Dunaj med multikulturnostjo in zatohlostjo
Zgodovino radi poosebljamo. Včasih je učiteljica (življenja), drugič dekla (politike). Kdorkoli že je, se je tistega 28. junija 1914 peljala v avtu po sarajevskih ulicah. Das Auto v tem primeru ni volkswagen, temveč 28/ 32 Doppelphaeton dunajskega avtomobilskega proizvajalca Gräf & Stift. Zdaj stoji na častnem mestu v dunajskem muzeju vojaške zgodovine, kjer se okoli njega, postavljenega na odrček iz granitnih kock, tre obiskovalcev. Mularija najstniških let sklene malone živo verigo in odprtih ust prisluhne vodnici, kako se je Franc Ferdinand, prestolonaslednik v habsburški monarhiji, podal v Bosno in Hercegovino na obisk na manevre, tam pa mu je grof Franz von Harrach iz vrst cesarskih prostovoljcev odstopil v uporabo svoje vozilo. Z njim so se odpravili na vožnjo po Sarajevu, potem pa je iz neke ulice nanje planil Gavrilo Princip in streljal z razdalje nekaj metrov. Ostalo je zgodovina.
Vodničina pripoved o devetnajstletnem gverilcu in članu Mlade Bosne, pa o tem, kako je na prestolonaslednika in spremstvo najprej priletela ročna granata, ki so se ji izognili (in se je Franc Ferdinand iz tega še celo norčeval, češ stavim, da nam bodo danes okoli ušes letele še krogle), o zlovešči usodi doppelphaetona, ki so ga potem prodali in je med nadaljnjimi lastniki sejal prekletstvo skoraj tako kot Tutankamonova grobnica med člani odprave Howarda Carterja, je mladino posrkala za nekaj dolgih minut. Prve glave so se začele obračati stran šele, ko je prešla na manj krvave teme, recimo na prestolonaslednikov morganatični zakon s Sofijo. In ko je ob tem začela razpredati še, da Sofija ni bila modre krvi, kar dokazuje, kako zelo rad jo je moral imeti in kako je bil v tem pogledu moderen vladar, so se najstniki že preusmerili k vitrini, v kateri je bila razstavljena prestolonaslednikova uniforma, ki ji jo imel na sebi ob atentatu. Kri je že malce obledela, a obrise madežev se je dalo slutiti. Oboje, avto in uniforma, sta v muzeju vojaške zgodovine med najbolj obleganimi eksponati. Pregledna razstava o prvi svetovni vojni, katere del sta, nosi naslov Vojne sodijo v muzej.
Bi monarhija lahko še obstajala?
Ena najintrigantnejših tez, ki jih v knjigo Prestolonaslednikova smrt: Po sledeh slovenskih interpretacij sarajevskega atentata (Cankarjeva založba, 2014) vplete avtor, dr. Andrej Rahten, je tista, da bi avstro-ogrska monarhija morebiti še vedno obstajala, če se »jastrebi« v njeni administraciji na atentat ne bi tako impulzivno odzvali in razglasili ultimata Srbiji. Po tistem so vojne napovedi padale kot domine, saj so bile evropske velesile tistega časa ujete v sistem zavezništev (kako je Evropa bliskovito zgrmela v vojno, dobro popisuje tudi Christopher Clark v The Sleepwalkers, 2012). Monarhija da je preživela že marsikatero krizo, tako da se je potuhnila, in morebiti bi tudi to, se sprašuje Rahten, ki je danes veleposlanik Republike Slovenije na Dunaju. Že zelo udomačena namigovanja, da je bil habsburški imperij tako in tako na kolenih, da se je tako rekoč sesedal in je bila svetovna vojna zanj pač zadnji, milostni udarec, se mu zdijo neumestna. V resnici pa bi morebiti ravnali pametneje, če bi preskočili ultimat in kar takoj napadli, ker bi se potem res vse končalo do božiča 1914, kakor so napovedovali, meni Rahten. Ampak ker niso izrabili prvotnega šoka, ki je zajel evropske dvore po atentatu prestolonaslednika – monarhična solidarnost je vendarle še nekaj pomenila –, se je izcimilo, kar se je izcimilo. Dokler je bila monarhija pasivna, je obstajala. A balkanski vojni, ki sta od nje zahtevali nove in nove mobilizacije, sta jo drago stali. Toda Franc Ferdinand je poskrbel, da so iz proračuna monarhije postrgali zadnje fičnike in da se je avstro-ogrska pomorska flota oplemenitila z dreadnoughti, bojnimi ladjami, ki so bile tisti čas najnaprednejši tehnološki izdelek in ponos vsake vojne mornarice. Slovenci in Hrvati so prestolonaslednika pri tem podpirali, zamisel o močni mornarici se jim ni zdela napačna, sovražnikov pa niso videli v Rusih, temveč v Italijanih, razlaga Rahten. Druga, mnogo pomembnejša težnja, pri kateri si je mogel Franc Ferdinand obetati podporo Slovencev in Hrvatov, pa je bila reforma monarhije in uvedba trializma. Prav v tem bi utegnil tičati vzrok za gverilsko akcijo na sarajevskih ulicah pred stotimi leti.
Avstro-Ogrska, »ječa narodov«
Knjiga Prestolonaslednikova smrt Franca Ferdinanda opisuje kot Habsburžana z državniško vizijo in nesojenega rešitelja Slovencev oziroma vseh južnih Slovanov. Cele generacije šolarjev, ki so šle skozi slovenski šolski sistem, so si o avstro-ogrski monarhiji skladno z učnim načrtom zapomnile predvsem to, da je bila »ječa narodov«. Da so v njej ječali tako Slovenci kot drugi Slovani, ki so se po koncu prve svetovne vojne naposled izvili iz zatiralskega germanskega primeža. Ali nekaj podobno slikovitega, kar si je lahko predstavljati in se zasidra v šolarjevem spominu na veke vekov, amen. Nadalje se je zavedanje o Dunaju kot prestolnici osovražene države krepilo pri pouku slovenščine, kjer ni bilo mogoče zaobiti Ivana Cankarja in njegove dunajske učne dobe, zaznamovane s pomanjkanjem denarja in prezirom, ki ga je bil med dunajsko visoko družbo deležen živelj Ottakringa, znane dunajske delavske četrti, kjer je Cankar stanoval. Kot piše Drago Medved v knjigi Slovenski Dunaj (Mohorjeva založba, 1995), je Cankar »XVI. okraj opisal kot eno samo delavnico in kot dom uboštva in jetike«. Takole je popisal šiviljo in njeno stanovanje, kjer je bival na prelomu stoletja: »Stanoval sem pri šivilji, ki je izdelovala kravate za moške; delala ni le sama, vpreženi so bili tudi njeni otroci, koj ko so prišli iz šole pa vse do noči. Zaslužila je po petindvajset do trideset krajcarjev za tucat kravat. Če je bil trgovec čemeren, ker je slabo spal, je odtegnil, kolikor je hotel, zato ker je bilo lačnih delavk na izbiro. In kljub vsemu je še za silo izhajala – pozimi; toda poleti, ko ni bilo dela, je romalo v zastavnico, kar je moglo romati: najprej ponižni 'luksus' delavke, prsti in uhani, naposled pa obleka in perilo kos za kosom. To družino so smatrali sosedje za 'boljšo', najbrž zato, ker je vsaki dan obedovala, ker se je spodobno oblačila in ker ni bila jetična.« Ena sama beda in tek za vozom, torej – Dunaj je pisatelj v svojem življenju označil za tisto mesto, v katerem je postal socialist.
