Kdo cenzurira knjige za osnovnošolce?
Foto: Igor Zaplatil
03. 10. 2011
Začelo se je na internetu. Konec julija je na enem od spletnih forumov uporabnica z vzdevkom »ena konzervativka??« in poklicem učiteljica slovenščine zaskrbljeno poizvedovala, ali se čtivo, predpisano za letošnje tekmovanje v materinščini za Cankarjevo priznanje za učence osmega in devetega razreda devetletke, še komu zdi sporno – tako kot njej, ki se »sicer nima za konzervativno«.
Zgodba se razpleta prav v tem trenutku – če to berete v sredo, 28. septembra, na dan, ko je Zavod Republike Slovenije za šolstvo (ZRSŠ) sklical tiskovno konferenco, na kateri bo pojasnil, zakaj je državna komisija za pripravo Cankarjevega tekmovanja s predsednikom dr. Igorjem Saksido na čelu s seznama obveznega branja 12. septembra umaknila roman Andreja Predina Na zeleno vejo, zbirko kratkih zgodb Andreja Makuca Oči pa pustila.
Forum Med.over.net, na katerem so se od konca julija bliskovito zvrstila mnenja učiteljic, staršev, otrok in naključnih udeležencev o obeh romanih, Cankarjevem tekmovanju in današnji družbi nasploh, resnici na ljubo ni eden tistih spletnih pljuvalnikov, kjer sodelujoči tekmujejo v jakosti sovražnega govora. Prispevki so zvečine solidno spisani, s tehtnimi argumenti in se tičejo teme. Vendar pa je že v prvem zapisu izpod prstov samooklicane »konzervativke??« nekaj spodrsljajev, ki se verjetno niso pripetili zaradi površnega branja (ker je bila nedvomno ena izmed redkih prijavljenih v forum, ki je obe knjigi prebrala), temveč zaradi napačnega razumevanja prebranega. V Predinovi knjigi Na zeleno vejo izpostavi množico vulgarizmov, tema pa je »socialna, družinska, kot pove naslov gre za trud splezati po socialni lestvici«. Nadalje navaja, da je v ospredju »najstnikovo spoznavanje s svetom spolnosti, pri tem pa zelo direktni opisi le tega, same kletvice, nasilje, droge, alkohol«. Bralčev odnos s knjigo je seveda intimne narave in tudi pojmovanje bistva prebranega utegne variirati od človeka do človeka. Vsekakor pa bi od branja vešče, kakršna bi vsaka učiteljica morala biti, pričakovali, da bo malce drugače izluščila ključne prvine Predinovega romana. Knjiga je namreč predvsem prostodušno pričevanje o odraščanju, o drobnih radostih in prepovedanih slasteh, o tegobah in stiskah s starši – glavni junak Luka odrašča z materjo in njenim novim partnerjem, njegov oče pa se je ločil in odšel z novo ženo živet v Ljubljano, o simpatijah in ljubeznih, o mariborskem Mladinskem kulturnem centru in parku pred njim, polnem mladine, ki »počne vse tisto, kar so jim starši najstrožje prepovedali«, o solariju, ki je Lukovi družini pomagal pri plezanju na zeleno vejo, ki se je v tranzicijskem Mariboru devetdesetih let bridko izmikala marsikateri družini, o faraonkah, ki so se polastile blokovskega naselja, v katerem živijo ... Pripoved ni linearna, ampak razdrobljena, a se na koncu vse ravni zgodbe prepričljivo združijo v kar malce preveč žalosten konec. V dialogih med nastopajočimi se resda tu in tam pojavi kakšna psovka, ki pa bi jo lahko označili kot prvino piščevega sloga, saj ustvari še verodostojnejše ozračje. Stavki so kratki, kakršni se pač sučejo po glavi štirinajstletnega mulca, ki se vsak konec tedna z najboljšim prijateljem opija, poletja pa preživlja na mariborskem Otoku, ker si počitnic na morju ne morejo privoščiti. Zgodba je tako dobro umeščena v prostor in čas, da najbrž ni pretirana trditev, da bo čez nekaj let ali desetletij lahko rabila kot dobrodošlo gradivo za kakšnega antropologa ali kulturnega zgodovinarja – nekako v slogu Jadrana Krta, starega trinajst in tri četrt let, katerega avtorica Sue Townsend je podala nepozabno podobo thatcherjanske Anglije, pogreznjene v recesijo osemdesetih. In da ne bo pomote: Jadran Krt je junak iz mesa in krvi, ne le papirnat konstrukt, kar pomeni, da počne vse, kar počno fantje njegovih let, od naslajanja nad Pandorinimi poskakujočimi joški do merjenja dolžine penisa s šiviljskim metrom, stiskanja mozoljev ali brezmočnega opazovanja, kako njegova lastna družina razpada in mama pobegne z »gospodom Lukasom«, oče pa z Dorin Krivec.
