Evropska prestolnica kulture 2010
Kako je projekt EPK spremenil Pecs
Foto: Peter Rak
10. 08. 2011
Še pred dvema letoma sem, kot številni mladi Madžari, le čakal na priložnost, da jo pobrišem, sedaj pa imam to mesto res rad, mi je dejal Mihály Baditz, mladi mož, ki so mi ga prijazni organizatorji projekta Pecs – Evropska prestolnica kulture 2010 namenili za vodiča. Leto dni je preživel v Londonu in verjetno bi tam tudi ostal, če ne bi kot anglist dobil priložnosti, da se pri projektu zaposli kot prevajalec. In nato je ostal.
Baditz prizna, da so honorarji skromni in da življenje ni lahko, z ženo, socialno delavko, ter petmesečno hčerko živi v enem od tistih brezobličnih socialističnih blokov na obrobju, vendar je – vsaj zanj – Evropska prestolnica kulture povsem spremenila tako zunanjo podobo tega madžarskega mesta kot tudi atmosfero in predvsem mentaliteto njegovih prebivalcev.
Kljub številnim pesimističnim napovedim, močni konkurenci – lani so naziv Evropske prestolnice kulture nosila kar tri mesta, ob Pecsu še Essen in Carigrad – ter nasprotovanjem tako prestolnice Budimpešte kot samih prebivalcev, saj je še v začetku leta 2009 kar osemdeset odstotkov meščanov izrazilo skepso in tudi odkrito nasprotovanje projektu, je program EPK 2010 za Pecs, tako kot se je to zgodilo že z Gradcem, Corkom, Glasgowom, Vilno in Liverpoolom, nedvomno pomenil novo poglavje v zgodovini mesta.
Temeljita obnova historičnega jedra
Za zunanjega obiskovalca so prvi vtisi morda nekoliko drugačni. Pecs leži daleč od madžarske mreže avtocest in čeprav ceste, ki vijugajo med polji sončnic, buč in žita, niso slabe, se zdi za današnjega razvajenega popotnika mesto tako rekoč na robu sveta. In s tem tudi na robu zanimanja. Nič bolj vzpodbuden ni pogled na predmestja, ki še čakajo na rekonstrukcijo, povsem drugačen pa je stari del mesta. Hotel Palatinus, kjer se namestim, se zdi sinonim za današnji Pecs. Pročelje, plesna dvorana, poimenovana po Beli Bartoku, ki je nekoč tukaj koncertiral, ter kavarna z izjemnimi secesijskimi ornamenti so elegantni in očarljivi, medtem ko so sobe majhne, temačne in skromno opremljene, skratka daleč od sodobnih hotelskih standardov. Ta dvojnost se kaže tudi v samem mestu – na eni strani obnovljene fasade bogatega arhitekturnega fundusa, ki sega od gotike preko baroka in neoklasicizma do jugendstila, in na drugi opustošena romska naselja ter sive blokovske soseske nekdaj enega največjih madžarskih rudarskih mest, kjer posamezne četrti še vedno nosijo imena, kot so mesto premoga in mesto urana. Tri zvezdice si zaslužita tako hotel kot tudi mesto.
Vendar si vzdušje zasluži tudi zvezdico več, morda celo dve. Sprehod po starem mestnem središču se prav nič ne razlikuje od sprehoda po kateri od zahodnih metropol, kjer urbanistični razvoj pač ni potekal po socialističnih smernicah, ki so praviloma dajale prednost izoliranim satelitskim naseljem brezobličnega proletarskega arhitekturnega funkcionalizma, medtem ko je bila »buržoazna« arhitektura starejših mestnih predelov prepuščena zobu časa, neredko pa celo načrtno porušena. Res so nekatere zapuščene stranske ulice še svojevrsten spomenik socialističnemu eksperimentu, vendar bi težko rekli, da so obnovljena pročelja in na novo tlakovane ulice in trgi le kozmetični popravki v slogu generala Potemkina. Gre za celovito prenovo, tako rekoč za renesanso mesta – vložek v rekonstrukcijo obstoječe in izgradnjo nove infrastrukture je znašal kar sto štirideset milijonov evrov –, ki se sedaj lahko povsem enakovredno kosa s primerljivo velikimi evropskimi mesti.
