Dušan Merc, ravnatelj Osnovne šole Prule
Šola ima večje probleme s starši kot z otroki
Foto: Ljubo Vukelič/Delo
11. 03. 2011
Dušan Merc je gotovo najbolj znani ravnatelj v Sloveniji, čeprav niti najmanj ne ustreza konvencionalni predstavi o ravnateljih. Že dve desetletji je na čelu Osnovne šole Prule v Ljubljani, o šolstvu in vzgoji, starših in otrocih, učiteljih in učencih, šolskih ministrih in sindikalistih je napisal številne članke. Je vešč pisane in govorjene besede, artikuliranja misli, javnega nastopanja, in to brez dlake na jeziku, s čimer je postal prepoznavno ime v slovenskem javnem prostoru. Pa ne samo s tem, saj je tudi znani pisatelj, avtor številnih romanov, med katerimi posebej izstopa zadnji z naslovom Pedagoški triptih.
»Dobra šola ne obstaja. Šola je v resnici najprej odvisna od učencev, zatem od sistema in potem od učiteljev. Dobra šola v socialno zapostavljenih okoljih je lahko dobra na povsem drugačen način kot dobra šola v vzpodbudnih okoljih.«
Poročilo Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) pravi, da je slovenska osnovna šola predraga glede na učinkovitost oziroma znanje učencev, kajti številne države članice dosegajo podobne učne rezultate z manjšimi stroški. To že nekaj časa vemo tudi sami, a še nobeni vladi ni prišlo na misel, da bi ukrepala. Zakaj?
Že samo podvomiti o učinkovitosti tega sistema bi zagotovo pomenilo politični samomor. Tudi če ne bi imeli zelo čudaške lokalne samoupravne organiziranosti, kjer ogromno število občin sploh ne izpolnjuje osnovnih zakonskih pogojev za to, da so občine, racionalizacija ne bi uspela, ker bi prišlo do hudega kamenjanja tistega, ki bi sploh kaj rekel.
Ne vem, ali je kdo pomislil na to, da bi sistem reorganiziral, naredil učinkovitejši, in če je kdo to sploh razumel kot problem, razen strokovnih služb na Ministrstvu za šolstvo, ki morajo vedeti, vsaj po računih, ki jih plačujejo, da je sistem potraten. Ministri skoraj zagotovo ne, tudi zato ne, ker vsi po vrsti prihajajo iz majhnih vaških okolij in šolic, kjer so se verjetno počutili zelo dobro in imajo na vaške šole lepe spomine – bili so nedvomno odlični. Če bi kdo hotel ukiniti nekaj šol, bi bil silovit vihar. Namesto da bi se potrudili za več otrok (saj vemo, kako), hočejo vsi obdržati sistem, pa če se ne rodi noben več.
Tudi aktualni minister Igor Lukšič očitno poročilo OECD omalovažuje, češ da so ga pisali šolomrzneži. Če je razumljiv tak odnos glavnega tajnika sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (SVIZ) Branimirja Štruklja, ki celo predsednika vlade poziva, naj se o poročilu izjasni, pa bi bilo od ministra pričakovati vsaj malo refleksije in volje po analizi razmer. Ali ni nenavadno, da sta odziva ministra in sindikalista enaka?
»Starši se imajo pravico vmešavati v delo šole, vendar mora biti šola strokovna institucija, ki mirno zavrne laične, diletantske in druge zahteve staršev. Tega si danes ne upa, se staršev celo boji, kar je zelo slabo.«
Neverjetno pogosta kar dobra usklajenost vsakokratnega ministra za šolstvo in šport in »direktorja« monopolnega šolskega sindikata kaže na ostanek dogovorne politike iz nekih drugih političnih časov in okolij. To ni vedno slabo, v principu pa sploh ni dobro. Soglasja niso posledica političnih spretnosti in sposobnosti za dogovore, razen izjemoma. Bolj kažejo na podrejenost ministrstva sindikatu, saj niti en minister do sedaj ni pokazal usmiljenja do proračuna, niti en ni zahteval nobene strokovne spremembe, ki bi sistem naredila bolj učinkovit. Vsi so vzdrževali priljubljenost in dozdevno kakovost s povsem nekritičnim odnosom do denarja – o tem ni dvoma.
Odnos med sindikatom vzgoje in ministrstva na splošno je starodaven, arhaičen, dogovoren. Tak je bil tudi za časa ministrov Zvera in Šturma, če se nekoliko politično označi ta dva, ki pa sta bila na časovni premici ministrovanja skorajda zanemarljiv čas ministra, in je tudi sedaj. Zmanjšanje odstotkov za šolstvo, ki se je dogodilo v proračunu, je verjetno preveč površen pokazatelj, da bi v resnici pomenil kaj ogrožajočega, kot bi nekateri radi prikazali stanje.
