Po sledeh starih krščanskih apologetov
Christopher Hitchens: Bog ni velik – kako religija vse zastrupi. Prevod Dušan Rebolj. Produkcijska hiša RED, Zavod za užitke branja. Bled 2010, 352 str., 31 €
15. 12. 2010
Ne morem si kaj, da me ne bi pisanje verjetno najbolj znanega sodobnega apostola ateizma Christopherja Hitchensa še najbolj spomnilo na kdaj pa kdaj enako zabavno, v nekaterih drugih trenutkih pa enako nadležno pisanje tistih zgodnjih krščanskih piscev, ki so hoteli svojo (včasih čisto na sveže pridobljeno) vero prodati poganski okolici in s katerimi se po naključju tudi nekoliko ukvarjam. Tisto s prodajanjem poganski okolici je bil vsaj njihov deklarativni namen. Precej razlogov imamo namreč za sklepanje, da so bili njihovi bralci skoraj izključno kristjani in da do drugovercev niso prav pogosto prodrli.
»Nekakšna sodobna apologija nekakšnega ateizma, ki pa je naravnost obsedena s prepričanji »nasprotnikov«. «
Tukaj že trčimo ob prvo podobnost s Hitchensovim dokaj obsežnim spisom Bog ni velik. Kajti niti ob njem ni povsem neupravičena domneva, da je svoj cvetober domislic spisal za že prepričane nasprotnike religije in njihova omizja, na katerih bo nesporno prišel prav. Če bi bil njegov namen, kot razglaša, dejansko drugačen in bi svoje zamisli skušal prodati prepričanim vernikom, bi bil bržkone neizogibno razočaran (nič manj seveda ne bi bil razočaran kak Tertulijan, če bi zares ciljal na pogansko publiko). Verjetno bi se demonstrativno sicer zatekel k opozarjanju na nerazumnost verujočih, ampak prave tolažbe to ne bi prineslo.
Druga izjemno opazna podobnost druži Hitchensa z Laktancijem in s skoraj vsemi zgodnjimi latinskimi apologeti v tem, da je po moji skromni oceni veliko prepričljivejši v slikanju stranskih poti in grozodejstev različnih religij kakor v ponujanju svojih lastnih alternativ (da mu zanje gre, se na nekaterih mestih razločno vidi). V omenjenem smislu se je moč strinjati kar z večino tistega, kar avtor zapiše v prvi petini knjige, pa tudi pozneje se najdejo podobni drobci, opozarjajoči na nesprejemljive odklone v različnih religijah. V tem okviru so zelo utemeljena piščeva opozorila na rigidno spolno moralo in njeno vlogo v različnih religijah, pri tem pa posrečeno pokaže, kako vztrajanje pri prepovedovanju kontracepcije za vsako ceno vsaj posredno škodi prizadevanjem za omejevanje splava, saj se zabriše meja med večjim in manjšim zlom. Enako se ne da ugovarjati Hitchensevemu doslednemu kritiziranju prevelike (ali popolne) popustljivosti posameznih religij do aktualnih oblastnikov (kjer je omembe vredna v besedilu zabeležena izjava romunskega patriarha, da je bil Jezus sovjetski človek; primerov sicer mrgoli), pa še marsičemu. Nemara presenetljiva poteza besedila je še, da je enako neprizanesljivo do vseh verskih izročil in se ne ravna po pogosto opaznem vzorcu, ko se bolj oddaljena izročila odrežejo bolje (včasih veliko bolje) kot bolj domača. Hitchens tisto, kar očita kristjanom, v bistvu oporeka tudi hindujcem, in narobe. In čeprav nadalje velja za velikega kritika islama, spet ne bi mogli reči, da se muslimanskim vernikom v njegovi knjigi piše bistveno slabše kot njihovim kolegom iz drugih verskih sistemov.
Medtem ko so se vsaj nekateri zgodnji zagovorniki krščanstva pravzaprav odlikovali po boljšem poznavanju religije okolice kot svoje lastne in je denimo pisanje apologeta Arnobija danes zanimivo predvsem kot nekakšna enciklopedija poganske vernosti, se Hitchensu kaj takega ne bo moglo zgoditi. Če se omejim samo na njegovo razpredanje o Svetem pismu, po večini operira s stereotipi, ki kažejo precej slabo poznavanje kakršne koli sodobnejše eksegeze. Skoraj ga denimo ni resnejšega preučevalca Stare zaveze, ki bi se še ogreval za misel, da je Mojzes zares avtor petih Mojzesovih knjig. Precej domače ravna avtor tudi z nekaterimi zgodovinskimi podatki. Ne zdi se mu vredno izbrskati pravilnih letnic razglasitve dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju in vnebovzetju (čeprav bi pravilna podatka celo bolj podpirala njegovo tezo). Tudi ob slovitem Piju XII. očitno meni, da je njegovo simpatiziranje z nacizmom že tako nesporno in vsem znano, da ni treba teze o njem z ničimer podkrepiti.
Simpatična poteza (sicer ne vseh) apologetov je, da skušajo za predhodnike svojih lastnih prepričanj narediti kar največ uglednih poganov. Hitchens se njihovemu početju ne izneveri in sestavi pravi mali katalog ateistov pred ateizmom, čeprav je treba v njegov prid povedati, da bralca opozori na previdno ravnanje z njim, ker da Spinoze in Voltaira morda ne gre tlačiti v isto vrsto z njim in Dawkinsom.
Prav mu pride še nasprotni postopek dokazovanja, da kaka ikona iz vrst velikih vernikov v resnici sploh ne more obveljati za verno. Laktancij bi mu bil vsekakor zavisten, ko mu »uspe« Martinu Luthru Kingu (možakar mu je očitno – drugače kot Gandhi – simpatičen) odreči njegovo krščanstvo in ga spremeniti v popolnoma sekulariziranega humanista.
Na neki pomembni točki pa se morajo pota piscev iz 3. ter 4. stoletja in Britanca iz 21. stoletja kljub vsemu vsaj delno raziti. Tertulijan, Ciprijan, Arnobij in Laktancij lahko v svojem času precej neovirano in neocvetličeno sipajo žveplo po praznovernem politeizmu (čeprav je občasno kdo razpoložen tudi dialoško). Hitchens kot samozvani veliki dedič razsvetljenskih izročil ne more preprosto udrihati po vernih, kakor bi si želel. Zato precej prostora nameni dokazovanju, kako zelo jih spoštuje in kaj vse je bil pripravljen storiti, da bi ustregel njihovim muham. V dobro mu je treba šteti še, da se jasno distancira od sovjetskega »borbenega ateizma« in njegovih različic drugod po svetu. Če mu verjamemo na besedo, je Christopher Hitchens celo človek, ki se je udeležil več verskih obredov od velike večine povprečnih pripadnikov v knjigi obravnavanih religij. Zato je toliko bolj zabavno, kadar mu popustijo živci in pove tisto, kar si zares hoče povedati. Denimo, ko beseda nanese na Mela Gibsona in njegov Pasijon. Takrat lahko med Hitchensom in njegovimi antičnimi kolegi še enkrat zaznamo izjemno sorodnost.
Bog ni velik je tako nekakšna sodobna apologija nekakšnega ateizma, ki pa je naravnost obsedena s prepričanji »nasprotnikov«. Na prenekateri strani je čisto zanimivo branje s precej bistroumnimi opažanji, a kot celota je, kot rečeno, vendarle najprimernejša za prepričane.
(Besedilo je bilo objavljeno v tiskani izdaji Pogledov, št. 19/20, 15. decembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