Toda vsi Slovenci na Dunaju le niso trpeli in se mukoma prebijali čez študij (sploh pa bi za popolnejši Cankarjev potret morali dodati še, da je veliki književnik o revščini in pomanjkanju denarja tarnal tudi v Ljubljani, leta pozneje, ko se je že etabliral kot slaven in gmotno dobro nagrajevan pisatelj s to hibo, da je honorarje za svoje knjige z neverjetno virtuoznostjo tudi pognal; znan je primer, ko je naročil do Rožnika dve kočiji – eno zase, drugo za svojo sprehajalno palico). Nekateri so se znašli bolje, drugi slabše, nesporno je, da jih je bilo ogromno in da si – vsaj do ustanovitve slovenske univerze v Ljubljani, morebiti pa še pozneje – ni bilo mogoče zamišljati, da bi se Slovenec med svojimi ljudmi povzpel do statusa izobraženca, ne da bi se vsaj nekaj časa izpopolnjeval na Dunaju, razlaga Rahten. Tudi slovenska univerza, ustanovljena leta 1919 v Ljubljani, je zrasla na ramenih profesorjev, ki so se vsi po vrsti šolali na Dunaju.
In mnogo je bilo Slovencev, ki so ugled uživali med dunajsko elito, pri čemer jih slovansko poreklo ni prav nič onemogočalo. Dunaj je bil tako in tako že dolgo mesto, po katerega ulicah in trgih so odzvanjale besede v vseh jezikih monarhije. Eden slovensko govorečih uglednežev je bil dr. Ivan Šusteršič, zadnji kranjski deželni glavar in vodja slovenskih poslancev v dunajskem parlamentu. Danes je povsem neznan, pa vendar je sodil v tisto ligo velmož, kjer so Janez Evangelist Krek, Anton Korošec ipd. Ivan Šusteršič, po rodu Ribničan in po stroki odvetnik, je v vsem živel kot najvišji sloj politikov v avstro-ogrski monarhiji na začetku 20. stoletja, kar je med drugim vključevalo zimski oddih v Monte Carlu, v poletni mesecih pa hlajenje ob izviru Drave na južnem Tirolskem, v kraju Dobiacco/Toblach, razlaga dr. Rahten. Življenje in delo tega slavnega rojaka ga je tako pritegnilo, da je o njem (in njegovem času) napisal knjigo, ki je izšla (v nemščini) pri Avstrijski akademiji znanosti (Ivan Šusteršič: Der ungekrönte Herzog von Krain, 2012).
Naslednji v vrsti uspešnih Slovencev, ki so na Dunaju dosegli tudi profesionalno potrditev, je bil arhitekt Maks Fabiani. Bil je profesor na dunajski tehnični univerzi, na Dunaju je imel svoj arhitekturni biro, postal je umetnostni svetovalec Franca Ferdinanda. Vendar je leta 1917 bleščečo dunajsko kariero pustil za sabo in se vrnil na rodni Kras. Še prej naj bi, pravi Rahten in se skorajda zaupno skloni k mizi, preprečil umetniško kariero kandidatu z imenom Adolf Hitler. Vendar Hitlerjeva dunajska biografinja Brigitte Hamann to označuje kot »mit«, še doda.
Smrt nesojenega reformatorja
Druga prezrta prvina prestolonaslednikovega delovanja, ki jo Rahten osvetljuje v svoji knjigi, je njegova reformatorska usmerjenost. Natančneje: Franc Ferdinand bi najbrž obveljal za velikega reformatorja, če ga ne bi s strelom zatrli. Tako kot se med razbiranjem zgodovinskega drobirja razkrije, da Avstro-Ogrska za Slovence morda le ni bila najslabši od vseh možnih svetov, je resneje treba proučiti tudi tezo, da je bil Franc Ferdinand umen vladar. Na voljo je kar nekaj arhivskega gradiva, v katerega se je zakopal Rahten, iz katerega se da razbrati, da se je prestolonaslednik zavedal nujnosti reform. Bilo mu je jasno, da je dualistični princip, po katerem je cesarstvo delovalo od leta 1867, ko se je preimenovalo v avstro-ogrsko monarhijo, preživet in da bi kazalo več teže pri odločanju nakloniti tudi slovanski komponenti. Blizu mu je bil trialistični koncept, s tem zavzemanjem pa si je po nekaterih tezah podpisal smrtno obsodbo, saj bi tako nevtraliziral revolucionarno vrenje v bližnji soseščini, predvsem Srbiji, zato ga je bilo treba eliminirati. Takšna teza bi pojasnila tudi vzroke za sarajevski atentat, ki do danes niso stoodstotno jasni in se zgodovinarji gibljejo predvsem v območju verjetnosti in predvidevanj. Kako bi bila videti preoblikovana monarhija in kakšno mesto bi v njej dobili Slovenci, pa ne bomo nikoli izvedeli. Vzporednice med Avstro-Ogrsko in Evropsko unijo se ponujajo same od sebe; že v Kapucinski grobnici(Mladinska knjiga, 1984), Joseph Roth, avstrijski novinar in pisatelj judovskega porekla, svojemu junaku Trotti pripisuje razmišljanje o tem, kako je avstro-ogrsko cesarstvo v marsičem harmonično povezano in kako se more njegov prebivalec počutiti enako doma na Dunaju kot v daljni Galiciji, navsezadnje so ob železniškem omrežju po celotnem ozemlju posejane tipizirane, izjemno podobne si postajne stavbe: »Rumene in majcene so bile podobne lenim mačkom, ki poležujejo pozimi na snegu, poleti na soncu, kakor da jih ščiti stara kristalno jasna streha perona in straži črni dvojni orel na rumeni podlagi«. V resnici je bilo cesarstvo zaznamovano tudi z velikanskimi razlikami med svojimi sestavnimi deli. »Leta 1920 je bilo v najmanj razvitih Galiciji in Bukovini kar 73 odstotkov prebivalcev zaposlenih v kmetijstvu, državno povprečje pa je znašalo 55 odstotkov. V industrijsko najrazvitejši Spodnji Avstriji je znašal dohodek na prebivalca 850, v Dalmaciji pa samo 264 kron«, piše Rahten v Prestolonaslednikovi smrti.