Klasično izhodišče za raziskovanje mesta je osrednji trg Szechenyi, ki ga zaznamuje nekdaj največja srednjeevropska mošeja Gazi Kasim paše, po umiku Turkov, ki so mestu gospodovali poldrugo stoletje, preurejena v katoliško cerkev, vendar vrh kupole ob križu še vedno krasi tudi polmesec. Primer tolerance, pravi Mihály, v Pecsu se turške epizode prav nič ne sramujejo, prav nasprotno, eden največjih programskih sklopov EPK je bil namenjen prav predstavitvi turške identitete mesta. In hrvaške (osnovna šola in gimnazija nosita ime Miroslava Krleže) in nemške, nenazadnje tudi romske; prav Romi so za Madžari najštevilčnejša populacija, njihova bivališča pa segajo od povsem spodobnih pritličnih hišic pa do bolj prvinskih šotorskih naselij, kjer se kosilo še vedno pripravlja na odprtem ognju. Vendar je to daleč od elegantnega središča mesta, tukaj prevladujejo turisti, madžarščina se meša z nemščino, angleščino in francoščino, pravzaprav Pecs res daje vtis mediteranskega mesta, četudi klima ni ravno sredozemska, kot piše v propagandnih brošurah, temveč bolj tropska, saj termometer kaže 38 stopinj.
Skladno s tem je opustel tudi osrednji trg – intenzivnost dogajanja se seveda ne more primerjati z lanskoletnih utripom, ko je bil trg Szechenyi eno osrednjih prizorišč kulturnih prireditev. Bolj ali manj v novih preoblekah so tudi stranske ulice; v tako imenovani Muzejski četrti povsem nov matični muzej osrednjega predstavnika op-arta Victorja Vasarelyja, ki je bil rojen v Pecsu, prav tako kot denimo vrsta vodilnih oblikovalcev in arhitektov v gibanju Bauhaus. Ampak ne gre prehitevati. Med osrednje znamenitosti mesta sodijo katakombe z zgodnjekrščanskimi grobovi iz rimskega obdobja, uvrščene na Unescov seznam kulturne dediščine, pa na novo zloščena katedrala svetega Petra (kip škofa Gyorgya Klime pred cerkvijo so lani brez pomislekov začasno odstranili, da so dobili dovolj velik avditorij za nastop zasedbe Buena Vista Social Club in Omare Portuondo), stavbo narodnega gledališča pravkar obnavljajo, saj lani zaradi obsežnega programa ni bilo časa, baročne in neoklasicistične zgradbe v novem oplesku se dopolnjujejo z arhitekturo Art Noveau, denimo znamenitim kinematografom Appolo, tukaj je tudi ena največjih ohranjenih srednjeevropskih sinagog, saj je bila tudi velika judovska skupnost ena pomembnih konstitutivnih elementov kulturne podobe mesta …
Večerja v eni od stranskih ulic, kjer so restavracije in kavarne polne gostov. Ne da se izogniti vtisu, da so rezervirane za mestno elito in tuje obiskovalce, saj so cene visoke. Vsaj glede na povprečno madžarsko plačo, poleg tega je stopnja nezaposlenosti v Pecsu nad državnim povprečjem. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je z zaprtjem rudnikov v bližnjem pogorju Mecsek delo izgubilo kar dvajset tisoč rudarjev, številna naselja, ki so bila pod jurisdikcijo rudnika in so bila nato izpraznjena, pa so se spremenila v slume, saj so se vanje množično naseljevale kolonije Romov. Precej klavrna je tudi slika za ostanki srednjeveškega mestnega obzidja; Mihaly me opozori na 25-nadstropno stolpnico, ki so jo morali zaradi statičnih težav izprazniti, sedaj pa že nekaj let sameva in čaka na rušenje. Bi morali namesto v staro mestno središče investirati v izboljšanje stanovanjskih pogojev? Morda, vendar v tem primeru sto štirideset milijonov evrov zagotovo ne bi zadostovalo, pravzaprav bi bila to le kaplja v morje. In kako bi izgledala prestolnica kulture brez obnovljenega historičnega jedra?