Zahteva Branimirja Štruklja, glavnega tajnika SVIZ, da naj se izjasni premier, je takojšnje, vnaprejšnje opozorilo, da utegne biti zelo vroče, če bi se samo slučajno strinjal z mnenjem OECD. Seveda premier ne bo jasno povedal, kaj misli (odsotnost stališč je kar kronična, akutna in boleča), se pa niti v sanjah ne upa nasprotovati SVIZ. Poleg tega je Branimir Štrukelj takoj po objavi mnenja OECD z demagoškim kladivom pribil na križ prinašalce mnenja, funkcionarje OECD, češ da naj pogledajo svoje plače, ki jih dobivajo v organizaciji. Tipična in izjemno prozorna mobilizatorska finta proti mnenju, ki ga imajo o našem šolstvu, in hkraten poziv članstvu, poglej, kako sem jaz pogumen in kako se vnaprej zavzemam … Izjavi glavnega sindikalista in ministra sta provincialni, tipično naši, balkanski.
Odgovor šolskih oblastnikov je, da je naše šolstvo organizirano drugače kot drugod, da več stane zaradi prehrane otrok, podaljšanega bivanja ter športnih dvoran. Se tudi vam zdi to tako pomembno za šolo? Ali ni naša šola socialna ustanova za otroke bogatih in revnih staršev, namesto da bi bili državnega subvencioniranja deležni le revni, kot je bilo to v socializmu?
Seveda je naše šolstvo drugače organizirano, tako na splošno kakor tudi v podrobnostih. V Sloveniji je transfer socialnih pomoči definiran na ministrstvu za socialo in delo. Šola je vzporeden sistem, ki tudi opravlja transfer neposredne pomoči z malicami in prehrano in učbeniki, in je zaradi tega seveda drag in tudi neučinkovit. Povsem se strinjam, da je šola socialna institucija, vendar ne v prehranjevalnem smislu, ampak da izravnava, kolikor je možno, socialne razlike, ki nastajajo zaradi družinskih razmer na področju možnosti za izobraževanje, ne pa prehranjevanje. Nedvomno je zdrava prehrana pogoj za vse drugo, tudi s tem se vsi strinjamo, in res je, da imamo še iz socializma ta izjemno dober sistem, ki nam ga lahko povsod zavidajo, vendar so stvari ušle iz rok. V šoli je postala prehrana oblika nasilja in vladanja (kakor je v globalnem svetu) – tako diktata staršev, ministrstva in splošne klime, blaginje – in ne nekaj sprotnega in obstranskega, kot bi morala biti. Starše praviloma bolj zanima, kaj je bilo za kosilo, kakor kaj in kako se izvaja program.
Zagotovo pa drži kot vzorec naslednji primer: Osnovna šola v občini Zgornje Gorje, ki nima niti dva tisoč duš, ima večjo telovadnico, kot so skupaj telovadnice osnovnih šol Prežihov Voranc in OŠ Prule (mogoče bi k temu lahko prišteli še pol telovadnice na OŠ Majde Vrhovnik). Ocenjujem, da OŠ v Zgornjih Gorjah nima niti 200 otrok, na šolo se veže verjetno manj kot 200 prebivalcev Gorij (naslednja telovadnica je že v osnovni šoli na Bledu, ki je primerljivo velika telovadnici v Gorjah), medtem ko omenjene šole v Ljubljani vežejo nase več kot 1000 otrok in nekaj tisoč prebivalcev … Tako je, tako imamo, takšna je bila politika. Res pa je, da ob vetrolomu občina Zgornje Gorje ne bi mogla pokriti »svoje telovadnice«. S čigavim denarjem jo ogrevajo? Vsi ugovori, ki bi jih slišali in ki so lahko tudi razumljeni, ne morejo prekriti dejstva, da je to pač razkošje, ki veliko stane, a seveda ni posebno učinkovito.
Zagotovo pa je zelo drago zaradi sistema in organiziranja ter statusov šol in podružnic (strokovno pa resnično porazno) to, da je mreža neverjetno bogata – si kdo upa povedati (in zagovarjati), koliko je bilo recimo leta 2005/2006 učencev v podružnični šoli Bohinjska Bela osnovne šole z Bleda, kjer so krajani zahtevali celo novo telovadnico? Dvomim, da jih je bilo za prvih pet razredov 10! In to samo štiri kilometre od Bleda. Koliko je učencev v podružnični šoli iste osnovne šole v Ribnem, prav tako štiri kilometre od Bleda?
To je splošen vzorec, ki bi ga našli kjerkoli v Sloveniji, samo v Ljubljani, Mariboru in mogoče še v dveh, treh mestih ne.