O mrtvih vse dobro, je bil najbrž rek, po katerem so se ravnali številni pisci, ki so se po propadu cesarstva začeli nostalgično ozirati v preteklost in blagodati nekdanje skupne države. To »literarno zvrst« je izpopolnil veliki Stefan Zweig, ki v Včerajšnjem svetu (Mladinska knjiga, 2008) takole popisuje življenje v izginuli državi, nad katerim je bedela varnost z velikim V: »Naša valuta, avstrijska krona, je krožila v obliki svetlih zlatnikov, in tako dajala poroštvo za svojo stalnost. Vsakdo je vedel, koliko ima in koliko mu pripada, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano. Vse je imelo svoje pravilo, svojo določeno mero in težo. Kdor je imel premoženje, je lahko natančno izračunal, koliko obresti bo prineslo letno, uradnik in oficir pa sta lahko v koledarju zanesljivo našla leto, ko bosta napredovala in ko se bosta upokojila.« Če izvzamemo zanimivo podobnost z jadikovanji predstavnikov današnjega izginjajočega srednjega sloja, ki se iz preteklosti, tudi v nekdanji skupni državi, spominjajo samo najboljšega, velja opozoriti še na hudo gospodarsko krizo, v katero se je svet odvrtinčil po koncu prve svetovne vojne. Zaradi recesije je zlahka razumeti poveličevanje preteklosti, o (prvi) svetovni vojni pa je Roth zapisal, da je »tako niso poimenovali, ker se je vanjo zapletel cel svet, temveč zato, ker so v njej izgubili svet, kakršnega so poznali«. V svetu brez pravil in varnosti, v katerega je Rothov junak vržen, ko obmolkne orožje, se čuti tako izgubljenega, da se ne more zateči nikamor drugam kot v kapucinsko grobnico in na zadnjih straneh istoimenskega romana ves opit otožno blodi med sarkofagi mrtvih vladarjev. Tam se danes sprehajajo turisti z vseh koncev sveta, a očitno spomin na Avstro-Ogrsko še živi; da mrtvim Habsburžanom hodijo izkazovat spoštovanje tudi potomci podanikov, pričajo sveži cvetlični aranžmaji pri Francu Jožefu, njegovi ženi Elizabeti (Sisi) in Ottu von Habsburgu, poslednjemu prestolonasledniku.
Titov vzornik
Podoba Franca Jožefa, ki je podložnim narodom, med njimi tudi Slovencem, vladal skoraj sedem desetletij, je v galeriji Habsburžanov ena najmogočnejših. Pripisuje se mu marsikaj, izpod sivih francjožefovskih brkov kot da ni mogla priti zla beseda na račun kogarkoli; bil je pač prototip strogega, a pravičnega vladarja. Zgodovina s svojimi neprizanesljivimi arhivi in listinami takšna prepričanja spet postavlja na laž; z distance je Franc Jožef precej konservativen, tečen vladar, razlaga Rahten. A zasluži si vsaj nekaj naklonjenosti, prav nič mu ni bilo prizaneseno, proti koncu ga je življenje postavljalo pred vsakovrstne preizkušnje, od smrti žene Sisi (na katero je italijanski separatist izvedel atentat) do samomora sina Rudolfa (razvpita afera z baronico Mario Vetsero). Franc Ferdinand, ki so ga po tem incidentu določili za prestolonaslednika, nikoli ni užival prav veliko naklonjenosti Franca Jožefa. Menda je stari brkač nekoč celo dejal, da bi že davno abdiciral, če ga ne bil imel naslediti prav njegovi nečak: »Rad bi odstopil, če bi imel zaupanja polnega sina, v korist tega nevarnega norca pa nikoli,« piše Rahten v knjigi. Ironija je hotela, da je bil Franc Ferdinand v marsičem stričevo popolno nasprotje, vsaj po reformatorskih težnjah. Vseeno pa ju je družila značajska poteza, ki je po današnjih merilih prav zlovešča: neverjetna lovska strast. »Po izračunih Ivana Hribarja, ki jih je pridobil na gradu Konopište, je menda nadvojvoda ustrelil poleg kakih 300.000 zajcev in pernate divjadi še več kot 6000 jelenov, 4000 damjakov, 800 gamsov, 1200 srnjakov in 1800 kosov črne divjačine,« v Prestolonaslednikovi smrti navaja Rahten.
Kdo je že v polpretekli zgodovini tako rad pritiskal na petelina, sploh če so se mu na muhi znašle živali na krmišču? Seveda, Tito! Lahko bi rekli, da se je Josip Broz v marsičem zgledoval po Francu Ferdinandu, poleg lovskih odprav ju druži še fascinacija z uniformami (pred očmi se nam takoj prikaže podoba Tita v beli admiralski uniformi), pa navdušenje nad bojnimi ladjami – Franc Ferdinand je poskrbel za nakup dreadnoughtov, Tito se je rad sončil na palubi Galeba. Na Brionih je pred Titom počitnikoval Franc Ferdinand. Zares zanimivo naključje pa je, da sta se v nekem zgodovinskem trenutku oba znašla na Dunaju, pravi Rahten. Tito, takrat še Josip Broz, je namreč delal v avtomobilski delavnici v Wiener Neustadtu, kjer je bil zadolžen za uvajanje novih motorjev (kar ni bilo navadno fizično delo, poudari sogovornik). Svetovljan, kakršen je že takrat bil, seveda ni ostajal samo v Dunajskem Novem mestu, ampak ga je vleklo tudi na Dunaj, na plese. To pa še ni vse: indici kažejo, da so se v približno enakem obdobju po Dunaju premikale tri ključne osebnosti, ki so krojile usodo sveta v prihodnjih desetletjih, pravzaprav kar v dobršnem delu 20. stoletja. To so bili Tito, Stalin in že omenjeni Adolf Hitler, letnica pa 1913 – o tem piše Frederic Morton v svoji knjigi Thunder at Twilight. To je vsekakor podatek, ki da krila domišljiji in zažene celo vrsto ugibanj v slogu, kaj bi se zgodilo, če …? Razpredati se da dneve in noči, ampak ena nesramnejših hipotez kar sama od sebe izleti iz ust: kaj bi se zgodilo, če bi vsi trije zgodovinski težkokategorniki namesto po svojih običajnih dunajskih poteh nekega dne zavili na Berggasse, kjer je imel ordinacijo takrat že znameniti dr. Freud? Rahtenu se ta možnost niti ne zdi tako zabavna, Tito da psihoanalize ni potreboval, ker je bil čisto uravnotežena osebnost, za ostala dva pa je malo verjetno, da bi zašla tja, čeprav bi kak nasvet najbrž potrebovala … Pa vendar je bil Dunaj v prvem desetletju 20. stoletja tudi zaradi Sigmunda Freuda in njegovega dela kališče novih idej … Nekaj podobnega je pozneje, po koncu prve svetovne vojne, postal Pariz, kamor se je med drugim zatekla obubožana ruska aristokracija, ki so jo z revolucijo pregnali boljševiki. Freud je na Berggasse, kjer je danes po zaslugi njegove hčere Anne urejen muzej, sprejemal paciente do leta 1938, ko se je proti plačilu nekakšne obvezne takse za izselitev, zatekel v London. In zdi se, da si Dunaj še dolgo zatem ni povrnil slovesa progresivnega, naprednega, kulturno in intelektualno navdihujočega mesta … »Tu so se stekali vsi tokovi evropske kulture; na dvoru, med plemstvom in med ljudstvom se je nemški element spajal s slovanskim, madžarskim, španskim, italijanskim, francoskim, flandrijskim …« piše Zweig v Včerajšnjem svetu.