Hegemonizem Budimpešte
Naslednje jutro kava na terasi hotela Palatinus s Tamásem Szalayem, nekdaj umetniškim direktorjem EPK 2010, sedaj direktorjem za mednarodno sodelovanje kulturnega centra Zsolnay. »Bili so številni problemi, nekateri tudi ostajajo, vendar je Pecs leta 2011 povsem drugačno mesto, kot je bilo leta 2009,« pravi Szalay. Najprej je bilo treba opraviti s hegemonistično pozicijo Budimpešte, kjer se jim je zdelo samo po sebi umevno, da bo prestolnica države tudi Evropska prestolnica kulture. Pogajanja so bila težka; najprej so jim ponudili le nekaj drobtinic, nato so jim bili pripravljeni prepustiti mesečno prestolovanje, na koncu so se le vdali. Sledilo je novo presenečenje, da bosta naziv EPK v istem letu nosila še Essen in Istanbul, kar so mnogi interpretirali kot nepremostljiv hendikep, saj bo Pecs med prestolnico Porurja, kjer so v EPK vložili osemsto milijonov evrov, ter turškim velemestom, povsem neviden. To se ni zgodilo, meni Szalay, prav nasprotno: sodelovanje med tremi mesti na področju programov in marketinga je bilo vzorno, pravzaprav so bile razlike v strukturi mest in njihovih programov tako velike, da si med seboj sploh niso konkurirala. Nič manjši niso bili predsodki v samem Pecsu – negativne trende, ki so segali od gverilskih akcij na medmrežju do odkritega nasprotovanja meščanov, ki so se spraševali, zakaj bi zapravljali denar ter delavsko in rudarsko središče umetno spreminjali v kulturno prestolnico, so pravzaprav preobrnili šele ob koncu pripravljalnega obdobja. Da bi dotlej deprivilegirane sloje prebivalstva v največji možni meri vključili v program, so številne od štiridesetih prizorišč dogajanja umestili prav v ta naselja, prav tako je bil dobršen del programa koncipiran tako, da so se lahko z njim najlažje identificirali, torej so bile v ospredju najrazličnejše variacije etnološkega izročila, in to tako madžarskega kot izročila treh največjih manjšin in tudi srednjeevropskega ter balkanskega.
Velikopotezne novogradnje
To je bil seveda le eden od segmentov zunanje preobrazbe mesta. Vzporedno z obnovo arhitekturne dediščine so se organizatorji odločili še za štiri velikopotezne novogradnje. Na prvem mestu je bil kulturni in kongresni center Kiraly, v katerem osrednja koncertna dvorana premore 999 sedežev in je nedvomno urbanistični, arhitekturni, estetski in akustični presežek. Szalay priznava, da so bili pomisleki o mega dimenzijah centra – tega so sicer uspeli dokončati šele ob koncu preteklega leta – deloma tudi upravičeni, saj se po izteku EPK pogosto soočajo z zadrego, kako napolniti tako veliko dvorano, vendar zagovarja tezo, da ne gre za mestni, temveč za regionalni in celo transnacionalni projekt, zagotovo pa brez pomoči Budimpešte oziroma ministrstva za kulturo, ki financira tako delovanje centra kot deloma tudi program, vsaj kratkoročno ne bo šlo.