Poseben pregled bi bil potreben v korelaciji majhna šola–razdrobljen sistem in uspešnost izvedbe programa. Pokazal bi, zakaj učenci v Prekmurju zaostajajo po vseh pokazateljih. Šole so premajhne …
Šolsko oblast in sindikalno vodstvo skrbi, da bi z ukinjanjem majhnih, podružničnih šol odšlo s podeželja tudi prebivalstvo in človek se vpraša, zakaj ju to ne skrbi v velikih državah, kjer otroke iz oddaljenih krajev vozijo avtobusi. Je upravičeno, da se šolske oblasti ukvarjajo z naseljenostjo podeželja, tako kot naj bi se z zaslužkom žičničarjev?
Mogoče je šolski sistem hrbtenica države? Skorajda gotovo. Vendar je ljudi za takšen sistem, kot ga imamo, premalo. Samo v tem je problem. Tudi porodnišnice bi lahko ostale, če bi se rojevalo dovolj otrok, pa se jih ne. Enako je s šolami. Zaradi šole v neki vasi (pardon, občini) otrok ne bo več, kultura ne bo na višjem nivoju, razvoja kraja ne bo. Podlaga za razvoj je drugje. Blasfemično je pri nas reči, da so majhne šole slabe. Vendar niso slabe, skoraj zanič so. S stališča vodenja so porazne: en učitelj matematike, ki uči še fiziko in tehniko, učiteljica na pol angleščine in na pol slovenščine itd. pomeni: ni strokovnosti, ni možna zamenjava, če ima ravnatelj slabo učiteljico (teh po zatrjevanju ravnateljev in učiteljev in SVIZ sploh ni …), so vsi učenci za mnogo generacij obsojeni na slabo angleščino ali matematiko itd.
V osnovi je problem v migraciji: nadarjeni učenci na majhnih šolah in v majhnih krajih nimajo sogovornikov, nimajo možnosti izbire, nimajo možnosti primerjav, tekmovalnosti. Sposobni so zmožni migracije in jo potrebujejo … To so ugotovili tudi sami starši, ki otroke (pogosto nasilno in nekritično) vozijo na vse mogoče dejavnosti ….
V Sloveniji je daleč največ zaposlenih na učenca, kar se nanaša tako na pedagoški kot nepedagoški kader. Je nekaj narobe s tem kadrom ali sistemom, ki morda kadru preprečuje učinkovitost?
Tukaj je narobe skoraj vse. Zaradi dogovorne politike sindikata in ministrstva in zato, da se je uvedla devetletka, so ustvarili sistem, ki zaradi razkošja v razredu in na šoli (tako v sistemu kakor na mikrolokaciji, pri samih učencih v razredu in pri njihovem znanju in neznanju, sposobnostih itd.) spodkopava stroko. V naših razredih je lahko po trinajst in manj učencev, v naših razredih je izjemno število otrok z definiranimi in ugotovljenimi posebnimi potrebami, učitelji nočejo in tudi ne znajo več definirati, pri čemer izgubljajo tako nadarjeni kakor šibkejši učenci … Razlogov je veliko: od tega, da so se spreminjali doktrina, namen in cilj osnovne šole tako, da se je spekter zahtev povečal in postal sam v sebi kontradiktoren – vsi morajo izdelati, vsi morajo biti uspešni in nekateri morajo biti še uspešnejši –, do tega, da se seveda od učiteljev, bog ne daj, ne sme pričakovati nič več, kvečjemu vedno manj …
Število učencev s posebnimi potrebami in statusi narašča, posebne potrebe imajo tako slabi kot odlični učenci. Ali te statuse starši praviloma uveljavljajo v dobrobit otrok, če imajo učne težave, ali morda predvsem zato, da jim nudijo potuho, ali pa zato, da bi jim šola nudila več, ker mislijo, da so njihovi otroci nadpovprečni?
Naša šola je seveda naša in je unikatna. Drugačna ne more biti kot unikatna (je pa primerljiva). Na eni strani imamo neskončno število otrok s posebnimi potrebami, na drugi pa neskončno število nadarjenih otrok! Obstajajo šole, ki morajo na koncu šolanja več kot dvema tretjinama učencev izdati uradno potrdilo, da so nadarjeni po kriterijih slovenske psihološke stroke! Ena od oslarij pač. Ne spričevalo in ne trud otroka, pač pa trud sistema, da odkrije posebno nadarjenost. Čudna potuha, čudne vrednote. Če ukinemo to neumnost …
Poleg velikega števila zaposlenih v slovenskih šolah in vrtcih je pri nas tudi zelo veliko ustanov in zavodov, ki se ukvarjajo s šolo. V njih je zaposlenih več sto ljudi, ki naj bi soustvarjali boljšo šolo. Očitno ta dragi šolski ustroj nima pravega smisla. Zakaj ga država ne organizira bolj gospodarno?
