Stečki in Le Corbusierova arhitektura – svetovna dediščina
21. 07. 2016
Ta teden so na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine vpisali stečke iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore in Hrvaške ter sedemnajst objektov, ki jih je projektiral francoski arhitekt, slikar in pisatelj švicarskega rodu Le Corbusier.
Na seznamu je 28 nekropol, velika večina z območja Bosne in Hercegovine. To je veliko priznanje za dediščino s tega teritorija, ki pa prinaša tudi odgovornost, saj bodo morali poslej bolj skrbeti za ohranitev stečkov, kajti mnogi so zanemarjeni in prepuščeni usodi propadanja. Z vpisom na seznam svetovne dediščine naj bi bile nekropole s stečki zaščitene pred nadaljnjim uničenjem. Obenem je Unescov odbor za svetovno dediščino v obrazložitvi pohvalil sodelovanje omenjenih držav v šest let trajajočem procesu kandidature za to priznanje, kar je razumeti tudi kot del procesa sprave.
Samo na tem območju
Na območju BiH je daleč največ stečkov, približno 60.000, v Srbiji jih je 4100, na Hrvaškem 4400, v Črni gori 3500. Stečki so srednjeveški kamniti nagrobni spomeniki, okrašenimi z rudimentarnimi slikami – najpogosteje so upodobljeni ljudje –, pomembni pa so tudi napisi, epitafi, ki so praviloma na njih. So edinstveni duhovni, umetniški in kulturni fenomen, značilen samo za to območje. Čeprav so precej dolgo poskušali stečke povezati z renesančnimi umetniškimi delovanji na območju zahodne Evrope, so raziskave pokazale, da na drugih območjih ni ničesar podobnega. Vse do danes strokovnjaki niso ugotovili, zakaj obstajajo samo na strogo omejenem področju.
Nastajati so začeli v 12. stoletju, najintenzivneje pa so jih klesali in krasili v 14. in 15. stoletju, stoletje pozneje so jih postopoma nehali delati. Ena najpomembnejših nekropol med vsemi temi spomeniki je Radimlja pri Stocu v Hercegovini, kjer je kar 133 zelo dobro ohranjenih stečkov.
Vsi različni
Stečke, pod katerimi so pokopani mrtvi, so praviloma postavljali skupaj, med 30 in 50 na enem mestu, izjemoma pa stojijo tudi samostojno. Po grobi oceni so zanje porabili 350.000 ton klesanega kamna. Gradili so jih v bližini kamnolomov, kamenje so vozili na posebnih saneh, ki so jih vlekli konji ali voli.
Med tisoči stečkov ni niti dveh povsem enakih. Pod njimi so pokopavali ljudi različnih ver, gre za skupno tradicijo katoličanov, pravoslavcev in muslimanov, obstajala pa so tudi pokopališča brez stečkov.
Strokovnjaki so se začeli ukvarjati s stečki s prihodom Avstro-Ogrske na območje BiH, središče vseh aktivnosti pa je bil Narodni muzej v Sarajevu, kjer so danes na dvorišču stečki z največjo umetniško vrednostjo.
Corbusierova arhitektura
Le Corbusier, s pravim imenom Charles-Edouard Jeanneret-Gris, je pomembno vplival na svetovno arhitekturo 20. stoletja. Velja za enega največjih arhitektov tega časa, njegova dela, napisana in sprojektirana, so vplivala na velike tehnične in konceptualne spremembe v arhitekturi in urbanizmu.
Z uporabo novih materialov, kot so armirani beton, steklo in železo ter novih gradbenih metod je radikalno prekinil tradicionalne gradbene forme.
Na Unescov seznam so uvrstili 17 del iz sedmih držav, ki kažejo gibanje moderne, rešitve pa so odgovor na izzive novih arhitekturnih tehnik in potreb družbe, so odločitev utemeljili v Unescu. Te mojstrovine kreativnega genija tudi dokazujejo, kako se arhitekturna praksa internacionalizira po vsem planetu, so dodali. Med zgradbami na seznamu so Maison Guiette v Antwerpnu, Nacionalni muzej zahodne umetnosti v Tokiu, dve poslopji iz naselja Weissenhof v Stúttgartu, Unité d’habitation v Marseilleu, Hiša dr. Curutcheta v La Plati v Argentini, Complexe du Capitole v Čandigarju v Indiji.
