Koncept pohajkovalca v literaturi
Vrnitev flanerja
Prva knjiga me je pritegnila predvsem zaradi predmeta, ki ga opisuje, mesta Berlin, v katerem se sama na pol profesionalno in na pol turistično večkrat zataknem in sem v njem pred več kot desetimi leti preživela celo semestrsko študijsko izmenjavo, tako da si domišljam, da imam z mestom in njegovimi prebivalci tehtno izkušnjo, ki jo lahko potežkam in premerim ob besedilih, kot je omenjeno. V Pariz Vesne Milek, s katerim nimam neposredne, vsaj ne več kot tedenske izkušnje, pa me je (če se ne oziram na pomp okrog avtorice in promocije dela) pravzaprav pripeljala neka druga beležka iz leta 1929, namreč literarizirana pohajkovanja Spazieren in Berlin (Sprehajanje po Berlinu) Franza Hessla, ponovno rehabilitiranega nemškega pisatelja, prevajalca in dolgoletnega urednika pri založbi Rowohlt, ki so ga nacisti zaradi prepovedi objavljanja v času nacistične nadvlade in zaradi poznejšega eksila tako rekoč pahnili v pozabo. Širša javnost ga je ponovno odkrila šele v osemdesetih letih, kar pravzaprav ni edinstven fenomen, saj so osemdeseta in devetdeseta v splošnem (vsaj v Nemčiji) veljala za rehabilitacijsko dobo umetnikov, ki so med letoma 1933 in 1945 izginili iz javnega življenja, umrli ali spremenili poklic. Znanstveno raziskovanje Hesslove zapuščine se je razmahnilo predvsem po letu 2000, leta 2011 pa sta izšli kar dve izdaji Sprehajanja, čeprav je Hesslovi ponovni prepoznavnosti koristilo tudi trikotniško ljubezensko razmerje med njegovo ženo, slikarko Helen Grund, in tesnim prijateljem, pisateljem in zbiralcem umetnin Henri-Pierrom Rochéjem, ki je zaslovel s Truffautovo filmsko adaptacijo romana Jules et Jim, ki temelji na omenjenem resničnem ljubezenskem razmerju.
Hesslova knjižica je na svojevrsten geografski in literarni način povezana tako s Parizom, v katerem je avtor živel od leta 1906 do izbruha prve svetovne vojne, kot z naslovim Berlinom, kjer je na Friedrich-Wilhelm-Straße stanoval od sredine dvajsetih let pa vse do leta 1938, ko je ponovno emigriral v Francijo. Vse to, skupaj s Sprehajanjem po Berlinu, pa sklepa asociativni krog, ki me je napeljal k razmišljanju o Hesslu in obeh slovenskih delih. Zdi se namreč, da tovrstna »feljtonska« literatura danes doživlja nekakšen revival; žal ne v dnevnem časopisju, ki mu je bila po formi tradicionalno namenjena in v katerem bi zdaj dolžino ene zgodbe objavljali kar tri dni, kot ugotavlja Nataša Kramberger v uvodnem zapisu h knjigi Brez zidu, nekakšnem nekrologu ukinjenega tednika 7 dni, temveč v samostojnih knjižnih izdajah. V omenjeni sklop literarno-esejističnih del tematsko sodi tudi Berlin Aleša Štegra, intimni in doživljajski literarni potopis o nemški prestolnici, za katerega je avtor leta 2007 prejel Rožančevo nagrado. Da je »flaniranje«, torej urbano pohajkovanje (tudi v poslovenjeni obliki, ki je SSKJ in Slovenski pravopis ne beležita), očitno tema, ki visi v zraku, dokazuje tudi obsežen tematski sklop o filozofiji mest, ki je bil pred nedavnim objavljen v reviji Dialogi, kjer Anja Naglič v prispevku »Flanerstvo od Baudelairja do Hessla, od Pariza do Berlina« na Hesslovem primeru predstavi flanerja kot zgodovinski in sociološki fenomen.