Breme stotin uradnikov, pedagoških znanstvenikov, strok zunaj osnovnega in srednjega šolstva, vseh možnih doktorjev znanosti, ki se vtikajo v osnovno in srednje šolstvo, je kot težka odeja, ki ji ni konca ne kraja, pod njo pa nam je vsem zatohlo in moreče. Ravno nasprotno, kot naj bi pričakovali. Imamo tri ali štiri pedagoške fakultete, na katerih mrgoli specialnih didaktikov vseh vrst, ki vsi vse znajo, imamo Pedagoški inštitut, imamo razkošno Ministrstvo za šolstvo, ki ima vse oddelke kot kakšno francosko ali nemško ministrstvo, ker seveda mora vsak imeti svojega sogovornika v širnem svetu, imamo vse direktorate in še direktorje, imamo Zavod za šolstvo, ki je nekakšna plavajoča, strokovno lebdeča institucija, ki ima lahko včasih tudi po dva direktorja, ki je organiziran po krajevnih principih (enako kakor policijske uprave, recimo), imamo Urad za šolstvo, imamo Inšpektorat za šolstvo, imamo Državni izpitni center (ki je organiziran in opremljen s šiframi kot Sova ali nekdanja Udba!) in končno imamo krono, unikum, česar nimajo nikjer na svetu, pa bi bilo zelo prav, da bi nas posnemali – Šolo za ravnatelje! Ti uradniki seveda najdejo vedno totalen in nujen pogoj za svoj obstoj in so težka klada sami stroki in proračunu. O tem ni dvoma. Poleg tega bi bilo zelo dobro pogledati še na ministrstvo prisesane zasebne firme – za kakšna računalništva in podobno. Potrošnja in nabava materialnih dobrin, kot so računalniki, nekoč pa smo dobivali kar po kakšen fotoaparat na šolo za novo leto, ki jih je nabavilo ministrstvo itd. Kaj vse imajo sklenjeno še šole, da sploh lahko zadostijo birokratskim zahtevam ministrstva, ne ve nihče.
Kako spremeniti, ukiniti, reorganizirati? Tudi če bi imeli ministra, ki bi se v kaj poglobil, ki bi imel moč in hrbtenico, ga ni junaka. Ta fronta s sindikatom in samim učiteljstvom in potrošništvom, starši, prebivalstvom, je samomorilna.
Ne samo da je na šolah preveč nepedagoškega kadra, ampak tudi s pedagoškim ni vse idealno glede na rezultate. Kakšna se vam zdi usposobljenost slovenskih učiteljev?
Na šolah je zaradi nenehno povečujočih se administrativnih zahtev ministrstva premalo nepedagoškega kadra – na vsaki šoli bi potrebovali vsaj še po enega ali dva zaposlena, da bi zadostili zahtevam ministrstva. Vsekakor pa tudi pravnika s pravosodnim izpitom. S fakultet pa žal prihajajo učiteljice, ki so pridne, delavne, zavzete, ne znajo pa svoje stroke – kar so se teoretičnega naučile, hitro pozabijo, drugega pa ni. Ne znajo poklica, svojega metjeja, obrti, če me razumete. Specifičnost tega poklica je, da je treba znati takoj. Nič konkretnega jih ne učijo in jih, sodeč po programih, tudi ne mislijo učiti. Zdi se mi, da je razlog v tem, da so vsi pedagoški »znanstveniki«. Poleg tega si učitelji, ki pridejo, in tudi tisti, ki so že dolgo v poklicu, naivno predstavljajo, da bodo samo učili svoj »predmet«. To ni bilo nikoli povsem možno, danes pa je še manj. Mnogi učitelji in sindikat tarnajo, da nimajo dovolj znanj za delo s problematičnimi in drugačnimi otroki itd. in da v takšnem sistemu pregorevajo. Argument je seveda piškav – lahko bi se še kaj naučili poleg svoje velike in oboževane »velike« stroke.
Kako v šolah prepoznate in nagrajujete dobre učitelje in sankcionirate slabe?
To je samo sistem, ki je gluho prenesen iz javne uprave – ena glavnih zamer je lahko, da je tukaj sindikat podpisal reformo v plačnem sistemu in seveda tudi uradniški sistem nagrajevanja. Šolstvo se je odzvalo tako, kot niso pričakovali, pa bi morali: pri ocenah ravnateljev, ki so v vlogi predstojnika upravne enote, so vsi učitelji oziroma javni uslužbenci odlični in vsi napredujejo. V resnici so znotraj šolstva sistem zrušili. Ali pa ga bodo v letu, dveh morali dokončno zavrniti. Ravnatelj, ki bi bil resen pri ocenjevanju učiteljev – javnih uslužbencev, ne bi bil več dolgo ravnatelj. Vsi bi bili proti njemu. Lahko niti ne bi dokončal mandata. Sindrom odličnosti se je z učencev kot bacil prenesel na učitelje – ali pa obratno, je vseeno.
