220 let po Linhartu: razcvet ali zaton slovenskega jezika?
Linhart za današnjo rabo, o slovenščini pa kdaj drugič
15. 10. 2015
Kaj nam lahko o slovenščini pove možakar, ki je v šolskih učbenikih slovenskega jezika na nas zrl s silhuete, podobne tistim, kakršne so včasih izrezovali ljubiteljski umetniki na obmorskih promenadah? Anton Tomaž Linhart nam je najbolj znan kot avtor (priredbe) prvega slovenskega odrskega besedila, Županove Micke, nakar še veseloigre Ta veseli dan ali Matiček se ženi, kako pa na njegovo delovanje gledamo 220 let po njegovi smrti? To vprašanje si je zastavil Andrej Rozman - Roza in k odgovoru nanj povabil štiri umne može (poleg sebe), ki so se prejšnji teden zbrali v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Sodelujoči na simpoziju z obetavnim naslovom 220 let po Linhartu: razcvet ali zaton slovenskega jezika?, ki je potekal v dvorani Lili Novy, so bili (po abecednem, pa tudi kronološkem redu nastopanja) dr. Mladen Dolar, filozof, dr. Oto Luthar, zgodovinar, Andrej Rozman, pesnik, pisatelj in gledališčnik, dr. Marko Stabej, slovenist, in dr. Jože Vogrinc, sociolog. Razpravo je povezoval (oziroma govorce napovedoval) dr. Peter Svetina, literarni zgodovinar z univerze v Celovcu.
V čem je prevratnost Matička
Mladen Dolar
Mladen Dolar je kot ključno Linhartovo gesto izpostavil njegov neznanski pogum, ki ga je gnal, da je napisal veseloigro Ta veseli dan ali Matiček se ženi. V tem delu kipi od prevratnosti, največ je je zaznati v Matičkovi repliki, v kateri ugotavlja, da sta si z baronom pravzaprav zelo podobna: »Al' je kaj boljši kakor jaz? Vzemi mu denarje, žlahto, ime, potegni mu dol to prazno odejo in postavi ga tja, kakor je človek sam na sebi, tak ne bo vreden, da bo on meni služil.« Kot je pojasnil dr. Dolar, gre za prevod Figarovega monologa iz Beaumarchaisove Figarove svatbe (1784), ki je, podobno kot vse gledališke igre tistega časa, šla skozi sito cenzure. In francoskega kralja Ludvika XVI. je, ko je slišal ta stavek, menda kar izstrelilo kvišku: če bi ta komad v celoti hoteli zaigrati, bi najprej morala pasti Bastilja, je rekel. »Samo pet let je bilo treba počakati, pa se mu je želja izpolnila,« je dodal Dolar.
Figarov monolog je bil tarča cenzure tudi v avstrijskem cesarstvu, v Beaumarchaisovem izvirniku je sicer še za odtenek neprizanesljivejši do aristokracije in njene arbitrarne pravice do nadvlade, saj Figaro tam svojemu gospodarju očita, da druge skrbi, kot da se je rodil, v življenju niti ni imel. Linhart je prekucuško dikcijo nekoliko omilil, a ost in osnovno sporočilo, da nekdo ne more imeti večjih pravic samo zato, ker se rodi v pravi družini, sta ostala. Ta veseli dan ali Matiček se ženi je po Dolarjevih besedah tudi v Linhartovi predelavi »sod smodnika«, revolucionaren pridih se skriva že v zapletu: služabnik pomaga gospodarju, da osvoji srce svoje ljubljene, pri čemer je gospodar sicer mlad in lep, vendar mnogo manj iznajdljiv in bister kot služabnik, ki je »z vsemi žavbami namazan«. Tako v Figarovi svatbi kot v Matičku sta bila za tiste čase sporna že naslova komadov: ni se spodobilo poveličevati poroke nekega služabnika, edino primerno je bilo govoriti o svatbah in poročnih gostijah aristokratov, tu pa se je prvikrat zgodilo, da se je v središču zanimanja znašel pripadnik nižjega sloja, služinčadi. Figaro, ki je rabil za model za Matička, je v izvirniku nekakšen self-made man, je povedal Dolar, »človek, čigar avtonomija ni zvedljiva na njegov socialni položaj«. Figaro se je v svojem življenju poskušal v mnogih poklicih in dejavnostih (podobno kot Beaumarchais), bil je farmacevt, ranocelnik, celo gledališčnik in avtor komedije, v kateri se je norčeval iz Mohameda, kar je povzročilo strašansko ogorčenje muslimanskih vladarjev od Maroka do Egipta, zato so dramsko besedilo sežgali, Figaro pa je moral bežati. Mladen Dolar je pripomnil, da ga je tolikšna aktualnost tega Beaumarchaisovega dela, ki jo je tudi sam odkril šele nedavno, nekoliko pretresla, in dodal, da ta komad očitno »v ravni črti tlakuje pot od Figara do Charlie Hebdoja«.
