Glasbeni jeziki nove generacije
Kozmopolitska glasba z obrobja
Veliko več dogajanja pa je v godbah obrobja; žal bistveno manj medijsko odmevnega (gotovo tudi zaradi institucionalne neodvisnosti) – zaradi česar smo pogosto prikrajšani za konkreten nosilec zvoka –, vendar toliko bolj drznega in svobodnjaškega. Svojevrsten, poudarjeno svež in inovativen zvok nam je prinesel sežanski trio Kraški solisti (Andrej Fon, Martin Ukmar in Samo Pavlica - Linch), ki se opira tako na bolj svobodomiselne forme džeza kot na tradicijo čistega noisa, hkrati pa eklektično priključuje še raznotere druge vplive. Skupina pasivno obstaja že 10 let, v tem času pa so ob demo posnetkih in nekaj posnetih nastopih, ki si jih lahko ogledamo tudi na spletu, pri Radiu Študent izdali izvrstno ploščo Ustanove sreče. Na njej dehierarhizirano nizajo reference različnih slogov in jih z neukročeno improvizacijo povsem odtujijo od izvirnih kontekstov, preden jih vpletejo v pester micelij pomenov, v katerem se na svojstven način zrcali kaos informacijske dobe, ki pa ga s svojim eklekticizmom uredijo v višjo celoto. Kadar ne ustvarjajo pod omenjenim imenom (ali pod vzdevkom Art Ansambl of Sežana), Ukmar kameleonsko nastopa pod psevdonimom Tovariš Strmoglavljen, vsestransko dejavni Fon pa se nekonformistični glasbi zadnje čase posveča tudi v gledaliških projektih.
Navidez lokalni glasba in ikonografija eksperimentatorjev, zbranih okrog dvojčkov Sama in Janija Kutina (1982) – tako imenovani ruralni underground, kakršnega nam denimo ponuja zasedba Salamandra salamandra –, sta v resnici zastavljeni precej svetovljansko, saj ljudske elemente ožje tolminske okolice mešata z različnimi izrazi in glasbili svetovne glasbe (lep primer za to je denimo projekt Čarangi, poimenovan po vasi Čadrg pri Tolminu in indijskem strunskem glasbilu sarangi). Občinstvo si je prvi nastop zasedbe, ko sta jo sestavljala le omenjena brata, zapomnilo po eksperimentalnem performansu, kjer sta s kozarci in drugimi zvočili spremljala zvok mukajočih lačnih krav.
Kmalu potem se jima je pridružil kitarist Matej Magajne, bobnar Dejan Lapanja, klaviaturistka Neža Naglič ter rogistka Sabina Magajne pa so trio obogatili pozneje. Izvrsten presek pestrih pejsažev, ki se odstirajo v dadaistični zmesi lokalne in svetovne tradicionalne glasbe, noisa in džeza, ponuja druga plošča Kafa, skoraj v celoti improviziran kolaž včasih melodičnih repeticij, spet drugič čistih zvočnih učinkov. Naj mimogrede navržemo, da so sodelovali s kar najrazličnejšimi umetniki, od letos preminulega Iva Volariča - Fea do legend krautrocka, münchenskih Embryo. Obravnavana glasba, na katero je s svojo ikonografijo nedvomno vplivalo arhaično pastoralno okolje, se tako v duhu časa kar naprej oplaja pri različnih kulturah, ne da bi hkrati zapadla v nekritični trendovski new age.
Zunaj zasedbe se Samo Kutin loteva najrazličnejših drugih eksperimentalnih projektov – pred kratkim je izdal ploščo duetov Horda grdih, poimenovano po madžarskem glasbilu hurdy gurdy, ki ga zadnje čase pogosto uporablja, s svojimi kolegi pa trenutno izvirno predeluje manj znane slovenske ljudske pesmi. Kot eksperimentalna improvizatorica je zelo dejavna tudi Neža Naglič, ki med drugim nastopa s Tomažem Gromom, eksperimentalnim zvočnim umetnikom, ki zvok kontrabasa in drugih strunskih glasbil kot solist in v različnih zasedbah raziskuje skozi nove, sveže izraze, pogosto kombinirane z elektronskim medijem. Prav Grom je med najzaslužnejšimi za uglednejše mesto (nedžezovske) improvizirane glasbe na Slovenskem.
Free džez in N’toko
Spet drugače nas nagovori glasba Marka Karlovčca (1982) in Jake Bergerja (1980), ki sta prav tako sodelovala z Gromom. Kot Radical Improvisation Duo sta pri neodvisni založbi Eat This Production izdala dva albuma: prvi, Srečanja, ju je prikazal v rudimentarni, grobi začetni fazi, močno navdahnjeni pri free džezu. Druga plošča Vlaknasta sonca ni koncertna, temveč gre za posnetke z vaj. Na njej je Karlovčec preizkusil različne zvočne možnosti kitare, rezultat pa je atmosferična tekstura z nekoliko abstraktnejšim tenom. Karlovčec se je nato še bolj posvetil improvizirani glasbi in nastopa tudi s Seijirom Murayamo, legendarnim japonskim tolkalskim improvizatorjem, ki je v duhu skrajnega redukcionizma bobnarsko baterijo v pretežni meri zamenjal z malim bobnom oziroma snarom, s katerim je kos kar najrazličnejšim glasbenim pokrajinam.