Ne nazadnje (in te nekoliko prisiljene povezave kaže izrabiti) Štegra in Hessla pa v filozofsko-literarnem smislu povezuje figura Walterja Benjamina, ki se pri prvem pojavlja kot skriti, večkrat tudi medbesedilni vodič po berlinskih ulicah, pri drugem pa kot živi sodobnik, ki Hesslovo knjigo Sprehajanje po Berlinu ovrednoti v kritiki z naslovom »Vrnitev flanerja«, v kateri pravi, da gre za »povsem epsko knjigo, za spominjanje v mimohodu, za knjigo, v kateri spomin ni vir, temveč muza«, ki pred sprehajalcem in bralcem stopa po ulicah in se ji vsaka od njih zdi strma. Mesto postaja za Benjamina mnemotehnični pripomoček samotnega sprehajalca, ki v spomin prikliče več od njegovega otroštva in mladosti, celo več od svoje lastne zgodovine.
Voajerski neznanec na omnibusu
Koncept flanerja, pohajkovalca, je Walter Benjamin v 20. stoletju vpeljal na podlagi pariškega bulvarskega življenja in ga prevzel po Charlesu Baudelairu, naslonil pa na zgodbo Človek množice Edgarja Allana Poeja, s katero je pojem v štiridesetih letih 19. stoletja pravzaprav vstopil v literaturo. V spisu »Flâneur«, ki je nastal med letoma 1937 in 1938 kot del razprave »Das Paris des Second Empire bei Baudelaire« (Pariz drugega cesarstva pri Baudelairju), objavljen pa je bil tudi v prevodu Rape Šuklje pri Studii Humanitatis, Benjamin zapiše: »Pisatelj, ki je stopil na trg, se je ogledal po njem kot po panorami. Posebna zvrst književnosti nam je ohranila njegove prve poskuse, da bi se orientirali. To je nekakšna panoramska literatura.« Gre za skice, »ki v anekdotični preobleki tako rekoč posnemajo plastično ospredje panoram, s fondom svojih informacij pa povzemajo tudi njihovo širno ozadje«, pri čemer so se prvotno znašle v feljtonih, kulturnih prilogah dnevnih časopisov in posebnih zvezkih žepnega formata. Slednji so se imenovali »fiziologije« in so se ukvarjali s »človeškimi tipi« mimoidočih. Ko so človeške fiziologije sčasoma izčrpale svojo slikovitost, so jim sledile »fiziologije mest«, katerih literarni postopek je temeljil na spreminjanju velemestnega bulvarja oziroma ceste v interjer. »Cesta postane za pohajkovalca stanovanje, med hišnimi pročelji je tako doma kot meščan med svojimi štirimi stenami,« pravi Benjamin. Skrita politična ideja tovrstnega flankiranja je namreč izraščala iz misli, da se življenje v vseh svojih variacijah in na svoj najbolj pristen način dogaja pravzaprav šele na mestni ulici in v njenem vrvežu.
Georg Simmel, nemški sociolog, filozof in teoretik velemestnega življenja, poznan tudi po spisu »Die Großstädte und das Geistesleben« (Velemesta in duhovno življenje, 1903), je medčloveške odnose v velemestu opredelil na podlagi vizualne aktivnosti, ki je nadvladala avditivno, poglavitni razlog za to pa je videl v sredstvih javnega prometa. Ljudje so namreč prvič v zgodovini prišli v situacijo, da so morali, popolni neznanci, drug drugemu zreti v oči, ne da bi med sabo spregovorili, ob čemer je akt gledanja, opazovanja in skrivnega reflektiranja prešel tako »v navado« kot v literaturo. Voajerski neznanec, ki usmerja pot po mestu in se (navidezno) vživlja v okolico, je torej postal pohajkovalec, flaner, kot ga že v zgodbi Človek množice predstavi Poe. »'Brezčutno izoliranost vsakega posameznika v njegove zasebne zadeve' pa pohajkovalec prebija samo na videz, ko praznino, ki jo je ta osama ustvarila v njem, napolnjuje s sposojenimi, celo izmišljenimi interesi drugih,« zaključuje Walter Benjamin.
