Šibak srčni utrip
David Zane Mairovitz in Robert Crumb: Kafka. Prevedla in priredila Ana Pepelnik, LUD Literatura in Stripburger, Forum, Ljubljana 2009, Zbirka Littera Picta, 176 str., 12 €
07. 04. 2010
Namen umetnosti naj bi bil osveževanje pogleda na svet in/ali nekakšen kognitivni pripomoček in metafizično okno, skozi katero razberemo obrise globlje realnosti ali metarealnosti. Ob tem je seveda umetniško delo integralna celota in ne zgolj seštevek posameznih elementov, zato ga ni mogoče poljubno secirati, fragmentirati in adaptirati za poljubne art variacije, pa četudi je to v današnjem pomanjkanju relevantnih predlog izjemno popularno v vseh zvrsteh kulture, od vizualne umetnosti in filma do gledališča in glasbe.
»Pri Kafki Roberta Crumba in Davida Zanea Mairovitza je srčni utrip že zdaj zelo šibak, pravzaprav ga je komaj čutiti, in knjiga zagotovo ne bo preživela svojih avtorjev.«
In seveda stripa. Kafka za telebane? V stripovski verziji Roberta Crumba in Davida Zanea Mairovitza brez dvoma, in to ne samo v prenesenem pomenu. Knjiga sicer premore nekaj lucidnih in ponekod tudi duhovitih prebliskov, sicer pa se zdi zgolj nekoliko razširjeno enciklopedijsko geslo o Franzu Kafki, ki naj bi radovednega bralca še mimogrede seznanilo z njegovimi poglavitnimi literarnimi deli. Grad, Proces, Amerika, Preobrazba in drugi romani ter novele so predstavljeni samo v svoji fabulativni razsežnosti, čeprav seveda zgodba kot takšna v Kafkovih delih ne igra nobene relevantne vloge, kar šteje, je zgolj atmosfera, napetost, ki se – odvisno pač od senzibilnosti in občutljivosti bralca – stopnjuje od nelagodja in tesnobe do že skoraj fizične bolečine ob identificiranju z misterijem, ki nima ne začetka in ne odrešujočega konca, temveč je en sam labirint alogičnih dogodkov, absurdnih interakcij in amorfnih čustvenih stanj.
Strip bi bil seveda za ustvarjanje takšne atmosfere kot nalašč, vendar Crumb tokrat ne premore drugega kot nepretenciozno ilustracijo prav tako nepretenciozne Mairovitzeve »literarne« predloge, za avtorja se zdi značilno naivno prepričanje, da je mogoče kompleksne vsebine podati s tisto znamenito anglosaško poljudnostjo, to pa je seveda popolna utopija. Redukcija se tukaj manifestira kot danes prevladujoč despotizem fragmenta, psevdovedenja, ki je v končni konsekvenci celo pogubnejše od popolnega ignorantstva, saj napačna in zgrešena oziroma v najboljšem primeru pomanjkljiva in zavajajoča interpretacija rezultira v umetni, iluzorni rekonstrukciji.
Seveda literatura ni edina tarča takšnih brezštevilnih reinterpretacij, brez dvoma pa se zdi – to je seveda zgolj slepilo – za takšne postopke najpriročnejša. Ali se bo kdo lotil poenostavljanja Mahlerja ali Rahmaninova za telebane in predstavil nekaj najbolj prepoznavnih zvočnih variacij? Morda bi lahko poenostavili Velazqueza ali celo Rothka, še zabavnejša bi bila denimo poezija za telebane ... Za vse vrste umetnosti pač velja, da je forma obenem tudi vsebina, zato bližnjice ali kraljevske poti do razvozlavanja njihove kode pač ni, v tem primeru pa seveda nikakor ni problematičen medij, torej strip kot tak, temveč neinventivnost njegove aplikacije. Kot je zapisal Kafka, ostane po smrti pisatelja knjiga sama in se lahko zanese samo na moč bitja svojega lastnega srca; pri Kafki Roberta Crumba in Davida Zanea Mairovitza je srčni utrip že zdaj zelo šibak, pravzaprav ga je komaj čutiti, in knjiga zagotovo ne bo preživela svojih avtorjev.
(Objavljeno v Pogledih, št. 1, 7. aprila 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Dialogi:
|
18.11.2010 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
