Twitterja in Facebooka ne gre precenjevati
Moč družbenih omrežij
Kakšno moč imajo v resnici družbena omrežja, kot sta Facebook in Twitter, na katera v Sloveniji zadnjih nekaj mesecev kažejo s prstom kot na glavne krivce za vsesplošni revolt? Ali bi bilo vprašanje primerneje zastaviti takole: mar režime rušijo računalniki in pametni telefoni ali ljudje? Za nameček bodo v Nuku začeli shranjevati tvite … Preden začnete razkrinkavati teorijo zarote, preberite, kaj je o Facebooku in Twitterju ter njuni moči povedalo sedem poznavalcev in/ali uporabnikov socialnih omrežij.
Mobilizacijske moči socialnim ali družbenim omrežjem (rabo tega izraza priporoča Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU) ne oporeka nihče. V preteklosti je bila v svetu samo verska ali nacionalna pripadnost tista, ki je lahko v soglasno množico združila milijardo ljudi – Kitajcev, Indijcev, katolikov ali muslimanov. Zdaj to zmore tudi Facebook, je za bruseljski tednik New Europe dejala Yasmin Dolatabadi iz podjetja Google Ideas. Opozorila je še, da imajo družbena omrežja, v navezi z velikansko količino podatkov na spletu, pogubno moč pri širjenju nasilnih in skrajnih gibanj. V tem ima bržčas prav, ni pa še znano, ali so socialna omrežja lahko tudi primeren javni forum – po analogiji s forumom iz antičnih časov – za izmenjavo mnenj in idej, ki bi lahko prispevale, v slovenskem primeru, k izoblikovanju prihodnosti naše države in družbe. Z drugimi besedami: če sta Facebook in Twitter sodobnejša in učinkovitejša različica srednjeveških razglasov pod vaško lipo ali kurjenja kresov pred turškimi vpadi, ali lahko postaneta tudi nadomestek za volilne lističe in celo glasovalne gumbe na poslanskih mizah? Sodeč po številu politikov, ki so se v zadnjem času pojavili v slovenski tvitosferi, bi utegnili pomisliti, da je odgovor pritrdilen. Toda s kritične razdalje postane takšno razmišljanje vse preveč popreproščeno in v skladu s tehnološkim determinizmom, ki tehnologiji daje prednost pred ljudmi, kar se na dolgi rok slej ko prej izkaže za zablodo. Še vedno pa so družbena omrežja zanimiv pojav, ki ga je zabavno analizirati že zdaj, samo slutimo pa lahko, kako vznemirljivo bo prebirati tvite čez nekaj desetletij.
Med online in offline ni razlike
Nespodbitno je, da so tviti ena od oblik javnega komuniciranja, ni pa vedno čisto jasno, kakšen je motiv tvitanja oziroma kdaj so tviti vpeti v politično komuniciranje določene stranke, pravi dr. Igor Vobič, docent na Fakulteti za družbene vede (FDV) v Ljubljani. Prav tako je jasno, da marsikateri tvit ne bi dosegel toliko bralcev, če ga ne bi povzel kateri od tradicionalnih medijev. Velike medijske hiše imajo posebna uredništva za spremljanje dogajanja v tvito- ali prej blogosferi; in prav drugi cikel posredovanja tvitov je po Vobičevih besedah ključnega pomena. Klasični mediji v našem okolju vendarle še vedno zasedajo mesto glavnih posredovalcev in razlagalcev informacij; povzemanje prispeva k legitimaciji. Res pa je, da velike medijske hiše povzemajo pretežno tvite pripadnikov ekonomske in družbene elite; redki so primeri posameznikov, ki se k slavi dvignejo iz čiste anonimnosti oziroma jih, preden so si odprli naslov na Twitterju, ni poznal nihče. Navsezadnje brez množičnih medijev tudi protesti ne bi bili, kar so – če ne bi mediji povzemali sporočil, zapisanih na Twitterju ali Facebooku, bi bil odziv ljudi manjši, meni Vobič. In svari, da Twitterja in Facebooka kot mobilizacijski orodji ne gre precenjevati: sta zgolj kanala za komunikacijo, ki ju, če je spletna povezava pretrgana, nadomestijo drugi, starejši. Egiptovski politični aktivisti so menda izjemno nejevoljni, če njihovo vstajo poimenuješ »tviter revolucija« ter hitijo razlagat, da so v komunikacijskem mrku posegli po analognih telefonih svojih babic in se organizirali drugače. Revolucionarni duh je našel pot brez socialnih omrežij. In zaradi vsega tega nima smisla razlikovati med virtualnostjo in realnostjo, med online in offline, je prepričan Vobič.