V desetletjih po drugi svetovni vojni so na Dunaju začeli odpirati sedeže mednarodnih ustanov, ki so mestu povrnile nekaj izgubljene svetovljanskosti. Na obhod po Ringu se zaradi nenavadno velikega števila vidno imovitih Arabcev, ki izstopajo iz stavbe, zaveš, da je tam sedež Opeca; pred palačo Coburg, nedaleč stran od slovenske Knafljeve ustanove, policisti stražijo Catherine Ashton, iranske jedrske pogajalce in predstavnike IAEA, ki ima domicil na Dunaju; omeniti velja še OZN in Ovse. Prav zdaj se Dunaj poteguje za organizacijo prihodnjega izbora za pesem Evrovizije, pravi Rahten. Morda se sliši banalno, a takšna prireditev bi lahko dodatno utrdila imidž mesta, ki se razglaša za odprto, strpno, multikulturno (in res so pred dnevi poročali, da se bo ta prireditev dogajala prav na Dunaju, op. p.). Takšno, skratka, kakršnega so že od nekdaj radi videli tudi Slovenci, pristavi sogovornik.
Prišli so vzhodnjaki s trabanti
Anton Levstek, predsednik upravnega odbora Knafljeve ustanove in vodja Slovenskega kulturnega centra Korotan, na Dunaju živi in skrbi za slovensko-avstrijsko kulturno izmenjavo že več kot petindvajset let. Prepričan je, da je Dunaj preporod doživel s padcem berlinskega zidu. »Takrat so Dunaj preplavili trabanti in z njimi so prišli vzhodnoevropski izobraženci, ki so nekdanjemu cesarskemu mestu vdihnili novo življenje.« Prestolnica avstro-ogrske monarhije je imela tik pred prvo svetovno vojno ravno dva milijona prebivalcev, po izbruhu vojne in premirju pa je ta številka precej uplahnila, razlaga Levstek. Ljudje, ki so na Dunaj prihajali z vseh delov cesarstva, so se razbežali vsak na svoj konec. Mesto je v dvajsetih in tridesetih letih, še bolj pa po priključitvi Avstrije tretjemu rajhu (1938), utrpelo velikanski eksodus judovske skupnosti – prav tiste, ki je tvorila kulturno ogrodje mesta. In to je bilo mnogo bolj pogubno kot samo zmanjšanje prebivalstva. Dunaj je bil že zelo zgodaj in zelo daljnovidno zasnovan kot megalopolis: konec 18. stoletja so na Južnoavstrijskem zgradili vodovod, ki je imel zmogljivost preskrbeti z vodo 4,5 milijona ljudi. Za gradnjo prvega vodovoda, namenjenega preskrbi Dunajčanov, je bil sicer odgovoren Albert Saški iz Teschina (taisti, ki je dal ime Albertini). Šele tedaj, po letu 1805, se je Dunaj lahko začel razraščati kot mesto, katerega meščanom po življenju niso več stregli izbruhi kolere. In rasel je še bolj skokovito, ko so podrli obzidje in zgradili notranji obroč – Ringstrasse, na obodu katere so postavili velike palače.
Ponovno je bilo dunajsko prebivalstvo zdesetkano v drugi svetovni vojni, ko so ga zapustili (ali so bili odpeljani v taborišča) še preostali Judje. Odšli so najbolj izobraženi in najbolj svobodomiselni, Dunaj je bil do leta 1955 pod okupacijo zaveznikov. Razdelili so ga na štiri dele, podobno kot Berlin, in tedaj se je v mestu razmahnila vohunska dejavnost, razlaga Levstek, čigar enciklopedično znanje sega daleč onkraj Dunaja. Dunaj je prizorišče znamenitega romana Grahama Greena Tretji človek (1949), tajni agenti pa se po dunajskih ulicah in trgih streljajo tudi v enem od nadaljevanj sage o Jamesu Bondu, ki pa se dogaja tik pred padcem berlinskega zidu, leta 1987 – The Living Daylights. Šele nekako po letu 1970 – in dotlej na Dunaju ni bilo omembe vrednega kulturnega življenja, nadaljuje sogovornik – je mesto doživelo vsaj gospodarski razmah. Kot v mnogih drugih državah, je to pomenilo, da je naenkrat začelo primanjkovati delovne sile, Dunajčani (in tudi drugi predeli Avstrije) so jo šli iskat – kam drugam kot v nekdanje sestavne dele avstro-ogrske monarhije. »Po Prekmurju so križarili avstrijski avtobusi in iskali delavce,« razlaga Levstek.
