Med novokomponirano levico in tranzicijsko desnico
28. 12. 2011
Da je Janez Janša volitve izgubil, najbrž (skoraj) nihče ne dvomi. Toda – ali jih je Zoran Janković dobil? Ali pa so nemara volitve dobile Jankovića? Kar bi bila nekakšna samoumevna posledica dejstva, da »so se mu zgodile«, da je bil ljubljanski župan vanje prisiljen, no, priprošen. In če je Janša volitve izgubil – ali ni to najboljše, kar se mu je lahko zgodilo?
Kakor je bil, kljub in prav zaradi številnih okoliščin, izid predčasnih državnozborskih volitev presenetljiv (predvsem na vrhu), so protislovne in logično nelogične tudi možne razlage njegovih vzrokov in (dolgoročnih) učinkov.
Najprej nekaj o vzrokih
Marsikdo se je letošnjo prvo decembrsko nedeljo okrog devetih zvečer najbrž zaobljubil, da nikoli v življenju ne bo verjel nobeni anketi več. Že tretjič po vrsti, po letih 2004 in 2008, so poizvedovalci javnega mnenja – ob razmeroma zelo točnih ocenah »drugih sodelujočih« in tudi volilne udeležbe – na vrhu napovedali »napačen« vrstni red, letos s še posebej prepričljivo razliko v korist nedeljskega poraženca. Medtem smo resda že dobili razlago, kako je ta zasuk odločilnega dela volilnega telesa izgledal, torej od kod in kam so se glasovi selili v zadnjih petih dneh (vključno z nedeljo), manj jasno pa je ostalo, zakaj je do tega prišlo.
Res je, Janšev napad z razkritjem pogodb je bil generalštabno slabo pripravljen (ko so izzvani že mahali s papirji, jih je izzivalec šele skeniral, po prepozni objavi pa so ostali nekateri utemeljeni dvomi), Janševo ignoriranje dveh največjih televizijskih mrež (v prid »vsebinski« razpravi z Borutom Pahorjem na eni od manj gledanih) na večer pred predvolilnim molkom je bilo nespametno (predvsem neudeležba na napovedanem soočenju komercialke), pa tudi Janševo neštetokrat poudarjeno nezaupanje v ankete je očitno popustilo pred soglasnimi napovedmi prepričljive zmage.
Na drugi strani Janković ni v zadnjih dneh kampanje naredil ničesar tako očitnega, da bi mu bilo mogoče pripisati zasluge za priliv glasov. Pokazal je papirje (a volivci še danes ne vedo, kaj je v njih oziroma kaj sploh dokazujejo), bil je »optično« veliko boljši kot v prvih televizijskih nastopih in … Kaj še? Ja, k njemu so se, glede na to, da so jih ankete odpisale kot neperspektivne za vstop v državni zbor, množično zatekli volivci raznorodnih manjših strank, predvsem od sredine proti levemu polu.
A zakaj k Jankoviću? Zakaj ne, denimo, h Gregorju Virantu, prav tako »novincu« v mandatarski tekmi? Ali k Borutu Pahorju, ki se je resda izkazal za nesposobnega predsednika vlade, a tudi za razmeroma načelnega in osebno verodostojnega politika ter gotovo vsaj toliko »socialno čutečega« oziroma levega kot Janković? Zdi se, da je večina analitikov »koncentracijo« pri Jankoviću pripisala predvsem »antijanševskemu refleksu«, potemtakem dejstvu, da niti Pahor niti Virant ne bi mogla preprečiti Janševe zmage. Zato da je glasove dobil Janković in volitve – njega.
Sam se bojim, da je to morebiti malce preveč »funkcionalna« razlaga in da bi kazalo razmisliti o tistem, za kar na videz v vsej kampanji sploh ni šlo. O programih strank oziroma pričakovanjih, ki so jih v posamezne kandidate projicirali volivci. So, na primer, Virantu res tako zelo v zlo šteli zakonsko nesporno nadomestilo? Se je njegov sestop z malodane že vrha anket začel zaradi tega nadomestila (in solidno dotiranih pogodb) ali je med prvimi televizijskimi soočenji neprijetno presenetil še s čim?
