Gašper Troha, generalni direktor Direktorata za ustvarjalnost na ministrstvu za kulturo
Sprememba kulturnega modela je izvedljiva v dobrem desetletju
Na kateri točki se nahaja slovenski kulturni trg v primerjavi z državami, po katerih se želimo v tem pogledu zgledovati? Ali gre za že obstoječo razsežnost našega kulturnega življenja, ki jo je treba le še spodbujati, ali pa jo moramo pravzaprav šele vzpostaviti?
O kulturnem trgu težko govorimo kot o enovitem, monolitnem fenomenu. Tržne zakonitosti kulturne produkcije so v veliki meri vezane na njena posamezna področja in se zato od področja do področja tudi močno razlikujejo.
Trg je npr. relativno dobro vzpostavljen na področjih knjige in filma. Ti dve dejavnosti sta vselej funkcionirali nekoliko drugače; niso ju organizirali javni zavodi, ampak predvsem poslovni subjekti – in to ne samo po osamosvojitvi Slovenije, temveč že prej. Priznati moramo, da je na drugih področjih zgodba o tržnosti precej skromnejša, obenem pa se moramo iskreno vprašati, v kolikšni meri je trg na teh področjih sploh mogoč. Kajti če pogledamo velike evropske države z najbogatejšimi kulturnimi tradicijami – npr. Francijo, Nemčijo in Italijo –, se jasno pokaže, da klasične umetnosti (gledališče, opera, koncertna dejavnost itn.) tudi tam ne dosegajo tržne ravni, na kateri bi lahko živele izključno od lastnih prihodkov. Tudi tam osrednje kulturne inštitucije financira država ali pa pokrajine in lokalne skupnosti. Seveda je finančna samostojnost povsod mogoča v primerih izrazito komercialne kulturne dejavnosti – ki mora obstajati, o tem ni dvoma –, čim pa nam gre za vrhunsko kvaliteto in za zasledovanje novih izzivov na eni strani ter za ohranjanje kulturne dediščine na drugi, je močna intervencija nujna tako pri nas kot v tujini. V Nemčiji in Franciji se delež lastnih prihodkov tovrstne umetnosti v najboljših primerih giblje okrog tridesetih odstotkov. Naš delež lastnih prihodkov – ki se npr. v gledališčih giblje med desetimi in dvajsetimi odstotki – pravzaprav sploh ni tako slab.
Kulturna sfera se je morala v zadnjem času marsičemu odpovedati, pa ne zato, ker bi to želelo ministrstvo, temveč predvsem zaradi dejstva, da se je proračun za kulturo bistveno zmanjšal. V takšnih razmerah je pestrost in kvaliteto kulturne krajine mogoče ohranjati le na dva načina: z zategovanjem pasu ali pa s povečanjem prihodkov. Prav zato, ker je prva možnost že dosegla svoje skrajne meje, je zdaj pogled usmerjen predvsem proti drugi.
O možnostih tržnega povečanja prihodkov se žal pogovarjamo v časih, ko še vedno vlada ekonomska kriza in je zato tudi pri nas kupna moč izrazito manjša. Kljub tem zagatam si seveda tako ministrstvo kot kulturniki želimo, da bi se vloga trga v slovenski kulturi povečala do tiste maksimalne vzdržne meje, ko še niso ogrožene raznolikost, dostopnost in kvaliteta kulturne produkcije, obenem pa bi se delež lastnih sredstev vendarle povečal in omogočil producentom, da bi lažje zadihali. V to smer se definitivno premikamo.
Bi lahko strnjeno povzeli nekaj ključnih ukrepov, ki kulturni prostor premikajo v to smer?
Eden ključnih tovrstnih ukrepov je gotovo Zakon o enotni ceni knjige (ZOECK); pri njem gre za to, da se cena določene knjige, ki jo določi založnik, prvih šest mesecev ne sme spreminjati, ne glede na prodajni kanal. Primerljive izkušnje drugih držav nam kažejo, da tovrstni ukrepi pomagajo ohranjati in razvijati raznovrstnost knjigotrške verige: ohrani se več manjših knjigarn, ohranijo se knjigarne manjših krajev itn. Takšen zakon jim daje ustrezno konkurenčnost.
Del kulturne javnosti je na predlog tega zakona reagiral precej ostro. Po njihovih pričakovanjih naj bi cenovna uravnilovka povzročila le še dodaten dvig cene knjig. Dopuščate takšno možnost?