Kuharske knjige in priročniki za samopomoč
Andrej Predin je vest, da so njegovo knjigo umaknili s seznama del za Cankarjevo priznanje, izvedel od založbe Modrijan, pri kateri je knjiga izšla. Odziv in kritike, da gre za vulgarno in za otroške oči in dušo skrajno neprimerno delo, ga pravzaprav ni presenetil, navsezadnje je leto dni delal kot profesor biologije na eni od ljubljanskih osnovnih šol – katere kolektiv pa še danes pohvali. Žalosti ga le, da je mogoče, da določena skupina ljudi, ki je vsekakor upravičena do svojega mnenja, doseže prepoved obveznega čtiva. Po svoje, pravi in se zareži, mu celo delajo uslugo, ker se o knjigi veliko govori in je po vseh knjižnicah izposojena. Če dobro pomisli, niti ne ve, kaj tako spotakljivega naj bi knjiga vsebovala: še tisti edini prizor seksa med glavnim junakom Lukom in nekolikanj posebno najstnico z imenom Numi je opisan posredno in nikakor ne vulgarno; res je na straneh knjige nekaj kletvic, a te za mlade dandanes sploh več niso kletvice, meni Predin.
Mladostnikom se dandanes izreka vse več prepovedi, čedalje bolj se jih omejuje, obenem pa se dogaja, da so – bolj kot generacija, ki je odraščala v devetdesetih in ji pripada tudi Andrej Predin – prepuščeni samim sebi. Kar zadeva spolnost med mladostniki, je znana stvar, da je s tem tako kot med vojaki ali duhovščino: s prepovedjo si nadrejeni oziroma starši prizadevajo dobiti nekakšen nadzor nad njimi. Zahteva, naj se njegova knjiga umakne s seznama obveznega branja za Cankarjevo priznanje, ne more priti od drugod kot iz skupine ljudi, skozi katerih roke so v najboljšem primeru šle kuharske knjige in priročniki za samopomoč in osebnostno rast, meni Predin. Le taki, priložnostni bralci nadvse utilitarno usmerjenih tekstov, so lahko prepričani, da se bodo mladi, ko bodo odložili Na zeleno vejo in druge podobne mladinske romane, kar po spisku odločili preskusiti čisto vse, kar je med platnicami knjige popisano. Od vina, cigaret, najstniškega seksa in džojntov. Tako kot pri kuharskih receptih, skratka.
V resnici je knjiga na vsaj nekaj mestih oziroma pri nekaj likih pravšnje izhodišče za razprave o odraščanju, o zlorabi drog ali pa o strpnosti do drugačnih po barvi kože in spolni usmerjenosti – morda pa je ravno to tako spotakljivo? Na pogovor z učenci o ksenofobiji in sprejemanju tujcev lahko lepo napelje epizoda z »Mačupičuji«, glasbeniki iz Latinske Amerike, ki so se v devetdesetih letih začeli pojavljati na ulicah slovenske prestolnice in Maribora kot drugega največjega mesta – kjer so bili bojda sploh prvi tujci, kot ironično zapiše Predin. O strpnosti do gejev bi učiteljice (in učitelji) lahko kakšno rekli ob liku frizerjevega sina Boba, ki ga oče zaloti v postelji s fantom in zatem tako brutalno pretepe, da Bobo konča v bolnišnici.
