Zgodovini ni mar za hrome pritlikavce
21. 11. 2011
Katerakoli politična stranka (ali gibanje) bo po volitvah v zgodnjem decembru prevzela oblast v Republiki Sloveniji, se bo morala neizogibno soočiti s tremi vprašanji. Prvo vprašanje zadeva procese modernizacije družbe in njihovo pospešitev, drugo zadeva vzpostavitev razmer, ki bodo privedle do krepitve zaupanja v državo in njene institucije, tretje pa ukrepe, ki so nujni, da bi oba procesa sploh zagnali in pospešili.
Ključen problem slovenske družbe predstavlja prilagajanje na spremembe iz njenega gospodarskega okolja. Samo v zadnjih tridesetih letih smo zamudili najmanj dva procesa korenitih modernizacijskih sprememb, najprej tistega po naftni krizi iz sredine sedemdesetih let, ki je bistveno preoblikoval globalno gospodarstvo. Zanj so bili značilni procesi robotizacije in selitev proizvodnje ter delovnih mest v Azijo. Nato smo zamudili procese modernizacije, ki so se odvili v devetdesetih letih. Označevali so jih procesi informatizacije in zahteve po vse večji inovativnosti nacionalnih gospodarstev. V tem trenutku izgubljamo tudi v tretjem procesu, v prehodu k okoljskim industrijam. Ta proces spremljajo izjemno pomembne geopolitične spremembe z vzponom Kitajske, ki postopoma prevzema vodilno vlogo v svetovnem gospodarstvu. V tem procesu pa Evropa oziroma Evropska unija zaradi nesposobnosti svojega vodstva in zgrešenega poenotenja na področju monetarne politike neizogibno izgublja, hkrati z njo pa tudi Slovenija, njena ohromljena obrobna članica.
Dejstvo je, da je družba, ki se ne zmore prilagajati na izzive iz svojega okolja, obsojena na notranji zlom, njeno prebivalstvo pa na obubožanje. Na prvi pogled sicer ne kaže, da bi se lahko družba v Sloveniji notranje zlomila. Na prihajajoč socialni zlom, ki se bo najverjetneje zgodil jeseni leta 2012, opozarjata nezadovoljstvo z demokracijo ter nezaupanje v demokratične institucije. Poudarjam – to je treba razumeti –, da je vse večja socialna negotovost posledica okostenelosti slovenske družbe, njene zavrte, postopne in zgolj površinske modernizacije. Manj kot se družba (gospodarstvo, politika in država, skupnost in skupek vrednot) prilagaja na okoljske spremembe, manj je moderna in manj je gospodarsko uspešna.
Zaton preživetvenega modela
Opozarjam, da vse večji del prebivalstva živi vse težje, še posebej precejšen del industrijskega delavstva in upokojencev. Če prejema plačo in pokojnine, ki so blizu ali pod pragom revščine okoli 200.000 delavcev in 300.000 upokojencev, in če k temu dodamo še odvisne družinske člane, potem lahko sklepamo, da je eksistenčno ogroženega približno polovica prebivalstva Slovenije. K navedenim moramo prišteti še približno 110.000 brezposelnih. In v naslednjem letu se bo število socialno ogroženih in revnih še povečalo. Zaostruje se namreč položaj prezadolženih podjetij, ki imajo vse večje težave z odplačevanjem kreditov in vse težje investirajo v vsaj omejeno inoviranje proizvodov. Zaradi padajočih kreditnih ocen slovenskih bank in države se dražijo njihova že najeta posojila. Ta proces se bo v naslednjem letu še pospeševal oziroma bodo bonitetne ocene bank in Slovenije v naslednjem letu pospešeno padale. Ker bo imela težave z odplačevanjem dolgov tudi država, bodo nujna množična odpuščanja v javnem sektorju.
K rasti števila socialno ogroženih, revnih in izključenih bo prispeval tudi – na to opozarja ekonomist Janez Šušteršič – zaton tradicionalnega slovenskega preživetvenega modela. Gospodarstvo v Sloveniji je namreč neučinkovito in zaposluje precejšen delež oseb, ki prejemajo izjemno nizke plače. Poleg tega te osebe prispevajo zelo malo v državno blagajno, ker so njihovo plače davčno sorazmerno neobremenjene. Zatekanje v sivo ekonomijo in delo na polju je vse težje zaradi rastoče intenzitete dela v okviru formalne ekonomije oziroma zaposlitve, kar vodi do telesnega izgorevanja. Preobremenjena so tudi družinska podporna omrežja, ki oskrbe svojih družinskih članov preprosto ne zmorejo več ali pa je ta oskrba vse bolj omejena. Neučinkovito gospodarstvo pa, nenazadnje, vodi tudi do tega, da ni mogoče več podpirati obstoječega modela socialne države. Ta je veliko predrag in krivičen do srednjega sloja, ki je, kar zadeva davčne obremenitve, absolutno preobdavčen. Sicer je preživetveni model, ki je bil v tem prostoru vzpostavljen po letu 1945 in vztraja domala do dandanes, občutno povečal raven blaginje, ki jo je uživalo prebivalstvo, vendar je obenem prispeval tudi k blokadi procesov modernizacije. Ohranja namreč industrijsko-ruralno, obmoderno mentaliteto in načine proizvodnje.
