Kako sta Roosevelt in Churchill obiskala Čangkajška
Kitajska in njen generalisim
13. 08. 2015
Novembra 1943 je v Kairu potekalo državniško srečanje, ki ne tedaj ne pozneje ni pritegnilo tolikšne pozornosti kot malce poznejša konferenca velikih treh v Teheranu, vendar je kljub temu pomenilo veliko zgodovinsko prelomnico: Franklin Roosevelt in Winston Churchill sta se le streljaj od senc tisočletnih piramid sestala s kitajskim voditeljem, generalisimom Čangkajškom.
Simbolni pomen tega dogodka je bil jasnejši od dejanskega. Dva od treh prvakov Velikega zavezništva sta demonstrirala svoje prepričanje, da bo svet prihodnosti v Vzhodni Aziji bistveno drugačen od tistega, ki je izginjal v vrtincih tedanje kataklizme.
Fantje z veliko fantazije
Kitajska je bila po stoletju prisilnega dajanja komaj predstavljivo daljnosežnih koncesij evropskim velikim silam ter ZDA, ki se je začelo s sklenitvijo nankingškega miru po prvi opijski vojni (1842), prvič spet sprejemana za eno odločujočih oblikovalk planetarne politike. Roosevelt si jo je celo predstavljal kot enega od štirih ali petih »redarjev«, ki bodo skrbeli za to, da prihodnja svetovna organizacija držav ne bo brezzobi tiger – kakor je bilo Društvo narodov, ki si ga je zamislil njegov idealistični predhodnik Woodrow Wilson.
Marsikateremu poznavalcu aktualnih razmer se je zdelo, da morata imeti moža, ki sta popeljala ZDA in Veliko Britanijo na rendez-vous z usodo, kljub slovesu prekaljenih političnih praktikov kar precejšnjo mero fantazije, kajti Japonska je v vseh merjenjih moči s Kitajsko v industrijski dobi triumfirala. Washingtonske administracije v drugi četrtini 20. stoletja nasploh niso uživale slovesa realističnih presojevalk azijskih razmer: Rooseveltov kmetijski minister in podpredsednik Henry Agard Wallace se je celo resno zapletel v mreže inovativnega ruskega emigrantskega teozofa Nikolaja Konstantinoviča Reriha, ki si ni prizadeval samo za zaščito kulturnih spomenikov med oboroženimi konflikti, marveč tudi za oblikovanje religiozno navdahnjene Svete unije vzhoda s središčem v indijsko-tibetanskem prostoru. A posamezniki so šli v tej smeri še dlje: Wendell Willkie je prav v letu kairske konference izdal knjigo En svet in v njej napovedoval vzpon Kitajske ne glede na to, ali bodo v njej prevladali Čangovi nacionalisti ali Maovi komunisti. Toda republikanskega predsedniškega kandidata, ki je v tekmi za Belo hišo leta 1940 doživel boleč poraz, se je dalo odpraviti kot zanesenjaško pomoto v politiki ...
Kitajska je v svojem drugem spopadu z Japonsko, ki se je začel poleti 1937, doživela vrsto polomov in komaj kak uspeh. Med silami, pred katerimi je imperij vzhajajočega sonca septembra 1945 položil orožje in s tem končal drugo svetovno vojno, se je znašla predvsem zaradi svoje vztrajnosti. Njen vedno zmagoviti general je bil, kakor je leta 1938 v Ljubljanskem zvonu zapisal Oton Župančič, čas.
Smer – zahod
Pa vendar so Roosevelt, Churchill in Willkie videli prav. Da so potencial za vzpon Kitajske med drugo svetovno vojno zaznali predvsem v Washingtonu, ni presenetljivo, kajti sinonim za ameriško razumevanje zgodovine in njenih premikov je popotovanje na Zahod. V tej smeri je bilo Sredozemlje za najstarejše bližnjevzhodne civilizacije, nato Evropa za središče rimskega imperija ter končno novi svet za velike sile razsvetljenske civilizacije. V 19. stoletju sta se svetloba in senca zgodovine naglo širili čez dolino Misisipija in Skalno gorovje do pacifiških obal. Vstop Japonske v klub velesil po zmagovitih vojnah z mandžurskim cesarstvom 1894–1895 in Rusijo 1904–1905 je njeno napredujoče tipalo že usmeril v Vzhodno Azijo. Nemški cesar Viljem II., ki je tedaj vizualno in akustično obvladoval evropsko sceno, je celo začel bombastično pridigati o »rumeni nevarnosti«. In Kitajska, ki se je z revolucijo 1912 rešila mandžurske vladavine, je bila zahodno od cesarstva vzhajajočega sonca …
Japonska v vlogi detonatorja
Leta 1922 je zagledala luč sveta študija generala Nikolaja Nikolajeviča Golovina in kontraadmirala Aleksandra Dmitrijeviča Bubnova – slednji je večer življenja preživel v Sloveniji – z naslovom Pacifiški problem v dvajsetem stoletju, ki je napovedovala veliko vojno na tihomorskih prostranstvih. New York Times je knjigi priznaval analitično tehtnost, vendar ji je po drugi strani tudi očital zastarelo mišljenje. Težko preizkušeni ljudje, ki so se bojevali v prvi svetovni vojni, so svoje želje pač preobražali v vizije prihodnosti. Ta zelo človeška napaka jih je zavedla, da so verjeli v možnost učinkovite prepovedi rabe orožja v mednarodnih sporih. Kellogg-Briandov pakt, ki je leta 1928 poskusil uresničiti to zamisel, je zasenčil zdravorazumski sklep, da nihče ne gradi tako velikih in dragih bojnih ladij, kot so jih gospodarice Pacifika, zato, da bi na njihovih trupih gojil školjke ...
