Pogovoriti se moramo o Charlieju
Današnjemu Evropejcu zveni pojem blasfemija precej arhaično. Zahodna svoboda govora seveda še zdaleč ni brezmejna, sta pa ostra kritika in tudi zasmehovanje religioznih prepričanj ter simbolov že dolgo sprejeta kot običajna – in praviloma neproblematizirana – sestavna dela javnih polemik. Kontinuirane burne reakcije evropske islamske skupnosti na satirično upodabljanje njenih središčnih svetinj nas tako same po sebi – onkraj nasilnih tendenc ekstremističnih skupin – niso pretirano vznemirjale. Nanje smo gledali vzvišeno in pokroviteljsko, češ, se boste že navadili, če želite živeti tu.
Neopravičljivemu pariškemu masakru – noben masaker ni opravičljiv – je v zahodni javnosti sprva sledil defenzivno intoniran poziv k strnjenju vrst: vsi smo Charlie Hebdo, zavarujmo plemenite dosežke naše civilizacije pred barbari. Viralna akcija »Je suis Charlie« je imela svoj odmev tudi v Sloveniji: sprva v statusih in profilnih slikah na spletnih družbenih omrežjih, že naslednji dan sta se pod istim geslom zbrali skupini ljubljanskih in mariborskih novinarjev v znak solidarnosti s pobitimi kolegi.
Že nekaj dni po teh zborovanjih so bili pogledi na dogodek bistveno manj enotni. Tudi zato, ker se je širša javnost počasi seznanila z vsebino satiričnega tednika – ki ga pred usodnim dnem niti Francozi niso množično prebirali – in se vse bolj zavedala, da ne gre ravno za triumf duhovitosti in bistroumnosti: Charlie Hebdo je primitiven, enodimenzionalen in šovinističen medij, ki svoje strani polni z neargumentiranimi žalitvami in ignorantskimi predsodki proti vsemu, kar rahlo odstopa od prevladujočih nazorov francoskega kulturnega mainstreama.
Znašli smo se torej v večplastni zagati: po eni strani želimo ohraniti, zavarovati in okrepiti temeljno zahodno svoboščino, po drugi strani pa je umorjene satirike nesmiselno razglašati za njene junaške mučenike, kajti njihovo delo priča predvsem o temnih plateh te svoboščine, o kompleksnih vidikih njene zlorabe, ki terjajo izčrpno refleksijo javnosti. Ob tem se je seveda marsikomu zastavilo vprašanje, ali je smiselno takšno debato začeti ob tej priložnosti: ali se s tem ne podeli določene legitimnosti nasilju? Ta pomislek je razumljiv, a obenem nezadosten: če se želimo resnično suvereno postaviti v bran zahodnemu razumevanju svobode govora, se moramo sprva nujno soočiti z nekaterimi njegovimi očitnimi aporijami, ki jih razkriva tudi primer Charlie Hebdo – sam po sebi, s posledičnim nasiljem ali brez njega.
Ženja Leiler, novinarka Dela in prva odgovorna urednica Pogledov, ki je pogovorni večer zasnovala in vodila, se je v svojih vprašanjih osredotočila na implikacije paradoksa, po katerem se v družbah, ki na prvo mesto postavljajo svobodo govora, sama institucija svobode govora pogosto vzpostavi kot ena od tistih nedotakljivih svetinj, ki se ji po robu ne sme postaviti niti – govor. Iz tega uvida je pogovor usmerila v prevpraševanje razmerja med religiozno in politično blasfemijo; kako lahko problematičnost religioznega svetoskrunstva razumemo v odnosu do skrunjenja političnih svetinj, torej instinktivnega upora posameznika proti nereflektiranim simbolom družbenih struktur, ki mu poskušajo vladati, upora, ki ga v zahodni demokratični tradiciji razumemo kot neodtujljivo pravico? In kako to razmerje razumeti v kontekstu tistih – manj ali bolj represivnih – političnih režimov, kjer je meja med religioznimi in političnimi hierarhijami skorajda nevidna?
