Naš narod, naš jezik in naša knjiga – po francosko
Foto: Tadej Regent
08. 07. 2013
S tem člankom začenjamo serijo prispevkov o izzivih sodobnosti po posameznih področjih umetnosti in kulturnih industrij. Ker so Pogledi nastali v okviru projekta Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010, serijo začenjamo z založništvom in aktualnimi dilemami izdajanja knjig ter njihovega branja danes, ko knjiga vse bolj postaja tako globalna kot virtualna. Začenjamo v državi, ki v tem pogledu velja za vzorno.
Pred skoraj stotimi leti je Marcel Proust v romanu Spet najdeni čas, tretji knjigi cikla V iskanju izgubljenega časa, zapisal: »Prave knjige ne morejo biti otroci svetlega dneva in glasnega klepeta, temveč otroci teme in tišine.« Proust, ki je v petnajstih letih klavzure v pariškem stanovanju na bulvarju Haussmann ustvaril eno najpopolnejših literarnih fresk tedanje francoske družbe, bi danes težko verjel svojim očem. Pisatelji, naj bodo zvezde ali debitanti, se kažejo, komentirajo, objavljajo, se inscenirajo in reklamirajo kot potrošno blago tako, da njihovi produkti dejansko postajajo banalni in predvidljivi kot vrečka Knorrove ali Maggijeve instant juhe. Vidnost v očeh bralno-nakupovalne publike je zakon – pa je vidnost lahko tudi kvaliteta?
Vsekakor snovalci francoske kulturne politike na področju knjige in francoska založniško-knjigotrška panoga verjamejo v moč obeh polov knjige – kulturno-umetniškega in prodajnega. V Franciji knjiga nikakor ni izgubljena, naj bo izdana v virtualnem, elektronskem okolju ali vezana v usnje. Knjiga je najprej vsebina v ljubljenem francoskem jeziku, ki ga založništvo in stroka negujeta stoletja in na katerega so ponosni vsi od hišnika do Goncourtovega nagrajenca. Hkrati je prav za francoski knjižni trg značilno, da ni hermetično zaprt v svojo domačo knjižno produkcijo (kot npr. britanski), temveč z veliko žlico zajema severnoafriške pisatelje, prevode skandinavskih, nemških, italijanskih, ruskih in slovanskih (izmed slovenskih zlasti Vladimirja Bartola in Borisa Pahorja) ter seveda tudi anglosaških pisateljev.
Formula uspeha so jasno zapisana pravila
Tako kot pri nas tudi v Franciji najdemo knjigo praktično na vsakem vogalu – lahko je kiosk, veleblagovnica ali trgovski center. Najpomembnejša prodajna pot vendarle ostajajo knjigarne, ki prodajo 43 odstotkov vseh knjig. Knjigarniške verige (FNAC, Virgin, Sauramps) ne zamudijo nobene priložnosti za popularizacijo branja in knjige, naj gre za božično prodajo, ki predstavlja skoraj desetino letnega prometa, ali slovito »la rentrée littéraire«, ki vabi septembra nazaj k branju (in s tem v pravo ali simbolno šolo) staro in mlado.
Ne moremo mimo dejstva, da je bil zakon o enotni ceni knjige, ki ga je leta 1981 sprejel tedanji minister Jack Lang, najpomembnejši kulturni ukrep za stabilizacijo francoskega knjižnega trga. Francoski založniki tako prvih devet mesecev po izidu ne smejo spreminjati cene, knjigarne in drugi prodajalci pa lahko kupcem ponudijo največ 5 odstotkov popusta; izjema so nakupi knjižnic in izobraževalnih ustanov, kjer je najvišji dovoljeni popust 9 odstotkov. Na prvi pogled se zdi to napad na načela svobodne trgovine, a se je v primeru knjige, ki ne konkurira s ceno, temveč predvsem z vsebino, izkazalo za izjemno koristno ureditev, saj dolgoročno omogoča nižje cene ter enakost kupcev, ne glede na kraj bivanja ali nakupa; in v Franciji rast cen knjig že petnajst let krepko zaostaja za inflacijo, še bolj pa za rastjo cen drugih izdelkov.
Bolj kot subvencije knjigarnam, ki znašajo 9,9 odstotka Nacionalnega centra za knjigo (Centre National du Livre), je prav Langov zakon tisti, ki omogoča razvoj in obstoj knjigarn tako, da so tudi na področju elektronskih knjig ostale glavni kulturni posredniki med avtorjem (in založnikom) in bralcem (kupcem). V nedavni raziskavi MOTif so izpraševalci ugotovili, da je tudi pri nakupu elektronske knjige knjigarjev odgovor na vprašanje »Kaj na berem?« drugi razlog za nakup, takoj za nasvetom družinskega člana ali prijatelja. Da bi knjigarji tudi v prihodnje lahko obdržali svojo svetovalno vlogo v poplavi elektronskih vsebin, je francosko ministrstvo za kulturo kot edino v Evropi Langov zakon o enotni ceni razširilo tudi na elektronske knjige, knjigo pa ne glede na medij, v katerem njena vsebina nastopa (avdio, elektronsko, papirno), enotno obdavčilo s 7 odstotki. Papirnim knjigam se je tako davek zvišal za 1,5 odstotka, razliko pa so zvečine prevzeli založniki, ki jih je kakih osem tisoč, med katerimi so velikani kot Hachette Livre (peti največji založnik na svetu), Editis, L'Harmattan, Gallimard, Flammarion, Actes Sudes, Albin Micher, Bayard ter številni majhni, nišni založniki. Značilno je tudi, da knjigotrške mreže niso v lasti založb, kar pomeni, da jim je vseeno, kdo je izdal določeno knjigo. Med posledicami Langovega zakona sta tudi diverzifikacija in pluralizem francoskega knjižnega trga.