V navezi med množičnimi mediji in socialnimi omrežji je zanimiv še en pojav, ki ga Vobič podrobneje proučuje: vedenje novinarjev, ki tvitajo. Številne medijske hiše svojim novinarjem priporočajo ali zapovedujejo, naj v tvitosfero ne spustijo ničesar, kar ne bi tudi sicer povedali v eter ali zapisali. Kaj počenjajo kot posamezniki, pa najbrž že ni več predmet regulacije delodajalca. A po sogovornikovem mnenju je ostro ločevanje med novinarjem in državljanom zgrešeno, navsezadnje je novinar del javnosti. Twitter pa razkriva novo razsežnost odnosov med novinarji in politiki – saj ne, da bi si Vobič delal utvare, da se predstavniki sedme sile in politične elite poslej menijo na očeh javnosti o vsem tistem, kar je bilo prej tema zaupnih pogovorov v podeželskih gostilnah. Opaziti pa je mogoče, da so nekateri v precej pristnih odnosih, si voščijo za rojstni dan ipd.; tolikšno zbližanje med novinarjem in njegovim virom pa nikdar ni dobro (in močno ogroža novinarsko objektivnost). Pozitivna lastnost Twitterja je, da je novinarjem politike približal, v tvitosferi lahko ministru ali vidnejšemu predstavniku politične elite vprašanje zastavi tudi novinar, ki še nima veliko medijske kilometrine in ne dela za veliko medijsko hišo. Prav tako se tokrat novinarji s politiki prvič zapletajo v dvosmerno komunikacijo.
Zanimivo je, da je sovražni govor po Vobičevih opažanjih v tvitosferi razmeroma redek, vsaj v primerjavi s komentarji na forumih tradicionalnih medijev. Razlog je na dlani: med komentatorji na spletnih straneh bi še z lučjo pri belem dnevu težko našel kakšnega, ki je prijavljen s svojim imenom in priimkom, med tviteraši pa so izmišljena imena prej izjema kot pravilo.
Pri socialnih omrežjih je opazna dvojna dinamika, razlaga Vobič: medtem ko po eni strani spodbujajo politično participacijo, omogočajo povezovanje ljudi, ki se sicer ne bi mogli srečati, spodbujajo razpravljanje in razvijajo demokratični potencial, pa po drugi strani favorizirajo t. i. kulturo lajkanje ali všečkanja. Znano je, da na Facebooku ni mogoče izraziti negativnega mnenja ali nestrinjanja, največ, kar lahko naredimo, je, da kliknemo na Všeč mi je. In prav to po mnenju sogovornika vodi v zapiranje v izolirane skupnosti, alienacijo …, ter je pokazatelj narcisističnosti družbenih omrežij.
Miha Rejc, urednik družbenih medijev na POP TV, je na tem delovnem mestu od novembra 2011 – se pravi, odkar to delovno mesto obstaja. Prva v opisu njegovih delovnih nalog je skrbeti za čim večjo pojavnost blagovnih znamk POP TV na spletnih platformah, kot so Facebook, Twitter, YouTube. Njegovo delo je tudi izobraževanje novinarjev in drugih zaposlenih v uporabi družbenih omrežij. Poklic televizijskega novinarja se, izvzemši tehnološki napredek, v zadnjih tridesetih letih ni bistveno spremenil, razlaga Rejc, s Twitterjem pa so dobili novo platformo, ki jo uporablja več kot sto milijonov ljudi in na kateri jim lahko predstavijo svoje delo. Če so Twitter sprva doživljali kot nekaj obskurnega, se je njihov odnos, odkar dela z njimi, precej spremenil, pravi Rejc, ki ima naslov na Twitterju odprt že četrto leto (Twitter obstaja od julija 2006). V obveščanju javnosti tvit prihrani precej časa, v 140 znakih marsikatera organizacija lahko posreduje sporočilo, za katerega bi morala prej sklicevati tiskovno konferenco, pripoveduje Rejc, ki soglaša, da klasični mediji, kot so tisk, radio in televizija, s povzemanjem tvitov tem dajejo nekaj legitimacije: »Dvomim, da bi politiki v Sloveniji tvitali, če ne bi mediji povzemali njihovih sporočil.