Zlata leva v Španijo in Paragvaj
Za favorita je namreč veljal nemški paviljon, kjer so razpisano temo letošnjega bienala Poročilo s fronte vzeli najbolj zares. Arhitekti naj bi pokazali, in to so prepričljivo storili nemški, da hočejo in znajo ustvariti primerne bivalne razmere milijonom ljudi z družbenega roba – revnim, migrantom, beguncem ...
Nemški arhitekti odgovarjajo konkretno na prihod več kot milijona beguncev leta 2015 in za zgled predstavljajo mesto Offenbach. Govorijo o mestih prihodov in Offenbach je s številnimi priseljenci še iz časa pred velikim begunskim valom prototip mesta prihodov. Pomembne pa se jim zdijo tudi zgradbe, kjer za začetek sprejemajo begunce.
Gre za konvencionalno, a zanimivo predstavitev, in ker gre za razstavo, so v paviljonu poskrbeli tudi za konceptualnost in simboliko. V njem so porušili dele sten sten, kar simbolizira padec berlinskega zidu in odprtost za priseljence.
Španski paviljon v Vrtovih je precej sodobnejši, letošnja kuratorja Iñaqui Carnicero in Carlos Quintans sta uspešna arhitekta srednje generacije. Odločila sta se za serijo fotografij, na katerih so številni nedokončani stanovanjski, turistični in gospodarski objekti po vsej Španiji.
Gospodarska kriza in pok nepremičninskega balona je po letu 2008 povzročila propad številnih gradbenikov, poslopja pa zaradi stečajev zdaj samevajo in bolj ali manj propadajo. Od tod tudi naslov Nedokončano (Unfinished).
Na svetu ni prav veliko držav, kjer bi v tako kratkem času zgradili toliko novih poslopij kot v Španiji, še zlasti ob morju, kjer so stanovanjski in turistični objekti vseh mogočih oblik in velikosti dodobra spremenili podobe nekaterih turističnih krajev.
V skladu s temo letošnjega bienala arhitekture sta španska kustosa poiskala tudi nekatere primere, ko so tovrstne objekte spremenili, znova uporabili gradbeni material in podobno. Poleg tega pa je v španskem paviljonu še prikaz izjemno inovativne obnove baročne cerkve v katalonskem mestu Corbera d’Ebre. Arhitekt Ferran Vizoso se je namreč odločil, da bo med državljansko vojno močno uničeno cerkev obnovil na poseben način.
Glavno ladjo je namesto z novo streho pokril s prozornimi visoko tehnološkimi membranami, ki jih je postavil na tenke kovinske strukture, tako da je notranjost cerkve izjemno lepo osvetljena z naravno svetlobo, posledice vojne pa dobro vidne kot opomin pred podobnimi norostmi. Zanimiva je tudi obnova samostana Santa Maria de los Reyes v Sevilli, ki je po novem postal imeniten prostor za razne kulturne dogodke.
Zlatega leva za najboljši projekt je dobil paragvajski arhitekturni biro, ki ga je ustanovil Solano Benítez. Ta arhitekt je znan po uporabi poceni materialov, ki pa jih zna povezati v izjemno estetske projekte. Benítez tudi v Evropi ni neznano ime, saj je leta 2008, ko se je začela svetovna gospodarska kriza, iz rok arhitekturnega zvezdnika Maria Botte prejel nagrado švicarske banke BSI za arhitekturo Swiss Architectural Award.
Na bienalu je postavil ogromno strukturo iz opeke, s katero je želel pokazati, da je s tako preprostim gradbenim materialom mogoče narediti marsikaj. Žirija v sestavi Hashim Sarkis, Pippo Ciorra, Sergio Fajardo, Marisa Moreira Salles in Karen Stein ga je nagradila za njegov trud, da »arhitekturo prinaša tudi v okolja, kjer je doslej niso poznali«.
Zlatega leva za življenjsko delo je dobil brazilski arhitekt Paulo Mendes da Rocha, drugi Brazilec, ki se lahko pohvali s Pritzkerjevo nagrado za leto 2006 (Oscar Niemeyer si jo je 18 let pred tem prislužil za futuristične betonske konstrukcije z drzno ukrivljenimi ploskvami). Da Rocha je s svojimi betonskimi zgradbami dal pečat poslovnemu predelu Sao Paola, medtem ko je Niemeyer projektiral predvsem za Rio de Janeiro in Brasilio.
Čeprav je zgradil vrsto vil za najbogatejše prebivalce mesta, pa je pokazal posluh tudi za tiste prebivalce Sao Paola, ki si ne morejo privoščiti načrtov njegovega biroja, saj je projektiral kar nekaj velikih socialnih projektov.
Srebrnega leva za obetavnega arhitekta je dobil 40-letni Nigerijec Kunlé Adeyemi, ki sicer živi in dela na Nizozemskem. Po šolanju v ZDA in delu v priznanih arhitekturnih birojih (kar devet let je delal pri Remu Koolhasu), je v Amsterdamu ustanovil svoj biro za arhitekturo, urbanizem in dizajn NLÉ.
Njegova plavajoča šola, preprosta lesena konstrukcija na sodih, ki jo je mogoče po vodi pripeljati do najbolj odročnih predelov afriških držav, otroci pa jo potem obiskujejo s čolni, velja za enega najbolj izvirnih projektov za siromašna okolja.