Kletvice niso edina težava
Da najbrž ni težava samo v nekaj kletvicah in opisih najstniškega popivanja, ki se pojavljajo v romanu, je spoznala tudi Bronislava Aubelj, glavna urednica založbe Modrijan, ki je Na zeleno vejo izdala. Na forumu Med.over.net so se zaradi neke druge njihove knjige razvnele ognjevite debate že lani. Takrat je šlo za slikanico In s Tango smo trije, resnično zgodbo o dveh pingvinjih samčkih, ki posvojita jajce in nato vzgojita pingvinko Tango. Knjiga na prikupen način, brez kletvic in vsakršne vulgarnosti, razlaga, zakaj imajo nekateri otroci dve materi ali dva očeta. Ker so slikanico brali pri pouku na neki osnovni šoli, se je eden od staršev pritožil in stekla je razprava. Avtor enega od najduhovitejših zapisov je ugotavljal nekako v slogu, kako ironično je, da je toliko ljudi tako homofobnih, obenem pa še vedno toliko moških sanja o seksu z dvema ženskama hkrati. Svojevrstna ironija je tudi v tem, da takšne forume, predvsem pa še vse kaj hujšega, kar ponuja svetovni splet, lahko prebirajo vsi, torej tudi otroci, ki jih je treba zaščititi pred pohujšljivim čtivom, kakršno da sta Na zeleno vejo in Oči. Vsaj tako je v izjavi za javnost zapisala t. i. ženska zveza ene od zunajparlamentarnih strank, ki je v polemiki glede del, predpisanih za Cankarjevo tekmovanje, menda zaslutila priložnost za poceni predvolilno promocijo in morebiti skorajšnjo vrnitev v parlamentarne klopi. V izjavi o »neprimernosti knjig, izbranih za tekmovanje v znanju materinščine«, namreč poudarjajo, da sta knjigi »za to starost otrok popolnoma neprimerni«. V nadaljevanju pa so povzeti nekateri stavki, ki se pojavljajo že v izhodiščnem zapisu na spletnem forumu in pravzaprav dokazujejo, da podpisana, predsednica t. i. ženske zveze, z branjem obeh del, ki ju tako prepričano odsvetuje mladini, najbrž ni tratila prav preveč časa. Enake formulacije je zaslediti tudi v poslanskem vprašanju, ki ga je poslanka največje opozicijske stranke v četrtek, 22. septembra, naslovila na ministra za šolstvo in šport dr. Igorja Lukšiča.
Kaj sploh je mladinska literatura?
Kakšne knjige pa so za to starost otrok primerne? Bronislava Aubelj na to vprašanje odgovarja z novim vprašanjem: kaj sploh je mladinska literatura? Pri založbi Modrijan Predinovega romana niso izdali kot mladinski roman, saj t. i. Mladinskega programa sploh nimajo in knjig ne razvrščajo glede na starost bralcev. Vsekakor pa je nominacija za večernico, nagrado za najboljše mladinsko in otroško delo, potrditev, da je delo za mladino primerno.
Da so Predinovo delo umaknili s seznama del za tekmovanje v materinščini, jih z Zavoda sploh niso obvestili. Za to so izvedeli po ovinkih – od zastopnikov, ki obiskujejo šolske knjižnice; nekatere so namreč hotele vrniti že kupljene knjige. A jih je bilo tudi nekaj, ki so naročile še dodatne izvode; verjetno so odgovorni v knjižnicah zaslutili, da bo zaradi afere s Cankarjevim priznanjem knjiga še toliko bolj izposojana in brana. Bralci kuharskih knjig in vdani privrženci priročnikov za samopomoč pa bodo spet zagnali vik in krik, češ da gre za zaroto, da je najbrž kar sam Andrej Predin poskrbel za škandal in tolikšno publiciteto, ki mu zagotavlja dobro prodajanost drugega natisa knjige. Prva naklada je znašala 800 izvodov, pri drugi pa je ta številka presegla vrtoglavih 2500 – veliko za leposlovje, malo za kuharijo. Sicer pa je druga naklada knjige, ki je prvič izšla leta 2007, našla pot med bralce šele pred kratkim – kar pomeni, da so mnogi prijavljeni na razvpiti forum o ustreznosti čtiva za štirinajst- in petnajstletnike razglabljali bolj na pamet. Za povrh pa so imeli že od vsega začetka napačne usmeritve, kajti »ena konzervativka??« je tudi Makučevo knjigo Oči popisala kot »kratke zgodbe, katerih rdeča nit je mučenje živali«. Takšen opis je milo rečeno zabloda, kajti živali, ki v kratkih pripovedih trpijo, nikakor niso predmet človekovega sadističnega poigravanja z njimi, temveč imata njihova smrt ali trpljenje vsakič sporočilo (očitno ne dovolj jasno za vse), da se kaj takega ne dela – povedano po osnovnošolsko.