Nihče izmed nas ni prerok. Vseeno pa je zelo težko verjeti, da bi dejansko prišlo do dviga cen. Ideja nasprotnikov ZOECK izhaja iz neoliberalnega prepričanja, da konkurenca znižuje ceno, iz česar izpeljujejo njegovo negativno formulacijo, po kateri se cena dviguje, če jo za nekaj časa zamrznemo.
Na knjižnem trgu seveda nimamo istovrstnih izdelkov. Vsaka knjiga, ki izide, je unikat. Ne moremo je v celoti primerjati s knjigo, ki izide pri drugi založbi, ker ima drugo vsebino. Ne gre za jogurt ene mlekarne in jogurt druge mlekarne, ki sta v bistvu istovrstna – tovrstne konkurence na knjižnem trgu ni. Obstaja pa jasno razvidna konkurenca, ki se vzpostavlja med prodajnimi potmi. Za kaj gre? Založba natisne knjigo in ji določi ceno. Po Zakonu o obveznem izvodu publikacij mora biti ta cena že zdaj sestavni del knjige, natisnjen na ovitku. Nato sledijo različne prodajne poti: prek knjigarn, prek spletne prodaje, neposredna prodaja po domovih, pa prek knjižnih klubov, trgovskih centrov itn. Danes ima torej vsak založnik na različnih prodajnih poteh pravico določati različne cene, ki jih od izhodiščne sicer ne more višati, lahko pa jih povsem poljubno niža.
Konkreten primer: sem založnik, izdam knjigo in ji dam ceno štirideset evrov (kar je izredno visoka cena, če vemo, da je povprečna cena knjige v Sloveniji približno dvajset evrov). Najprej jo ponudim knjižnicam, ki po nam dostopnih podatkih odkupijo približno tretjino produkcije. Knjižnica nikoli ne vpraša, kolikšna je cena; govori samo o rabatu za knjižnico, ki je ponavadi dvajset, trideset odstotkov. Obenem lahko kot založnik to ceno v trenutku znižam za petdeset odstotkov na svoji spletni strani, ob neposredni prodaji kupcu in nenazadnje tudi v določenih knjigarnah. Takšno mešetarjenje mi sedanja zakonska ureditev omogoča.
Z ZOECK želimo doseči izenačevanje cene na vseh prodajnih poteh: če kot založnik špekuliram, da je knjigo mogoče prodati za štirideset evrov, bo šest mesecev povsod stala štirideset evrov. Ob tem moram dobro razmisliti, ali se mi to splača – tako s kalkulacijo knjižnične prodaje kot s pričakovano prodajo po drugih poteh. Ravno zato pričakujemo, da bodo cene knjig po uvedbi zakona v povprečju ostale približno enake ali pa bodo celo malenkost padle.
Gre torej za enega izmed ključnih tržnih ukrepov tega mandata? Omenili ste, da je ravno področje knjige (poleg filma) najbolj tržno med vsemi. Zakaj je toliko naporov usmerjenih vanj in ne v kakšnega izmed šibkejših področij?
V zadnjih treh ali štirih letih je promet na knjižnem trgu padel za približno četrtino, kar je – tudi ob upoštevanju krize – izjemno zaskrbljujoč podatek. Ne pozabimo, na knjigo je vezan slovenski jezik in s tem na neki način vsa slovenska kulturna ustvarjalnost. Na tej točki je torej poseg v ta trg nujen.
Na področju knjige je ZOECK vsekakor ključen ukrep našega mandata. Res pa je, da predstavlja le delček v mozaiku. Opisano regulacijo delovanja knjižnega trga kombiniramo tudi z raziskavami o nakupovalnih in bralnih navadah Slovencev, skozi katere bomo poskušali dognati še druge razloge, zaradi katerih si v knjižnicah izposodimo približno dvanajst knjig na leto, kupimo pa samo eno. Nikakor ne govorimo, da je izposoja dvanajstih knjig problematična, želimo pa si, da bi Slovenec ob dvanajstih izposojenih knjigah v povprečju kupil vsaj dve ali tri.
Dotakniva se vseeno še najšibkejših področij. Kakšne rešitve se iščejo tu? Gre ponovno za opisano kombinacijo regulacije in stimulacije?
Trenutno se najbolj intenzivno posvečamo spodbujanju trga na področju vizualnih umetnosti in na glasbenem področju.