« V Združenih državah pa je zgodba že obrnjena: posamezni tviteraši imajo več sledilcev kot tradicionalni mediji naročnikov. Barack Obama ima 26 milijonov sledilcev, kar je več kot ima katerikoli (tiskani) medij naročnikov – kdo torej koga legitimira? Toda v Sloveniji še nismo v tej fazi. Med drugim zato, ker je tviterašev – po Rejčevi oceni – največ kakšnih 30 tisoč, od česar jih je le 10 tisoč aktivnih. Vse nove tehnologije, tudi Twitter, preidejo več faz: od early adopters preko early majority do late majority, kar bi lahko prevedli od zgodnjih navdušencev do zgodnje in pozne večine. Krivulja se počasi dviguje in potem pade, dokler ne omahne v pozabo; le kdo danes še ve za MySpace, pa je bil pred nekaj leti enako aktualno družbeno omrežje kot Facebook? Pri Twitterju je prvi dve leti število uporabnikov počasi raslo, dokler se ni zgodil t. i. red carpet period ali obdobje rdeče preproge, ko so Twitter vzeli za svojega ameriški filmski in športni zvezdniki. Dokaj nenavadno je, da je Twitter pri nas zaslovel, odkar ga uporabljajo politiki …
Twitter je za (klasične) medije vse pogosteje vir novic, vendar je treba vest pred povzemanjem preveriti. Resni mediji, kot je ameriška tiskovna agencija Associated Press (AP), so med divjanjem orkana Sandy, ko so bili deležni vsakovrstnih šokantnih posnetkov razdejanja s strani uporabnikov, poslali na lov svoje dopisnike in fotoreporterje, da so se na kraju dogodka prepričali, če ni fotografija morda računalniško obdelana. Sledi naknadnih posegov na fotografskem gradivu je danes mogoče že tako dobro prikriti, da je edini zanesljivi način oditi na mesto, kjer je posnetek nastal. AP zato ponosno jamči za vse fotografije, ki jih pošlje v svet, četudi z nekoliko zamika. Podobno politiko preverjanja ima BBC, ki z »novicami« postreže najpozneje, a je vse, kar dajo od sebe, stoodstotno resnično. Kredibilnost pa je kapital medija, dodaja Rejc. Naslove na Twitterju ima približno 80 odstotkov novinarjev POP TV, ki so jih o tvitanju poučili na nekaj delavnicah in jim predočili smernice, razlaga Rejc. Nikogar na Twitter niso silili, v 140 znakih pa najpogosteje napovedujejo vsebino zgodbe, ki jo pripravljajo. Le redko se oglašajo z dogodki iz zasebnosti, čeprav jim to ni prepovedano. Še več, celo priporočljivo je, da kdaj pa kdaj za spremembo čivknejo kaj osebnega; tako se gradi medijska osebnost.
Vtis Mihe Rejca je, da je na Twitterju manj sovražnega govora kot na spletnih forumih, kjer imajo sejalci sovraštva navsezadnje več odmeva, medtem ko si mora novopečeni tviteraš na začetku pridobiti občinstvo, saj najprej kriči v prazno oziroma maloštevilnim sledilcem. V vsakem primeru pa je »Twitter tak ekosistem, da se ureja sam,« razlaga Rejc; blodnjam nestrpnega tviteraša nikomur ni treba slediti, ker obstaja gumb Unfollow (Odsledi; podobno kot Friend in Unfriend na Facebooku). »Twitter ni neka vzporedna realnost, stvari, ki se dogajajo v realnosti, na Twitterju samo odsevajo, in dokler bosta v družbi nestrpnost in sovražna govorica, se bosta pojavljali tudi na Twitterju,« je prepričan sogovornik. Če je že ocena o 30.000 uporabnikih Twitterja v Sloveniji približna, so še bolj na slepo ugibanja o profilu oziroma demografskih podatkih povprečnega tviteraša: star med 25 in 40 leti, z urbanega območja, z višjo izobrazbo in višjimi prihodki. Kar ustreza lastnostim zgodnjih navdušencev nad novimi tehnologijami, pristavi Rejc. Facebook je po tej plati pri nas že v fazi zasičenosti (oziroma ni več zaznati tako močne rasti kot pred dvema, tremi leti), še vedno pa je za podjetja nadvse prikladno orodje, s katerim lahko dosežejo večje občinstvo. Izjema so mediji, za katere je Twitter po svoji formi primernejši, ljudje od medijev pričakujejo kratka in jedrnata sporočila, kar tviti tudi so. Obstaja še razlika v odprtosti: Facebook naj bi sodil v bolj zasebno sfero, uporabniki za prijatelje potrjujejo res le ljudi, ki jih poznajo in s katerimi si izmenjujejo fotografije s počitnic ali prostočasnih dejavnosti, na Twitterju pa lažjega srca sprejmeš za sledilca neznanca.