Otroci so bolj zreli, kot so starši pripravljeni verjeti
Edini prijavljeni na forum, ki bi pogojno rečeno imeli pravico pripominjati, ali smejo učence v šolah seznanjati s tako »pohujšljivo« tematiko, kot je najstniški seks, droge, trpljenje živali ipd., so učenci osmega in devetega razreda. In res se jih je nekaj oglasilo. Zrelo, umirjeno, argumentirano, zvečine so poskušali zaskrbljene starše prepričati, da vsebina knjig (predvsem Predinove Na zeleno vejo) ni nič takega, česar ne bi doživljali malone vsak dan. In da si pred tem nima smisla zatiskati oči ali celo skrivati knjig. Ker potem bi bilo treba prepovedati tudi Mi, otroci s postaje ZOO, pa je to eden najbolj učinkovitih tekstov, ki mlade z nazornimi popisi odvrne od zlorabe drog. Ker vsega, kar mladi preberejo, res ne bodo šli po papagajsko ponavljat ...
Andrej Makuc, avtor Oči in profesor slovenščine na gimnaziji v Slovenj Gradcu, meni, da je eden glavnih vzrokov za polemiko, ki se je razvila okrog del za Cankarjevo priznanje, prepad med podobo, ki si jo starši naredijo o lastnih otrocih, in realnim stanjem – zrelostjo, ki jo otroci pri teh letih že dosegajo. Veliko bolj zreli in odprti so, kot jih vidijo starši, pravi Makuc, in to z izkušnjami, pridobljenimi v treh desetletjih dela v šolništvu. Priznava pa, da se tej pasti – zatiskati si oči pred tem, da je tvoj otrok bolj odrasel, kot si si pripravljen priznati – tudi sam ni mogel povsem izogniti v starševski vlogi. »Če nekdo ugotavlja, da učenec pri štirinajstih letih ni zrel za Oči ali Na zeleno vejo, kako bo potem v srednji šoli predelal incest v Ojdipu, Antigono, grofa Ugolina, ki ga živega zazidajo v Dantejevi Božanski komediji ... Ne vem, kaj se mora zgoditi v tistih dveh mesecih počitnic, da otrok nenadoma dozori ...« razmišlja Makuc.
Poskus hvalospeva življenju
Prikazovanje nasilja v literaturi torej ni sporno, ključnega pomena je dobro mentorjevo vodenje. Kočljivo bi bilo edinole, če bi bilo nasilje prikazano kot brezsmiselno, kot nasilje zaradi nasilja samega ali celo kot dejavnost, v kateri tisti, ki nasilje povzroča, uživa. Tako kot v Ellisovem Ameriškem psihu ali v Burgessovi Peklenski pomaranči, recimo. Z drugimi besedami: tako kot v prenekaterem filmu, predvajanem po televiziji v času, ko štirinajst- in petnajstletniki še ne spijo. Oči nikakor ne sodijo v kategorijo del, ki bi nasilje promovirale. Ravno obratno: avtor z nazornimi opisi trpljenja in njegovim odsevom v živalskih očeh pri bralcu poskuša doseči, da bi se zamislil. Le kaj bi lahko bilo spotakljivega v ganljivih opisih dvomov in tesnobe, ki obhajajo mater in očeta, ko morata usmrtiti pasje mladiče, pa si to prizadevata prikriti pred otroki? In v spoznanju, ki spreleti (starejšega) brata, (mlajše) sestrice pa ne, da so pasje kepice mrtve? Kako bi lahko populistično nalepko »trpinčenje živali« pritaknili zgodbi o konjskem hlapcu, ki se mora po desetih letih posloviti od svojega konja, ki ni več sposoben za delo in zategadelj odveč? Ker hoče sam biti tisti, ki ga bo spravil s sveta, v sebi bije hud boj, a naposled konj zaspi v večnem počitku. Z odprtimi očmi. »Žival ima res vedno odprte oči – ko živi, ko trpi, ko umira in ko umre. Žival se med trpljenjem ne zna skriti kot človek. Za zaprte veke. Moja babica je imela prav. Spokojno lahko zapro oči v smrt le redki. Sila redki. Žival nikoli. One vse štejejo za življenje,« se glasi odlomek iz ene od zgodb, zapisan na ovitku knjige Oči. Le kako bi lahko kdo to razumel kot poziv k trpinčenju živali?