Pripravljamo ukrep – najverjetneje javni poziv – za sofinanciranje nakupov vizualnih del. Galeristom bi radi namenili določena sredstva za sofinanciranje prodanih del. Opažamo namreč predvsem dva problema: do prodaje teh del prepogosto sploh ne pride ali pa se na drugi strani odvije neposredna prodaja pod mizo, kar to področje vse bolj umešča v polje sive ekonomije. Z našimi subvencijami bi radi k prodaji in nakupu spodbudili celotno verigo, od umetnika prek galerista do končnega kupca, pri čemer bo izkupiček galerista in avtorja ostal nespremenjen. S tem posegom želimo preizkusiti ustaljeno prepričanje, da se slovenskih umetniških del danes ne proda dovolj zato, ker so preprosto predraga.
Drugi pomemben ukrep je promocija umetnosti prek organiziranja dražb, predstavitev in gojenja zavesti, da je umetniško delo nekaj, kar je lepo imeti doma; nekaj, kar bogati vsakdanje okolje.
Eden izmed ciljev Nacionalnega programa za kulturo (NPK) je tudi razvoj glasbenega trga, predvsem prek upravljanja z avtorskimi pravicami; tukaj imamo še vedno pomemben prihodek, ki je sicer vezan izključno na avtorje, v tujini pa poznajo mehanizme, s katerimi se del tega denarja kanalizira nazaj v razvoj glasbene produkcije. Ravnokar sodelujemo pri spremembi Zakona o avtorskih pravicah, v katerega želimo zasidrati tudi to idejo. V NPK govorimo še o pisarni za slovensko glasbo, ki bi lahko postala točka, prek katere bi se ta del denarja od avtorskih pravic investiral nazaj v glasbeno področje. Tu bi lahko šlo za mednarodno promocijo, spodbujanje nastanka novih zasedb in nove produkcije, razvoj publike ipd.
Ob vsem tem se dotikava še ene pomembne stvari, ki jo želimo spreminjati: ljudje bodo počasi morali sprejeti, da je obisk neke kulturne prireditve, za katero plačamo vstopnico, sofinanciranje umetnika. Država tega ne zmore več v celoti. To je treba odkrito povedati.
Prepričan sem, da se Slovenci na splošno vendarle zavedamo, da je umetnost potrebna. Če bi danes, v tem trenutku, ukinili vse, kar zajema pojem kulture – od medijev, do knjige, gledališča, filma, vizualnih umetnosti –, bi naš svet izgledal zelo prazno. Čeprav se marsikomu zdi, da je kultura luksuz, ki ga lahko prvega črtamo, ko se nam prihodki zmanjšujejo, pa se po tehtnem razmisleku vendarle izkaže, da je brez te komponente skoraj enako težko živeti kot brez toplega oblačila.
Ali danes v tem pogledu res živimo v času za akcijo, za ukrepe, ali pa bi se morali sprva usmeriti v izdelavo temeljitih analiz obstoječega stanja? Andrej Srakar je mnenja, da sploh še nimamo celovite analize slovenskega kulturnega trga, na podlagi katere bi lahko suvereno izdelali načrt ukrepov. Kako bi mu odgovorili?
Trditev, da nimamo uporabnih analiz trga, ne drži. V NPK je vsakemu posameznemu področju pripisana izkaznica s številom obiskovalcev, predstav, izdanih knjig itn. Teh podatkov si nismo izmislili. Seveda lahko razpravljamo o kvaliteti naših virov, nikakor pa ne o njihovem obstoju – vsi viri so navedeni in tudi javno dostopni. Pri statistiki pa je pač vedno tako, da so nekateri podatki malo boljši in drugi malo slabši od resničnega stanja.
Srakarju lahko pritrdim, da splošne analize kulturnega trga ni, a obenem tudi ne vidim, kako bi jo lahko izvedli. Trg v kulturi je izredno kompleksen. Vsakič, ko se lotimo tržnih analiz, se bomo morali lotiti posameznih področij, da bi bilo naše početje smiselno; prepričan sem, da se ljudje povsem drugače odločamo za nakup knjige ali obisk kina kot za nakup likovnega dela.
Dejstvo je, da na Slovenskem do zdaj nismo imeli kontinuiranega analitičnega spremljanja kulturnega področja – to pa ni veljalo samo za njegova tržišča, ampak tudi za splošni razvoj kulturne scene. Ena izmed zaslug aktualnega mandata je prav to, da se Služba za sodelovanje s civilno družbo po novem ukvarja tudi z zbiranjem osnovnih statističnih informacij o kulturi. V zadnjih mesecih nastavljajo sistem, po katerem bo ministrstvo v bodoče redno spremljalo statististične podatke v kulturi, zasledovalo trende in na tej podlagi smotrno prilagajalo svoje ukrepe.
V NPK je napovedano postopno krčenje javnega sektorja v kulturi. Kakšno dolgoročno strategijo ministrstva lahko pričakujemo na tem področju?