Dunaj je enega največjih udarcev doživel z razpadom Avstro-Ogrske, državo, ki jo je nasledila – Avstrijo, je neki francoski zunanji minister označil za »tisto, kar je ostalo od monarhije«. Stefan Zweig je v Včerajšnjem svetu zapisal, da je bila Avstrija po koncu prve svetovne vojne verjetno edina država v zgodovini, ki ni želela samostojnosti in se je je branila, a naposled so ji jo vsilili: »Kolikor mi je znano, se je prvič v zgodovini zgodil paradoksni primer, da so neki državi vsiljevali samostojnost, ki jo je sama ogorčeno odklanjala. Avstrija je želela živeti spet združena s starimi sosednjimi deželami ali s sorodno Nemčijo, nikakor pa ni hotela beraško životariti v tej okrnjeni obliki.«
Obdobje ponovnega razcveta se je za Dunaj začelo, kot že rečeno, z razpadom vzhodnega bloka. Takrat niso prišli samo vzhodnoevropski intelektualci, temveč so na Dunaju predstavništva začele odpirati tudi mednarodne korporacije, ki so od tu načrtovale osvajanje novih trgov, pove Jan Ciglenečki, vodja slovenskega turističnega predstavništva (ki samostojno deluje od leta 1998) v Avstriji in že skoraj četrt stoletja eden od pripadnikov slovenske skupnosti na Dunaju. »Dunaj je po razpadu vzhodnega bloka končno spet zadihal z vzhodnimi pljuči.«
Baragova pranečakinja in drugi Slovenci
Slovanskega porekla je po ocenah sogovornikov danes na Dunaju okrog četrtina od približno 1,7 milijona prebivalcev. Največ je Srbov, in teh je bilo na Dunaju veliko že pred razpadom SFRJ. »Spominjam se, kako sem nekoč konec osemdesetih vzel v roke nekaj, česar danes ni več mogoče dobiti – telefonski imenik –, in bil zaprepaden, ko sem odkril, da so v njem cele strani Miloševićev!« pravi Ciglenečki. Dunaj ni zaman oziroma iz kakšne nerazumljive avtorjeve kaprice tudi prizorišče srečanja med junakom Vojnovićevega romana Jugoslavija, moja dežela, in njegovim očetom, vojnim zločincem. Sestati bi se bila morala v restavraciji Stomach, katere ime pa je varljivo, saj – kot je mogoče sklepati iz zapisa s ch namesto k (stomak) – ne streže čevapčičev, pleskavic in ražnjičev kot nešteto drugih kulinaričnih ambasad nekdanje SFRJ, temveč ponuja standardni avstrijsko-dunajski nabor jedi. In to je najbrž tudi razlog, da je legendarni gospod Draško, voznik, zaposlen pri slovenskem veleposlaništvu na Dunaju in že nekaj desetletij Dunajčan, ne pozna. Kar si silno žene k srcu, saj je sicer pravi Zagat za dunajske čevapčičarne in lokale, kjer vrtijo turbofolk, ve pa tudi povedati, v kateri gostilni kuha človek, ki je nekoč skrbel za prehrano samega Josipa Broza.
Danes je na Dunaju okrog 5000 Slovencev, številka bi bila višja, če bi prišteli še tiste, ki so se že asimilirali v avstrijsko okolje, pravi Levstek. Nekaj je takih, ki se na vabila na kulturne prireditve ne odzivajo, včasih pa doživi presenečenje – tako kot takrat, ko je k njemu pristopila gospa, ki se je (sicer v nemščini, pa vendar) predstavila za potomko slovenskega misijonarja med Indijanci Friderika Ireneja Barage. Ciglenečki pa je imel čast spoznati slovensko soprogo nekdanjega predsednika avstrijskega računskega sodišča, še danes uglednega strokovnjaka, ki ga mediji redno povprašujejo za mnenje v finančnih zadevah. Res pa je, da Slovenci na Dunaju ne izstopajo in da »jih na ulicah ne boš slišal«, v en glas zatrjujeta sogovornika. Kar ima najbrž nekoliko opraviti tudi z narodovim značajem, pristavi Levstek. Kakšnih 3000 jih tvori živo jedro, ti se med seboj povezujejo, obiskujejo kulturne prireditve. Ostalo so gospodarstveniki, za katere je narodnostna pripadnost pri sklepanju poslov bržčas bolj postranskega pomena, in slovenski študenti, ki so lahko vozači. Ali pa stanujejo v Knafljevi ustanovi v prvem dunajskem okraju, ki ime nosi po slovenskem duhovniku iz Ribnice Luki Knaflju (1621–1671). Svoje premoženje je v oporoki namenil skladu za podporo slovenskim študentom na Dunaju in v ta namen so na današnji ulici Seilerstätte sredi 19. stoletja prenovili stavbo z nekaj deset stanovanji, ki jih dajejo v najem, izkupiček pa gre za štipendije. Hiter pogled na ploščo s priimki pove, da tu resda stanuje kar nekaj Slovencev – niso pa Slovenci vsi. Kakorkoli že, nikakor ne gre oporekati, da ni mogočna petnadstropna stavba nasproti palače Coburg simpatično domovanje najemnikom, ki po vzoru nekakšnega razširjenega kroga Prijateljev tu živijo v srečnem sožitju. »Vsak naj si vzame, kar potrebuje,« je (v nemščini) pisalo na kartonasti škatli, ki se je nekega julijskega jutra znašla poleg nabiralnikov. Z ne preveč pretiravanja bi lahko zapisali, da je bila še najbolj uporabna reč v njej plišasta žirafa …
Prestolonaslednikova smrt, blagodejna za moderno
Za mesto bivanja si je Dunaj izvolil tudi Boris Podrecca, arhitekt, ki bi se glede na svoje poreklo in jezikovno zmožnost lahko odločal vsaj med tremi različnimi državami. Njegov atelje je v sedemnajstem dunajskem okraju, v preurejenifabriki. Pročelje je z ene strani opleskano na belo, z druge pa opečnato – podobno kot pri mnogih drugih Podreccovih arhitekturnih stvaritvah odraža dvojni princip, bela za mediteranskost, opečnata fasada za nordijskost.
Pisarna Borisa Podrecce, ki ga tajnica naslavlja s Herr Architekt, kar se iz njenih ust sliši še bolj spoštljivo kot Herr Doktor ali Herr Richter, je v drugem nadstropju ateljeja. V prostoru dominira pisalna miza s ploščo iz grškega marmorja, na njej pa skladovnice papirja, spete s plastičnimi spiralami, svinčniki in nalivna peresa ter, jasno, nobenega računalnika.Herr Architekt še vedno riše na roko!
»No, treba je reči, da Franc Ferdinand nikakor ni bil pozitiven lik za dunajski modernizem na prelomu stoletja,« začne, ko mu povem, kateri so zgodovinski mejniki članka v nastajanju. »Veste, kaj je prestolonaslednik rekel, ko si je prišel na otvoritev cerkve Otta Wagnerja v Steinhofu? 'Aber, Herr Professor, ohne Ornamenten …? Es fehlt die Mystik!'« Wagner mu je odbrusil: 'Majestet, tudi na vaših topovih ni več ornamentov.' « Wagnerju je potem odklenkalo in dokler je bil prestolonaslednik živ, ni več dobil omembe vrednega naročila. Ko je Otto Wagner v časopisu prebral vest o sarajevskem atentatu, je v nekem pismu svojemu stanovskemu kolegu zapisal: »Das ist das grösste Glück für die österreichische Moderne!« O Oskarju Kokoschki pa se je prestolonaslednik na odprtju njegove slikarske razstave takole izrazil: »Dem Kerle muss man alle Knochen im Leibe zerbrechen.«
»In to je rekel Kokoschki, ki je bil neke vrste prvi psihoanalitičen portretist, ni bil avantgardist tipa Picasso, ampak značilen za Dunaj – neke vrste retroavantgardist. Kokoschka je z upodabljanjem ljudi segal v globino, pred sabo ni gledal samo formalnega sveta,« pripoveduje Podrecca. Plečnikovo cerkev sv. Duha v Ottakringu, ki je bila na zunaj, kakor je zapisal Izidor Cankar, »ostalim hišam kakor sestra in tovarišica, ki z njimi živi v ponižnosti in ne v bogastvu, a daje občutek trdnosti«, je Franc Ferdinand gladko razglasil za konjušnico. Tudi umetniki besede Joseph Roth, Theodor Csokor, Stefan Zweig, … nobeden od njih ni imel Franca Ferdinanda preveč v čislih, nadaljuje Podrecca. In izpostavi zanimivo protislovje, da je bil po drugi strani prav prestolonaslednik edini, ki ni hotel vojne, temveč se je zavzemal za nekakšen »avstrijski Commonwealth«, pa so ga ubili. »In Franc Jožef, ki je poslušal tega norca, nemškega cesarja Wilhelma II., je umrl od pljučnice.«
Že pred izbruhom prve svetovne vojne se je monarhija začela nekako razkrajati, stanje v državi bi lahko primerjali s tumorjem, ki človeka razjeda od znotraj, meni Podrecca. Ena od silnic, ki je Avstro-Ogrsko vlekla narazen, je bil nacionalizem. Plečnik ni bil izbran za naslednika Otta Wagnerja prav zaradi nacionalističnih vzrokov, zato jo je leta 1911 popihal v Prago.