Pri nas učitelji še vedno dajejo poudarek pomnjenju in manj znanju, ki bi bilo uporabno za življenje. Ali to od njih zahtevajo učni načrti in koliko avtonomije si ob njih učitelj lahko sploh dovoli?
Avtonomije ni in si je učitelji tudi ne želijo, niti je ne morejo imeti v takšnem mehanizmu, kjer je vse do konca nadzorovano in pravno definirano (kar seveda zelo obremenjuje). Ne da se je tudi bojijo, ne morejo je vzpostaviti, po njej tudi ne čutijo potrebe in je strokovno ne bi znali utemeljiti. Kar se govori o avtonomiji, je prazna sholastična slama. Za to je skoraj škoda besed, pa bi moralo biti najpomembnejše.
Od česa je v prvi vrsti odvisna kakovostna šola? Od dobrih učiteljev, organiziranosti šole ali šolskega sistema?
Dobra šola ne obstaja. Šola je v resnici najprej odvisna od učencev, zatem od sistema in potem od učiteljev. Šola dosega rezultate glede na okolje in svoje učence, potem glede na učitelje. Dobra šola v socialno zapostavljenih okoljih je lahko dobra na povsem drugačen način kot dobra šola v vzpodbudnih okoljih (v teh okoljih starši priganjajo učitelje, v zanemarjenih okoljih morajo učitelji priganjati starše in učence). Ne vem, kako daleč smo pri merjenju kakovosti s tega vidika, ki je edini pravi. Mislim, da tukaj ni vzpostavljen sistem. Je mogoče za pedagoge celo preveč zapleten in kompleksen. Bojim pa se, da ga ne bi razumeli niti ministri, ki so kar po vrsti sociologi s FDV.
Ministrstvo in sistem sicer merita nekaj (pri nacionalnem preverjanju znanja) – v resnici merita velik defekt …
O pedagoški vedi imate vse prej kot dobro mnenje, kar nazorno izražate kot pisatelj v svoji zadnji knjigi Pedagoški triptih, ki je sicer literarno delo, a so ga očitno navdihnile vaše delovne izkušnje.
No, po osnovni stroki nisem pedagog. Nimam pravice soditi o temeljih neke stroke. Ima pa napako, ki je nedvomna. Sama stroka seveda ni prava filozofska stroka, nikakor ni podvržena kriterijem, ki so za stroko potrebni, je precej specifična …
Slovenski otroci nazadujejo v bralni pismenosti. Mar temu ne botruje sistem obkroževanja in dopolnjevanja v delovnih zvezkih in preizkusih znanja? Katera veda se je domislila, da se otrokom v šoli skoraj ni treba več ustno in pisno izražati?
Glede bralne pismenosti in vsega pompa okoli tega bi morala stroka dati jasen, hiter in učinkovit odgovor (ali pa ugovor). Šola bi se morala odzvati. Vendar tega naša slovenska šola ne bo nikoli storila. Obupno samozadostna je, tako kakor sprotni ministri.
Za slovenske starše velja, da so pretirano zaščitniški do svojih otrok. Od šole pričakujejo, da naj bi otroke tudi vzgajala, po drugi strani pa jim ni prav, kadar v šoli kakšen vzgojni ukrep doleti njihove otroke. Naj potemtakem šola po vašem mnenju sploh še vzgaja in ali ima še kakšne možnosti za to?
Šola vzgaja, četudi ne bi hotela. Vzgoja in izobraževanje sta strukturno nerazdružljiva. Kot šola imamo večje probleme s starši kot z otroki. Naši starši so iz zlatega obdobja samoupravnega socializma, kjer so imeli vse, in so iz obdobja ponorelega kapitalizma, kjer se jim zdi, da so prikrajšani za vse. Frustracija je velika in večinoma prepoznavna v (ne)vzgojnih vzorcih.
V romanu Pedagoški triptih pišete, kako se pogosto zazrete v leno Ljubljanico in kostanjev drevored pred šolo. Najbrž marsikaj vidite, tudi slovensko posebnost prevažanja otrok v šolo in iz nje, če jih ne utegnejo voziti starši, pa to počno dedki in babice. Kdaj so slovenski otroci v šolo nehali hoditi peš, s kolesom ali avtobusom? Zakaj se z javnim prevozom lahko vozijo desetletniki na Dunaju, v Ljubljani pa starši prevažajo še gimnazijce?