Jasno je, zakaj je javni sektor ves čas na udaru: zanj gre več kot polovica proračuna MK. Je torej največji porabniki – obenem pa ne smemo prezreti, da je tudi absolutno največji producent. Ko se enkrat na grafe postavi produkcija, je dejanski izplèn iz javnih zavodov sorazmeren z vložkom vanje.
Tudi zaveza v NPK glede javnega sektorja je jasna: gre za edini kulturni sektor, v katerem ne načrtujemo širitve, ampak zmanjšanje števila zaposlenih. Pripravljajo se spremembe našega krovnega dokumenta, Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), čigar rešitve sicer še niso povsem izdelane, je pa znano, v katero smer želimo. Zaposlovanje v javnih zavodih se mora fleksibilizirati – pridobiti moramo bistveno večje število zaposlitev, ki so vezane na projekte, torej več zaposlitev za določen čas; omogočiti moramo lažje prehode med javnimi zavodi ter tudi prehode iz javnih zavodov v zasebni sektor in nazaj.
Obenem ne smemo zanemarjati dejstva, ki ga danes marsikdo rad spregleda: če preštejemo sodelovanja, koprodukcije ter preostali angažma nevladnih organizacij, samozaposlenih in zasebnega sektorja v delu javnih zavodov, ugotovimo, da je javni sektor na področju kulture eden bistvenih delodajalcev in generatorjev posla tudi za ostala dva sektorja.
Odnos med nevladnimi organizacijami in samozaposlenimi v kulturi na eni strani in javnim sektorjem na drugi se zmotno prikazuje kot odnos popolnega antagonizma dveh ločenih bregov. To preprosto ne drži. Največja ironija zmanjševanja sredstev za javne zavode, ki se je začelo s prihodom krize, je v tem, da so bili slednji zaradi rezov prisiljeni krčiti ravno tiste programske stroške, pri katerih je šlo za outsourcing, torej za sodelovanje z drugima dvema sektorjema. To pomeni, da so imeli varčevalni ukrepi v javnem sektorju negativne učinke tudi na nevladni sektor in na samozaposlene v kulturi. Tovrstne nesorazmerne pojave pa želimo preprečiti s tem, da s fleksibilnostjo zaposlovanja v javnem sektorju olajšamo prehode med vsemi kulturnimi sektorji.
Pravite, da je antagonizem med sektorji lažen. Se vam ne zdi, da je bilo v zadnjem času sproženih kar nekaj polemik, ki bi nam lahko dale slutiti, da se ta odnos vsaj zaostruje?
Med samimi ustvarjalci ne; ustvarjalci nimajo nobenih zadržkov glede sodelovanja pri projektih javnih zavodov, na tem nivoju torej ni antagonizma. Antagonizem, ki ste ga zaznali, poteka predvsem na nivoju relacij med nevladnimi organizacijami in ministrstvom.
Treba je sicer povedati, da so osnovni argumenti teh organizacij pogosto zelo tendenčni, namreč ravno Asociacija, iz katere prihaja Andrej Srakar, nenehno zatrjuje, da je razmerje med sredstvi, ki jih ministrstvo na eni strani namenja nevladnim organizacijam in na drugi strani javnim zavodom, ena proti deset. To ne drži. Podatki glede na prejemnike sredstev iz proračuna pokažejo, da je to razmerje približno ena proti pet, oziroma celo ena proti štiri, če seštejemo sredstva, ki gredo za nevladni sektor, za samozaposlene in za zasebni sektor. Če govorimo le o nevladnih organizacijah in samozaposlenih v kulturi, pa govorimo o slabih petnajstih odstotkih proračuna ministrstva. Ker vseh ostalih petinosemdeset odstotkov ne gre v javne zavode, ampak še za številne druge ukrepe, govorimo o precej manjšem razkoraku. Logično je, da se ta razmerja rada prikazujejo kot antagonizem; takšni prikazi izvirajo iz prizadevanja organizacij nevladnega sektorja, da bi bile bolje financirane, v realnosti pa tega antagonizma ni.
V Sloveniji nam še ni uspelo razviti kontinuirane tradicije sponzorstva oziroma mecenstva kulture. V nekaterih državah tovrstne pojave uspešno vzpodbujajo z davčnimi olajšavami. Bi bilo vredno v to smer razmišljati tudi pri nas?
Res je, zdi se, da tega pri nas skoraj ni. Še posebej, če si pobliže ogledamo kakšno izjemno tradicijo mecenstva in sponzorstva umetnosti, kakršna je npr. na Nizozemskem. Bi lahko takšno tradicijo vzgojili pri nas? Gotovo, a vprašanje je, s kakšnimi ukrepi. Pogosto slišimo predlog, da bi se morala povečati stopnja davčne olajšave za vlaganje v kulturo.
