Spričevala, diplome in realni problemi
15. 03. 2012
Neverjetno je, koliko pozornosti je bilo posvečene srednješolskemu spričevalu donedavnega kustosa Pokrajinskega muzeja v Kopru, diplomiranega zgodovinarja in sociologa Ivana Simčiča. Simčič je bil tam zaposlen od leta 2007, prej je bil zaposlen v Slovenski vojski.
Očitno se je na ljubljansko Filozofsko fakulteto (FF) vpisal brez ustrezne srednje šole oziroma s ponarejenim spričevalom. Če prav razumem, je šlo za spričevalo nekakšne gostinsko-turistične srednje šole iz Hrvaške ali Bosne. Glede na to, da sem se na FF vpisal s spričevalom šole, ki ni zagotavljala ustrezne izobrazbe za začetek študija, si bom dovolil manjši ekskurz: vpisal sem se leta 1985 s prvo generacijo dijakov usmerjenega izobraževanja. To je tedaj pomenilo, da so bili za FF primerno izobraženi samo diplomanti (tedaj nismo imeli mature) družboslovnih in kulturoloških srednjih šol, vsi drugi, denimo mi z naravoslovnih, pa smo morali opravljati diferencialne izpite. Ti niso bili povsem trivialni, marsikdo jih ni opravil.
Če prevedem v aktualno situacijo: čisto možno je, da se je nekaj let pozneje na FF dalo vpisati brez diferencialnih izpitov, če si prinesel spričevalo turistične ali gostinske smeri iz ene bivših jugoslovanskih republik (par let prej pa si s spričevalom bežigrajske gimnazije moral opravljati diferencialne izpite), lahko pa, da je moral tudi tri leta mlajši Simčič opraviti te izpite. A kakorkoli obračamo, je v naslednjih letih na tej fakulteti diplomiral in pozneje tudi dobil redno zaposlitev v javnem zavodu.
Da ne bo pomote, nič kaj lepo ni, narobe je!, če človek ponaredi spričevalo. To je bržkone celo kaznivo dejanje. V tem primeru sicer zastarano. Se zgodi. V tej državi žal kar pogosto.
Ampak – glede na to, da sem tako kot Simčič diplomant FF, pač iz prve roke vem, kaj pomeni diplomirati na tej fakulteti. Naj vnaprej pritrdim tistim, ki so po lastnem mnenju študirali na resnejših fakultetah: ne, diplomirati res ni nečloveško težko. Kakšni izpiti so bili ponižujoče lahki. Je pa bilo tudi kar nekaj selektivnih predmetov, kjer se je število kolegov občutno zmanjšalo. Za uspeh na teh izpitih je bilo treba vložiti precej dela, marsikaj prebrati, kaj razmisliti in tudi napisati. Saj vrabci čivkajo, da merila niso več, kar so bila včasih, ampak kakorkoli obračamo, Simčič je na FF diplomiral. Morda ne ravno z odliko, ampak diplomiral pa je. In morda je v službo v Pokrajinski muzej Koper prišel po takšnih ali drugačnih zvezah – ampak ... to nima nobene zveze s pristnostjo nekega srednje komičnega srednješolskega spričevala – s katerim se zdaj ukvarja vsa država od predsednika republike navzdol. Še zlasti pa rektor ljubljanske univerze.
Simčič kot diplomant dvopredmetnega študija na FF je moral opraviti kakšnih 50 izpitov, napisati vsaj šest, pa raje kakšno več, seminarskih nalog in dve diplomi. Seveda je čisto možno, da je vse to odkljukal s pomočjo načela »pametnejši popusti«, da je več deset profesorjev dvignilo roke in si reklo, samo da ga ne vidim več ... In da so v Kopru po njegovi zaposlitvi enako obupali boljši kandidati, ker se jim s tem domnevnim povzpetnikom ni zdelo vredno mazati rok.
Ponavljam: ponarediti spričevalo je goljufija in to je dovolj, da bi moral poslanec takoj odstopiti, težko pa bi se strinjal, da Simčičev primer meče slabo luč na cel državni zbor, kar je izjavil njegov predsednik Gregor Virant. To je zelo šepava logika: če je en poslanec ponaredil srednješolsko spričevalo, so ga vsi ponaredili ... Ali kaj je imel v mislih predsednik DZ?
Poglejmo dejstva še enkrat: Desusov poslanec Ivan Simčič je pred leti ogoljufal administracijo FF in jo očitno prepričal, da ima srednješolsko spričevalo. Potem je z neznanimi sredstvi dosegel, da mu je ta institucija podelila univerzitetno diplomo. V pomanjkanju drugačnih informacij moramo sklepati, da je opravil predpisane obveznosti, torej je s štiriletnim študijem dosegel bistveno višjo stopnjo izobrazbe, kot se mu zdaj očita.
Če pogledamo z nekaj širokosrčnosti, je šlo za mladostno kaznivo dejanje, za katero se je Simčič z opravljeno diplomo do neke mere odkupil. Ali pa vsaj katastrofalno osmešil VSE svoje univerzitetne profesorje in delodajalce v Pokrajinskem muzeju Koper, ki tega prevaranta leta in leta niso odkrili – no, v Slovenski vojski so menda za časa ministrovanja Simčičevega strankarskega predsednika ga, ampak po tem nečastnem odhodu iz SV se je zaposlil v Kopru (zopet v javni službi) kot visokoizobražen kader, kot se lahko poučimo na spletni strani Muzeja. Ali je bil v resnici korekten študent in korekten državni uradnik? Morda ne ravno briljanten, ampak očitno zadovoljiv. Morda tudi ne, ampak o tem se ne pogovarjamo. Če bi se pogovarjali o tem, bi šlo za odgovornost tistih, ki so ga brez ustreznega znanja spuščali na izpitih in ga zaposlili v muzeju, čeprav ni dovolj dober zgodovinar. Rektor ljubljanske univerze pa grmi, da bo preklical njegov vpis na fakulteto in mu odvzel diplomo. S tem pokončnim dejanjem bi se ljubljanska univerza res vpisala v svetovno univerzitetno zgodovino: uspela bi zavrteti čas nazaj!
Vsaka minuta ukvarjanja s Simčičevim srednješolskim spričevalom je zato vržena stran, govori pa o tem, kako popolnoma smo v Sloveniji odklopljeni od realnih problemov. Če pa se bo morda izkazalo, da obstajajo pravni načini, ki bi poslanca spravili pred sodišče, pa se je težko izogniti vprašanjem o učinkovitosti slovenskega pravnega sistema, ko gre za vprašanja milijone težkega gospodarskega kriminala.
Kako je torej mogoče, da mediji in vsi mogoči predstavniki institucij ne znajo ločiti popolne bedarije – resda sočne, a potencialnih pikantnosti se ni lotil nihče – od resnih izzivov, s katerimi se sooča tako Slovenija kot EU? To je daleč najbolj neprijetno spoznanje afere Spričevalo.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