Benjamin, paradoksalno, rehabilitira in hkrati dokončno pokoplje tipičnega flanerja prav v kritiki Hesslovega dela Sprehajanje po Berlinu, ko fenomenu pripiše le še literarno-dokumentarno vrednost s kančkom hrepenenja in nostalgije po časih, ko so pohajkovalci še imeli slednjega na pretek. Moderna namreč v mesto prinese vsesplošno naglico, ki ljudi podi po ulicah, jih ciljno usmerja v posel in vsakodnevne obveznosti, pri tem pa odvrača od brezciljnega, hipnega, inspirativnega opazovanja in pohajkovanja, ki si pridobi negativni predznak – flaner ni več izobraženi vodič po mestu, temveč sumljiva eksistenca, zločinec, tat, brezdelnež ali brezdomec. Ne nazadnje indice za tovrstno interpretacijo v prvem poglavju z naslovom »Sumljivež« navrže že Hessel sam, ko uvodoma zapiše (citirano po prevodu Anje Naglič): »Počasi hoditi po živahnih ulicah je posebno zadovoljstvo. Obliva te naglica ljudi, to je kopel v kipečem morju. Toda ob mojih ljubih berlinskih someščanih to ni lahko početi, pa naj se jim človek še tako spretno izogiba. Vedno sem deležen nezaupljivih pogledov, ko skušam flanirati med temi neutrudnimi ljudmi. Mislim, da me imajo za žeparja.«
Velemestni roman proti velemestnemu potopisu
Leta 1929, ko prvič izide Hesslova knjižica, nemška književnost beleži tudi izid epohalnega modernističnega romana Berlin Alexanderplatz Alfreda Döblina. To je velemestni roman, ki se kot posebna vrsta družbenega romana po francoskih vzorih iz 19. stoletja v Nemčiji zasidra z Rilkejevimi Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja (1910). Roman s svojo inovativno, montažno zgradbo, ekspresivnim jezikom in simultano pripovedno tehniko sodi v sam vrh nemške moderne, hkrati pa v dokumentarnem smislu neposredno priča o nemških razmerah v zgodnjem 20. stoletju, predvsem o življenju v weimarski republiki.
Franz Hessel pa že v prvem poglavju Sprehajanja po Berlinu bralcu predoči tihi pendant k sliki, kot jo o berlinskih divjih dvajsetih posreduje Berlin Alexanderplatz. Hesslov pripovedovalec se »uči« sodobnega urbanizma na obisku pri ostareli dami, ki svoje stanovanje in življenje stilizira z umetniškimi predmeti iz časa bidermajerja. V poglavju o delu se ne navdušuje nad avtomatiziranim delom v velikih tovarnah, temveč govori o majhnih rokodelskih delavnicah in obrtniških obratih, ki slonijo na stoletni tradiciji. Nasproti modnemu lišpu in salonom postavlja pristnost in svežino mladih deklet, »mednarodne atrakcije modernih razvedrilnih palač« pa kontrastira s spominom na plesne večere preteklega obdobja. Medtem ko Döblin razgrinja življenje zločinca Franza Biberkopfa in je na sledi njegovi stalni sopotnici smrti, ki jo protagonist na koncu sprejme v simboličnem smislu kot (rešilno) spremembo identitete, pri Hesslu v središču stoji sprehajalec, ki vsakdanje življenjske rituale motri z otroškim, začudenim, pa vendarle ne naivnim pogledom. Nasičeno s spomini se velemesto pri Hesslu spremeni v »pokrajino polno življenja«, v kateri se zrcali kulturni spomin mnogih generacij, v novo tvorbo združena kulturna identiteta pa preseže tudi smrt.