Navdušenje in kritike
Le Corbusier še danes vpliva na številne novogradnje po svetu, največkrat pod njegovim vplivom nastajajo individualne hiše v formi betonskih kock. Vplival je na videz številnih mest v Evropi in tudi drugod po svetu. Še zdaleč pa nad njim niso vsi navdušeni. Nekatere ljudi Le Corbusierove zgradbe in tiste, ki jih posnemajo, spominjajo na kletke, drugi vidijo v njih vrhunec estetike 20. stoletja ter zmago funkcionalizma.
Tega guruja moderne arhitekture, urbanista, slikarja, fotografa in oblikovalca pohištva so že v času življenja kritizirali, ker je z arhitekturnimi in urbanističnimi zamislimi navdihoval gradnjo velikih kompleksov na obrobju velikih mest. Očitali so mu, da je vizionar totalitarne arhitekture, kar pa ni omajalo prepričanja drugih, da je ustvaril najboljše projekte v funkciji družbene organiziranosti življenja v urbanih okoljih.
Ideologija
Lani, ob 50-letnici njegove smrti, so strokovnjaki ocenili njegovo življenje iz različnih zornih kotov. Odprla se je polemika, ali je njegovo znamenito delo mogoče ločiti od njegove sporne politične in ideološke preteklosti. Eden od njegovih ostrih kritikov je profesor arhitekture in publicist François Chaslin, ki je lani v Parizu objavil knjigo, v kateri je med drugim zapisal, da ni pomembno vprašanje, ali si Le Corbusier zasluži pozicijo najznamenitejšega arhitekta 20. stoletja, ampak je treba ugotoviti, na čem temelji njegova arhitektura. »Njegovi projekti imajo politično plat in ta je militantno fašistična.« Chaslin trdi, da je bil Le Corbusier antisemit, da je delal totalitaristične projekte, da se je trudil približati Mussoliniju, kar je dosegel s kolaborantom Petainom, in po vojni uresničil projekte, ki si jih je zamislil pred drugo svetovno vojno in po njej in so samo materializacija fašistične ideologije.
V zadnjih letih je prišlo na dan več podrobnosti, ki Le Corbusiera kompromitirajo, med drugim njegovo pismo mami: »Hitler bo lahko okronal svoje življenje z grandioznim delom: urejanjem Evrope.« V neki teoretski študiji pa je urbanistom svetoval: »Razvrstite urbano populacijo, ločite jo, odrinite tiste, ki so nekoristni v mestu.«
Kritiki Le Corbusieru očitajo tudi megalomanijo, saj je med drugim predlagal, da bi porušili dobršen del zgodovinskega jedra Pariza, kjer bi po njegovih načrtih zgradili velikanski kompleks z osemnajstimi enakimi nebotičniki s po petdesetimi nadstropji iz armiranega betona. Njegova poslopja so »velikanski bivalni stroji«, v katerih so celice oziroma stanovanjske enote.
Za novega človeka
Le Corbusier je verjel, da je z urbanističnimi projekti, pri katerih ni prostora za zabavo, ampak le za šport, mogoče prispevati k oblikovanju nove, telesno in duševno zdrave rase. Zato je tudi uporabljal izraz »vzgajanje ljudi«, značilen za fašistično ideologijo.
Ni se prilagajal obstoječemu v mestu, ampak je zagovarjal ustvarjanje novega, temu pa bi se moral sodobni človek prilagoditi. Čeprav je svoje ideje razvijal v začetku 20. stoletja, so bile množično uresničene šele po drugi svetovni vojni. Vznikala so nova mesta, ki so bila razdeljena po conah: industrijska, stanovanjska, rekreativna ... V praksi je to pripeljalo do družbene segregacije in zametkov poznejše getoizacije, ki je prišla do izraza do začetka osemdesetih let, njen vrhunec pa je bil v devetdesetih. Plodna tla za takšno gradnjo so bile družbene spremembe v nerazvitih državah vzhodne Evrope, Južne Amerike, Azije in Afrike skupaj s socialistično idejo in revolucijo, ki sta koreninili v revščini in neenakosti. Po njegovem arhitekturno-urbanističnem vzoru sta nastala Novi Beograd in Novi Zagreb, deloma tudi Skopje po potresu leta 1963.
Kljub velikemu madežu je njegovo ime vklesano v zgodovino svetovne arhitekture in zdaj še na seznam svetovne dediščine. Pri Le Corbusieru so se izobraževali tudi Plečnikovi učenci. Od petdesetih diplomantov se jih je kar sedem izpopolnjevalo v njegovem pariškem ateljeju. Slovenskih arhitektov je bilo med arhitekti z vsega sveta, ki so risali v Le Corbusierovem ateljeju, največ, če izvzamemo Švicarje in Francoze.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Kultura in mediji:
|
21.07.2016 Prispevki avtorja
Problemi:
|
20.10.2010 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