Nekoliko manj težav je bilo s Podonavsko knjižnico in centrom znanja, saj so v kompleks umestili do tedaj po mestu razpršene kulturne institucije in seveda knjižnico, ki je za najstarejšo in največjo madžarsko univerzo – v Pecs je bila po prvi svetovni vojni preseljena tudi univerza iz Bratislave, potem ko so po trianonskem sporazumu Madžari morali to mesto prepustiti Slovakom – vitalnega pomena. Tretji sklop je bila ureditev Muzejske četrti, kar je bilo prav tako izpeljano gladko, tukaj pa je še četrti, verjetno najambicioznejši projekt, katerega realizacija še traja oziroma se bo najverjetneje raztegnila kar do konca desetletja. Gre za preureditev celotnega kompleksa nekdanje tovarne Zsolnay, ki v zgodovini Pecsa nikakor ni zgolj še ena tovarna, temveč je bila in (očitno) bo zaščitni znak in ikona mesta. Ustanovitelj Vilmos Zsolnay in njegovi nasledniki so iz majhne manufakture uspeli narediti enega vodilnih evropskih centrov za izdelavo keramike, v najbolj cvetočem obdobju med letoma 1870 in 1940 pa so s svojimi industrijskimi produkti ter unikatnimi oblikovalskimi izdelki pokrivali tržišče od Dunaja in Berlina do Pariza, Londona in New Yorka. Po sovjetski zasedbi in uvedbi komunistične diktature je bila tovarna nacionalizirana, nekdaj ambiciozni program se je skrčil na osnovno paleto gospodinjske posode in peči, keramična zbirka, med drugim še posebej dragoceni kosi iz obdobja secesije, pa je bila bodisi uničena bodisi so si posamezne eksponate sposodili partijski funkcionarji in so izginili brez sledu.
Obnova kar petintrideset tisoč kvadratnih metrov velikega industrijskega kompleksa je seveda zahteven projekt, do sedaj jim je uspelo revitalizirati približno tretjino površin. Tukaj je obnovljena nekdanja vila lastnikov tovarne, novo lutkovno gledališče, podzemna galerija zelo solidnih dimenzij, muzej z zbirko Zsolnay, ki jo je uspel zbrati madžarski emigrant v ZDA Laszlo Gyugy, na bližnji vzpetini so v celoti rekonstruirali tudi skoraj povsem uničen mavzolej družine Zsolnay, v projekt pa se je vključila tudi univerza, saj sta v kompleksu že locirani dve fakulteti. Načrtov je še veliko, mi pripoveduje Zsalay, v kompleksu že gradijo planetarij, tukaj bo našla prostore umetniška akademija in nova keramična manufaktura. To, kar je razveseljivo, pa je dejstvo, da se po zaključku EPK projekt ni ustavil, temveč se nadaljuje s tako rekoč nespremenjenim tempom, saj so finančna sredstva zagotovljena.
Steklenica tokaja in koncert
Toliko o novi infrastrukturi, ki po besedah Szalaya sicer ni bila najpomembnejši cilj projekta EPK – ta je bil zgolj priložnost in ne namen za tovrstna vlaganja –, zagotovo pa predstavlja nujen okvir za drugačno pozicioniranje kulturnih vsebin in dolgoročne strukturne spremembe, ki so opazne in tudi konkretno merljive, pa najsi gre za okoli trideset odstotkov večji obisk gostov iz tujine, drugačno ekonomsko podstat mesta ali razcvet okoliških krajev, kjer so bili realizirani številni turistični projekti. Drugi, nič manj pomemben segment EPK je bil seveda program. Za štiriletno obdobje so imeli na voljo okoli štirideset milijonov evrov, v samem letu 2010 pa šest. Dovolj, pravi Szalay, četudi se niso mogli primerjati z nekaterimi drugimi mesti. Za pokroviteljstvo so zaprosili Placida Dominga, ki se jim je med drugim seveda oddolžil tudi s koncertom, za vabo so organizirali nekaj večjih spektaklov, kot je bil denimo rock maraton ali nastop pevca Seala, sicer pa so se osredotočili na tradicionalne prireditve, kot so mednarodni gledališki, plesni, literarni in zborovski festival ali festival lutkovnih gledališč, ter nove vsebine v novih in starih muzejskih in galerijskih kapacitetah, ki so dobile drugačne dimenzije, saj je bilo denimo lani mogoče tukaj videti tudi dela Gropiusa, Kandinskega in Kleeja.
