Ivan Lorenčič, ravnatelj II. gimnazije Maribor
Sedanji sistem, kjer lahko učitelj postane vsakdo, je nesprejemljiv
Foto: Tadej Regent
15. 03. 2011
Ivan Lorenčič je bil že v osemdesetih ravnatelj tedanje Srednje naravoslovne šole Miloša Zidanška, v devetdesetih direktor Zavoda za šolstvo in šport, zadnje desetletje pa je ponovno ravnatelj II. gimnazije Maribor, izobraževalne institucije, ki sta jo med drugim obiskovala tudi dr. Danilo Türk in dobitnica olimpijske medalje Katja Koren, izmed umetnikov pa Oto Rimele in Tone Kuntner.
»Ko so bili poleg učnih načrtov uvedeni še predmetni izpitni katalogi, ki določajo, kaj morajo dijaki znati na maturi, je bila tudi simbolno vzpostavljena »fama« podrejanja maturi.«
Poročilo OECD izpostavlja neučinkovitost porabe javnih sredstev v slovenskem, zlasti osnovnem šolstvu, ki dosega solidne rezultate, a ob relativno zelo visokih vlaganjih. Kako bi to tezo komentirali kot srednješolski ravnatelj – ali v svoji dolgoletni praksi tudi vi opažate spremembe v znanju dijakov po prehodu iz osnovne šole v gimnazijo?
OECD pripravlja svoje ocene na osnovi statističnih podatkov in kazalcev, kar je lahko načelno sprejemljivo. Vendar brez poglobljenega poznavanja okolja prinese izkrivljeno sliko in napačne presoje. Ocena o majhnem številu otrok v osnovni šoli v razredih ima namreč dve plati. Zaradi geografske danosti je veliko slovenskih osnovnih šol na podeželju, kjer so šole tudi z desetimi otroci v razredu. Zapreti šolo v takšnem majhnem kraju in otroke voziti v bližnji kraj bi bilo ceneje in tudi izvedljivo ter bi prineslo določene prihranke. Takšna šola ima v kraju bistveno drugačno vlogo kot zgolj ozko izobraževalno. Šola je v veliki meri kulturno gibalo kraja in pomeni tudi pomemben dejavnik pri ohranjanju in razvoju podeželja. Takšna vloga šole mora pretehtati nad ozkimi ekonomskimi interesi in izračuni.
Znanje otrok se v zadnjih letih spreminja. Mnogo bolj so usposobljeni za projektno delo, tudi za uporabo informacijske tehnologije. Prihaja pa do zmanjšanja konkretnega znanja, ki bi ga otroci morali pridobiti v osnovni šoli in jim prinaša ob prehodu v gimnazijo težave. Opazne so tudi velike razlike v znanju otrok z enakimi ocenami, ki prihajajo iz različnih šol. K temu je v glavnem pripomogla odločitev, da v primeru omejitve vpisa na gimnazije, kot je denimo naša, odločajo samo ocene vseh predmetov v zadnji triadi. Zaradi pritiska staršev prihaja velikokrat do pritiska na učitelje in neobjektivnih ocen. Posledično to vpliva na znanje vseh otrok, tudi tistih, ki se vpisujejo na šole brez omejitve vpisa. Ko pridejo otroci v gimnazijo, se številnim podre svet, saj za ocenami ni ustreznega znanja. Ponovno upoštevanje »ekstercev« v primeru omejitve vpisa bi pomenilo pomemben korektiv.
Starši so gotovo pomemben sogovornik šole, tega v visokem šolstvu ni. Kako vidite vlogo staršev v srednješolskem okolju?
Starši se zmeraj bolj vključujejo v srednjo šolo, saj jih delo šole in njihovih otrok zelo zanima. Prihajajo na prireditve, sodelujejo kot mentorji, pomagajo s finančnimi prispevki itd. Večina staršev ima pozitiven odnos do šole.
Seveda pa to ne velja za vse starše. Problem nastane, ko želijo starši posegati v strokovne presoje učiteljev in želijo tudi s pritiski neupravičeno vplivati na odločitve šole. S tem delajo svojim otrokom nepopravljivo škodo, saj jim podirajo vrednote avtoritete.