Golovin in Bubnov sta poleg tega menila, da šibka Kitajska neubranljivo zapeljuje japonske imperialne avanturiste. Ker Sovjetska zveza do sklepa prve petletke (1932) ni predstavljala resne protiuteži podjetnemu cesarstvu vzhajajočega sonca, je bilo na dlani, da si lahko tokijska vlada v Vzhodni Aziji privošči ekspanzijo v največjem slogu. Naraščanje moči Japonske in njeno obvladovanje čedalje obsežnejšega prostora bi po mnenju ruskih »prerokov vojne« prej ali slej moralo privesti do velikega spopada.
Da se Golovin in Bubnov v svojih geostrateških računih nista motila, je na svoj način dokazovalo porajanje panazijske ideologije, ki je cesarstvo vzhajajočega sonca razumevala kot steber odpora proti kolonializmu evropskih sil. Tega mračnega zgodovinskega pojava naj ne bi moglo biti konec brez zmagovite vojne proti belim osvajalcem.
T. i. Tanakova spomenica, ki naj bi že pred letom 1930 postala program tokijske vlade, verjetno pa je ponaredek sovjetskih komunistov, katerih napori so bili usmerjeni v spletkarsko netenje sporov med centri kapitalske moči, je govorila o tem, kako naj bi se Japonska polastila velikanskih ozemelj v Aziji in Ameriki. Eksplozivnemu dokumentu so na splošno verjeli, saj se je otoška država cesarja Hirohita zares videla v vlogi detonatorja, ki bo pognal v zrak imperije kolonizatorjev, zatem pa bi na njihovih ruševinah zrasla Velika vzhodnoazijska sfera vzajemne blaginje. Ta bi v svetovnem paralelogramu sil zasedla mesto, ki je od začetkov civilizacije do 19. stoletja pripadalo Kitajski.
Hitro razblinjene sanje
Velika vzhodnoazijska konferenca, ki je v Tokiu potekala v začetku novembra 1943, dobrih štirinajst dni pred kairskim srečanjem Roosevelt–Churchill–Čangkajšek, si je prizadevala uveljaviti novo stanje in razmerja na orjaškem prostoru od Mikronezije do Indije. Japonska je z njo želela demonstrirati soglasje okoliških držav z dvema svojima strateškima ciljema: Kitajski je hotela trajno izmakniti središčno vlogo v regiji, zahodne sile pa spraviti ob moč in vpliv na tihooceanskih prostranstvih ter v sosednjih celinskih predelih. Zaradi takšne politike – in ne zaradi ideološkega soglasja – se je navsezadnje tudi povezala z nacionalsocialistično Nemčijo, ki jo je zanimalo gospostvo v Evropi, in fašistično Italijo, katere prežeči pogled je bil uprt v sredozemske obale in Afriko. A če se je Japonska z ustanovitvijo marionetne države Mandžukuo februarja 1931 in oblikovanjem kolaboracionistične reorganizirane nacionalne vlade Republike Kitajske marca 1940 zdela blizu svojemu prvemu cilju, je bitka pri Midwayskem otočju le pol leta po začetku vojne z zahodnimi silami pokazala, da bo drugi zanesljivo ostal le sen. ZDA so neposredno po napadu na Pearl Harbor na tihomorsko bojišče poslale mnogo več mož kot proti Hitlerju in Mussoliniju skupaj. Navsezadnje je tudi podpis Listine Organizacije Združenih narodov aprila 1945 v San Franciscu nakazal premik težišča svetovnozgodovinskih dogajanj v pacifiški prostor.