Torišče novih idej
V letih tik pred prvo svetovno vojno je bil Dunaj neke vrste težišče, torišče novih idej. Podrecca opozarja, da se danes preveč poudarja samo nekatere, recimo Freuda, pozablja pa recimo na t. i. znanostno filozofijo (beweisbare Philosophie; med bolj znanimi predstavniki sta Rudolf Carnap in Ernst Mach). Za Freuda je Carnap govoril, da jeGeschichtenerzähler, na Dunaju tistega časa sta se torej izoblikovali dve veji: ena je bila ta, recimo ji psihološka, ki so jo Francozi z Lacanom potem nadgradili (»zanje je Freud točka, iz katere izhaja vse«); potem pa so bili tu še stvarnejše teorije, ki so temeljile na fiziki, matematiki. Loos je razvil svojo teorijo o prostoru (Raumplan), Gottfried Semper (sicer arhitekt Burgtheatra) je postavil tezo o vozlih (Sempersche Knoten), tu so bili še Einstein in njegov krog. Ampak potem se je zgodil neke vrste Gongschlag in Dunaj so drug za drugim začeli zapuščati arhitekt Adolf Loos, pisatelj Karl Kraus (ki je umrl), publicist Alfred Polgar, zbežati je moral kot Einstein v Princeton tudi njegov prijatelj Gödel, genialni matematik, ki je znorel in mislil, da ga hočejo zastrupiti. »To so bili ljudje, ki so bili zelo delikatni, genialni in tudi nori,« pristavi Podrecca. Predvsem pa jih je bilo – in o tem je pisal že Zweig v Včerajšnjem svetu – neverjetno veliko med njimi judovskih korenin: »Prav v zadnjih letih – podobno kot v Španiji pred enako tragičnim zatonom – je postalo dunajsko judovstvo umetniško produktivno, toda nikakor ne na izrazito judovski način, temveč je po zaslugi čudežne zmožnosti vživetja svojim stvaritvam vlivalo avstrijskega in dunajskega duha. /…/ Po zaslugi Freuda in drugih znanstvenikov se je začel svet zanimati za starodavno univerzo – povsod so Judje zasedali visoke in najvišje položaje v duhovnem življenju Dunaja kot učenjaki, virtuozi, slikarji, režiserji, arhitekti in časnikarji.«
Dunaj je takrat ječal pod napetostjo, »čutiti je bilo neko tensione«, in stvari, ki so se dogajale takrat, unovčujemo še danes, nadaljuje Podrecca. »Brez zgodovine ni mogoče živeti. Toda danes, v dobi turbokapitalizma in globalizacije, se nove generacije ne zanimajo več za preteklost. Vendar bi raje kot o preteklosti govoril o širši temporalnosti. Danes si lahko povezan s celim svetom, sediš pa v svoji majhni sobici in si absolutno sam. Ampak kar na Dunaju še vedno drži, je ta širša temporalnost. Živiš v več obdobjih oziroma uživaš sadove prejšnjih dob. Jaz kot arhitekt sem na primer odgovoren za tri dobe – da so ljudje, ki zdaj živijo v mojih stavbah, srečni. Odgovoren sem tudi za svoj milje, se pravi za širšo temporalnost; nočem biti arhitekt niti Bielefelda niti Kuala Lumpurja niti Montreala. Sem tu, in Tu pišem z veliko začetnico. Kot tretje pa moram predvidevati prihodnost; v mojih stavbah morajo biti srečni tudi ljudje, ki bodo prišli, ko mene več ne bo.«
Preveč kulture …
Boris Podrecca se je na Dunaj preselil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v intervjujih pa je že večkrat izjavil, da je življenje v tem mestu zanj »privilegij«. »Ja, med drugim zato, ker se tu lahko skrijete,« zatrdi tudi tokrat. A opozori tudi na drugo, ne tako pozitivno plat življenja na Dunaju: preveč kulture. Kar se morda sliši čudno, hiti pojasnjevat in našteva, kako je bil v istem tednu na neki generalki v Burgtheatru, pa kako se veseli večernega koncerta v poklon Vinku Globokarju v nekem dunajskem jazzovskem lokalu, kako je kulturi vedno izpostavljen tudi na službenih potovanjih v tujino, vsaj v obliki kulturnih strani v časopisu, ki jih vedno odpre … Kultura in kulturni dogodki na Dunaju nanj prežijo z vseh koncev in krajev, »nimam časa, da se ta stvar uleže, da te vsebine prebavim. To je negativna plat življenja na Dunaju, ta fobija prezentizma – biti prisoten. Mesto prireja ogromno kulturnih dogodkov in zanje namenja milijone, še zlasti za glasbo in gledališče, več kot v Nemčiji in v Švici, ki veljata za bogati deželi … Ampak ker življenje ni samoUnterhaltung, je za nekoga, ki kreativno dela in potrebuje premore, to lahko naporno. Če si ne vzamete pravice do pavze in se ne izločite tu pa tam iz tega toka kulturnega dogajanja, potem izgubite kreativno hrbtenico, ker se raztreščite na tisoč koncev. Treba pa je do neke mere spremljati kulturno dogajanje, ker se med ljudmi o tem govori. Če ne veste, o čem teče beseda, ste izločeni iz tega kroga.«
In spet mu iz Včerajšnjega sveta pritrjuje Stefan Zweig, ki je zapisal, da je bil Burgtheater »za Dunajčana, za Avstrijca, več kot zgolj gledališče, kjer so igralci prikazovali gledališka dela; to je bil mikrokozmos, svet v malem, v katerem se je zrcalil makrokozmos – veliki svet; to je bil živopisani odsev, v katerem je družba opisovala sama sebe«. Kako so bili Dunajčani resnično globoko predani kulturi, »kot posebno umetnost so tu gojili glasbo, ples, dramske uprizoritve, konverzacijo, okusno in vljudno vedenje«, pa veliko pove tale stavek: »Po dunajskih ulicah je lahko hodil ministrski predsednik ali najbogatejši velikaš, ne da bi se kdo ozrl za njim; toda dvornega igralca ali operno pevko je prepoznala vsaka prodajalka ali vsak kočijaž.«
Ni svetovljanski, je pa prijeten za bivanje