Stopnjevanje napetosti s tvitanjem
Fokus poklicnega zanimanja Mihe Rejca je konvergenca analognega in digitalnega komuniciranja – zaveda se, da Twitter in Facebook kot najbolj izpostavljeni družbeni omrežji nista neka vzporedna realnost, temveč le druga plat kovanca, nov kanal, po katerem se izraža realnost. Množični mediji prej niso imeli na voljo takšnih kanalov komuniciranja, z novimi tehnologijami pa se nemalokrat znajdejo pred dilemo: v kateri točki življenjskega cikla kakšne novice je smotrneje uporabiti ta ali oni kanal? Tudi v Sloveniji smo imeli že kar nekaj primerov, kjer je bilo za celovito poročanje treba uporabljati več kanalov. Na primer med lanskimi katastrofalnimi poplavami, ko so poleg novinarjev in snemalnih ekip informacije, fotografije in videoposnetke iz krajev po Sloveniji pošiljali tudi ljudje sami (verodostojnost tega je bilo treba seveda preveriti). Podobno tudi nedavni protesti po Sloveniji, pojasnjuje Rejc, demonstranti so se zvečine povsod začeli zbirati popoldne in takrat so se novinarji POP TV odpravili na teren. Zbirali so informacije, izjave, posnetke za večerna poročila, sproti pa so se z aktualnimi informacijami javljali s tviti in tako obveščali ljudi že pred osrednjo informativno oddajo, hkrati pa stopnjevali pričakovanja gledalcev. Ali bi se Facebook in Twitter, ki sta se v protestih izkazala kot izvrstno, sodobno orodje za mobilizacijo, lahko obnesla tudi kot platforma za vsebinsko razpravo o prihodnosti Slovenije, je Rejc skeptičen. Da, za mobilizacijo so odlični, ker se sporočila hitro širijo, pri vsebinskih zadevah pa jim ne gre pripisovati prevelike veljave; to bi bil tehnološki determinizem, kar je zabloda, ker se ljudje zaradi tehnologije v svojem bistvu ne spremenijo. Napačno je tudi imenovati arabsko pomlad »tviter« ali »facebook revolucija«, ker družbena omrežja niti v arabskih državah razen pri mobilizaciji niso odigrala odločilne vloge. Morebiti bi brez njih trajale dlje ali bi se protestov spočetka udeleževalo manj ljudi. Pri nas pa je protestniško gibanje zdaj v fazi, ko si mora odgovoriti vprašanje: »Kaj zdaj?« Govorice o islandski ustavi, ki da jo je simultano pisalo nekaj sto ljudi na Facebooku, so le spletne legende, pravi Miha Rejc. V resnici je ustavo po odmevnem bankrotu države sestavljalo nekaj izbrancev ljudstva, a socialna omrežja druge vloge kot kanala pri tem niso odigrala.
Dva zaslona
Ena prvih preizkušenj na novem delovnem mestu so bile za Rejca predčasne državnozborske volitve. POP TV je takrat kot ena prvih televizij gledalcem na spodnji pasici zaslona prikazovala tudi najrelevatnejše tvite na teme, o katerih so v soočenjih razpravljali kandidati. Izbirali so jih po nekaj kriterijih: ne bodo objavljali očitnih traparij in sovražnega govora, hoteli pa so biti tudi uravnoteženi in so povzemali tvite približno enakega števila privržencev, pri čemer so se izogibali čivkom strankarskih vojščakov. Nasploh pa se mora sodobna TV-mreža zavedati, da bodo gledalci televizijo v prihodnosti vse bolj spremljali, tako da bodo hkrati gledali v drugi zaslon v svojih rokah, opozarja Rejc. Televizijske oddaje, predvsem predvolilna soočenja, talk showi, resničnostna televizija, športni prenosi …, so tisti trenutki, ko se tviteraši počutijo še posebej povezane. Televizija mora to izkoristiti, tako da podaljšuje interakcijo z gledalcem, ki dobi občutek, da ni več pasiven.
Publicist Dejan Steinbuch si je naslov na Twitterju odprl leta 2009, približno leto dni po Facebooku. Spočetka se ni preveč udejstvoval, stvar je zanimiva postala šele leta 2010, leto pozneje pa je tudi sam začel aktivno tvitati. Spoznal je, da je Facebook – če pustimo ob strani teorije zarote o nenehnem in popolnem nadzoru – namenjen zabavi in spoznavanju ljudi, medtem ko je Twitter resno družbeno omrežje, na katerem prihaja do interakcije z bolj etabliranimi osebnostmi in mediji. Steinbuch poudarja, da je položaj v Sloveniji nekako specifičen, saj so politiki Twitter »ugrabili«; verjetno zato, ker so ga prepoznali kot nadvse uporaben medij za manipulacije in provokacije. Nenavadno je, da slovenski predsednik vlade tvita pod blagovno znamko svoje stranke, medtem ko niti predsednik vlade niti vlada sploh nimata svojega naslova na Twitterju, čeprav bi vlada lahko vsaj po četrtkovih sejah tvitnila, o čem je tekla beseda, meni Steinbuch. Dokaz amaterizma je tudi, da politiki pri nas tvitajo sami (izjema je bil Pahor med predvolilno kampanjo, ko sta zanj čivkala Denis Sarkić in Špela Vovk), medtem ko so v tujini za to vedno pristojni profesionalci. To kaže, da slovenski politiki površno razumejo to orodje za množično komuniciranje. Izjema je Žiga Turk, doda Steinbuch. Dobro je šlo (oziroma gre) od rok tudi Gregorju Golobiču in Pavlu Gantarju; informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar pa se po Steinbuchovem mnenju ne zaveda dovolj, da na Twitterju ne more nastopati kot navadna državljanka.