Nemška vojna na Kitajskem
Druga svetovna vojna nikjer ni tako jasno pokazala svoje sestavljenosti kot na Daljnem vzhodu. Tam so se spopadi, ki so se nazadnje zlili v njen tok, začeli najprej, pa tudi sklenili so se najpozneje. Na prvih bojiščih te izrazito kompleksne vojne, ki je šele sčasoma prerasla v planetarno, so se mnoge »samoumevnosti« o njej izkazale za poenostavitve. Na Daljnemu vzhodu se ne fašizem ne nacionalni socializem nista mogla pohvaliti z večjo zapeljivostjo. Hitler se je v Mein Kampfu celo o Japoncih, ki so postali njegovi najmočnejši partnerji pri oblikovanju novega (ne)reda, izražal tako zaničljivo, da je moral biti prevod tega sentimentalno-ščuvajočega traktata v cesarstvu vzhajajočega sonca, ki je izšel leta 1940, nekoliko omiljen. Trajnejši recepcijski uspeh je tedaj zabeležil Martin Heidegger, ki je veljal za filozofa nacionalnega socializma, vendar gre dvomiti, da je bilo to odločilno za njegovo uveljavitev med podaniki cesarja Hirohita. Poleg tega je Nemčija še leta 1937 v krvavi bitki za Šanghaj – mesto je bilo tedaj razglašeno za Verdun ob Modri reki – več kot očitno pomagala Kitajski. General Alexander von Falkenhausen, ki je pozneje vodil Hitlerjevo okupacijsko administracijo v Belgiji, je bil najpomembnejši svetovalec Čangkajškovih divizij v uvodni fazi njihovega spoprijema z Japonci. Slednji so večmesečne boje za Šanghaj odkrito označevali za »nemško vojno«.
Tretji rajh je svoje strokovnjake iz Kitajske odpoklical šele leta 1938 – vsekakor prepozno, da ti ne bi bili priče mnogim okrutnim zločinom napadalcev. Nemški poslovnež John H. D. Rabe je ob japonski zasedbi Nankinga, ki je bil Čangkajškova prestolnica, celo rešil mnogo življenj. Osvajalci, katerih diplomatski predstavniki so že podpisovali daljnosežne pogodbe z uradnim Berlinom, so si pač prizadevali, da ne bi razburjali državljanov svoje nove partnerice ...
Po drugi strani je tudi Hitler pozneje storil marsikaj, da bi Japonce prepričal v zanesljivost svojega partnerstva. Decembra 1941 je celo sam napovedal vojno ZDA, čeprav se je temu koraku prej izogibal. Potem, ko so se Japonci zapletli v oboroženi konflikt z Zahodom, je po vsej sili poskušal preprečiti možnost kakršnega koli separatnega dogovora uradnega Tokia z Londonom in Washingtonom – saj bi to vodilo h koncentraciji zavezniških sil proti Nemčiji.
Obračanje hrbta
Kitajska, ki se je s cesarstvom vzhajajočega sonca v času bombardiranja Pearl Harborja bojevala že več kot štiri leta, s svojimi partnerji in podporniki ni imela sreče. Nemčija ji je odtegnila podporo, Sovjetska zveza, ki ji je prej in pozneje poskušala stati ob strani, pa je bila v precepu, ali naj podpira Čangovo nacionalno vlado ali njej ideološko nasprotne komuniste. Ko so bili Japonci aprila 1941 voljni narediti enako kot Hitler avgusta 1939 – tj. podpisati pakt o nenapadanju z Moskvo – je skrajno nesentimentalno postala strogo nevtralna v japonsko-kitajskem konfliktu. Stalina je takšno ravnanje nazadnje tudi rešilo: z mirne daljnovzhodne meje je na bojišče z Nemčijo lahko premestil množico divizij, ki so tako učinkovito zapolnile poprej grozeče vrzeli v frontni črti, da je Hitler 19. novembra 1941 svojim generalom že naznanil, kako se vojna ne bo končala z njegovim triumfalnim diktatom, temveč s pogajanji. Velika Britanija Kitajski zaradi hudih preizkušenj, ki so leta 1940 na kocko postavile njen obstoj, ni mogla izdatneje pomagati: največ, kar je lahko storila, je bilo, da je dopustila njeno oskrbovanje prek Burme. Toda Japonci so marca 1942 zagospodarili tudi nad to potjo. ZDA, ki bi edine mogle kaj storiti za Kitajsko, pa so se po Pearl Harborju odločile za izrazito pomorsko strategijo spoprijema z imperijem cesarja Hirohita. Posamezni glasovi, ki so zagovarjali drugačen pristop in so se ogrevali vsaj za velikopotezno letalsko ofenzivo proti Japonski z ozemelj pod nadzorom Čangovih sil, so ostali preslišani.