Velik poudarek so namenili prizoriščem na prostem, saj so lahko le na ta način zagotovili participacijo večine meščanov; kot rečeno, so številne tovrstne prireditve potekale tudi na manj imenitnih prizoriščih v delavskih naseljih, kjer je socialna slika po nedavnem zaprtju še zadnjega premogovnika sila klavrna. »Prav neverjeten odziv smo doživeli v tako imenovanem mestu urana, kjer živijo predvsem bivši rudarji. Obnovili smo tamkajšnji osrednji trg, kar ni zahtevalo veliko sredstev, navdušenje prebivalcev pa je bilo izjemno,« pravi Szalay. V pripravo programa so vključili okoli tristo meščanov, ki zasedajo ključne funkcije v kulturnih in izobraževalnih institucijah, redno so z vprašalniki vsa štiri leta preverjali tudi želje prebivalcev vseh mestnih četrti, vključno z romskimi naselji na vzhodu mesta. Med zelo uspešne projekte za animacijo meščanov je sodil program z naslovom Moja prestolnica kulture, kjer je lahko vsak od dvesto tisočih prebivalcev dal svoj predlog. »Dobili smo zelo veliko zamisli in vzpodbud, najbolj pa mi je ostalo v spominu na roko napisano pismo stare gospe, ki živi v bloku na periferiji; kot je napisala, sicer sama ne more veliko prispevati k realizaciji EPK, vendar so se s sosedami dogovorile, da bodo balkonske ograje blokov okrasile s cvetjem in s tem nekaj prispevale k lepši podobi mesta.« Prav tako je pomembno vlogo igrala tudi serija tako imenovanih sosedskih festivalov, kar so v Pecsu sicer prekopirali od Francozov; vsak teden so v posamezni soseski pripravili mini festival, ki se ga je praviloma udeležilo izjemno veliko število stanovalcev, in tako so karnevalsko razpoloženje preselili v skoraj vsak kotiček mesta. Končni rezultat je bil po Szalayevem mnenju optimalen, saj so našli uspešno formulo, s katero so uravnotežili zahtevnejše vsebine tako imenovane visoke kulture ter bolj komunikativne prireditve s pop, rock in etno karakteristikami. In to navkljub številnim pričakovanjem in tudi zahtevam, da bi bil Pecs leta 2010 predvsem mesto velikih prireditev in spektaklov, za kar so se še posebej zavzemali politiki, ker je bilo to tudi leto lokalnih in nacionalnih volitev.
In danes? Seveda je intenzivnost prireditev upadla, denarja za programe ni več niti približno toliko kot v zadnjih štirih letih, vendar so se že tradicionalni programski sklopi dokončno pozicionirali, številni novi pa prav tako postopoma dobivajo ugled in občinstvo. »To je dolgoročen proces,« pravi Szalay, »vendar se redno srečujem z obiskovalci iz tujine, ki prihajajo v Pecs že vrsto let, in letos mi vsi zagotavljajo, da mesta skoraj več ne prepoznajo. Res danes na trgu Szechenyi ne bosta nastopila Seal ali Omara Portuondo, še vedno se ne moremo meriti z velikimi prestolnicami, niti z Budimpešto, vendar se bodo tudi letos zvrstili številni renomirani avtorji, številni meščani pa so prav zadovoljni, če lahko zvečer na trg prinesejo steklenico tokaja in v družbi poslušajo koncert uličnih glasbenikov,« je sklenil Szalay.
