»Izzivalci« zdaj v prednosti pred »prvaki«
Gian Biagio Conte: Zgodovina latinske književnosti: od začetkov do padca rimskega cesarstva. Prevod Barbara Zlobec del Vecchio, Nadia Marincic Maniacco, Nadja Rebec, Lidia Rupel Concina, Neva Zaghet, Sonia Zupancich, predgovor Marko Marinčič. Založba Modrijan, Ljubljana 2010, 880 str., 47,90 €
03. 03. 2011
Kljub izjemnemu vplivu rimske književnosti na slovenski kulturni prostor šele z izjemno obsežnim Contejevim priročnikom, ki ga je sredi lanskega leta na knjižni trg poslala založba Modrijan, dobivamo njen res zanesljiv in lahko dostopen prikaz. Doslej sta bila sicer na voljo obsežni, a širši javnosti domala neznani pregled slovstvene tvornosti Rimljanov izpod peresa Benedetta Riposatija in kratka sinteza Pierra Grimala, toda primerjave s Contejem ne vzdržita ne eden ne drugi. Z dolgo napovedanim prevodom namreč med nas ne prihaja samo izjemno temeljito, marveč hkrati metodološko sveže besedilo. Z njegovim izidom je rimska književnost, za katero so bile doslej glavna referenca spremne besede k izdajam prevodov njenih predstavnikov, v našem prostoru celo v prednosti pred grško, s katero je morala tako ali drugače vselej tekmovati, kot bo še razvidno v nadaljevanju. Drugače bi seveda bilo (in upam, da bo), če bi nadaljevanje dobil izvrstni (v širokih krogih spet manj znani) prikaz grške književnosti v arhaični dobi izpod peresa Marka Marinčiča, po moji skromni oceni sploh najboljša knjiga o antični literarni zgodovini v slovenščini.
»Kljub izjemnemu vplivu rimske književnosti na slovenski kulturni prostor šele s Contejevim priročnikom dobivamo njen res zanesljiv in lahko dostopen prikaz. Gre za eno najpomembnejših knjig, kar jih je lani izšlo na Slovenskem.«
Contejeva Zgodovina latinske književnosti, ki je prvič izšla leta 1987, je že zdavnaj postala klasika, prevedena v številne jezike (mdr. v angleščino). Njen avtor se ne odlikuje le kot literarni zgodovinar (o njegovem ugledu navsezadnje priča dejstvo, da od leta 2001 poučuje na sloviti Scuola Normale Superiore v Pisi), temveč je sočasno avtor več antologij latinske književnosti, pa celo latinske slovnice in slovarja.
Na prvi pogled deluje delo zaradi kopice vmesnih naslovov nekako poudarjeno šolsko in enciklopedično. Vsaj mene je to v začetku nekoliko zbodlo, saj se ni prav dobro prilegalo živahnemu pripovednemu slogu in nekaterim prav nič šolskim avtorjevim tezam. Da je takšna ureditev vendarle smiselna, če ne nujna, sem se prepričal, ko sem se moral kdaj skozi skoraj devetsto strani prebijati nazaj h kateremu od prejšnjih poglavij. Vsekakor pa iz lupine ne kaže sklepati na morebitno pretežno faktografsko vsebino.
Snov je v grobem urejena kronološko. Prvi del pokriva obdobje zgodnje in srednje republikanske dobe. Avtor precej pozornosti najprej posveti izvorom latinske književnosti v obdobju pred nastopom njenega »očeta« Livija Andronika. Razmišlja o zametkih literarne tvornosti v neliterarnih in predliterarnih besedilih in razdelek sklene s krajšim podpoglavjem o saturnijcu, značilnem verzu zgodnje latinske poezije. Precej prostora upravičeno nameni zgodnji rimski dramatiki, predvsem komediji, saj lahko v okviru prikaza geneze te literarne zvrsti prvič temeljito razvije razglabljanje o razmerju med grško in rimsko književnostjo. V tem kratkem prikazu bi morda kazalo opozoriti še na podpoglavje, posvečeno pesniku Luciliju.
Drugi obsežni del se peča s pozno republikansko dobo. Njeni glavni »zvezdniki« so v Contejevi Zgodovini neoteriki na čelu s Katulom, Ciceron in Cezar. Pri Ciceronu se avtor opazno trudi dati celotnemu možakarjevemu s številnimi vijugami obogatenemu političnemu življenjepisu stalno smer. Sorazmerno prizanesljiv je tudi do Cezarjevih veščih retuširanj lastnih podvigov v Galiji in med državljansko vojno.
Ko se loti obravnave naslednje, avgustejske dobe, temeljito oriše nove politične razmere in njihov vpliv na književno ustvarjanje »klasikov« rimske književnosti, kot sta Vergilij in Horacij, tudi zgodovinar Livij, sočasno pa svari pred mehanskim prevzemanjem uveljavljenih predstav o »literarni sceni« tiste dobe in o domnevnih »krožkih«. Seveda je spet na tapeti – zlasti Vergilijev – dialog z grškimi vzori.