»Lahko bi dejal, da sem Oči napisal kot knjigo o ljubezni, o prijateljstvu, o odpuščanju, odraščanju, poskusu odpreti se v dobroto. Knjiga je poskus hvalospeva življenju,« pravi Makuc. Zato je smešno, da so najbolj zrevoltirani prav vegetarijanci, ki po forumu pišejo, da oni oziroma njih otroci ne bodo brali takšnih knjig. Z malo cinizma bi lahko zapisali, da bi Oči zlahka razglasili za manifest vegetarijanstva ... Sicer pa delo ni nastajalo za ciljno publiko, sogovornik pravi, da ga ni pisal z mislijo samo na mladino, kajti po njegovem mnenju je dobro besedilo odprto in ni geografsko, spolno ali starostno omejeno (deli Oči in Na zeleno vejo sta bili sicer izbrani za čtivo za tekmovanje v slovenskem jeziku pod letošnjim geslom Pisave prestolnice kulture, op. p.). Lani, ko smo na gimnaziji v sklopu priprav na Cankarjevo tekmovanje obravnavali erotično poezijo, smo z dijaki ugotovili, da so bile najboljše pesmi tiste, v katerih se subjekt ni spolno razkril, najboljša poezija je bila Mozetičeva, pripoveduje Andrej Makuc. Enako brezsmiselne se mu zdijo opredelitve na žensko in moško literaturo. Dobra literature je nadčasovna: tudi dobre pravljice lahko beremo še v visoki starosti. Da sploh ne omenjamo dejstva, da so tudi dobre pravljice, ki naj bi bile namenjene otrokom od najnežnejših let naprej, lahko presneto krute, se strinjava oba. Seveda, našteva Makuc, kanibalizem pri Janku in Metki, pa prikrita pedofilija v Rdeči kapici. Tekmovanje za Cankarjevo priznanje je konec koncev fakultativno, nikogar ne silimo, da bi se ga udeležil, poudarja Makuc. Drži pa, da pomaga nabrati več točk, tako učečim se kot učiteljem. In to ni pravilen pristop, saj zbiranje točk ne bi smelo biti edina motivacija za branje ...