Iz Pecsa 2010 v Maribor 2012
Analogija z Mariborom in partnerskimi mesti, ki bodo prihodnje leto prevzela naziv Evropske prestolnice kulture, se ponuja sama po sebi. Tako kot Madžarska je tudi Slovenija izrazito centralistična država, rezerviranost Ljubljane, ki si je prav tako kot Budimpešta domišljala, da je samo po sebi umevno, da organizira EPK, je bila vsaj v začetku dovolj opazna, prav tako Slovenija nima nobene omembe vredne regionalne razdelitve, ki je v skoraj vseh državah, ki so organizirale EPK, poleg mesta in države zagotavljala tretjinsko financiranje projektov. Naslednja stična točka med Mariborom in Pecsom je karakter industrijskega mesta nekdanjega vzhodnega bloka in iskanje strategij za vzpostavljanje nove identitete. Pecs jo je kot kaže našel oziroma je vsaj na zelo dobri poti sprememb, v Mariboru je zaenkrat še veliko neznank. Organizatorji so junija predstavili obsežen in vsebinsko zelo ambiciozen program – očitno bomo v Mariboru prihodnje leto videli celo več velikih imen kot lani v Pecsu, zato pa se Maribor nikakor ne bo mogel primerjati s Pecsem glede infrastrukturnih vlaganj. Tu ne gre samo za kontroverzni center MAKS (ali kakor koli se bo objekt že imenoval), temveč tudi za ostale naložbe v kulturne institucije in samo staro mestno jedro. Številka sto štirideset milijonov evrov, ki so jih imeli na voljo v Pecsu, je za Maribor povsem nedosegljiva, še zlasti, ker smo zamudili večino terminov za sofinanciranje, saj ne gre spregledati, da so Madžari večino oziroma kar devetdeset odstotkov te vsote pridobili iz evropskih skladov. Svarila, češ da so pomembni programi in vsebina in ne malta in opeke, so sicer umestna, vendar se ob sprehodu po sijajno obnovljenem središču Pecsa, Muzejski četrti, prestižni koncertni dvorani in predvsem revitaliziranem industrijskem kompleksu Zsolnay zazdi, da bi lahko Maribor na tem področju dosegel veliko več.
Globokoumne razprave in teoretični diskurzi o projektu EPK so sicer lahko zanimivi, vendar velikokrat služijo le zamegljevanju in mistifikaciji. EPK je pač domislica Meline Mercouri, ki je v zadnjem desetletju služila kot vzvod, sugestija in deloma celo kot neformalna prisila, da se znatna finančna sredstva usmerijo v urbana okolja, ki so kulturno inferiorna in podhranjena. Povsem jasno je, da to pomeni tudi in predvsem naložbe v kulturno infrastrukturo ter celostno obnovo mesta, saj sicer projekt nima nobenih dolgoročnih učinkov, zgolj program, pa najsi je v določenem letu še tako prestižen in domiseln, pri kreiranju drugačne razvojne paradigme in nove mestne identitete igra le sekundarno vlogo, še zlasti če nima zagotovljenih dolgoročnih virov financiranja.
Maribor bo nedvomno dobil kakšno novo institucijo, če nič drugega vsaj novo moderno galerijo, tudi kakšen mestni trg bo dobil bolj zlikano podobo, vendar bo verjetno le malo rednih obiskovalcev iz tujine, ki bodo ob koncu prihodnjega leta dejali, da mesta skoraj ne prepoznajo več. Roko na srce, Slovenci smo za blažitev lastnih frustracij velikokrat vzvišeni in paternalistični do naših vzhodnih sosedov; gre za sindrom, ki smo ga nasledili še iz bivše Jugoslavije, ko smo imeli za odtenek liberalnejši režim kot države varšavskega bloka, vendar je potrebno priznati, da so nam tokrat Madžari dali lekcijo, pa četudi so imeli veliko slabši izhodiščni položaj.
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Dialogi:
|
18.11.2010 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