Obama je vest o zmagi najprej tvitnil
Kar zadeva tviteraše med novinarji, Steinbuch opaža, da so najbolj izpiljeni v tem novinarji POP TV, pri Financah je vidnejša Petra Sovdat, ki je tako postala blagovna znamka Financ, drugi pa – če že tvitajo kot predstavniki medija, kjer so zaposleni – bi morali pri svojem tviterskem naslovu imeti vsaj disclaimer – izjavo, da se njihova stališča ne ujemajo nujno s stališči uredništva. V ZDA so na tem področju nekaj korakov pred nami, tviteraši se zavedajo, da je Twitter močan medij za javno komuniciranje in zato upoštevajo neka nenapisana pravila, denimo, da ne provocirajo, ker vedo, da bi s tem lahko povzročili velik vihar. V ilustracijo, kako pomemben je Twitter v ZDA, Steinbuch pove podatek, da je Obama vest o svoji zmagi najprej lansiral v tvitosfero.
Steinbuch kot eno glavnih značilnosti slovenske tvitosfere izpostavlja primitivni diskurz, pri čemer žal prednjačijo tudi nekateri novinarji – imen iz golega bontona ni hotel navajati … A še huje je, če se v takšno izmenjavo mnenj vključijo vladni predstavniki. Ko se je začel dogajati revolt v Sloveniji, so politiki ozračje nestrpnosti še razpihovali; od trenirk do zombijev se je le stopnjevalo in odzivi državljanov so bili intenzivni, kar je sicer prav, vendar bi bilo tako pritlehni sovražni govor na neki točki treba zajeziti. Tu bi lahko posegli mediji in v znamenje nestrinjanja z nesprejemljivim obnašanjem slovenske politične elite za kakšen teden bojkotirali poročanje o dogajanju v notranji politiki, razmišlja Steinbuch. Po njegovem mnenju tviti v objestnosti in nesramnosti pogosto ne zaostajajo za komentarji na spletnih forumih, sploh je v zadnjem času med tviteraši vse več takih z vzdevki in »nekakšnimi umetniškimi upodobitvami« namesto fotografij, pod krinko anonimnosti pa si seveda hitreje privoščijo uporabo psovk in podobnih jezikovnih macol. Steinbuch zato predlaga, da bi se vsi komentatorji morali registrirati s pravim imenom in priimkom ter celo še kakšnim drugim podatkom, na podlagi katerega bi jih lahko, če bi prekršili zakon, kazensko ali odškodninsko preganjali. Vendar se mediji temu iz razumljivega razloga – praksa kaže, da zaostrovanje pogojev za komentiranje znižuje število komentatorjev – upirajo …
Steinbuch meni, da ideja o socialnih omrežjih kot platformi za oblikovanje vsebinskega koncepta, kako naprej, oziroma za javno razpravo o prihodnosti Slovenije ni utopična. Če ne drugega, bi jih lahko uporabili za vključevanje ljudi v diskusijo, zahtevali pa bi osebno angažiranje posameznikov. Profil uporabnikov socialnih omrežij se namreč v veliki meri prekriva s profilom tistih, ki protestirajo: gre za generacijo, staro med 25 in 40 leti, ki se zaveda, da bodo prav oni morali plačati najvišjo ceno za nastale razmere. Vsekakor pa se je treba začeti organizirati, saj se sicer utegne zgoditi, kar se je v Egiptu in drugih državah, ki jih je pred dvema letoma oplazil piš arabske pomladi – revolucijo je ukradla politična elita. V poimenovanju »tviter revolucija« sogovornik sicer ne vidi toliko povezave z družbenimi omrežji, temveč je zanj bolj odraz miselnosti Zahoda, ki se opaja s prepričanjem, da so se prebivalci arabskih diktatur prav z zahodnjaškimi tehnološkimi pridobitvami rešili političnih okovov. Zanimiv je namreč hiter kronološki pregled prevratov v bližnji okolici Evrope v zadnjem času: medtem ko so revolucija vrtnic v Gruziji, oranžna revolucija v Ukrajini in vstaja v Kirgiziji na pragu tretjega tisočletja še potekale po klasičnih metodah in kanalih, so v severnoafriških državah pred dvema letoma vsi s prstom kazali na Facebook in Twitter. A nekaj indicev kaže, da so protestnikom v arabski pomladi z nasveti pomagali člani beograjskega Otpora, je prepričan Steinbuch. Ki na koncu namigne na še eno teorijo zarote: da je Slovenija zaradi svoje majhnosti nadvse prikladen laboratorij za razne družbene eksperimente …
Luka Hvalc je novinar Vala 202, ki soustvarja oddaji Tvitmiks in Tvit na i. Prva je izbor najboljših tvitov preteklega tedna, na katerega lahko s svojimi predlogi vplivajo tudi poslušalci oziroma tviteraši, v Tvitu na i pa Hvalc in kolegica Maruša Kerec predstavljata zanimive posameznike, ki tvitajo.
