Kjer papirnati tigri grizejo papirnate minarete
Foto: Tadej Regent
01. 12. 2010
Ob tako izmuzljivem pojmu, kot je večkulturnost, je mogoče kar naprej razpredati o njegovem vzponu in zatonu, pa nismo nikoli zares v nevarnosti, da bi ustrelili mimo. Besede Angele Merkel so potemtakem besede spretne političarke, ki se omenjenega dejstva še kako dobro zaveda.
Precej vprašljivo je, ali je v njenih izjavah onkraj populističnega odgovarjanja na dnevnopolitične potrebe, ki jim je precej netiva podložil jezikavi nekdanji berlinski senator in požel precej odobravanja prav (ali bolje tudi) v kanclerkini bazi, celo kaj vsebine. Osebno o omenjenem dvomim, po drugi strani nikakor niso neutemeljena vsa opozorila, da se za takim govorjenjem lahko skrivajo pošasti iz še nepredelane evropske polpreteklosti. A če skušam biti do Merklove prizanesljiv in ji čisto ne odrečem dobrih namenov, potem jim jih priznam samo, kolikor je njen pokop večkulturnosti vezan na tiste njene (neredke) uporabe, namenjene izključno terapevtskemu zdravljenju frustracij nekaterih njenih zagovornikov. Priznam: Evropejce tostran in ostran luže nas je lahko za marsikatero gorje, povzročeno pripadnikom drugih kultur, pošteno sram, tako da se zdi včasih narediti križ čez dobre in (predvsem) slabe navade prednikov in jih potopiti v morje okoliških naborov drugačnih navad še najelegantnejša rešitev. Pa tudi marsikdo, ki nima toliko izostrenega občutka krivde, je v preteklosti hudo trpel zaradi neokusnih domislic prevzete tako imenovane kulture, ob čemer mi vedno pride na misel nesrečni Michael Mann, pisateljev sin, ki je moral spati pod razpelom, čeprav mu je slednje vzbujalo strah. Seveda je naredil samomor, kar je bil v njegovi družini sicer nekakšen šport.
Položaj v Sloveniji je glede na doslej povedano precej poseben. Ne le, ker se drugače kot za nemško družbo za našo zdi, da se bo morala s konceptom večkulturnosti v tistem smislu, v katerem ga Merklova že pokopava, v resnici šele soočiti. Pojavi, povezani s časom bivše države, so sicer lahko poučni, ni pa mogoče soočanja z njimi neposredno prenesti v drugačne okoliščine.
Slovensko družbo ne samo od sveta onkraj nekdanje železne zavese, ampak celo od večine srednje- in vzhodnoevropskih sredin sočasno loči nekaj drugega. Redko kje so se ljudje v polpreteklosti s tolikšno resnostjo lotili »spreminjanja narodnega značaja«, pri čemer so vsaj na zunaj in po lastnem mnenju želi precejšnje uspehe. Prav tako niso prav nič skrivali, da je moral biti proces trd in neizprosen. In čeprav so ostali pod površjem vedenjski vzorci najbrž nedotaknjeni, se velja vprašati, kaj naj bi v takih razmerah v prihodnosti sploh odigralo vlogo »vodilne« kulture, pošastnega strahu enih in velikega upanja drugih v večini prepirov o večkulturnosti. Slovenska resničnost je vsaj na veliko odsekih bolj kot okoliške prečiščena mnogih prvin tradicionalne kulture, predvsem iz javnosti z religiozno gorečnostjo pregnane in pozneje nadvse bojazljivo rehabilitirane »nepotrebne« religiozne krame.
Torej ni čudno, če dobiva v Sloveniji debata o večkulturnosti še bolj kakor drugje skoraj izključno poteze obmetavanja s simboli, tako rekoč s samimi papirnatimi tigri. Burke in minareti so pri nas denimo nekajkrat bližji popolni abstrakciji kot v Nemčiji ali Avstriji. Če se tam za popolnoma neškodljivimi arhitekturnimi dodatki k mošejam in za popolnim zakrivanjem žensk, ki se nam resda lahko upravičeno zdi krivično in nepotrebno, čeprav pred skrivanjem pripadnic lepšega spola in njihovih odlik niso imune niti nekatere krščanske skupine, v nekaterih primerih še zmorejo razbirati neko konkretno vsebino, proti kateri je treba dvigniti glas (a nima z minaretom, navsezadnje niti z burko nič skupnega), gre v Sloveniji za šolski zgled neoprijemljivosti. Precej sramotna razprava o ljubljanski džamiji je za navedeno primeren dokaz.
Seveda bi človek sedaj s prstom že nagonsko pokazal samo na ljudi, ki se z vso silo zaganjajo v papirnate minarete in bi jih morda z veseljem rušili v kaki računalniški igrici, podobni tisti avstrijski, ki je še najboljša ilustracija poteka globokoumnih razprav. Vendar je položaj med zagovorniki komaj kaj boljši. V istem okolju nekaj, kar je za njihove nasprotnike popolnoma papirnata resničnost, ne more biti iz mesa in krvi (oziroma iz kamna ali betona). Je pa v svojem papirnatem obstoju nadvse priročno za nadaljevanje »spreminjanja narodnega značaja« na nov način, za pometanje iz javnosti še zadnjih ostankov nadležne nekdanje »vodilne« kulture. Pri čemer je najzabavneje, da je tudi ta za marsikaterega svojega hudega nasprotnika že zdavnaj postala papirnata prikazen in mu je dosegljiva samo še v nekaterih burki ali minaretu podobnih simbolih.
Zabavno spopadanje papirnatih tigrov se bo na Slovenskem, kadar bo beseda nanesla na večkulturnost, tako neizogibno nadaljevala še dolgo. Verjetno bo trajala celo še takrat, ko bomo dejansko potrebovali kak uporaben koncept. Najsi bo pokopan ali ne.
Pogledi, december 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