Na tihem je seveda zame Ljubljanica v metafori marsikaj – panta rhei, vedno druga in ista reka, je reka Lete, reka pozabljenja itd. Če personificiram šolo, je res vse v tem gibanju, je res v pozabljenju, moj pogled je samo pogled nekoga skozi njena okna. Skoznje gledajo tudi otroci, starši, učitelji. Reka odnaša s seboj te poglede, jih ne pomni … Vsako leto vem, da pomlad nastopi zame takrat, ko zacvetijo divji kostanji v enem najlepših drevoredov, ki so še ostali v Ljubljani. Vsako leto novo in novo doživetje in radost.
Na drugi del vašega vprašanja je odgovor samo eden, je grob in neposreden – kaže na patologijo nas samih, naše družbe in sistema, ki se odraža v vzgoji, vzgojnem odnosu do otrok, prikrivanju drugih grehov, zunanji in lažni skrbi za otroke.
Dve desetletji ste ravnatelj, ves čas Osnovne šole Prule, ki v javnosti velja za dobro. Vaš način vodenja je menda tako v gospodarskem kot v strokovnem, če se izognem izrazu pedagoškem, smislu specifičen. Po čem se ravnate in v čem se po vašem mnenju vaš način vodenja razlikuje od drugih ravnateljev?
Priznati moram, da je država vame kot vodjo vložila veliko sredstev, da sem se veliko izobraževal kot vodja šole. Najprej imamo na šoli zelo natančno definirane vloge, ki jih moramo odigrati – čeprav smo v osnovi vsi enakopravni. Razlikujejo se samo vloge, ki jih igramo (zelo zares). V pedagoškem smislu je to pač stvar stroke, v organizacijskem in finančnem pa tudi. S tem nimam težav. V osnovi je zelo enostavno: kot ravnatelj delam na sistemu, ne v sistemu, vedno se odločam na osnovi binarnega hierarhičnega razmisleka – ali je to dobro za otroka, ali je to dobro za šolo oziroma zavod, ali je to dobro za zaposlene in tudi zame. Bolj jasno ne bi moglo biti.
Navzlic vašim posebnostim in številnim reelekcijam ste se dolgo obdržali. Za povrh se ves čas izpostavljate, tudi s časopisnim in literarnim pisanjem, ste kritični do vsakokratne šolske oblasti, sindikata, učiteljev, do sploh vseh ustanov, povezanih s šolstvom. Gotovo ste mnogim od teh trn v peti. Vas ne morejo utišati zato, ker ste najbolj znani ravnatelj v državi, ali tako dosledno pazite, da ne naredite nobenega poklicnega spodrsljaja?
Najprej, dovolj sem star in premeten in samoobramben, da ne delam kravjih kupčij, nič pod mizo. Vse je javno. Tudi moje napake. Trudim se biti kooperativen, nikoli se ne upiram, ko so stvari jasne, četudi se z njimi ne strinjam. Nastaja sicer vtis, da sem nenehno proti, pa to ni res; jaz sem nenehno za. Tudi za reforme. Hočem igrati vlogo vražjega zagovornika, sprašujem zato, ker ne bi rad letel v prepad zaradi tega, ker nismo vsega prej prediskutirali in definirali. Vse zakone, ki so sprejeti, izvajam striktno.
Biti tako dolgo na nekem delovnem mestu je prej znak splošne nesposobnosti in resnične specifične sposobnosti. To velja za vse ravnatelje.
Kako pa so se vas tako zlahka odkrižali, ko ste poučevali bodoče miličnike na kadetski šoli v Tacnu?
Če se že sedaj toliko govori o arhivih Udbe in drugem – mogoče so tam kakšni skriti spomini (upam in mi je v čast). Vsekakor pa prevzemam odgovornost za vedenje o atentatu v Velikovcu. Takrat sem vedel več, kot je vedel sedanji predsednik države, ki je toliko star kot jaz. O tem so nas takrat seznanjali na blazno tajno tajnih pregledih varnostne situacije v državi i okolini. Tedaj sem dobil občutek, ko so govorili o tem, da je to brez Beograda organiziral takratni precej blagodejni nacionalistični odsek domače slovenske Udbe … sicer pa, nikoli ne veš do konca. Takrat je bil moj sodelavec v Tacnu, bil je vzgojitelj (!), sedanji poslanec SDS dr. Vinko Gorenak, ki je vse slišal in vedel. In ker je bil uniformiran, je vedel seveda več od mene, ki sem bil navaden učitelj (brez pooblastil). Njegov partijski šef se lahko kar pri njem pozanima, kaj smo vedeli in videli nekoliko starejši od njega. So pa o zaodrju atentata bolj kot mediji in Udba čivkali vrabci.