Dvojna morala
Še en pojav se kaže pri vsem hrušču, ki je izbruhnil zavoljo domnevno neprimernih del za Cankarjevo priznanje: lažna oziroma dvojna morala. Ljudje izražajo gnus, ki da jih je obhajal med branjem o »trpinčenju živali« v Očeh, po drugi strani pa se brez hude muke mastijo z ocvrtimi piščanci, ki bržkone niso bili vzrejeni v idealnih razmerah, ali pa se obračajo stran (in morebiti celo zatiskajo oči svojim otrokom), ko mimo njih zbeži kamion z živalmi na poti v klavnico. Potem pa s poduhovljenim izrazom položijo plastični zamašek v košarico, kjer se zbira za umetne okončine ali rehabilitacijo nekega nesrečnika nepreverjene in nepreverljive identitete, in so olajšani, ker so si kupili odpustek. Ljudje si zatiskajo oči in prav zvabiti jih je treba v past, da se soočijo s čim novimi in so zmožni globljega uvida stvari. Takšne so tudi izkušnje Andreja Makuca, idejnega vodje slovenjgraške gimnazijske gledališke skupine Spunk, s katero ne pomišlja uprizarjati tudi bolj spornih iger – za ceno začetnega negodovanja staršev. »Otroštvo in odraščanje vendar nista le refren ‘v eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh’!« je ugotavljal že dr. Igor Saksida v »eseju o tabujih, vrednotah in pogovoru« z naslovom »Nikdar nisem razumel, zakaj smo tako revni« ali Branje na lastno odgovornost, objavljenem na spletni strani ZRSŠ nekaj dni, preden so s seznama del umaknili Predinovo knjigo Na zeleno vejo. V eseju, spisanem kot odgovor na spletno polemiko, je poskušal razložiti, da sta obe izbrani deli problemski, da provocirata in mestoma celo šokirata, a vse to z namenom in vabilom k pogovoru. Niti Saksidi ne ostane skrito, da se je večina prijavljenih v forum o delih izrekala, ne da bi se vanju poglobili in ne da bi podvomili o umetniški vrednosti obeh (navsezadnje sta bili obe nominirani za večernico, »ki je ena od osrednjih nagrad za slovensko mladinsko književnost, če ni kar najpomembnejša«, piše Saksida). Podvomili pa so – kar je v bistvu protislovno – o strokovni usposobljenosti tistih, ki so deli uvrstili na seznam. Prav to je žalostno: da je naposled prevladal primitivni princip, češ »jaz že vem, kaj je za mojega otroka najboljše«. Zakaj pa so potem javne šole, če bi starši znali poučevati bolje, kot to predpisuje šolski kurikulum in strokovnjaki, ki ga sestavljajo?
Predpisane knjige za tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje od leta 2000 do 2010, za 8. in 9. razred (1. stopnja):
2000: PREŠEREN IN OBLIKE SVETA
Prešernove balade in balada
2001: ODLOČITEV ZA JEZIK
Slavko Pregl, Geniji v kratkih hlačah
2002: DOM IN SVET
Branko Gradišnik, Strogo zaupno na Irskem
2003: DRUGAČNOSTI
Janja Vidmar, Princeska z napako
2004: SVET V NAS IN O NAS
Maja Novak, Cimre
2005: ODRAŠČANJE
Fran Milčinski, Ptički brez gnezda in Desa Muck, Pod milim nebom
2006: KRATKA ZGODBA DVAJSETEGA STOLETJA
Ivan Cankar, Sova, Jutranji gost
Zofka Kvedrova, Misterij žene
Milan Pugelj, V letih nerodnih, Zimska pot, Osat, Vrane
Lovro Kuhar-Prežihov Voranc, Tri pisanke, Listnica uredništva
Ciril Kosmač, Kruh
Lojze Kovačič, Učiteljica, Dijaški dom
Tone Partljič, Hotel sem prijeti še luno, Nevarne politične teme, »Pogled z domačega praga« ali dialektika, Profesor Stopar prihaja, Dama iz Šanghaja, Francijeve ščuke, Ata in čebele, Sveče za Šempetrsko gorco
Igor Bratož, Café do Brasil
2007: DRUG SVET IN SVET DRUGEGA
Janja Vidmar, Nimaš pojma
2008: JAZ V SVETU, KI SE SPREMINJA
Dušan Dim, Distorzija
2009: DOM TVOJE, MOJE PESMI
Tone Pavček, Majnice in majhnice: pesmi mnogih let za mnoge bralce
2010: NASMEH MOJE KNJIGE
Dragica Haramija (urednica), Geniji 1, 2: Antologija sodobne mladinske kratke proze (Marko Kravos, Geniji skrivaj; Slavko Pregl, Fotografija z valete; Dim Zupan, Duh Maksa Zeljarskega; Janja Vidmar, Hud dan v mojem lajfu; Matjaž Pikalo, Stric Pepi; Polona Glavan, Vsiljivec; Majda Koren, Prišla z morja, pospravljam reči iz kovčka; Lenart Zajc, Nevihta; Borut Gombač, Rumena in modra nogavica; Lilijana Praprotnik Zupančič, Rdeča kapica)
Pogledi, št. 19, 28. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