Ne zgolj prevod
Dolar je opozoril na še eno radikalno repliko v dramskem besedilo, ki ga je podpisal Anton Tomaž Linhart, in sicer proti koncu, ko se gospodar spravi s svojo soprogo. Pripadnike plemstva je tedaj služinčad naslavljala z Vaša milost, in milost je veljala za nekaj, kar lahko velikaš izkaže samo svojemu podaniku (ne pa obratno). Kdor ni poznal milosti, ni bil dorasel svojemu položaju. A v sklepnem prizoru Matička gre za nekaj drugega, grofova žena svojemu možu reče, da mu odpušča. Z odpuščanjem je drugače, to je nekaj, kar si ljudje izkazujemo kot enaki med enakimi, je razlagal Dolar. Toda v Linhartovi veseloigri grofu drug za drugim odpustita tudi Nežka in Matiček! S tem se formalno postavita na enako raven kot njun gospodar. V Mozartovi operi Figarova svatba ta utopični element sprave spremlja še arija z naslovom Ah, tutti contenti saremo così. In »srečen konec ene epohe je postal mora druge epohe, kajti iz tega so se rodile nove dominacije,« je opozoril Dolar.
Kljub omalovažujočim pristavkom, da je Anton Tomaž Linhart dramo, s katero si je prislužil naslov »prvega slovenskega dramatika«, v resnici samo prevedel, mu je treba priznati veliko več, meni Dolar. Pri Linhartu je najbolj izvirna prav ponovitev tega modela. Francoski model prestaviti na kranjsko podeželje in ga prirediti, tako da govori o nas, v tem je največja izvirnost. Po zaslugi Antona Tomaža Linharta slovenstvo participira v razsvetljenskem občestvu. Poudariti velja še, da je Linhart ob svoji smrtni uri – v devetintridesetem letu ga je zadela kap – odklonil krščanska tolažila (podobno kot Beaumarchais, ki je bil zategadelj pokopan na svojem vrtu), po vsej verjetnost je bil član prostozidarske lože, ob njegovi smrti pa je oblast prepovedala sleherno shajanje in žalovanje.
Oto Luthar
Linhart ni bil slovenski kulturni nacionalist
Oto Luthar je vzel pod drobnogled Antona Tomaža Linharta kot zgodovinopisca. S svojim Poskusom zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije si je namreč v večini šolskih učbenikov prislužil tudi omembo enega prvih zgodovinopiscev, a ne prvega, saj to mesto zaseda Valvazor s svojo Slavo vojvodine Kranjske. Kot je prepričan dr. Luthar, je na Linharta in njegovo delo zgodovinarja vplivalo troje stvari: njegov izvor (po očetu je bil iz Moravske), življenje v provincialnem mestu (kar je tisti čas bila Ljubljana) in kako so kranjski meščani, njihovi cerkveni in plemiški velikaši skrbeli za slovenščino.
Linhartov oče se je priselil iz Moravske in njegov priimek se je iz Leinchart postopoma sloveniziral v takšnega, kakršnega poznamo danes. »Toda zmotno bi bilo domnevati, da je bil Anton Tomaž Linhart predstavnik slovenskega kulturnega nacionalizma, bil je kvečjemu kranjski kulturni lojalist,« meni dr. Luthar, kajti »krog okoli Žige Zoisa ni razmišljal o političnem nacionalnem programu«. Zavest o obstoju jezikovne skupnosti (to zavedanje pa poznavalci postavljajo v začetek 16. stoletja) ne pomeni zavzemanja za njeno avtonomijo. Poleg tega so takrat še obstajale terminološke nejasnosti, kako poimenovati to jezikovno skupnost – Vindišarji, na italijanskem govornem področju Schiavi ipd. Do terminološkega razčiščenja pride šele na začetku 19. stoletja, ko iz češčine prevzamemo koren sloven-. Ime Kranjska in iz njega izhajajoče izpeljanke pokrivajo samo polovico ozemlja, morda niti to ne.