Osebno menim, da bi bila lahko Virantu veliko glasov po prvotnem navdušenju odnesla ugotovitev volivcev, da s privatizacijo in liberalizacijo gospodarstva ter shujševalno kuro v javnem sektorju misli resno, čeprav menda prav tako »socialno pravično«. V dneh, ko je trenutni prodajni postopek za Mercator doživel enega od vrhuncev in ko so pred NLB zaradi možne prodaje (tujcem) protestirali zaposleni Heliosa in celjske Cinkarne (ki so v lastništvu največje državne in nekaterih drugih bank privolili, ker so jih za svoje tajkunske posle zastavila podjetja mariborske nadškofije), je bilo pogumno in nedonosno govoriti o privatizaciji. Kot je bilo pogumno in s stališča priljubljenosti pri volivcih nedonosno govoriti o zatiskanju pasu in sprijaznjenju z dejstvom, da bo o gospodarski rasti še nekaj časa mogoče govoriti zgolj v pogojniku (če se ne bo evrska kriza še zaostrila), kakor sta to počela Janša in Pahor.
Drugače rečeno, Janša pred volitvami razen pametnih rešitev (ali so bile res pametne ali ne, je drugo vprašanje) ni obljubljal ničesar. Pahor pa razen tega, da bi izpeljal, kar je že hotel, pa mu je to (tudi) Janša onemogočil, torej neprijetne strukturne reforme, prav tako ne. Janković je imel, kar je drugim trem velikim manjkalo: projekte in gospodarsko rast (skoraj) brez odpovedovanja in (raz)prodaje državnega premoženja, za katerega so »delale generacije«. In kakopak tudi domnevne reference, da se to da: Mercator in Ljubljano. Medtem ko sta Janša in Pahor grbančila čelo in tekmovala v zaskrbljenosti zaradi prihajajoče recesije in neskončne dolžniške krize (evra), Virant pa dokazoval, da zapravljiva država nikakor ne more biti dober lastnik, je bil Janković trgovski potnik, ki ponuja blaginjo brez muke ali, kot se imenuje drugi niz priročnikov, blaginjo za telebane.
Nekaj o posledicah
Volilni izid tako najbrž res tudi tokrat v resnici ne kaže na glasovanje za nekoga ali nekaj. Prej so volitve odločili glasovi udobja in strahu, glasovi proti. Ne toliko proti Janši (ali Pahorju), kolikor zlasti proti soočenju s stvarnostjo. Težko se je namreč znebiti občutka, da so volivci »prebegnili« k Jankoviću kot poosebljenju nekoga, ki bo »vse spremenil« (kajpak na bolje), ne da bi se bilo treba spremeniti komur koli drugemu. Torej volivcem. Približno v skladu s sindikalistično mantro, da so delavci vedno, povsod in vsi privzeto dobri, delavni, usposobljeni in »nedolžni«, slab (in kriv) pa menedžment, saj ne zna najti novih trgov, poskrbeti za nove izdelke in motivirati zaposlenih, povrhu vsega pa je še pohlepen in lopovski, le da je šlo v tem primeru za »dobre« državljane in »pokvarjene« politike.
Poklicni politiki bodo sicer v novem državnem zboru še vedno prevladovali, a to, da so na »širšem vrhu« enako številčni kot politični analfabeti in diletanti (SDS in SD na eni proti LZJ ‒ PS in DLGV na drugi strani), je naslednje slabo znamenje. Kaže na razvrednotenje politike, za katero je v pretežni meri kriva politika sama (torej »klasične« stranke), ki je volivcem priskutila javno upravljanje oziroma upravljanje skupnih zadev in postala sopomenka za pozasebljenje tega upravljanja oziroma ugrabitev države, na drugi strani pa tudi na raz-vrednotenje, ideološko izpraznitev politike, na njeno »instantizacijo«.
Tri nove stranke v državnem zboru in presenetljivi zmagovalec povrh so tako potres, a vprašanje je, s kakšnimi posledicami. Da več kot polovico poosamosvojitvenega obdobja vladajoče LDS (neposredno in v podobi Zares) ni več v parlamentu, SD kot tretja stranka »tradicionalne« (kontinuitetne ali tranzicijske, če vam je ljubše) levice pa je končala z desetimi odstotki, je gotovo »zgodovinski prelom« za Slovenijo, a hkrati že viden širom po Evropi.
