Antifilozofija je kvazifilozofija
Boris Groys: Uvod v antifilozofijo. Prevod Tanja Petrič in Tomaž Grušovnik. Študentska založba (Zbirka Koda), Ljubljana 2010, 236 str., 26 €
23. 05. 2011
Pred vami je nova, »radikalna« zgodovina filozofije, ki si je nadela monstrouzno ime antifilozofija. Ker živimo v dobi t. i. post-antifilozofije, je poznavanje njenih spregledanih in pozabljenih revolucionarnih idej malone neizogibno. Nič hudega, če ima ruski nadih, kajti z njo je mogoče v naši kulturi spretno mahinirati vse od kierkegaardovskih vprašanj o Bogu do najnovejših aporij digitalne umetnosti. Pridite, kupite, čisto ceneno je.
»Razgledan bralec bo le stežka nasedel Groysovim razglabljanjem. To ni problem. Problem je, da gredo dandanes takšne populistične, brez večje občutljivosti in inteligence pisane knjige o filozofiji dobro v promet.«
Borisa Groysa pri nas poznamo predvsem kot teoretika umetnosti in mediologa. Tokrat se nam hoče predstaviti kot filozof, ki je sposoben ločiti pleve od zrnja: ločiti hoče med tradicionalno, z metafiziko obremenjeno filozofijo in novo, moderno filozofijo, ki jo zaradi njene (domnevne) radikalnosti in subverzivnosti imenuje kar antifilozofija. In kaj naj bi bila ta antifilozofija? Groys ne komplicira, tako kot je to po njegovem počela filozofija dva tisoč let in še več. »Ne sprenevedajmo se,« na tihem pravi, saj vemo, da je vse že od nekdaj podvrženo logiki tržne ekonomije. Vse od toaletnega papirja do Boga je najprej in predvsem tržno blago, vse je naprodaj. Tudi filozofija je že od Sokrata naprej samo velik supermarket resnice. Filozofi naj v primerjavi s sofisti ne bi bili proizvajalci resnice, ampak njeni potrošniki. »Prestop s pozicije sofista na pozicijo filozofa je prehod od produkcije resnice h konzumiranju resnice.« Od Platona do Marxa naj bi bila pasivna kontemplativna drža filozofov kar paradigma potrošništva. Misliti je torej po Groysu konzumirati. Vendar bi bilo nasprotno treba ubogati. Zato se antifilozofija kot posebna in odlikovana (beri: »tista prava«) veja filozofije nič več noče uspavati s premišljevanji o resnici, ampak želi delovati. Antifilozofi zapovedujejo – in tako je prav, to je resnična filozofija. Vulgarni marksizem je za Groysa še preplemenita oznaka, saj je njegova antifilozofija – ta ni nič več kot nekakšna slaboumna sofistika – bliže kuharicam, sanjskim bukvam in navodilom za uporabo brivskega aparata kot pa filozofskim besedilom. Takšnole intelektualno grobijanstvo je pa tudi že vse, kar je pri Groysu izvirnega. Vse drugo je povzemanje, ki z uvodno tezo pogosto nima nobene zveze.
Kljub temu je to povzemanje vsaj v svoji subjektivni omejenosti lahko tudi privlačno. Groys namreč v knjigi zbere kaj pisano druščino domnevnih antifilozofov. Tako se na primer skupaj znajdeta Richard Wagner in ameriški teoretik medijev Marshall McLuhan. Groysu je vendarle treba priznati, da je njegov izbor nekateri manjših, marginaliziranih figur (npr. Lev Šestov, Theodor Lessing in Ernst Jünger) atraktiven. Poleg tega seveda naletimo tudi na pričakovana velika imena, kot so Kierkegaard, Heidegger, Benjamin in Derrida.