Pri Linhartu je bilo pomembno tudi to, da je živel v Ljubljani, ki je tisti čas štela okrog 10.000 prebivalcev, med katerimi jih je bilo nekaj deset takšnih, s katerimi se je dalo spuščati v intelektualne razprave, pa še med temi so bili občasno nekateri sprti (Luthar je citiral iz zapisa Marka Pohlina, v katerem je ta popisoval, kako so se dobivali v hiši barona Zoisa na Bregu). Do Dunaja je pošta potovala tri dni. Povprečna življenjska doba ljudi je bila za 25 let krajša kot danes, in od tega so večino svojega življenja preživeli na istem mestu, praviloma v neposredni bližini kraja rojstva.
Kako torej umestiti Linhartov Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije v dveh delih v kontekst slovenskega zgodovinopisja? Luthar je opozoril, da so našli tudi zapiske, ki so pričali o tem, da se je Linhart lotil pisanja tretjega dela in da bi, če mu načrtov ne bi prekrižala nenadna smrt, morebiti pokril čas do sedanjosti (oziroma do konca 18. stoletja). V Poskusu je najti razsvetljenske pristope, ena takšnih značilnosti je, denimo, odmik od renesančnega poveličevanja antike. Nadalje je omembe vredno, da gre pri Linhartovem delu v resnici za zgodovino Slovanov na jugu avstrijskega cesarstva, da so v ospredju ljudje in ne vladarji ali verstva, ki so bili v središču zanimanja zgodovinopiscev dotlej (s čimer je presegel Valvazorja kot do tistega časa najbolj znanega zgodovinarja krajev, koder so živeli Slovenci). Kar zadeva Linhartov domnevni ateizem, je Luthar izrekel mnenje, da bi mu sam pripisal bolj deizem.
Andrej Rozman
Iznajdevanje strokovnega besedišča
Roza se je na simpoziju namenil spregovoriti o Linhartu in »slovenščini v njeni predpolitični dobi«. Takole je začel svojo pripoved: leta 1826 je Fran Metelko, uradni prevajalec za kranjščino, pisal na Dunaj, da se poštne zakonodaje ne da prevesti, ker za to v kranjščini ni besed. Z Dunaja so mu odgovorili, naj piše, kot ljudje govorijo. A hkrati je bil to čas, v katerem so t. i. kranjščino že čistili germanizmov, Prešeren pa je tedaj govoril v nemščini, češ da tisto, kar govori Ana Jelovšek, ni slovenščina (kar je v svojih spominih popisala Ernestina Jelovšek). Počasi se je razvijal slovanski nacionalni ponos.
Anton Tomaž Linhart je bil še pred Metelkom tudi sam neke vrste uradni prevajalec, in to v časih, ko se je slovenščina šele začela razvijati (in še danes imamo v poštnem besedišču težave, saj se kuverta bojuje s pisemsko ovojnico, je pristavil Rozman). Slovenski prevod nekega izraza je tedaj nastal tako, da so vzeli nemško popačenko, če so v oklepaj napisali še nemški original, je bilo še bolj razumljivo, se je pošalil govorec.
Pred kakšnim izzivom so se nemalokrat znašli umni možje 18. stoletja, ki so kakšno reč hoteli povedati po slovensko, dobro ponazori primer zdravnika Antona Makovica, ki je terminologijo babištva podajal v knjižici z naslovom Prašanja inu odgovori čez všegarstvu. Gospod Makovic, Linhartov svak, je na ljubljanskem liceju predaval kirurgijo, je povedal Rozman, in opozoril, da Makovčevo delo ni bilo namenjeno le posameznikom v prebiranje, temveč tudi za glasno branje babicam, ki so bile nepismene. V pokušino je občinstvu, zbranem v nabito polni dvorani Lili Novy, prebral par vrstic, a smo se hitro morali strinjati, da je Makovčeva slovenščina za današnji čas težko razumljiva. »Vidite, kako se je moral Makovic truditi, da je kaj povedal po slovensko, a mu je vendarle uspelo,« je pristavil Rozman.
Priročniki, kakršen je bil Makovčev, so bili za konstituiranje slovenščine kot polnopravnega in polno izraznega jezika močno pomembni. Pisanja oziroma prevajanja enega takih se je proti koncu svojega življenja lotil tudi Linhart: Bukve od kug inu bolezen goveje živine, tih ovac inu svin (1794). »S tovrstno literaturo je že napovedal prihod očeta naroda, Bleiweisa,« se je Rozman pošalil na račun urednika Kmetijskih in rokodelskih novic.