Napoved socialnega zloma je upravičena tudi s čisto psihološkega stališča. Toleriranje negotovosti, ki izhaja iz preživetvenih težav, ne more trajati v nedogled. Le redki posamezniki lahko dlje časa prenašajo preživetveno negotovost, s spremljajočo vse večjo ravnijo nezaupanja v državo, njene institucije in predstavnike ter, nenazadnje, večino soljudi, z izjemo, morda, najožjega sorodstva.
Egalitarni sindrom
Občutke negotovosti spremljajo in krepijo erozija etike, morale in pravne države. Življenje v okolju, kjer etičen, moralni in pravni red ne velja, kjer je na vsakem koraku možna zloraba moči, kjer ni mogoče upati na zaščito pred oblastniki, ki svojo moč sistematično zlorabljajo, je neznosno. Da so oligarhične elite izgubile vsakršen odnos do etike, morale in pravnega reda, kažejo primeri docela neučinkovitih nadzornih svetov, ki slovenskih kvazimenedžerjev ne zmorejo nadzirati, obenem pa ti menedžerji grozijo, da bodo tožili svoje nadzornike, ki kritično preverjajo njihovo poslovanje. Ravno v tem obdobju slovenski kvazimenedžerji ropajo podjetja v družbeni lasti v obsegu, ki ga ta družba še ni doživela. Opozarjam, da sklicevanje na pravni red, ko posameznik ni zmožen delovanja v okvirih etike in morale, vodi ne samo do nezmožnosti nadzora, temveč tudi do preobremenitve sicer delujočega pravnega sistema, končno pa do delegitimizacije pravne države. S tem se družba vrača v preddržavno stanje, v katerem zagotavlja osnovno »pravno« varnost le še sorodstveno omrežje ali pripadnost oligarhičnim omrežjem.
Ravno to je tisto, kar lahko imenujemo proces retradicionalizacije oziroma proces krepitve obmodernih značilnosti slovenske družbe. Ta proces se je v zadnjih letih občutno pospešil. Zato v Sloveniji premoremo gospodarstvo brez trga in demokracijo, ki prehaja v avtoritarizem in krepi oligarhije ter zasebniška omrežja. Premoremo pač »demokracijo«, v kateri ne veljata načeli pravne države ter enakosti pred zakonom. Sorodni procesi se odvijajo tudi na ravni vrednot, tudi tukaj se ohranja ruralno-industrijska miselnost. Ta miselnost podcenjuje in prezira ustvarjalnost in svobodo posameznika. Brez dvoma zanika tudi pomen posameznikove odgovornosti v razmerju do sebe, države in skupnosti. Posameznika postavlja v vlogo plenilca, ko mu odvzame možnost, da bi bil zavezan skupnosti, da bi tudi zunaj krvnega sorodstva in odvisniškega omrežja deloval kot etično in moralno bitje. Takšna atomizirana skupnost ceni predvsem fizično delo in ne izobrazbe ter ustvarjalnosti, spodbuja zanašanje na starše in oligarhična omrežja in ne nase, spodbuja sklicevanje na pravice, namesto da bi jih uravnotežila z dolžnostmi, nenazadnje pa spodbuja avtoritarne politične prakse. Tako združuje egalitarne in avtoritarne težnje v značilen skupek vrednot in političnih praks, ki ga imenujemo egalitarni sindrom. Vse našteto pa predstavlja izrazito predmoderne oziroma obmoderne značilnosti slovenske družbe, ki vodijo v neizogibno pavperizacijo pretežne večine prebivalstva.
Kako pospešiti modernizacijo družbe
Vprašanje, ki se zastavlja po vsem navedenem, je, kaj storiti, da bi pospešili procese družbene modernizacije, torej modernizacije gospodarstva, političnega sistema, delovanja skupnosti ter vzorca vrednot, ki v njej prevladujejo?
Prvič, nujna je vzpostavitev delujočega pravnega reda, ki mora predstavljati tisti temelj, ki bo posameznikom omogočil, da se bodo lahko zanesli nase in državo in ne na krvno sorodstvo in oligarhično omrežje. V razmerah, ko se lahko na pravo in »pravno državo« zanašajo zgolj pripadniki oligarhičnih omrežij, kaj drugega kot rastoče občutenje nemoči in tesnobe niti ni mogoče. Poleg tega mora biti vzpostavljeno tudi občutenje, da je porazdelitev bogastva v družbi pravična. Več kot nujno morajo biti zagnani ali vzpostavljeni tudi mehanizmi učinkovitega nadzora političnih in gospodarskih elit. To pa najbrž pomeni, da bi morali na operativni ravni tako v policiji kot državnem tožilstvu vzpostaviti krizni menedžment in upokojiti ali premestiti precej njunih uslužbencev.