Po Hvalčevem mnenju sta Twitter in radio še najbolj kompatibilna, saj so kratka, udarna in inteligentna sporočila na Twitterju kot nalašč za branje na radijskih valovih (sploh, če so brani s primerno interpretacijo, kakor to počne Lidija Hartman). Pri izboru se poskušajo izogibati politikom, katerih izjav je tako in tako že povsod dovolj, in odkrivati sveža imena. To jim kar dobro uspeva, radijskim poslušalcem so, denimo, predstavili Franca Viktorja Nekrepa (@fvnek), nekaj več kot sedemdesetletnega zaslužnega profesorja mikrobiologije in biotehnologije, ki ima neuradni naziv najstarejšega tviteraša v Sloveniji. Zanimiv lik je tudi @komunalc, študent obramboslovja, ki opravlja študentsko delo na ljubljanski komunali, žal pa jim ni uspelo priti do dna enigmi @taksista Ibra – kdo je oseba, ki se skriva za njegovim imenom? Njegovi tviti, napisani v mešanici slovenščine in bosanščine, a z vsemi vejicami na pravih mestih, bi zlahka prišli izpod prstov člana sarajevske Top liste nadrealista v njenih najžlahtnejših časih, toliko pristnega bosanskega črnega humorja, cepljenega na zdravo pamet, vsebujejo. Luka Hvalc je prepričan, da njihov avtor ni ljubljanski taksist, »ratnik in ljubimec«, ki »fura kio carnival, tudi znane ljudi«, kot je brati v kratki predstavitvi na tviterju. Nekaj časa se je ugibalo, da v imenu @taksista Ibra tvita Jonas Žnidaršič (ki je v tvitosferi dejaven kot @milijonar, kot posameznik z najbrž eno najvišjih številk sledilcev v slovenskem prostoru – ima jih namreč več kot 15.700, Janez Janša, denimo, jih ima nekaj več kot 15.100), vendar so to le tipanja … Navsezadnje tudi »kao Borut Pahor« ni pravi predsednik republike, temveč le nekdo, ki pod imenom @HipsterBorut zbija šale na njegov račun – inteligentne, da ne bo pomote, doda Hvalc, ki si je tudi sam odprl naslov na Twitterju, vendar ni preveč aktiven, temveč v tvitosferi izvaja nekakšno »opazovanje z udeležbo«. Med novinarji Vala 202 še zdaleč ni edini tviteraš, mnogi si sledijo in si izmenjujejo tvite, nikomur pa ne pade na pamet, da bi na tej platformi javno izražal svoja politična stališča. Na Valu 202 sicer nimajo internetnega pravilnika, ki bi tviterašem predpisoval, kako naj se vedejo, tako in tako pa njihovi novinarji – v nasprotju s POP TV – po tej poti ne delajo reklame za svoje prispevke, največkrat v tviterskem naslovu niti nimajo imena delodajalca. Kar je nekako razumljivo, saj Val 202 sodi pod okrilje javne radiotelevizije, ki se ji ni treba oglaševati prek svojih novinarjev na socialnih omrežjih. To funkcijo sicer opravlja naslov @Val202, ki mu je v približno treh letih uspelo zbrati malce več kot 11 tisoč sledilcev.
Policija ne odgovarja na tvite
V zvezi z demonstracijami po slovenskih mestih in socialnih omrežjih kot zanimivost Hvalc omenja še podatek, da je prav v tistem času, konec novembra, tudi slovenska policija odprla svoj naslov na Twitterju: @policija_si, in si v enem dnevu pridobila več kot tisoč sledilcev. V tvitih so protestnike obveščali, koliko se jih je zbralo, jih pozivali k mirni udeležbi ali pa celo posvarili, da bodo uporabili »plinska sredstva«. A ko je nekdo od uporabnikov Twitterja povprašal, zakaj so se pri policiji odločili za ta ukrep, odgovora ni bilo.