Praktični Guardianov spletni zgodovinsko-politični zemljevid nazorno spominja na »počrnitev« Evrope v zadnjih letih: Slovenija je z Avstrijo na njem rdeči otoček (malce severno pa sta še malo manjša otočka v temnomodrem morju držav s konservativnimi predsedniki oziroma predsednicami še Belgija in Danska). Je pa vprašanje, kakšno levico smo si v zameno za »tradicionalno« izvolili. Marsikaj kaže na to, da podobno vprašljivo, kot je (bila) »nova desnica«, ki so jo svojčas namesto krščanske demokracije in drugih kompromitiranih konservativnih strank izvolili Italijani. (Rahlo smešno, ne, skorajda cinično je ob tem, da je ta »nova levica«, torej Jankovićeva lista, na hitro dobila izstavljeno licenco kot še ena predstavnica »socialdemokratskih izročil« od istih ljudi, ki so Pahorjevo SD ves čas obtoževali, da preveč koketira z »neoliberalizmom«.)
In »tradicionalna« (tranzicijska ali pomladna) desnica? Tokrat je skupno prišla do 44 poslanskih sedežev; navzlic temu, da je Janši spodletelo, je zaradi vrnitve NSi močnejša kot pred tremi leti, istočasno pa je očitno, da je tudi »kolektivno« zamudila priložnost, saj bi po predčasnem padcu vlade preprosto morala dobiti udobno večino (leta 2000 je LDS z Janezom Drnovškom samo pol leta hudo nerodne in hlastne pomladne vlade prineslo rekordnih 36 odstotkov). A nič ni tako slabo, da ne bi bilo za nekaj dobro. Pomladniki z Janšo na čelu so zaradi relativnega neuspeha v razmeroma udobnem položaju: odgovornost za sestavo vlade in usodo države v skrajno »nehvaležnih« okoliščinah je za zdaj predvsem na drugih ramenih, tudi obveznost, da izpolnijo predvolilne obljube, verjetnost, da jim bo spodletelo, pa tudi zaradi »objektivnih« mednarodnogospodarskih okoliščin ni majhna.
Tranzicijska desnica se je zato za zdaj ne le izognila kazni zgodovine, ki je doletela njeno levo dvojčico, pač pa poleg tega ohranila možnosti, da lepega dne vendarle še pride na oblast. Janša upanja, da za »zmrzaljo pride pomlad«, vsekakor še ni opustil. Toda hkrati so te volitve še enkrat več potrdile tudi, da je pomladnikom (ki so šli z SDS in NSi tako daleč na desno, da je še nacionalistom zmanjkalo prostora, tem in besed) pot proti politični sredini, kamor se je napotila SLS, zaprta. Za že letos napovedanih 50+ pa bodo poleg neuspeha novokomponirane levice potrebovali še kaj in najbrž tudi koga drugega. Čemu in komu pa bi se morali tudi odpovedati.
In tranzicija se nadaljuje
Da je največ glasov dobila nova stranka, da je v državnem zboru toliko novih imen kot še nikoli in da se je kariera nekaterih večnih poslancev ali celih strank z letošnjimi volitvami verjetno za vselej končala, tako še ne pomeni, da je politična tranzicija končana. Prej bi kazalo računati s tem, da bo še daljša, kot bi bila, če bi bilo manj na videz novega oziroma če bi zmagal Janša. Morda to napoveduje postopnost »detranziciacije«, tudi s kakšno prehodno tehnokratsko vlado, morda pa radikalizacijo. Ni pa to odvisno samo – in najbrž niti pretežno ne – od političnih akterjev. Tudi če bi naslednji krmarji Slovenije imeli krmilo in vrvi jader še tako trdno v rokah in bi soglašali glede tega, katero jadro skrajšati in katero popustiti, to še ne bi bilo jamstvo, da bodo gospodarsko barko med skorajda že popolnim globalnim viharjem spravili v zatišni zaliv. Konec politične tranzicije in to, kakšen bo, je, drugače rečeno, v prvi vrsti odvisno od tega, ali bo bodo pot do tega zaliva našli evropski krmarji.
Pogledi, št. 24-25, 14. december 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Politika:
|
komentarjev: 1
28.12.2011 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
