Uglaševanje orkestra na bralnem krožku
Vsa prigovarjanja o množičnosti in plemenitem značaju tega pojava kot da so imela nasproten učinek: sedeži v dvorani DSP so bili nekaj minut pred začetkom dogodka že krepko ogreti in udeleženci oziroma udeleženke so dajale vtis, kot da na njih sedijo kot pribite vsaj že nekaj ur, zoprno vdane točnosti in upoštevanju dogovorjenih ur. In še jih ni bilo dovolj, stole so nosile tudi iz sosednjih prostorov. Po njihovi množičnosti in discipliniranosti bi sklepali o kakšnem romarskem spektaklu (vernikov pisane besede), povprečna starost pa je porajala zlobne asociacije na tretjo univerzo. Podcenjevanje gibanja Beremo z Manco Košir (BMK) je menda vsaj tako razširjeno kot bralni virus, ki ga zadnjih nekaj let uspešno trosijo ti študijski krožki med Slovenci. Ampak če je verjeti tistim, ki so zmogli odvreči predsodke in stopiti v ris profesorice z energičnim in gromko donečim smehom, so študijski bralni krožki … ena sama ljubezen? Hm, v bistvu kar njena telesna različica, kajti če povzamemo enega številnih mančizmov, izrečenih na srečanju krožkarjev in krožkaric: »Bistvo umetnosti je komuniciranje, zato so ti krožki tako dragoceni. Vsakdo, ki govori o knjigah, govori o sebi. Posreduje vedenje o prebranem, kot ga je sam razumel. Mislim, da je samo še en akt močnejši od tega!«
»Uglaševanje orkestra«, kot je srečanje vodij študijskih bralnih krožkov v uvodnem nagovoru poetično poimenovala dr. Nevenka Bogataj z Andragoškega centra Slovenije, je potekalo 18. aprila. »Naša Manca, ki nas vodi in spodbuja«, je nagovorila zbrane z besedami »Drage krožkarice in krožkarji – kje pa je tretji?« Tretjega moškega ni in ni bilo na spregled, pozivi v slogu »Prižgite luč!« niso obrodili želenih sadov, izsledile so le nekoga, ki ni bil krožkar, temveč »naš oboževalec«. Manca (nasploh je v duhu domačnosti in enakovrednosti v odnosu avtor-bralec prevladovalo nazivanje z imeni) je nato predstavila goste. Pisatelja Štefana Kardoša, pesnico Vanjo Strle ter pisatelja in dramatika Toneta Partljiča – »saj veste, kdo tukaj sedi« – in nato v šaljivo strogem profesorskem tonu dodala: »No, če kdo ne ve …« Krožarice in krožkarja so namreč imeli domačo nalogo prebrati po eno delo vsakega od njih: pesniško zbirko Pesmi o Marjah, roman Pobočje sončnega griča in avtobiografijo Hvala vam, bogovi, za te blodnje. O vtisih ob prebranem so še pred srečanjem v pismih poročali duhovni voditeljici, ta pa je nato poskušala spodbuditi nekaj posameznic, da bi o svojih občutjih spregovorile tudi na glas.