Četrti del se ukvarja z obdobjem zgodnjega cesarstva. Najprej je govor o spremembi obnebja, v katerem je literatura nastajala, čemur sledi obširen prikaz v obdobju zastopanih literarnih zvrsti. Med posameznimi avtorji sta nekoliko v ospredje pomaknjena zagonetna pisca rimskega romana (s katerim se je Conte veliko ukvarjal tudi sicer) Petronij in Apulej in – med vsemi zgodovinarji najtemeljiteje obdelani – Tacit (kar ni čudno, ker je verjetno najbolj »literaren«).
Peti del pokriva časovno pravzaprav največji kos pogače, saj se začne z začetkom vladavine Severov ob koncu 2. stoletja in se konča v 8. stoletju pri Bedi Častitljivem. Ob poganskih piscih je v prikaz enakovredno vključena krščanska književnost v latinščini, ki je vzklila ravno v obdobju Severov. Tako ni presenetljivo, da se Conte ob zgodovinarju Amijanu Marcelinu najdlje pomudi prav ob Avguštinu, čeprav bo bralec našel koristne informacije o celi paleti – tako krščanskih kot poganskih – predstavnikov omenjenega obdobja. Zadnji razdelek nosi že naslov Začetek srednjega veka in napoveduje s tem novo fazo v razvoju latinske književnosti, vendar se dotakne zgolj njenih prvih pojavov.
V kratkem sprehodu skozi vsebino Zgodovine latinske književnosti kajpak ni bilo moč izpostaviti poglavitnih odlik dela. Sam jih vidim predvsem v izčrpnem orisu zgodovinskih okoliščin literarnega snovanja v posameznih časovnih obdobjih, v obilnem navajanju odlomkov iz besedil (ki so pospremljeni s slovenskimi prevodi) in v pronicljivih Contejevih analizah ključnih vidikov opusa posameznih avtorjev. Napak bi bilo misliti, da takšno težišče bralca prikrajša za katero koli nujno biografsko informacijo. Conte ga hkrati dosledno napoti k virom informacij o obravnavanih piscih, pri čemer je običajno kritičen do skozi stoletja nakopičenega anekdotičnega materiala, ki ga prenekatera literarna zgodovina jemlje za suho zlato.
Nekakšna rdeča nit Zgodovine latinske književnosti je – kot je bilo že nakazano – vprašanje razmerja med njo in njeno starejšo grško sestro. Problemov v tej zvezi niso izumili šele poznejši preučevalci rimske slovstvene tvornosti, temveč so si križ stalnih primerjav z Grki že zgodaj naložili Rimljani sami. V tej tekmi so sorazmerno dolga obdobja preživeli na površju, medtem ko jih je novi vek in zlasti zadnjih dvesto let vsaj v nekaterih okoljih – tudi slovenskem – naposled postavilo precej pod (dejanske in domnevne) grške vzornike. Conte se vsekakor potrudi za nekakšno emancipacijo Rimljanov in vseskozi opozarja na njihove inovacije ob soočanju z grško dediščino. Posebej poučno je v tem oziru prebrati razmeroma obsežno podpoglavje o komediografu Plavtu. Vendar osnovna težnja literarnega zgodovinarja ne zanese v nikakršno skrajnost, v kateri bi grški vpliv kakor koli minimaliziral. Če zanj res gre, bo to tudi brez ovinkov priznal.
Morda bi kakšno pojasnilo terjala izbira naslova. Contejev prikaz namreč ni zgodovina celotne latinske književnosti – ta strogo vzeto traja še danes, temveč pokriva obdobje, ki mu na nemškem govornem področju izdane literarne zgodovine praviloma pravijo rimska književnost. Avtor pač sledi v romanskem svetu uveljavljenemu poimenovanju (enak naslov nosita omenjeni deli Riposatija in Grimala), razen tega pa časovno obdobje s podnaslovom jasno omeji in ob koncu teksta pove, da se zgodovina latinske književnosti nadaljuje tudi po Bedi (Lagosch je bržkone ni brez razloga imenoval »glavna književnost« srednjega veka).
Moja edina resna pripomba h knjigi je v tesni zvezi z dejstvom, da prihaja iz italijanskega prostora. Omenjeno se po mojem (pre)močno pozna pri resda obširnih in koristnih bibliografskih napotkih, v katerih zelo prevladuje italijansko gradivo. Enako so ob Contejevem razpredanju o vplivih antičnih avtorjev na poznejše rodove nadpovprečno zastopani predstavniki italijanske književnosti, kdo drug, ki bi bil slovenskemu bralcu nemara bolj znan, pa ostane zunaj.
Po drugi strani je doslej še neomenjeni dodatni »bonbonček« v Zgodovini latinske književnosti domiseln pojmovnik izrazov iz zgodovine, politike in literarne teorije, ki ga dopolnjuje še koristen pregled grških književnikov. Oboje močno lajša »polno« uporabo Contejevega dela.
Slednje je uspelo šestim prevajalkam iz italijanskega zamejstva in redaktorici Renati Hrovatič berljivo in tekoče prestaviti v slovenščino. Če pod vse povedano potegnem črto, se mi ne zdi neupravičeno Zgodovine latinske književnosti razglasiti za eno najpomembnejših knjig, kar jih je lani izšlo na Slovenskem.
(Pogledi, št. 5, 23. februar 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