Rozman je Linharta predstavil tudi kot vodjo družbe prijateljev gledališča v Ljubljani, človeka, ki je sanjaril o slavi (»Seveda, kaj bi si obrtniški otrok želel drugega kot postati slaven?«), pa tudi kot nekoga, ki mu ne gre pripisovati pretiranih literarnih ambicij, ker mu je več pomenilo zgodovinopisje. Prevod Matička je primerjal celo s prevodom Svetega pisma; obe deli sta med Slovence prišli ob pravem času, le da se je prevajanja slednjega lotil veliko večji krog ljudi, ki je užival večjo (denarno) naklonjenost, pogonska sila pri Matičku pa sta bila zgolj veselje do življenja in Žiga Zois. Izpostavil je še en zanimiv jezikoslovni moment: v izvirnem Matičku je, času primerno, mrgolelo germanizmov in v različicah iz 19. stoletja so se liki, kot je Bleiweis, lotevali čiščenja teh izrazov. Nekaj podobnega, kar danes počnemo v slovenščini s hrvatizmi, skratka, kažemo nanje s prstom in jih poskušamo iztrgati iz jezikovnega tkiva. »Danes, ko bi šli za sirskimi begunci (na sever, op. p.) najraje še mi sami, prihajamo tja, od koder Anton Tomaž Linhart ni nikdar odšel.«
Marko Stabej
Popek slovenskega jezika
V očeh Marka Stabeja je bil Linhart zanimiv zgodovinski lik, ki je gotovo premogel nemalo poguma, da je bil vse hkrati: človek, ljubitelj jezika in rodoljub. A s časovne distance dvesto dvajsetih let je treba priznati, da je tem možem pri vsem, kar so počeli, vedno ostala tolažba, da to delajo za blagor neukega ljudstva in z namenom prosvetljevanja. A tudi danes se nekateri še vedno trkajo po prsih, da se žrtvujejo za slovenski jezik – v resnici pa na Kindlu berejo samo besedilo v angleščini in francoščini, je navrgel Stabej. Razcvet ali propad (v tem primeru slovenskega jezika) je za Stabeja modna dilema, ki skriva bistvo: da sta to le dve plati istega kovanca. »Upam, da je slovenski jezik šele v popku, saj ko se nekaj razcveti, je zaton samo še vprašanje časa.« Sicer pa, kot je povedal Stabej, se mu realnejša in bolj zaželena opcija zdi – večjezičnost. Skratka stanje, ki so ga v času Antona Tomaža Linharta živeli vsak dan.
Poudaril je še, da se Linhart »ni ubadal z ločevanjem na visoko in nizko kulturo«, ta delitev se je začela šele za njim. Po Stabejevem mnenju strogo ločevanje šibi veselje do jezika. Ob koncu ekspozeja, med katerim je potarnal, kako nehvaležna naloga ga je doletela – »Hvala lepa, priti na vrsto za Rozo!« –, je slovenščini zaželel še »veliko cvetenja in malo propadanja«.
Jože Vogrinc
Novodobni razsvetljenski krog
Jože Vogrinc se je v svojem prispevku osredotočil na »razsvetljensko držo od Linharta do danes, s posebnim ozirom na večjezičnosti«. Priznal je, da se je v vlogi člana uredniškega odbora Institutum Studiorum Humanitatis pogosto počutil kar malo razsvetljensko: z odbiranjem temeljnih del s področja različnih humanističnih ved, vrednih prevoda v slovenščino, so poskrbeli za razvoj slovenske terminologije in se bojevali proti provincializmu, za katerega se je znanost dogajala samo v angleščini. Takšno razmišljanju mu je seveda tuje, kajti »vse, kar mora razumeti izobražen človek danes, mora znati izraziti v materinščini«.
Poudaril je, da bi bilo pripisovati razsvetljenskemu krožku Žige Zoisa izključno slovenski jezikovni predznak vendarle nekoliko pomanjkljivo; ljudje, ki so se zbirali okrog Zoisa, so govorili vsaj v štirih jezikih, sporazumevanje v nemščini, slovenščini, češčini, latinščini in italijanščini je bilo nekaj vsakdanjega.