Kaj vas je sploh prineslo v učiteljski poklic? Pa ja ne pedagoški eros v mladih letih?
Nesposobnost za kaj drugega. Hotel sem v gledališče, pa ni šlo, na založbo tudi ni šlo, pa pač v šolo, po znanem reku – če sam ne znam, bom pa druge učil. V tem sem podoben mnogim svojim učiteljskim kolegom, mnogi so pa od mene še sposobnejši.
Zakaj so iz tega učiteljskega poklica izginili moški? Kolikor jih je, so v glavnem učitelji telovadbe, tudi med ravnatelji.
Nikar ne sprašujte o moškosti moških učiteljev. Mogoče pa je skrivnost slovenskega šolskega sistema v stari šovinistični krilatici, da moraš sistem feminizirati, če ga hočeš uničiti. Glede na nivo storilnosti v sistemu, ki se je dvignil do absurda in ni več niti malo kreativen, smo prvaki. Statistično pa je bilo tako: vsak sedmi učitelj v osnovni šoli je ravnatelj in vsaka osemdeseta učiteljica. Obstaja pa korelacija med številom ravnateljev in številom ravnateljic in nezaposlenostjo v regiji (bolj natančno poglejte, pa boste videli). Obstajajo pa seveda še nesramnejši odgovori.
Se to, da ta poklic ni ne cenjen ne dobro plačan, kar je morda povezano, pozna pri odnosu staršev do učiteljev, ki se danes menda nenehno vmešavajo v delo na šoli? Zakaj jim učitelji in ravnatelji to dopuščate in se tudi tako odpovedujete avtonomiji svojega dela?
Vsak poklic je izrecno sam odgovoren za svoj ugled. Kdo pa naj bi bil? Povezava med denarjem in ugledom za mene osebno ne velja skoraj čisto nič. Veliko premoženje je po definiciji velika kraja. Tega nisem sposoben in me ne zanima. Če pa nas vrednotijo po denarju, bomo kmalu, glede na neugodne trende v državi, edino solidno plačani in zaposleni, torej ugledni … Poleg tega pa se samo vam zdi, da ta poklic ni dobro plačan. Ta poklic je solidno plačan … o številkah in drugem pa kdaj drugič.
Starši se imajo pravico vmešavati v delo šole, vendar mora biti šola strokovna institucija, ki mirno zavrne laične, diletantske in druge zahteve staršev. Tega si danes ne upa, se staršev boji itd., kar je zelo slabo.
Ali se ta vsevednost staršev, ko gre za šolo, odraža tudi na otrocih?
Vrednote, ki jim sledijo hote in nehote starši, se odražajo v primarni socializaciji v družini in jih zaznavamo. Za zdaj smo še nad vodo. Kmalu pa lahko potonemo.
Čeprav je knjiga Pedagoški triptih literarno delo, so v njej prepoznavne tudi avtobiografske prvine. Ali tudi vi, tako kot ravnatelj Jože v knjigi, z rentgenskim očesom opazujete starše? So njihovi psihološki profili v resnici takšni, kot so izvrstno opisani v knjigi?
Ne, roman ali literarno delo je vedno poseben »vic«, poseben smisel, karikatura, je vedno model, nikoli ni resnica, je fikcija in imaginacija. »Resnica« iz življenja, nek odsev ali naša predstava iz življenja, ne zadostuje za roman. Življenjska »resnica« je vedno bizarna, v literaturi zadostuje zanjo en sam stavek, torej ne pomeni nič.
V službi imamo zaradi zakonodaje premalo podatkov za uspešno diagnosticiranje stanja med člani družine, o otrocih. Približno vemo, ugotoviti moramo, kar pa mnogi dobro prikrivajo, kakšno je njihovo obzorje, sposobnost dojemanja tega, kar hočemo od njih itd. Mukotrpno in pogosto neuspešno.
Ravnatelj Jože je sposoben prepoznavati očete, ki spolno zlorabljajo ali pretepajo svoje otroke, spolne iztirjence, matere, ki to vdano prenašajo, gospodovalne, pretirano zaščitniške mame ... Je psihično in telesno zlorabljajočih staršev svojih otrok v resnici dosti? Kako te primere prepoznava realni ravnatelj Dušan Merc in kako ukrepa?
Tega je veliko. Realni primeri iz same šolske prakse, iz življenja samega, so zastrašujoči. Veliko je prikritih, veliko jih ponikne. Če bi zbral vse primere, ki smo jih zaslutili in nekatere reševali, bi nastala prava slika psihopatologije našega slovenskega okolja. Ne bi bila literarna, bila bi gnojna.
Zanimivo pa bi bilo videti, kaj je povzročil Zakon o preprečevanju nasilja v družini in na šolah. Po moje še večje prikrivanje nasilja in zlorab. Nič drugega.