Luka Hvalc ne poveličuje sposobnosti socialnih omrežij, da bi zmogla odigrati ključno vlogo pri snovanju prihodnosti Slovenije. Resda so se izkazala za odlično mobilizacijsko orodje, a to je vse, kar v resnici so. Pa tudi tu jih bodo kaj kmalu nadomestila nova, bolj atraktivna, se ne slepi sogovornik. Oddaji Tvitmiks in Tvit na i bosta na sporedu še kakšno sezono, potem pa se bosta bržčas počasi izpeli, meni. Bistvo ni v orodju, temveč v ljudeh – navsezadnje tudi v Tvitu na i predstavljajo ljudi in njihove navade, konjičke, ne pa, kako uporabljajo Twitter.
Vsega upoštevanja vredna je dvosmerna komunikacija, ki jo Twitter omogoča; o tem se je prepričal tudi Hvalčev kolega Miha Šalehar, ki si je kot novo pečeni tviteraš odprl nov kanal, v oddaji Toplovod, ki je na sporedu ob torkih zvečer pa si more prav zaradi tega zdaj obetati še druge vrste poslušalce, pripoveduje Hvalc. Ena od prednosti Twitterja, ki jo izpostavi, je izmenjava mnenj v realnem času – kar je skupna točka med Twitterjem in radiem. Dober tvit je dobra intervencija, razmišlja Hvalc. Najboljši tviteraši pa so tisti, ki so mojstri v tvorjenju zgoščenih in duhovitih mislih – to pa je tudi ena od smernic za oblikovanje radijskega programa.
Tviti v Kongresni knjižnici in našem Nuku
Matjaž Kragelj iz službe za knjižnično informatiko in Janko Klasinc iz službe za digitalno knjižnico v Nacionalni in univerzitetni knjižnici (Nuk) sta po svoji poklicni usposobljenosti človeka, za katera bi pričakovali, da sta malone ustanovna člana slovenske tvitosfere in na Facebooku že vsaj osem let in pol (to socialno omrežje je namreč pred dnevi obhajalo deveti rojstni dan). Razočaranje je popolno: ne le, da se po koncu delovnega dne poskušata čim bolj oddaljiti od vseh možnih digitalnih zaslonov, temveč imata do socialnih omrežij, spletnih forumov in podobnega kar nekoliko pokroviteljski odnos. A zakon o obveznem izvodu elektronskih publikacij Nuku nalaga hranjenje spletnih strani, po novem pa tudi tvitov – na slednje so jih opozorili novinarji STA, pristavi Kragelj. Kolikor jim je znano, s hrambo tvitov v Evropi orjejo ledino, začelo pa se je v washingtonski Kongresni knjižnici (Library of Congress), ki ji je podjetje Twitter lani spomladi darovalo svoj celoten arhiv od leta 2006 do 2010. Vsakršno zmrdovanje nad domnevno skromno dokumentarno vrednostjo tvitov je odveč, saj so v izjavi Kongresne knjižnice zapisali, da bo »njihovo hranjenje raziskovalcem v prihodnosti omogočilo celostnejši vpogled v današnje kulturne norme in trende«. »Družbeni mediji v naši družbi postajajo primarno sredstvo komunikacije in kreativnega izražanja, v nekaterih primerih pa tudi nadomeščajo pisma, časopise in druge vire, ki jih knjižnice zbirajo.« Tviti bodo pol leta po lansiranju v tvitosfero na voljo raziskovalcem, ki bodo morali podpisati izjavo, da jih ne bodo preprodajali ali razširjali naokrog.
V Nuku so že doslej shranjevali spletne strani (redno spremljajo 900 spletnih mest in imajo shranjenih 40 milijonov spletnih strani), kajti tudi tako zadostijo svojemu poslanstvu, ki je ohranjanje kulturne in znanstvene dediščine, stare spletne strani pa bodo nekoč čudovit dokument časa – tudi splet se vizualno spreminja. Twitter in Facebook sta torej samo dodatek k temu in sta zaradi malce drugačne zasnove socialnih omrežij predstavljala določen izziv pri zajemanju s spleta. Na vprašanje, katere tviteraše bodo spremljali in kako pogosto, Kragelj in Klasinc odgovarjata, da se bodo o tem zedinili člani dvanajstčlanskega uredniškega odbora Nuka, od katerih je vsakdo strokovnjak za posamezno področje. Dojemljivi pa bodo tudi za predloge splošne javnosti. Nekatere tvite in sporočila z zidov na Facebooku so zajeli že v elektronskem gradivu, povezanem s parlamentarnimi volitvami leta 2011; in tudi v prihodnosti bo t. i. tematski zajem, ko shranijo vse gradivo na določeno temo, eden od prijemov pri tviteraškem izražanju kreativnosti. Najbrž je odveč dodajati, da se lotevajo le tistih naslovov na Twitterju in Facebooku, ki so javni, kar v praksi pomeni, da so lahko tudi izložbeno okno kakšne državne ustanove, podjetja ali politične stranke.