Končno priznanje vitalnosti
Kljub hudim polomijam na fronti, smoli z zavezniki in vznikom marionetnih tvorb in kolaborantskih režimov se je Kitajska med letoma 1937 in 1945 vseskozi bojevala. Tedaj se je v praksi pokazalo to, kar dandanes vse bolj poudarjajo tudi zgodovinarji: modernizacija mandžurskega cesarstva in sunjatsenovske republike je vendarle dala določene rezultate. Ni bila sicer tako nagla in spektakularna kakor na Japonskem in tudi ne tako slikovito protislovna kakor v Mehiki, toda Kitajska je največji azijski industrijski sili sredi 20. stoletja že lahko kljubovala sama. Prav tako ne gre pozabiti, da so medsebojno sprti »vojni baroni«, ki so gospodarili v deželi po smrti drugega predsednika in zadnjega cesarja, generala Juan Ši-kaja, izgubili odločilno besedo že pred invazijo Hirohitovih sil. Vseh teh premikov globlji poznavalci razmer niso mogli prezreti.
Kairska konferenca je bila prvo očitno priznanje vitalnosti Kitajske po dolgih desetletjih prezira in spregledov. Leto 1945 tako ni pomenilo ponovitve turobne pomladi 1919, ko si je V. K. Wellington Koo zaman prizadeval, da bi antantne sile vlado v Pekingu, ki je vsaj z delovno silo aktivno sodelovala v prvi svetovni vojni na njihovi strani, na pariški mirovni konferenci priznale za podpore vredno zaveznico.
Čangkajškova soproga Maj-ling
Ko so leta 1949, v zadnji fazi državljanskega spopada med Maom in močno oslabelim Čangkajškom, čigar armada je nosila glavno težo bojev proti Japoncem, nekateri Američani obtoževali Trumanovo administracijo, da je izgubila Kitajsko, je bilo na dlani vprašanje, ali jo je Zahod kdaj koli zares imel. Sunjatsenovska republika, ki se je oblikovala v skladu s »tremi načeli ljudstva« – nacionalizem–demokracija–blaginja – je hotela biti enakopravna z drugimi državami in ne njihova kopija. Generalisim Čangkajšek, ki je Kitajsko vodil v kritičnem času japonske invazije, je na to prilepil svoje poglede na vladanje. Bili so tako avtoritarni, da so se nekateri levičarski republikanci – kakor Wang Jingwei – odločili za kolaboracijo z Japonci. Nekaj specifike je prispevala še Čangova vplivna soproga Maj-ling, ki prav tako ni bila statist na političnem odru. V nasprotju s sestro Čing-ling, ki se je poročila s Sun Jat-senom in je ljubila Kitajsko, jo je nadvse zanimala moč. Iz ospredja je vplivala na politiko svoje domovine, iz ozadja pa na tisto, ki so jo v Aziji vodile ZDA. Bila je ena prvih žensk, ki je smela nagovoriti oba domova ameriškega kongresa.
Čas je na njihovi strani
Jonathan Fenby v svojem življenjepisu generalisima Čangkajška poroča o sodbi dandanašnjega mladega Kitajca, da bi sedanjost v njegovo deželo prišla generacijo prej, če bi v državljanski vojni ne zmagal Mao. Naj bo to mnenje razširjeno v ozkih krogih ali pa tudi širše – obče vsaj za zdaj še ni – v vsakem primeru drži, da ima sodobnost v Vzhodni Aziji nekoliko globlje korenine kot v nekaterih drugih delih sveta. Tam vsaj pod površino še vedno skelijo tudi resentimenti, ki jim je dalo hraniva nekdanje lomastenje velikih sil po mandžurskem cesarstvu in nepozornost do Kitajske v letih njene najhujše stiske med drugo vojno z Japonsko – na kar v svoji nedavno izdani študiji o spopadih ob Rumeni in Modri reki opozarja oxfordski profesor Rana Mitter. In ne gre pozabljati, da so Rusi tu zaznani na podobni valovni dolžini kakor »klasični« zahodnjaki – ne samo zaradi carskega imperializma, temveč tudi zaradi spominov in izkušenj, ki jih je Vzhodni Aziji zapustila Sovjetska zveza. Zato bodo tudi razmerja, ki se ustvarjajo s sedanjim vzponom Kitajske, vse kaj drugega kot zgolj nova različica na temo poprejšnjih nasprotovanj med velikimi silami. Generalisim čas ima na svoji agendi novo poglavje.
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