»Obtožujem!« ‒ lanska jesen francoskih knjigarjev
Ne le Émile Zola, tudi francoski knjigarji ne molčijo, ko gre za pridobitve kulturne zgodovine. Lansko jesen so mediji s sočnimi argumenti na eni in na drugi strani spremljali njihov spor z Amazonom. Najtrši oreh za tega globalnega veletrgovca je prav fiksna cena knjige in še leta 2008 se je pridušal, da bo raje plačeval 1500 dolarjev globe dnevno, kot pa se pokoril Langovim pravilom. A če si mogočna mednarodna korporacija, se očitno vedno najde možnost obiti pravila: tako so francoskim kupcem njihove spletne nakupe kmalu začeli pošiljati iz Amazonovega luksemburškega podjetja, tam pa je davek 3 odstotke in ne 7, kar je avtomatično pomenilo 4 odstotke nižje cene kot v knjigarnah. Zveza francoskih knjigarn je zapisala: »Amazon se izogiba plačilu davkov v Franciji. To je nelojalna konkurenca glede na neodvisno knjigotrštvo, ki številnim Francozom zagotavlja službe in redno poravnava davčne obveznosti.« Kulturni minister Frédéric Mitterrand je zaščitil knjigarne in na letošnjem pariškem sejmu knjige jasno povedal, da izvoz za prodajo znotraj Francije po Langovem zakonu ni dovoljen in da tudi stroški logistike niso del cene knjige, zato mora biti cena knjige na spletu enaka kot v knjigarni. Tako je polna cena za najnovejši roman Dana Browna Inferno 22,90 evra za trdo vezavo, v knjigarni FNAC stane 21,76 evra, enako pri knjigarniški mreži Sauramps, na spletu pri Amazonu pa diskontnih 21,75. En cel cent razlike!
Prihodnost je v oblaku
Kljub visoki razvitosti Francozi le počasi sprejemajo spletne nakupe in z miško kupijo le 11 odstotkov knjig, kar je veliko manj kot primerljivi trgi; v Nemčiji je spletnih nakupov knjig že približno petina, v Veliki Britaniji 30 odstotkov, v ZDA pa že 45. Za Francoze so glavne ovire pri elektronskem nakupovanju pomanjkanje informacij, raznolikost in nekompatibilnost formatov na številnih bralnikih in nezaupljivost do spletnega nakupovanja. Vseeno elektronski trg izmed vseh prodajnih poti najhitreje raste: leta 2010 je bilo v Franciji le 1 milijon bralnikov, do konca leta 2013 pa napovedujejo 25 milijonov elektronskih naprav, ki omogočajo branje. Februarja letos je Kobo dosegal 29 odstotkov, iPad 24,7, Amazonov Kindle 18, bralnika Bookeen in Sony skupaj pa 15, seveda pa veliko ljudi za branje uporablja tudi druge tablice in mobilne telefone, le redki pa še prenosne računalnike. Pri dejanskemu branju prednjačita Kobo in Kindle, medtem ko le 11,5 odstotkov vprašanih bere knjige tudi na iPadu.
Najbolj priljubljeni žanri zvečine sledijo tistim na papirju. Čeprav sta dobri tretjini vprašanih zelo navezani na papir, cenijo tudi prednosti elektronske knjige, kot so možnost hrambe in prenosnost osebne knjižnice v eni napravi, hitra in lažja dostopnost knjige , nižje cene elektronskih knjig in varovanje okolja. Potem ko se je knjigotrška veriga FNAC uspešno povezala z bralnikom Kobo, in sicer tako, da v svojih knjigarnah omogoča tudi osebno svetovanje pri nakupu bralnika in elektronskih knjige, Francozi največ elektronskih knjig kupijo pri teh dveh partnerskih ponudnikih. Zanimivo je, da polovica kupcev pred nakupom elektronske knjige prelista papirnato v najbližji knjigarni. Povprečna cena nakupa e-knjige je 8 evrov, polovico branih knjig pa so si bralci naložili brezplačno.
»Nasprotja današnjega dne bodo predsodki jutrišnjega«
Marcel Proust je ljubil umetnost in lepoto, njegov slog še danes velja za vrhunec francoskega romanopisja. Njegovi stavki zvenijo kot že skoraj pozabljena biblija lepote in dovršenosti. A četudi se spirala vrti v neznane višave in nižave tako, da bralec in kupec ne zaznavata smeri vrtenja, je lekcija, ki se je lahko naučimo od francoskega knjižnega trga, jasna: kulturni argumenti so močnejši od vseh drugih. Tudi za lepoto veljajo pravila.
_
Tanja Tuma je podpredsednica Društva slovenskih založnikov.
***************
Francoski trg v številkah
Francoščina je uradni jezik v 29 državah sveta in številnih mednarodnih organizacijah, skupno število govorcev se giblje okoli 220 milijonov, od tega je 115 milijonom francoščina materni jezik. Temu primerno ogromen je tudi francoski knjižni trg. Leta 2012 je bila pri 367 milijonih prodanih izvodov vrednost knjižnega trga 4,13 milijarde evrov. Vseeno je preteklo leto zaradi ekonomske krize beležilo upad glede na leto 2011 – vrednost se znižala za 1,7, obseg prodaje pa za 3,2 odstotka.
Letno izide 64.000 knjižnih naslovov, od tega 15.000 leposlovnih.
Pogledi, let. 4, št. 12, 26. junij 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