Trd oreh, kajti »mi se silno razgovorimo v majhnih družbah, do dvanajst je naša mera«, je začetni molk opravičevala Manca. Naposled je led prebila Ifigenija Simonović, ki ji je bil pesniški izraz Vanje Strle tako všeč, da bi si »drobce njene poezije nasnula na ogrlico kot koralde«. Vsekakor prijaznejši komentar kot zapis nekega krožkarja, ki je priznal, da »ničesar ne razume in mu zato ni všeč«. Kje je ta človek, pravzaprav moški, ga je Manca poskušala izzvati na besedni dvoboj, a zaman – junak je s srečanja izostal. Zato mu je udarec vrnila neka kolegica, ki je »gospo Vanjo« označila za »senzibilno dušo«, njene pesmi pa za takšne, da jih »moški ne le ne morejo, temveč nočejo razumeti«. Vojna napoved je bila izrečena in debata je v nadaljnji poldrugi uri venomer znova zadevala ob domnevni zid, ki ločuje žensko od moškega doživljanja sveta in književnosti. Še v Kardošovem delu Pobočje sončnega griča so našle zorni kot, v katerem je voda stekla na njihov mlin: »Tako je, moški ne zdržijo odnosa z žensko in pobegnejo, lahko tudi v klet,« je povzela Manca – v knjigi namreč nastopa lik z izrazito psihotično komponento, ki mu v medčloveških odnosih vedno znova spodleti, pa se zateče v fritzlovsko klet. »Pa vi, imate to urejeno? To naše zanima, veste,« je v imenitni maniri hlinjene novinarske radovednosti podrezala v pisatelja. Tisti, prepojeni s popkulturno produkcijo sredine osemdesetih, pa bi v neposrednem vprašanju iz profesoričinih ust prepoznali kar znameniti stavek vodje krožka za samopomoč ločencev iz nanizanke Dragi John – »Do you have any sexual problems?« (Ali imate kakšne težave v spolnosti?). Pisatelj se je na srečo izvil z zadovoljivim (in ne preveč osebnoizpovednim) odgovorom, njegovo družinsko življenje da je urejeno, on pa srečen.
Zato pa je več razkril naslednji obravnavani avtor – Tone Partljič. Nič čudnega, saj so se krožkarji lotili njegove avtobiografije Hvala vam, bogovi, za te blodnje. Partljič, ki je v polpretekli zgodovini puščal vidnejšo sled bolj na političnem kot na kulturnem prizorišču (od leta 1990 do 2004 je bil poslanec državnega zbora), se je najprej zahvalil Manci, da »ga je izbrala«. Kar je pomenilo, da je uvrstila njegovo delo na bralni seznam krožka. Če bi se namesto Košir pisala Winfrey in bi ji bilo ime Oprah, bi jo lahko Partljič in vsi ostali izbrani avtorji v znamenje hvaležnosti do konca svojih dni prenašali po rokah (v prenesenem pomenu), saj po uvrstitvi na bralni seznam v Združenih državah drastično poskoči prodaja knjige in književniki bliskovito obogatijo. V Sloveniji je učinek bralnega virusa malce drugačen, najbrž predvsem povišana izposoja v knjižnicah (dobro, od tega avtorji dobijo vsaj drobtinice v obliki knjižničnega nadomestila) in dolgi seznami čakajočih na knjige. Kaj klavrno, v bistvu, ampak menda je takšno gledanje lahko le produkt skrajno materialističnega uma, ki ne sprevidi, da je glavni pozitivni učinek, da ljudje berejo. To je največji uspeh, da odrasli ljudje berejo, je Partljič, nekdanji poverjenik za otroško bralno značko, še naprej pel hvalo Manci. »V Sloveniji se da preživeti samo zaradi žensk in duhovnosti,« je navrgel čez par minut, v katerih se je pridušal nad politiko in njenimi dvoličnimi akterji. In če občinstvo tega ni dojelo kot nedvoumen poklon, se je raznežilo vsaj ob Partljičevem priznanju, da raje kot na druge literarne večere in podobne prireditve pride v goste h krožkom Beremo z Manco Košir: »Če pridem k vam, pridem domov.« Pljusk pozitivne energije je grozil, da bo zalil sleherno špranjo v dvorani, ozračje je bilo čedalje bolj domačno in mehko smehljajoče se. Kdor na srečanje ni prišel iz najglobljih notranjih vzgibov, temveč ga je tja pahnilo kaj tako prozaičnega, kot je služba, se je hočeš nočeš počutil odveč. Ali že kar voajersko. Ni mu preostalo drugega, kot da vstane in odide. Oni so mogoče še vedno tam. Ampak verjetneje je, da so kje doma in berejo – kar je navsezadnje hvalevredno poslanstvo tega gibanja.
Pogledi, št. 9, 23. april 2011