Velikokrat prevzemajo naloge otrok in jih s tem delajo nesamostojne. V veliki meri je to posledica slabe vesti, saj se zaradi pomanjkanja časa s svojimi otroki ne ukvarjajo. Svojo slabo vest želijo kupiti z materialnimi dobrinami in ne vedo, da njihovega pogovora z otrokom, pa tudi njihove avtoritete, ne more nadomestiti noben računalnik ali avto ob (povprečno) opravljeni maturi. Otroci v času odraščanja potrebujejo zdrave avtoritete in jasne meje. Na ta način se počutijo varne in zvedo, da imamo v življenju v različnih obdobjih različne vloge in odgovornosti. Starši pač ne morejo biti prijatelji svojih otrok – so samo starši.
Gimnazije, sploh tako ugledne, kot je vaša, seveda pripravljajo šolajoče za univerzitetni študij. Pa vendarle – se tudi vloga elitnih gimnazij spreminja, če kar 80 odstotkov srednješolcev po maturi nadaljuje s šolanjem?
Vloga gimnazij se v svojem pozitivnem razumevanju elitizma ne spreminja – odlični rezultati na maturi, trdo delo, dobri učitelji, vpis na želene fakultete, dejavnosti, uspehi na tekmovanjih so še zmeraj merilo. Zmeraj bolj pa vstopa v ospredje dodatna ponudba šole poleg pouka. Pomembne postajajo dejavnosti, ki omogočajo razvijanje ustvarjalnosti na različnih področjih. Tako denimo slovi kranjska gimnazija po orkestru, naša po muzikalih, ljutomerska po debaterjih in tako naprej. Gimnazije tako postajajo elitne in razpoznavne tudi po svojih dejavnostih.
Opažen pa je še en element, ki prinaša novo dimenzijo v pojmovanje elitnosti. To je vpis dijakov na elitne tuje univerze. Ni nepomembno, če lahko šola kot referenco navede vpis svojih dijakov na Cambridge, Harvard, Stanford, Oxford itd. Zanimivo je, da tuje univerze mnogo bolj zaznajo elitnost naših šol. Z neposrednimi obiski, omogočanjem štipendij, drugačnimi metodami marketinga privabljajo najboljše dijake. Trend vpisa na tuje univerze se na II. gimnaziji Maribor iz leta v leto povečuje. Naše fakultete bodo morale čim prej spremeniti svoj pristop do najboljših dijakov, saj bodo v nasprotnem primeru ostale brez najboljših.
Slovenija ima srečo, da ima kar nekaj elitnih gimnazij, ki so v nasprotju s tujimi elitnimi zasebnimi gimnazijami javnega značaja. Tako so praktično dostopne vsem dijakom. Takšna ureditev mora ostati tudi v prihodnosti, pri čemer bi veljalo razmisliti o dodatnem financiranju elitnih gimnazij na osnovi jasnih kriterijev.
Katere uspešne prvine iz tujine pa bi si v večji meri želeli tudi pri nas?
V svoji dolgoletni šolski praksi sem imel možnost spoznati številne izobraževalne sisteme in gimnazijske programe – od skandinavskih, ameriških, angleških, program mednarodne mature (ki jo izvajamo tudi pri nas), avstrijske, francoske itd. Od vseh sistemov bi izpostavil dva: finskega in program mednarodne mature. Oba sistema temeljita na jasnem pojmovanju splošne izobrazbe, izbirnosti, upoštevanju različnih sposobnosti in interesov dijakov. Pri finskem sistemu bi izpostavil še pomoč dijakom.
Tega zagotovo ne moremo trditi za trenutni slovenski gimnazijski program, kjer je na primer bodoči študent fizike deležen enakega pouka matematike kot bodoči študent etnologije vse do konca gimnazije.