Berlin = karkoli
Čeprav je prvo obdobje z vzhičenim navdušenjem nad novumom velemestne literature in potikanjem po mestnih ulicah mimo in se zdi, da je sociološko-filozofski koncept Benjaminovega flanerja le še relikt iz preteklosti, vezan predvsem na presežek časa, ki smo ga v sodobnem hiperproduktivnem svetu »izgubili«, pa to ne pomeni, da je literatura, ki se mestoma nostalgično, mestoma problemsko spogleduje s tem konceptom, svoj predmet že izčrpala. Anja Naglič v že omenjenem prispevku opozori na odmik od Benjaminovega pojmovanja, kot ga naredi Matthias Keidel. Skupne točke vseh flanerjev naj bi bile po Keidlu namreč »strukturiranje zaznavanja in opisovanja na osnovi gibanja pri hoji (t. i. flanirajočega mišljenja, ki se močno razlikuje od zaprtih kompleksov misli), proces zaznavanja od posameznega k splošnemu, od opažanja k refleksiji in nadaljnjim spekulacijam o urbanih fenomenih, odpoved panoramskemu pogledu, osredotočenost opažanj na procese modernizacije v velemestih, ki lahko sprožajo tudi močne občutke odtujenosti, in na izginjanje zgodovinskih sledi, ukvarjanje s temami mestne arhitekture, podobe ulic in mimoidočih, precizen opisni jezik in epizodno strukturiranje besedil«. Ne le, da koncept flaniranja v 21. stoletju ni mrtev, še več: potreba po instagramovski dokumentarnosti na eni strani in ubeseditvi izkušnje sodobnega meščana na drugi (konec koncev večji del populacije dandanes živi v milijonskih metropolah) vodita v vse popularnejše esejistične in literarne refleksije in sanjarije, mesto postaja polje inspiracije in dominacije. Za rezidenčne pisatelje v Berlinu še vedno velja, da ob vrnitvi v svojo domovino napišejo kakšen roman ali vsaj zvežčič s potopisnimi pobliski o nemški prestolnici.
Mesto kot množični habitat, ki prevzema funkcijo in podobo naravnega okolja, vsebuje ne nazadnje tudi ontološko dimenzijo in določa posameznikovo identiteto. In obratno: posameznik, ki se s svojo (priseljensko ali avtohtono) identiteto povezuje v skupine in na koncu v družbo, vpliva na podobo mesta. Za mesto sta pomembni tako diahronična (zgodovinska) kot sinhronična razsežnost, s katerima privzema topos določenega časa in prostora. Zato je razumljivo, da je prav Berlin po drugi svetovni vojni s svojimi ranami zasenčil vse ostale evropske prestolnice in tragično porazil tudi Pariz. »To mesto, ki je eno samo spominsko obeležje, ena sama brezmejna topografija terorja, je neprijazno, kadar se pokaže v vsej svoji veličini,« o sodobnem Berlinu zapiše Nataša Kramberger in se v slogu aktualne oglaševalske kampanje, ki naj bi v mesto privabila čim več investitorjev, sprašuje: »Bodi toleranten, bodi drugačen, bodi Berlin. Ali pa: bodi odštekan, bodi mlad, bodi Berlin. Kaj vse je lahko eno mesto? Kaj vse je lahko Berlin?« Odgovarja pa: »Karkoli!« Berlin, Pariz, Ljubljana, Tokio, Havana ali Istanbul je res lahko karkoli, a le na način, kot se kaže obiskovalcu, pohajkovalcu ali domačinu, zanj tudi zares obstaja.
******************
* Dopolnjena verzija članka, 25. 8. 2015.
V tiskani verziji članka, objavljeni v Pogledih (5. avgust 2015), je po pomoti izpadla navezava na pomembno referenco literature o flaniranju, ki je bila objavljena v Dialogih, letn. 50, št. 9/14. Vsi prispevki tematskega bloka o mestih so v celoti dosegljivi na povezavi: http://www.aristej.si/slo/PDF/Dialogi%209%2014.pdf.
V zgornji verziji članka so določeni vsebinski vidiki dodani in citatno dopolnjeni na podlagi omenjenih prispevkov, hkrati pa so iz Hesslovega Sprehajanja po Berlinu uporabljeni prevedki Anje Naglič (tako izsek iz prvega poglavja kot tudi naslovi in poslovenjeni različici »flaner« in »flaniranje«).
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015