Podatki ministrstva za finance pa kažejo, da še izredno majhen odstotek – okrog 0,3 –, ki predstavlja zdaj veljavno olajšavo, sploh ni izkoriščen. Kje so vzroki za to? Vsi bi radi videli dodatne davčne olajšave ali na drugi strani celo nove davke, ki bi šli za kulturo, a po drugi strani se ne zavedamo, kakšna je realnost. Sama možnost še ne pomeni povečanja sponzorskih sredstev. To je torej prva stvar, ko postavljamo to vprašanje. Druga stvar: države kot ZDA ali Velika Britanija, ki poznajo relativno visoke davčne olajšave za kulturo, skorajda ne poznajo subvencioniranja kulture. Za tem je določena logika, saj imaš težko oboje hkrati. Če bi dejansko šli v višje davčne olajšave, obenem pa bistveno skrčili subvencije v kulturi, se postavlja vprašanje, ali ne bi na kratek rok uničili še tega, kar imamo – in potem v suspenzu čakali, kdaj bo prišlo do predvidenih pozitivnih učinkov.
Strinjali ste se z ugotovitvijo, da slovenski kulturnopolitični model ni izvedel uspešne tranzicije. Kaj nas loči od tega, da bi lahko govorili o modernem evropskem modelu?
Na prvem mestu je gotovo že omenjena sprememba zaposlovanja v kulturnem sektorju. Te so trenutno vezane na sistem javnih uslužbencev, ki je relativno tog in pomeni zaposlitve za nedoločen čas. Javne zavode je torej treba približati nevladnim organizacijam, ne na način financiranja, ampak na način delovanja. Javni zavodi so danes relativno toge ustanove. Približno tri četrtine denarja, ki jim ga dajemo, gre neposredno v plače zaposlenih. Ko se bo ta stvar nekoliko sprostila in se približala nevladnim organizacijam, ki že danes delujejo zelo fleksibilno, bomo prav gotovo bližje evropskemu modelu.
Sledi vprašanje sofinanciranja, ki je zdaj pretežno na plečih države, vsaj ko govorimo o vrhunski kulturi. Iskati moramo še druge vire, s strani lokalnih skupnosti, morda nekoč s strani regionalne politike – čeprav je treba obenem jasno povedati, da je trenutno razmerje po nam dostopnih statističnih podatkih med financiranjem kulture iz državnega in lokalnih proračunov približno petdeset proti petdeset; lokalne skupnosti že zdaj prispevajo približno oseminštirideset odstotkov sredstev, tako da zelo velike možnosti za napredek ni.
Tretja točka pa je večji poudarek na razmisleku, kaj danes pride do publike in kaj ne. Poznamo seveda primere, kot je Bartolov Alamut, ki ga v času nastanka ni nihče bral, danes pa gre za svetovno uspešnico. Prav je, da taka umetnost obstaja, in točno v tem vidim smisel državnega intervencionizma. Vseeno pa je dejstvo, da večina umetnosti ne more biti nerazumljene. Potreben je torej kompromis med iskanjem trga ter spodbujanjem in ohranjanjem kulturne raznolikosti.
Evropski kulturni model od našega ni toliko različen v vlogi države, temveč predvsem v tem, da je bolj kapitalistično krut. Ko ni denarja, se zapirajo glasbene šole, gledališča, koncertne dvorane, ko je proračun boljši, se odpirajo. Povsod pa imajo ključne ustanove, ki jih podpirajo ne glede na ekonomsko situacijo.
Bi si upali napovedati – če bi se vse reforme izšle po pričakovanju in če ne bi prišlo do kakšnih večjih ekonomskih pretresov –, koliko časa nas pravzaprav loči od tega, da se povsem približamo zasledovanemu kulturnemu modelu?
V vsakem primeru gre za dolgotrajen proces. Teh stvari preprosto ni mogoče kar resetirati. Tudi osebno si ne želim, da bi se eksperimentiralo, ker to dejansko lahko pomeni neke radikalne reze v slogu Grčije. Če pa bo to proces, ki bo šel postopoma, potem se bodo ljudje znotraj kulturne sfere postopoma prilagajali in ne bo prišlo do krutih rezov in velikih socialnih tragedij; če bomo torej šli v ta proces previdno in preudarno, ga lahko po moji oceni uspešno dovršimo v dobrem desetletju.
Pogledi, let. 4, št. 5, 26. februar 2014