Karlovčec ob tem tudi z razstavljanjem svojega matičnega glasbila za doseganje novih zvočnih razsežnosti ter uporabo elektronskih in drugih zvočil ostaja drzen in nekonvencionalen, Berger pa trenutno raziskuje drugačne glasbene svetove: letos se je na Klubskem maratonu Radia Študent predstavil z zanimivo zasedbo Sportbilly krši embargo, sicer pa sodeluje tudi z Miho Blažičem - N’tokom (1980), ki se je kot družbeno zaveden raper že preizkusil z različnimi glasbenimi ozadji, pisca teh vrstic pa posebno navdušuje z vse pogostejšimi elektronskimi eksperimentalnimi projekti, ki nemalo dolgujejo japonskemu noisu, vendar njegove vplive tudi dodobra nadgradijo z drugačno zvočno izkušnjo in senzibilnostjo.
IRZU in AG
Elektroakustičnih izvajalcev, ki bi jih lahko na tem mestu omenili, je še nekaj, med njimi tudi takih, ki še niso izdali svojega prvenca; neprecenljiv je na tem področju prispevek Instituta za raziskovanje zvočnih umetnosti (IRZU), ki že od leta 2008 spodbuja interdisciplinarno govorico zvokov, in sicer v treh osnovnih dejavnostih – raziskovanju avdiotehnologij, umetniški produkciji (ki zajema tudi instalacije in performans) ter izobraževanju, s katerim člani svoja dognanja in senzibilnost na meji med umetnostnim in znanstvenim diskurzom širijo na nove generacije. Ustanovitelj instituta Miha Ciglar (1980) kot zvočni umetnik tke svojo pot v povezovanju različnih umetnostnih formatov s sofisticirano tehnologijo, s tem pa tudi v redefiniciji elektronskega izvajalca – s svojimi performansi v realnem času skuša pokazati na vez med avtorjem in njegovim izdelkom, ki je pri tradicionalnem posredovanju elektronske glasbe pogosto izgubljena. V svojih sodelovanjih z glasbeniki in drugimi umetniki uvaja tudi nove jezike improvizacije in interakcije, ki so daleč od kalupov idiomatičnih, predvidljivejših glasbenih govoric, tudi od džeza, ki večini še vedno predstavlja prvo asociacijo ob pojmu improvizirane glasbe.
Med skladatelji mlajše generacije z akademsko izobrazbo se je nekaj imen že uveljavilo; omenimo Nano Forte (1981), ki je s svojimi pretežno zborovskimi skladbami, napisanimi v izvirni govorici, skozi katero odzvanja učinkovit preplet (pred)klasičnih in svežih, osebnih prijemov, prejela številne nagrade, najprej že kot dijakinja Škerjančevo, ko je začela skladati pod mentorstvom skladatelja in zborovodje Ambroža Čopija. Podobno kot Fortejeva se je na mednarodnem nivoju uveljavila Nina Šenk (1982), ki je prejela vrsto mednarodnih nagrad, tkivo njenih kompozicij pa sestoji iz pogosto kontrastnih prijemov, združenih v intenzivnih temperamentnih gozdovih srečevanj zvokov, ki od izvajalcev zahtevajo silen napor in disciplino.
Veliko obetajo tudi študentje kompozicije pri profesorju Urošu Rojku, med njimi Vasja Progar, Matej Bonin ali Petra Strahovnik, ki so se javnosti predstavili na več nastopih, med drugim tudi v elektroakustičnem mediju. Prav v slednjem so na lanskih Slovenskih glasbenih dnevih, kjer so se prvič v zgodovini prireditve predstavili študentje glasbe s svojimi prispevki, pripravili prireditev Futurismo hurra?, na kateri so občinstvo seznanili z različnimi aspekti elektronske glasbe. Sicer so dejavni tudi drugače – predlani so na isti prireditvi nekateri med njimi skupaj s svojim profesorjem učence slovenskih osnovnih glasbenih šol uvajali v atonalno glasbo in svobodno improvizacijo.
Zapisano veliko obeta. Če se že najmlajši, dandanes vsepovsod izpostavljeni najcenejši konformistični glasbi, v glasbenih šolah pa prepogosto ujeti v železni repertoar 19. stoletja, srečajo s pestrejšimi glasbenimi izrazi ter jih tudi sprejmejo drugače, bolj zračno (in seveda bolj sodobno) od togih pravil tradicionalne harmonije in kontrapunkta, se lahko nadejamo še veliko presenečenj generaciji, o kateri bomo v podobnem članku pisali čez čas.
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011