S stališča knjižničarske stroke ni dvoma: tviti si vsekakor zaslužijo, da so shranjeni, navsezadnje nihče ne ve, kateri od današnjih nadebudnih mladih tviterašov bo čez desetletje ali več postal osebnost, pomembna za slovensko kulturo. Vrednostna analiza vsebine tvitov bo prepuščena zunanjim uporabnikom, pravita Kragelj in Klasinc. Seveda izmenjava mnenj po Twitterju ali v forumu katerega od spletnih mest, ki jih shranjujejo, ne presega ravni gostilniškega kramljanja, a kako dragocen podatek bi za današnje antropologe bili klepeti iz srednjeveških krčem; kaj vse bi lahko razbrali iz srednjeveških blogov, če bi takrat znale pisati tudi široke ljudske množice, ne le duhovščina in aristokracija, opozarja Klasinc. V Nuku že dolgo shranjujejo tudi t. i. PKG, posebno knjižnično gradivo, kamor sodijo tako prozaične reči, kot so reklamni katalogi in letaki slovenskih trgovcev. Čez sto let bodo nekomu dobrodošel material za znanstveno raziskavo. Že danes pa je zelo raznoliko gradivo, poleg običajnejših knjig in časopisnih člankov še zemljevidi, plakativ, rokopisi, razglednice, fotografije …, v digitalni obliki dostopno na spletni strani Digitalne knjižnice Slovenije (www.dlib.si). Arhiv tvitov bo začel delovati letos aprila, napovedujeta Kragelj in Klasinc.
Prispevek k transparentnosti
Petra Sovdat, novinarka Financ, ki si je naslov na Twitterju odprla julija 2009, ima danes že več kot 4.000 sledilcev. Spominja se, da je bilo na začetku slovenskih tviterašev razmeroma malo, menda celo manj kot 10.000, zdaj je odprtih računov že blizu 40.000. Odkar je na Twitter »prišlo več desnega občinstva, politično gledano,« se je tvitosfera spremenila, s tem pa je povezan tudi porast sovražnega govora. »Z 'razslojevanjem' tvitosfere pa so se začela tudi tvitovska obračunavanja med različno mislečimi. Zanimivi so predvsem tviti politikov, ki se pri tvitanju prav nič ne držijo nazaj. Twitter je zaradi hitrosti komuniciranja zelo iskren medij,« meni Sovdatova, ki po lastnih besedah tvita predvsem za promocijo medija, v katerem je zaposlena, se pravi kot »sovdatka Financ«. »Tvitam kot članica redakcije, ki ima, seveda, tudi svoja osebna mnenja. A ta se v glavnem skladajo z uredniško politiko, razhajanj še nisem opazila. Pravil nimamo,« razlaga. Na vprašanje, ali je v skladu z novinarsko etiko, da se nekateri predstavniki drugih medijev v tvitosferi spuščajo v razprave s politiki, odgovarja, da »ni vprašanja, ki ga politiku ne moreš/smeš zastaviti«. Ob rob diskusijam o tem, kdo komu dviga popularnost – Twitter medijem ali mediji Twitterju – s povzemanjem tvitov, pa Petra Sovdat dodaja, da »Twitter veliko prispeva k transparentnosti. Za to pa se morajo zavzemati vsi mediji, ne glede na platformo.«
********
Znane domače osebe in mediji, ki so na Twitterju med tistimi z največ sledilci (stanje 11. 2. 2013)
Anže Kopitar @AnzeKopitar 77.500
Jonas Žnidaršič @milijonar15.786
Janez Janša @JJansaSDS 15.238
Tina Maze @TinaMaze 11.694
Boštjan Nachbar @bokinachbar 9.983
Marko Crnkovič @crnkovic 9.366
Žiga Turk @zzTurk 7.856
24 ur @24ur_com 25.953
VAL 202 @val202 11.495
MMC RTVSLO @rtvslo 10.506
Časnik Delo @delo_TW 9.916
Spletni Dnevnik @dnevnik_si 8.870
Finance.si @finance _si 7.634
Pogledi, let. 4, št. 3, 13. februar 2013