Odziv na članek Genij med mainstreamom in avantgardo
Toda kulturno-umetnostnih medijev na Slovenskem to očitno ne zanima. Celo neupravičeno odrinjeni Aljoša Škorja, ki se z mednarodno prestižno akademsko izobrazbo ne more zaposliti, je dobil nekaj vrstic v Pogledih, medtem ko po vsej Sloveniji deluje na ducate avtorjev, katerih umetnostni jeziki postajajo vse bolj živahni in razvejeni – ne da bi o tem spregovoril en sam medij. Naj se komentar ne razume kot jadikovanje nad situacijo – nenaklonjenost je seveda vzajemna –, toda v ugledni kulturni reviji zapisati, da v Sloveniji avantgardnih avtorjev ni, to pa mimogrede podkrepiti s tezo, da se vsi, ki bi to lahko bili, financirajo iz javnih sredstev, je ob tem le nekoliko preuranjeno. Večja težava je, da medijem, ki naj bi pokrivali celotno kulturno področje, niti približno ni poznanih nekaj najbolj ustvarjalnih kulturnih praks pri nas – in tu trčimo na drug paradoks: morda pa je ravno kulturni esteblišment tisti, ki je gluh za kakršnekoli drugačne družbene prakse, ki jih vpeljuje avantgarda. Ki, z drugimi besedami, perpetuira mainstream, po Tadlovih besedah edino trenutno obstoječo slovensko umetnost. Simptomatično je, koga se po trenutnih kriterijih kulturnih medijev razume kot avantgardo; Katja Perat je izjemna pesnica in brez dvoma upravičeno eden od glasov generacije, a njena poezija ni avantgardna.
Za odkritje, da si avantgarda in mainstream ne stojita nujno nasproti, ni bilo treba čakati na Diega de Breo – podobno so dilemo »razreševali« že umetniki okrog leta 1970, predvsem glasbeniki, zlasti v ZDA in Veliki Britaniji. Toda prav hitro sta se pokazala dva nespravljiva vzorca, ki ju je formatirala tovrstna miselnost – nekateri so pridobitve avantgarde s tradicionalnimi kanoničnimi elementi povezovali karseda sveže in inovativno (v glasbi denimo Steve Reich, Terry Riley ali Frank Zappa), drugi se niso mogli upreti skušnjavi in so degradirali v reproduciranje bolj ali manj preživetih vzorcev (čeravno na zelo visoki ravni, kot Arvo Pärt ali John Adams). Hal Foster je lahko že v začetku osemdesetih let govoril o umetnostnem »postmodernizmu odpora« in »postmodernizmu reakcije«. In tako je umetnost kljub »preseganju« avantgardnega ostala polarizirana na tisto, ki gre »naprej«, in tisto, ki stagnira. Povsem upravičeno, naj dodamo.
Seveda pa je odnos med obema poloma globlji in se neločljivo povezuje s političnimi vprašanji – podobno kot se avantgardo od osemdesetih let naprej rado odpravlja z levo roko kot nekaj preseženega in preteklega, bi politični razred od osemdesetih let naprej najraje pozabil na marksizem. Čas, ko so avantgarde po svetu delovale s polno paro, je tudi čas, ko je bila marksistična ideja, kakor mnoge druge ideje družbene levice, še zelo prisotna v politični, medijski in širši kulturni sliki. In ko je – upajmo, da zgolj za desetletje ali dve – ideja kolektivnega spreminjanja družbe nekoliko zaspala in se umaknila lyotardovskim pravljicam o pluralizmu in koncu velikih zgodb, je hkrati – upajmo, da zgolj za desetletje ali dve – zaspala tudi ideja kolektivnega spreminjanja umetnosti. Iz članka se zdi, da avtor kliče k liberalizaciji kulture, ki bi po mojem skromnem mnenju stanje še bistveno poslabšala. Govori o kulturnopolitičnem modelu, ki da je v rabi že vse od leta 1945 – kar seveda ne drži, saj je degradiral že v devetdesetih letih, z dodatnim trganjem kulture od države pa prav gotovo ne bomo rešili ne avantgarde ne Aljoša Škorje; avantgarda je bila v bojda enoumnih časih omenjenega kulturnopolitičnega modela v Sloveniji nadvse živa, prav isti Penderecki, sicer niti približno kak občudovalec socialistične Poljske, pa je nedavno v intervjuju hvalil tedanjo državo, da je bil vsaj tisti, ki je dokončal šolanje na glasbeni akademiji, varen in je lahko ustvarjal. Toda če Tadel omenja Iniciativo za demokratični socializem in mirno navrže, da ta sanjari o vračanju v preteklost (čeravno je Iniciativa že večkrat argumentirano zavrgla tovrstne očitke), hkrati pa nekaj strani pred tem v istih Pogledih lahko beremo recenzijo (na srečo) bivšega ministra za finance, ukleščenega v preživete ideologeme novoklasičnih ekonomistov, kako hvali knjigo, izšlo pri katoliški založbi, so očitno tudi temeljne predpostavke med različnimi sogovorniki v debati o avantgardnem in preteklosti lahko precej nezdružljive.
Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013