Kljub vsemu se zdi, da je Dunaj v stoletju po razpadu monarhije nekoliko izgubil svetovljanski lesk, da ne uživa slovesa najbolj liberalne in odprte evropske prestolnice – pečata rahle zatohlosti bi se morda otresel, če bi na Dunaju prihodnje leto potekal izbor za Eurovizijo, njegova tekmeca pa sta Innsbruck in Bregenz. Podrecca se strinja, da Dunaj, »če ga primerjate z Londonom ali Parizom, seveda ne premore tistega malce razvajenega in dekadentnega Bürgertum. Tistega, ko je kulturni dogodek v bistvu bolj družaben in ne seže v globino. Dunaj tega nima. Premore pa skrito oziroma prikrito avantgardo.« Ima tudi velike talente v glasbi, še vedno je v svetovnem merilu le nekako prisoten, veliko bolj kot kultura in umetnost Italije, ki je ne tako daleč nazaj risala smernice za cel svet; v kinematografiji s Fellinijem, v slikarstvu z arte povera, v književnosti z Italom Calvinom, če naj tu omenimo samo nekatere, ki jih sogovornik gostobesedno našteva, pa je danes žalostno strmoglavila na obrobje, na dno. »No, če vzamemo Dunaj, te emorragie ni imel. Dunaj dosega neke kulturne standarde, sicer bolj na površini, čeprav so tudi ljudje, ki si upajo seči v globino problemov. Ampak seveda ni tisto chic mesto, kot sta Pariz ali London. Najdražji kvadratni meter stanovanja na Dunaju – pravkar sem končal hotel Kempinski na Ringu in tam smo napravili tudi stanovanja, ki jih prodajamo po 25 tisoč evrov za kvadratni meter. Ko pa sem bil pred nedavnim v Londonu, sem bil pri Normanu Fosterju, ki je zraven svojega ateljeja sezidal objekt, kjer so stanovanja naprodaj po 45 tisoč evrov za kvadratni meter. Najdražje stanovanje v Londonu pa stane 112 tisoč evrov za kvadratni meter!«
Toda če Dunaj ni pri vrhu lestvice najdražjih mest na svetu, se uvršča na prva mesta na mnogo bolj pomembnem seznamu – tistem, ki razvršča mesta na podlagi kakovosti bivanja.
»Dunaj je v evropskem merilu na prvem mestu, drugi je Zürich, ki se je neverjetno lepo razvil. V svetovnem merilu je prvi spet Dunaj, na drugem mestu pa New Yorku. Dva Bloombergova mandata sta to mesto neverjetno ekologizirala, imatecommunity centre v Bronxu, imate tisti walk oz. sprehajališče, kjer je bila nekoč podzemna železnica. Celo v Centralnem parku imate kojote! Ki vam lahko iz roke jedo! Ekologiziranje življenja je zelo pomembna stvar, tudi za Slovenijo, in župane slovenskih mest bi bilo treba malo poslati okoli, da bi videli, kaj se dogaja, kajti do mesta ne smeš imeti samo merkantilnega odnosa. No, in če se vrnemo na Dunaj – Dunaj ima v tej ligi mest, ki ni prva, superturbokapitalistična liga, še vedno nek kulturološki odnos do življenja. Zato je tu biti privilegij. Je pa tudi nevarno mesto – ko pride maj, greste naHeurigen in je mlado vino in tisto lepo življenje in je tako lepo, topiš se kot sladoled na soncu. Jaz pa moram takrat vedno iti proč!« Življenje ni samo zabava, ne moreš biti vedno srečen, saj se potem ne da ustvarjati, razlaga sogovornik, ki priznava, da skoraj v vsaki svoji stvaritvi vidi nekaj, kar bi se dalo izpopolniti, narediti bolje – čeprav drugi tega morda ne vidijo. »Arhitekti pač nismo umetniki, ne moremo delati sami, odvisni smo od vlagatelja; nekdo, ki mi da 60 milijonov evrov … Veste, jaz pravim, da je arhitektura inteligenten kompromis.«
Dunaj je imel leta 1910 dva milijona in deset tisoč ljudi; danes ima 1,750.000 ali 1,8 milijona prebivalcev, pravi Podrecca, ki je svoj pečat mnogim mestom vtisnil tudi z urbanističnimi ureditvami. »Prvič smo nad ničlo z rodnostjo, obenem pa si prizadevamo, da število prebivalcev ne bi preseglo dveh milijonov, ker je to že teže obvladljivo. Pomembno je vedeti, da je Dunaj edino velemesto v Evropi, ki nima 'grdih', 'razburjenih periferij', kakršne imajo London, Pariz, Milano. Pri nas je vse čedno in čisto, imamo izjemno transportno mrežo, ki se še izpopolnjuje.« Sogovornik prikimava, da je vse to brez dvoma zasluga dolgoletna tradicije socialdemokratskih županov Dunaja, čeprav »smo zdaj v obdobju rahlo dekadentne socialdemokracije«, kar se prej ali slej zgodi s strankami, ki so bile toliko let na oblasti. Vsekakor pa Dunaj postaja internacionalno mesto, tu se dogajajo veliki kongresi, tudi sedeži mednarodnih organizacij, vendar je »še vedno bolj komorno središče kot simfonično središče«. London je simfonično središče, Dunaj pa je »še vedno Schubert«. Poleg tega ima »Dunaj to prednost, da je nekoč že bil Evropa« – če bi poskušali izvesti malce neizvedljivo primerjavo med Brusljem kot prestolnico EU in Dunajem kot prestolnico Avstro-Ogrske. »Če vzamemo tisto diagonalo, ki je šla od Piemonta do Galicije, je bil Dunaj na sredi. Ta dimenzija je ostala v psihi ljudi. Tudi jaz, ki sem živel v Trstu – med katoliško, anglikansko, srbsko pravoslavno, grško pravoslavno cerkvijo, sinagogo –, sem že bil v Evropi. Moje življenje je od nekdaj bilo evropsko obarvano. Slovenščina je nekaj, kar vas drži, je neka druga globina, ampak jaz sem moral iti v svet, ker kot arhitekt nisem mogel ostati v svojem mestu in delati direktorjem bank hišice na Opčinah. Toda v tem svetu sem se znal premikati, ker sem že bil Evropejec. Dunaj mi je dal to možnost, da nekaj naredim – da ne spim pod mostom. Čeprav sem po naravi len človek, življenje me je bičalo in primoralo do tega, da reagiram, kot arhitekt. Jaz nikoli nisem agiral, vedno reagiral. Če me pustite dva dni, lahko gledam v strop in si zamišljam stvari in se ne zgodi nič. Dunaj mi je dal odlično šolo. Za mojega očeta, ki je bil slovenski Primorec, je bil Rim mesto mafije, metropola je bila zanj Dunaj in ko je prišel sem, je bil najsrečnejši človek. Jaz tega kot mlad nisem razumel, v Trstu se je lepo živelo, morje, horizont, hrana … Dunaj nam je le dal neke prvine. Jaz sem tako že zelo zgodaj postal gostujoči profesor v Lozani, Parizu, Londonu, Benetkah … na koncu sem bil na Harvardu v Bostonu. In nazadnje ordinarij na univerzi v Stuttgartu. Ampak odskočna deska je bil vsekakor Dunaj.«