Zasluga (ali pa krivda) slovenskega šolstva je, da je Anton Tomaž Linhart danes znan predvsem kot razsvetljenski dramatik, čeprav je bil v resnici veliko več. Za Vogrinca je Linhart navdihujoč tudi, ker ponuja odgovor na vprašanje, kako gojiti večjezičnost, tako da bi nas krepila, ne pa tirala v provincializem. Tudi dvesto dvajset let po Linhartovi smrti je večjezičnost naša usoda – tako je pač z malimi narodi –, a način, kako jo bomo živeli, je naša izbira. Vogrinc je postregel z zanimivim, zvečine pozabljenim podatkom: konec 19. stoletja je v slovenskem kulturnem prostoru potekala živahna razprava o tem, katerega od dveh jezikov izbrati za jezik slovenske znanosti. »In odločali so se med – ne boste verjeli,« je stopnjeval napetost Vogrinc, »ruščino in srbohrvaščino!« Slovenskih znanstvenikov je bilo takrat bore malo, še tisti, ki so bili, so odšli pod okrilje drugega jezika, kakor je to storil Jožef Stefan. In kaj se iz tega lahko naučimo danes? »Da je izbira jezika znanosti strateška in politična ter da se je ne naredi enkrat za vselej,« je dejal Vogrinc, in to v slovenščini. Po njegovem mnenju je Linhartu poleg zaslug za slovenski jezik treba priznati tudi veliko vlogo pri opolnomočenju slovenskega uma, čisto konkreten dosežek je odprtje prve javne knjižnice na Slovenskem. Licejsko knjižnico danes štejemo za predhodnico NUK, in čeprav bi marsikdo utegnil reči, da je bila za razvoj slovenske misli pomembna že škofijska knjižnica, je po Vogrinčevem mnenju treba dodati, da tista ni bila dostopna vsem, da ni bila javna. Licejska je delovala »brez tutorstva institucije, ki misli namesto človeka«. In še Linhart kot zgodovinopisec: v Poskusu je osamosvojil Slovence, po njegovi zaslugi smo Slovenci danes samostojni, »ne pa prehlajeni predmet zgodovine«, je sklenil Vogrinc.
Od etike do lifelong learninga
Razpravo je s prvim vprašanjem oziroma pomislekom odprla Mojca Drčar Murko, nekdanja dolgoletna novinarka Dela in evroposlanka. Opozorila je na – po njenem mnenju – domnevno še bolj subverzivno vsebino Matička, v katerem Linhart aristokratu v usta polaga besede v slovenskem jeziku, ta pa je dotlej menda veljal za govorico tlačanov. Andrej Rozman se z njo ni strinjal, tudi Zois kot plemenitaš, da je govoril slovensko. Stabej mu je pritegnil, da so aristokrati na slovenskem ozemlju slovensko govorili pogosteje, kot bi si to mislili.
Dr. Cvetko Hedžet Tóth, filozofinjo, je pretreslo, kako je v vseh prispevkih umanjkala etična razsežnost. »A prevratništva brez etike ni!« je poudarila. »Narod ne zmore revolucije brez pretanjenih etičnih mehanizmov.« Opozorila je še na protestantsko govorico v Prekmurju, ki se je močno razlikovala od slovenščine. Luthar, po rodu tudi sam Prekmurec, je priznal, da se mu je ob omembi protestantizma in Prekmurja porodila asociacija, da je bila ob koncu 18. stoletja cela Slovenija v jezikovnem pogledu kot Prekmurje, kjer se je do začetka druge svetovne vojne »govorilo in razmišljalo v več jezikih, in to množično«. Dolar je izrekel mnenje, da »etika kot taka ni bila Linhartov problem«. In če že, potem onkraj polja krščanske religije. Zato pa je bil Linhart prepričan, da ni etike brez politike. Vsaka etična gesta je bila zanj politična gesta. Tedaj je šlo to eno z drugim, ločitev, ki jo poznamo danes in po kateri je etika a priori čista, politika pa nekaj umazanega, je novejšega datuma, je povedal Dolar.
Dr. Maci Jogan, sociologinji, katere intervencija je bila morda za okus nekaterih nekoliko dolgovezna, je treba priznati, da je edina načela problematiko, ki jo je sicer obetal naslov simpozija: »razcvet ali zaton slovenskega jezika«. Omenjala je z jezikom povezane reči, ki bi jim bolj liberalno razpoloženi slovenisti na mah prilepili nalepko jezikovnega puritanstva, a vendar je s svojim nastopom dala misliti. Opozorila je na kolege, stare med 30 in 45 let, ki v strokovnih pomenkovanjih uporabljajo izključno angleške besedne zveze, kakršna je denimo lifelong learning (vseživljenjsko učenje, op. p.), izpostavila je neustreznost količinskega merjenja dosežkov v znanosti, pri čemer štejejo predvsem objave v angleščini, se obregnila ob »tuje lastnike« gospodarskih družb v Sloveniji in obilico angleščine v »javnih občilih«. »Kljub znanju tujih jezikov se v tem svetu počutim kot tujka,« je dejala profesorica. Podoben občutek, oziroma vsaj nekakšna zbeganost je najbrž prevevala marsikaterega od poslušalcev, ki so v dvorano Lili Novy prišli poslušat razprave o slovenskem jeziku, dobili pa nekaj, kar se je le deloma dotikalo napovedane tematike …
Pogledi, let. 6, št. 19, 14. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Kultura in mediji:
|
15.10.2015 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