Groys želi predvsem provocirati. Resnobne platonike poskuša razkačiti s tezo, da je Sokrat potrošnik par excellence, izvedence za Heideggerjevo filozofijo pa vznejevoljiti z ugotovitvijo, da je tudi Heideggerjeva bit navsezadnje prevedljiva v bolj vsakdanji jezik: »Če želimo znova govoriti v menedžerskem jeziku, je jasnina biti tržna niša, ki naj bi jo zapolnil v prihodnost zagledan podjetnik.« Vse to je seveda smešno. Groysove provokacije so v resnici burke.
Knjiga bo morda zanimala tudi slovensko lacanovsko sceno. Kot dober poznavalec ruske filozofske tradicije Groys trdi, da je v korenini vsega evropskega poststrukturalizma, zlasti pa lacanovskega hegeljanstva, ruska religiozna renesansa s konca 19. in začetka 20. stoletja. Presenečeni? Groys ne naredi nič drugega, kot da gre za en člen nazaj po verigi vplivov. Znano je, da so Lacan in njegovi tedanji kolegi iz vrst francoskega nadrealizma (Bataille, Breton, Queneau) poslušali kultna predavanja o Heglovi Fenomenologiji duha, ki jih je imel ruski emigrant, nečak samega Kandinskega, Alexandre Kojève – njegov pravi priimek je Koževnikov – v letih od 1933 do 1939 v Parizu, in iz njegove interpretacije (ki je bila v bistvu samo reprodukcija ready-made Heglovega diskurza) obilo črpali zase. (Na primer brez Kojèvejeve interpretacije Heglove dialektike gospodarja in hlapca ni Lacanovega zrcalnega stadija.) S Kojèvejem, ki je med drugim znan tudi po tem, da je veliko pred Fukuyamo oznanjal konec zgodovine, se namreč začne Heglovo osvajanje Francije. Toda Kojève ni prišel k Heglu iz nič. Kot ugotavlja Groys, Kojève Hegla ne bere toliko skoz Marxa kot skoz Vladimirja Solovjova (1853–1900), največjega ruskega religioznega filozofa. Nič čudnega, saj je Kojève pri Karlu Jaspersu doktoriral iz religiozne filozofije Solovjova. Groys seveda ve, da je Kojèvejevo branje Solovjova v marsičem potvorjeno, vendar je nespregledljivo, da ga prav on pripelje k Heglu. Torej: ruska Sofija naj bi bila mati vseh heglovskih obratov na Zahodu – do danes. To je precej »hecna« teza, vendar nemara ne povsem brez soli. Morda bo treba vzeti v roke znameniti spis Solovjova o ljubezni (Smysl ljubvi, prevedeno v slovenščino Smisel ljubezni, 1997) in pogledati, koliko solovjovovske ljubezni je ostalo pri Lacanovi želji.
Kakor koli že, Groys je konservativec. »Za modernizem,« se glasi njegova deviza. Proč z vsemi sodobnimi »post-izmi«! »Poststrukturalizem, ali iz njega izhajajoč postmodernizem, je doktrina razredne nadvlade intelektualcev, ideologija širših slojev intelektualne elite.« Zato ne preseneča, da se je treba vrniti k avantgardam, tudi tistim stalinističnega kova, saj je tu zanj še veliko tega, kar bi morali danes temeljito premisliti. »Izvorna ocena umetniške avantgarde zgodovinsko sploh ni presežena – in navkljub vsej površinski etabliranosti sodobne umetnosti zmerom znova priplava na površje v številnih različicah.« Onkraj Duchampa in Warhola je lahko samo post-umetnost. In to je slabo. Čeprav so Groysove teoretične sodbe o umetnosti ponekod precej priljubljene, je njegovo slaboumje tudi tu precej očitno.
Razgledan bralec bo le stežka nasedel Groysovim razglabljanjem. To ni problem. Problem je, da gredo dandanes takšne populistične, brez večje občutljivosti in inteligence pisane knjige o filozofiji – pri čemer je treba za boljši tržni status knjige dodati bombastično predpono »anti-« – dobro v promet. Pa saj so vedno šle – in tudi bodo. O Groysovi knjigi ni treba izgubljati veliko besed, pravzaprav zadostuje čisto kratka oznaka: antifilozofija je kvazifilozofija.
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