Na ta vprašanja se je odzval dr. Bernard Nežmah, ki je opozoril, da blasfemija kot taka vselej predpostavlja močno in zastrašujočo protireakcijo – brez takšne reakcije po njegovem mnenju sploh ne moremo govoriti o pravi blasfemiji. Religiozna blasfemija se torej v kontekstu samostojne Slovenije ni vzpostavila kot relevantna kategorija, ker se na poskuse tovrstne blasfemije nihče zares ne odzove na način, ki ga ti poskusi anticipirajo.
Drugače je bilo v preteklem režimu, kjer lahko govorimo o polnokrvnih – četudi izrazito »imanentno« navdahnjenih – protiblasfemičnih družbenih mehanizmih. Socialistična Jugoslavija je poznala zajeten nabor imen, dogodkov in simbolov, o katerih se ni smelo govoriti, ali pa se jim smelo izrekati le hvalospeve oz. graje; tisti, ki so si drznili prekoračiti nenapisana pravila samocenzure, so lahko vnaprej pričakovali sankcije, ki pa so jih pogosto – kot se za blasfemijo spodobi – celo presenetile s svojo ostrino. Prav zaradi izkušenj tovrstne preteklosti – in obenem zaradi zavedanja tanke linije med sferama religije in politike – moramo biti po Nežmahovem mnenju sila skeptični do novih predlogov sistemskega umikanja blasfemičnega govora iz javnega prostora.
Sogovornik dr. Ivan Štuhec je problematiziral politično legitimacijo religiozne blasfemije. Po njegovem mnenju je sicer vsakršna – tudi zasmehovalna – kritika religioznih voditeljev, kadar posameznik prepoznava sporne politične dimenzije njihovega delovanja, legitimna in v skladu z demokratičnimi vrednotami. Štuhec pa kljub temu ne vidi, kako bi lahko na tej podlagi postalo opravičljivo grobo žaljenje religioznih prepričanj in simbolov, s katerimi se globoko istovetijo množice vernikov, ki s spornimi ravnanji svojih predstavnikov pogosto nimajo nikakršne povezave.
Pomisleku se je pridružil tudi dr. Ahmed Pašić, ki je občinstvu predstavil pogled slovenske islamske skupnosti na nedavne dogodke in širšo problematiko nasilja v imenu islama. V njegovem pričevanju je bilo mogoče začutiti iskreno bolečino zaradi situacije, v katero je pahnjena islamska skupnost, ki je iz dneva v dan ožigosana kot vrhovna grožnja svetovnemu miru zaradi izjemno majhne skupine muslimanov, ki – v nasprotju s temeljnimi načeli glavnih islamskih tokov – pobijajo in uničujejo v imenu svoje vere. Pašić je ostro kritiziral prezentacijo islama v slovenskih medijih. Po njegovem mnenju bi morali uredniki časopisov in televizijskih oddaj poročanje o stranpoteh radikalnega islamizma – zlasti v tem nevarnem obdobju, ko nestrpnost do muslimanov v nekaterih predelih Evrope že začenja spominjati na predvojni antisemitizem – pazljivo uravnotežiti s takšnimi poročili, ki bi javnost seznanjala o pozitivnih plateh večinske islamske kulture; o vsakodnevnem življenju poldruge milijarde ljudi, ki jim njihova veroizpoved vsak dan pomaga pri tem, da so – kot pravi Pašić – boljši ljudje, boljše žene in možje, boljše delavke in delavci.
Ne nazadnje velja izpostaviti še zanimivo inverzijo naslovnega zoperstavljenja pojmov blasfemije in svobode govora, ki jo je v svojem uvodnem nagovoru razvil Milan Knep, predsednik Foruma za dialog med vero in kulturo. Po njegovem je namreč ključen namen akta blasfemije – kot se kaže v fenomenih, ki so spodbudili debato – prav onemogočenje drugega in njegove pravice do govora; diskreditiranje njegovega enakovrednega izrekanja, prekinitev dialoga.
Blasfemija se torej v tem pogledu kaže kot eden od tistih obrazov govora, ki na prvi stopnji spodkopavajo ravno njegovo svobodo.
Pogledi, let. 6, št. 6, 25. marec 2015