Poglejmo nekaj prvin, ki bi jih želel tudi pri nas: obvezni del mora biti dovolj širok, pa vendar le do nekega obdobja. Finci rešujejo to z jasno določenim obveznim delom programa, mednarodna matura pa z določitvijo šestih področij, od katerih dijak izbere en predmet. Oba programa bistveno zmanjšata število predmetov v zadnjih dveh letnikih, dijak pa mora še zmeraj imeti en naravoslovni, družboslovni predmet, matematiko itd. In še: v obeh sistemih potekajo predmeti na dve ravneh, osnovni in višji. Na ta način je sposobnejšim dijakom omogočeno večje znanje z izbiro višje ravni, ostali pa še zmeraj pridobijo osnovno solidno znanje. Z določitvijo obveznega števila predmetov na višji ravni je zagotovljen razvoj odličnosti vsakega dijaka. Finski sistem praktično tudi ne pozna instrukcij. Dijakom pomoč nudijo učitelji na šoli, ki dijake najbolje poznajo in spodbujajo.
Eden od očitkov srednješolskemu programu je prevelika osredotočenost na maturo na račun kritičnega razmišljanja. Se strinjate s to tezo ali menite, da je to precej odvisno od posamezne šole?
Trditev o osredotočenosti na maturo na račun kritičnega razmišljanja je stara toliko kot matura. Zanimivo je, da takšnih očitkov ni deležna mednarodna matura, kjer so celo vsi predmeti eksterno preverjani na maturi. Vzrok je v tem, da sta matura in gimnazijski program nastala kot ločena sistema. Anglosaksonski model mature je bil »cepljen« na stari srednjeevropski model gimnazije z velikim številom predmetov skoraj vse do konca gimnazije. Pri načrtovanju izobraževalnega programa, je potrebno sočasno načrtovati tudi maturo, saj sta oba medsebojno povezana in se pogojujeta.
Ko so bili poleg učnih načrtov uvedeni še predmetni izpitni katalogi, ki določajo, kaj morajo dijaki znati na maturi, je bila tudi simbolno vzpostavljena »fama« podrejanja maturi. V praksi je tega podrejanja manj, kot menijo številni kritiki, saj morajo biti izpitni katalogi usklajeni z učnimi načrti. Res pa je, da bo potrebno čim prej ukiniti predmetne izpitne kataloge in njihovo vlogo (tudi simbolno) prepustiti učnim načrtom. Obstaja še pomemben dejavnik, ki lahko pripomore k večjemu kritičnemu razmišljanju, to je ustrezna sestava izpitnih vprašanj. Izpitna vprašanja v veliki meri odločajo, ali bo na izpitu zahtevano faktografsko znanje ali pa bolj celovito znanje z elementi kritičnega razmišljanja. Takšna vprašanja je seveda mnogo težje pripraviti in ustrezno oceniti odgovore.
Bili ste tudi direktor Zavoda za šolstvo in šport. Kje bi iz izkušenj praktika in teoretika iskali poti ne le za izboljšanje učinkovitosti slovenskega šolstva, temveč tudi za dvig njegovega ugleda v družbi?
V veliki meri lahko k temu pripomore drugačen sistem izobraževanja učiteljev z drugačnimi študijskimi programi in selekcijo študentov. Sedanji sistem, kjer lahko učitelj postane vsakdo, je nesprejemljiv. Finski model, kjer se lahko le najboljši dijaki na osnovi sprejemnih izpitov vpišejo na fakultete za učitelje, bistveno dvigne kvaliteto poučevanja in ugled v družbi.
Velikokrat slišimo, da je poleg pristojnega ministrstva pri nas na sploh preveč institucij s pristojnostmi na šolskem področju. Bi se strinjali?
Slovenija ima vzpostavljene vse podobne institucije kot druge države in težko bi katero ukinili. Seveda pa je drugo vprašanje učinkovitosti, organiziranosti in kvalitete dela institucij. Pri reševanju teh problemov lahko obstajajo različne rešitve. Navedel bom primer Švedske: pred približno dvajsetimi leti se je Švedska ukvarjala s problemom neučinkovitosti svojega zavoda za šolstvo. Vsi poskusi o povečanju učinkovitosti niso bili uspešni. Končno so našli enostavno rešitev: Zavod za šolstvo so enostavno ukinili! Ustanovili so novega z novim vodstvom, nekaterimi novimi ljudmi in novo organiziranostjo, ki je postal mnogo bolj učinkovit in strokoven ter zaradi tega bistveno bolj avtonomen kot stari.
Pogledi, št. 6, 9. marec 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Šolstvo in znanost:
|
15.03.2011 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