Drugič, v osnovi velja, da bi bilo treba zamenjati skorajda vse poslance in predstavnike političnih strank, ki so v Sloveniji vladali od leta 1945 in pozneje, od leta 1992. Vsi ti so sodelovali pri plenjenju družbenega premoženja ali pa so ga pasivno spremljali. Ker smo lustracijo zamudili in ker nimamo zakonodaje, ki bi dovoljevala, da lahko posameznik uspešno kandidira na volitvah največ dvakrat, moramo elite omejiti drugače.
Poleg učinkovitega pregona organiziranega in gospodarskega kriminala je eden ključnih mehanizmov takšnega omejevanja vzpostavitev tržnih zakonitosti. Dejstvo namreč je, da v Sloveniji niti dvajset let po prehodu v kapitalistično gospodarsko ureditev tržne zakonitosti ne delujejo, to pa bistveno olajšuje procese plenjenja družbenega premoženja. Da bi vzpostavili tržne zakonitosti, moramo storiti naslednje: prvič, olastniniti moramo Novo Ljubljansko banko, ki predstavlja ključen vir financiranja organiziranega in gospodarskega kriminala v državi (obe zvrsti kriminalitete je v Sloveniji težko razločiti). S tem ukrepom bi obračunali s tremi četrtinami organiziranega in gospodarskega kriminala v Sloveniji. Drugič, več kot nujna je vzpostavitev plačilne discipline. Tudi plačilno nedisciplino je treba uvrstiti med zvrsti naklepnega, organiziranega kriminala. In tretjič, več kot nujno moramo vzpostaviti nadzor nad tokovi javnega denarja, ki jih v obliki javnih naročil omogoča država. Doslej so bila javna naročila področje, kjer je prihajalo do organiziranega plenjenja s strani zasebnikov, ki so bili, in so še zmeraj, povezani s politiki in političnimi strankami. Zelo pogosto obvladujejo finančne tokove v Sloveniji tisti posamezniki, ki so v preteklosti zasedali visoke položaje v Službi državne varnosti. Ti igrajo v Sloveniji podobno vlogo, kot jo v Rusiji igrajo bivši sodelavci KGB.
Končno in nenazadnje pa moramo obračunati z gradbenim lobijem, ki predstavlja poglavitnega spodbujevalca organiziranega in gospodarskega kriminala. Šele obračun s tem lobijem, ki je tesno povezan s politiki in finančnimi ustanovami v Sloveniji, bo omogočil, med drugim, prečiščenje in nadzor nad upravami bank. Tudi tukaj je več kot nujna vzpostavitev tržnih mehanizmov. V tem trenutku je namreč stanovanjski trg v Sloveniji popolnoma deformiran. Nesporno dejstvo je, da so bančne in gradbeniške oligarhije ustvarile razmere, v katerih sta bistveno zavrti prostorska mobilnost in optimalna alokacija delovne sile. To še najbolj prizadeva mlade z visoko izobrazbo in mlade družine. Poudarjam, da predstavlja sprostitev in normalizacija razmer na stanovanjskem trgu poglaviten mehanizem, ki naj sploh omogoči družbeno modernizacijo in gospodarski razvoj.
Posledice vseh zgoraj navedenih ukrepov bi bile: prvič, nadzor elit ter vzpostavitev zaupanja v državo, njene institucije ter soljudi; drugič, smiselno investiranje na področju gospodarskega razvoja; tretjič, sprostitev kreditnega krča s spremljajočim financiranjem majhnih in srednje velikih podjetij, ki so sedaj zadušena, predstavljajo pa ključnega bodočega zaposlovalca; in četrtič, vzpostavitev prostorske mobilnosti z optimalno alokacijo delovne sile. Našteto bo privedlo do vzpostavitve novega poslovnega in preživetvenega modela, ki bo modernejši, razvojen in pripravljen na soočenje z zahtevami družbe, ki je vpeta v globalne gospodarske in razvojne tokove. Ta proces pa ne bo izvršen z danes na jutri, temveč bo sprva zelo boleč in bo trajal najmanj desetletje.
Poudarjam, da se tokrat ne moremo izogniti izzivom in spremembam, ki se nam približujejo kot tovorni vlak s polno hitrostjo. Gre za finančno in gospodarsko krizo, gre za posledice staranja prebivalstva, gre za podnebne spremembe, gre za spremembe, ki izhajajo iz globalnih razmerij moči, gre za krizo države, ki jo imenujemo Republika Slovenija, in, na koncu, a ne nazadnje, gre za krizo vrednot, ki je pometla s poštenimi, odgovornimi in podjetnimi posamezniki, ki prispevajo k blaginji skupnosti in jim je zanjo tudi mar.
Znašli smo se v izjemno težavnem položaju. Odgovor nanj pa bo mogoč šele takrat, ko bomo pridobili vsaj osnovno raven sposobnosti za tvorbo družbenega konsenza. V nasprotnem primeru nam grozi nadaljevanje procesa družbene drobitve in vse večje obubožanje večine prebivalstva. Povozil nas bo vlak nezadržnih sprememb in nas kot prah odpihnil s proge zgodovine. Zgodovina je neizprosna in ne prizanaša hromim pritlikavcem.
Pogledi, št. 22, 9. november 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