Eno najboljših poglavij je o hospitaciji ravnatelja pri uri zgodovine. V njem je vse: pouk, spolno privlačna učiteljica in nekdanja ravnateljeva ljubica, prebujajoči se spolni hormoni pri učencih oz. dveh likih, portreti njunih družin in razlaga, kako dobiti bitko z vedenjcem. Človek bi po teh opisih rekel, da ste psihološko izvrstno opremljeni za medsebojne odnose, kolektiv in celotno šolsko polje. Ste res?
No, v tem odlomku je veliko erosa (pa tudi v drugih …). Tudi pedagoškega, ravnateljevega, ni pa opisan pedagoški eros učiteljice. Kot odrasel človek bi ga opazovalec lahko prepoznal, pri tem pa bi mu bilo seveda slabo zaradi naivnosti tega erosa. Ostane mu samo pravi …
Žalostna podoba mojega realnega delavnega in ravnateljevega jaza je, da se prepoznavam v vseh vedenjsko motenih učencih, pa tudi v tistih s posebnimi potrebami. Dobesedno čutim, rekel bi, fizično razumem, kako je biti otrok s primanjkljajem na umskem in socialnem področju. Vse legastenike in druge motnje nosim v sebi, vedno. Sem dispraktik, imam slabo kratkoročno in dolgoročno pomnjenje, pogosto čutim notranjo potrebo po begu in sem takoj v koži avtista in depresivca. To je težka motnja, ki se je bojim …
To je realno, ker sem bil in sem še poln težav pri matematiki, tujih jezikih, slovenščini, vse je neznansko težko in ubijajoče. Osnovna šola je res težka. Ampak, imel sem srečo kot otrok: imel sem dobre učitelje in nobenih psevdobabic in babanic v podobi svetovalne službe, socialnih delavk, neumnih ravnateljev in ravnateljic itd. Nisem bil uspešen in to ni bil posebno velik greh. Bilo nas je veliko, večina.
Po knjigi sodeč je zbornica raj za zadovoljevanje spolnih potreb ravnatelja. In po drugi strani pekel zaradi ženskih zvijač, njihove pomanjkljive samorefleksije, praznega blebetanja, hlinjenja pedagoške strokovnosti ... Bralci utegnejo enačiti literarnega protagonista z vami in vam očitati nemoralnost in ženski šovinizem, se vam ne zdi?
Po nepotrebnem. Povsem je treba ločiti literaturo od neke realitete. Vzporednice obstajajo, niso pa tako neposredne, da bi jih lahko posplošili. Sem velik občudovalec žensk, vseh žensk. Literarni lik, ki je brez deformacije, je iz obdobja socialnega in socialističnega realizma in tudi vemo, koliko je vreden. Literarni lik mora imeti težko napako. Zato je zanimiv, funkcionira. Z literarnim likom, ki ne bi imel niti te napake, da bi bil brez napake, ne moreš napisati romana.
V kadetnici v Tacnu sem bil skoraj sedem let učitelj: med uniformiranimi moškimi osebki je tega praznega in podlega, tega povsem človeškega bistveno več in hujše. Več prilizovanja, pokornosti, utapljanja, najmanj še v alkoholu in drugih odklonih … Kakor pravi nemški pregovor: Med desetimi moškimi je devet bab. Ženske so realno pogosto bistveno bolj pogumne od moških. Še niste opazili? Najboljše pa je, če je mešano, če sta prisotna oba dela sveta, potem je najbolj normalno (pa tudi bolj pogumni in motivirani smo). Tudi v družini, se vam ne zdi?
Zakaj se vam je zdelo potrebno v uvodu napisati, da so opisani ljudje, primeri in situacije v romanu samo sheme, ilustracija bolne pedagoške misli avtorja in da nimajo nič opraviti z realnimi ljudmi in dogodki?
Kar nekaj primerov poenostavljanja se je dogodilo v demokratični Sloveniji – ali drugače, naši na videz pametni in izobraženi ljudje se še vedno vedejo kot obiskovalci prve projekcije prvega, še nemega filma v Ljubljani, ki so zbežali iz dvorane v Slovenski filharmoniji, ko se je na platnu lokomotiva zapeljala proti njim, ali kot dvajset let pozneje partizani (pa naj mi ne zamerijo, gre zgolj za davno anekdoto), ki so po drugi vojni streljali na filmsko platno, ko so se na njem pojavili Švabi. Vrivek je bil nujen, saj je avtocenzura posebna samokastracija, ki je precej boleča in huda in se je tudi upravičeno bojimo, kajne?
Pogledi, št. 6, 9. marec 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Problemi:
|
20.10.2010 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