Mitteleuropa ima preveč sentimentalnosti
Sklepati je, da je v Podreccovem identitetnem mozaiku Dunaj zastopan s kar precej kosci, preostali so še Trst, Beograd, Ljubljana … Zame je to svet Srednje Evrope, odgovarja. »Ne maram ga imenovati Mitteleuropa, ker ima to zame preveč sentimentalnega prizvoka, melanholije, Strudla in Wienerschnitzla. Sem proti temu, moj horizont mora biti širši, če hočem kreativno delati. Ampak Dunaj le predstavlja neki srednjeevropski center, nekaj, kar me bogati, me oplaja. V meni pa je tudi substrat sveta, ki je lokalen, nacionalen, regionalen; ko potujem iz Ljubljane proti morju in pride Kras – takrat v mojem trebuhu nekaj zabobni in mi reče: 'Tu si doma'. Ampak tu se moram ustaviti, ne smem se potapljati v melanholijo, domačnost, paziti, da uporabljam dvojino, ne smem se preveč zatakniti v tem. Ne da bi bil univerzalist, ampak ta svet me zanima in ga kot arhitekt moram interpretirati v dobi, v kateri živim. Verjetno bom ostal na Dunaju, nimam potrebe, da bi menjal svoje središče. Imel pa sem tudi srečo, da sem v vseh teh kulturah vedno bil na meji: Stuttgart je na meji med južno in severno Nemčijo, ki ju zaznamuje tudi različna miselnost. Tudi Dunaj je na meji; vedno sem živel z eno nogo tu in drugo tam …« pripoveduje v očarljivi slovenščini s primorskim naglasom, v katero vpleta izraze še vsaj štirih, petih jezikov – skušnjava, da bi njegov osebni idiolekt poimenovali srednjeevropščina, je velika (in to brez slabšalnih asociacij na cimetov vonj jabolčnega zavitka in drobtinasti ovoj dunajskih zrezkov). »Ko gledate na horizont in se pomikate proti njemu, se vedno oddaljuje. Zato mora človek imeti nekaj v sebi, nekaj, kar ti da centričnost. Človek brez centra ni človek, ampak je krava, ki se pase, kjer je najboljša trava. Moja centričnost ni jezik ne podnebje ne kultura ali geografija, temveč fizičnost zemlje, prsti. Rad bi letel kot Ikarus, vendar ne morem, ker me magnetno polje drži na zemlji, kjer bom nekega dne tudi končal. Perforirani kamen Krasa, tista prostornost med votlim in polnim, prostornost in paleta makije, kjer so vse barve … Včasih grem na Kras, tudi sam, in samo hodim po landscape. In tisto je potem moja mama. Če brez mame ne morete živeti, morate imeti neki oslon, nekaj, kar vas drži. Ampak obenem morate teči na ta horizont, ga iskati vedno znova, in bolj ko tečete, bolj se odmika. Vsaj moje življenje je tako. In v moji identiteti je slovenski svet seveda prisoten, tu se je zgodil moj prvi fuzbal, moji prvi prijatelji, s katerimi se še vidimo. Le da do Ljubljane morda ne čutim več toliko, kot sem včasih. Tudi tam so se ljudje spremenili; prej je bilo veliko več družabnosti, zdaj je drugače. Prej mi je bil ta svet bolj blizu.«
Odsotnost rasizma, odsev monarhije
Biti Slovenec na Dunaju danes ni (več) nekaj sramotnega, tako kot je v Trstu, kjer so slovensko govoreče včasih obkladali z zmerljivko schiavi. »Včasih vam ta eksotičnost lahko celo pomaga,« se strinja Podrecca. Dunaj namreč ni »fobijsko mesto nacionalnosti«, mesto, kjer bi se kresali nacionalizmi in bi uspevalo sovraštvo do pripadnikov drugih narodnosti. »Dunaj je od nekdaj imel etnije, vendar niso bile razpršene, temveč so imele svoj center. Etnije so določale tudi poklic. Od tega je še malo ostalo, včasih pa je recimo veljalo, da je drugi Bezirk nekakšen Mistkübel, okraj, kamor so iz imenitnega, monarhijskega Dunaja metali 'smeti'. Drugi okraj je bil okraj krojačev, leta 1910 jih je bil na Dunaju kar 210 z Meisterprüfung, danes je samo eden. V drugem okraju pa je bil tudi judovski geto. Nadalje je, kar se nacionalnosti tiče, veljalo, da so bili vsi čevljarji Madžari. Madžari so delali čevlje najboljše od vseh! V Budimpešti obstaja firma Wass, kjer izdelujejo prekrasne čevlje, reče se jim der Budapester. Slovenci so prodajali kostanje, marone, Italijani so bili konštrukterji in so delali hiše, mostove, ulice – Baravalle je bil recimo moj profesor na univerzi na Dunaju. In ta dunajski mozaik danes obstaja v drugi, ne samo nacionalni dimenziji.« Prihajajo tudi nove nacije, Srbov je, recimo, 160.000, pove Podrecca. Nato poudari, da težav z manjšinami, s kakršnimi se spopadajo Francozi, na Dunaju ni, kajti »Francija je imela samo magrebince, ni imela te diagonale, ki jo je imela monarhija, od Piemonta do Galicije. Seveda so tudi tu Haiderji in taki fenomeni, ampak če jim dobro gre, zberejo na volitvah do 20 odstotkov. Ni pa tako kot v Nemčiji, sploh v vzhodni, kjer so danes največji antisemiti, čeprav tam ni niti enega Juda! Takih stvari na Dunaju ni, zasluge za to gredo socialdemokraciji in liberalnosti, ki sta prinesli neko kulturo življenja, obenem pa odnesli fobijo nacionalizmov in rasizmov. To je odmev monarhije. Vse te dobrine in vse, kar temelji na znanosti, pozitivizem v filozofiji, za nas je to še vedno realnost. Mi živimo v neki širši temporalnosti, nismo izključno avantgarda. Ali pa smo retrogradna avantgarda, kot jo je imenoval Egon Friedell – ker si upamo tudi misliti nazaj!«
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014