Komu je treba odsekati glavo?
Mladen Dolar: Kralju odsekati glavo. Foucaultova dediščina. Založba Krtina, zbirka Krt 153. Ljubljana 2010, 141 str., 17 €
12. 04. 2011
Foucaultov vpliv na sodobno teoretsko sceno je ogromen. Njegovo kraljestvo se razprostira od sociologije do literarne vede, od zgodovinopisja do filozofije, od queer teorije do teologije. Vendar je malo mislecev, ki bili tako pogosto nerazumljeni, malo je teoretskih kraljev, ki bi jim tako slabo služili, kaj šele bili njihovi dediči. Zato ni čudno, da za Foucaultovo misel potrebujemo uvod, priročnik ali celo učbenik. V slovenščini smo takšen uvod v knjižni obliki dobili šele zdaj. Priskrbel ga ni nihče drug kot ugledni slovenski filozof Mladen Dolar.
»Dolarjev prikaz Foucaulta ni tako nevtralen in nezainteresiran, da bi ga lahko razglasili za učbenik. In to je njegova odlika.«
Knjižica je sestavljena iz dveh delov. V prvem z naslovom Zemljevid dela na hitro preletimo Foucaultovo intelektualno pot, v drugem pa se analiza podrobneje suka okrog njegovih temeljnih pojmov, namreč triade vednosti, oblasti in subjekta. Avtor knjižice posebej opozarja, da mu ne gre toliko za ambiciozno interpretacijo, ampak bolj za uvod, ki nazorno in razumljivo razlaga izbrano snov in tako želi bolj »napeljati na branje tekstov kot pa podajati sodbe in razvijati lastne teorije«. Vendar Dolarjev prikaz Foucaulta ni tako nevtralen in nezainteresiran, da bi ga lahko razglasili za učbenik. In to je njegova odlika. Kajti nobena interpretacija ne more biti docela nevtralna, povsem očiščena razlagalčevega subjektivnega gledišča. Kdor danes »prodaja« objektivno zgodbo, ga upravičeno sumimo, da laže. V našem primeru nas bodo seveda v marsikateri opombi pod črto čakala pojasnila iz abecede psihoanalize. Kljub temu pa je treba reči, da je Dolar v tem oziru precej »gentlemanski«. Zvečine nas ne posiljuje s Foucaultom skoz Lacana, ampak le opozarja na možnost lacanovskega branja, ki je lahko ponekod hermenevtično zelo plodno.
Rdeča nit knjižice je nedvomno koncept oblasti. Tudi poglavje, ki mu je namenjeno, je po mojem mnenju najtehtnejše. Z Dolarjevo pomočjo si torej čisto na kratko oglejmo, kakšna je Foucaultova teorija oblasti, saj si bomo le tako lahko odgovorili na zagatno naslovno vprašanje, komu je treba, če sploh komu, odsekati glavo. Naslov knjižice sicer izdaja, da kralju. Toda kdo je v resnici ta kralj? Je to lahko Foucault sam? Ali pa tudi pisec knjige o njem ali celo pisec teh vrstic?
Foucault tematizira oblast v okviru svoje genealoške metode. Ta se od tradicionalne metodologije zgodovinopisja razlikuje po tem, da ne preiskuje izvorov, ki bi omogočali rekonstrukcijo teleološkega razvitja zgodovine, ampak namesto enovitega in naddoločujočega začetka odkriva heterogenost emergence, vznika, ki ga v sebi konstituira agonalno in asimetrično polje sil. Te sile seveda niso ideologije, ki bi vladale »glavam«, njihov teritorij so fizična telesa. Foucault zgodovino dosledno po Nietzscheju postavlja bolj v območje fiziologije in medicine kot v območje klasičnih (marksističnih) idej in mentalitet. Zato je zanj oblast vselej disperzna mikrofizika sil, ki tetovirajo, režejo, secirajo in še kako drugače mrcvarijo telesa. Oblast je povsod in nikjer. Ni je, pa vendar nekako je, saj učinkuje, prav tako kot učinkuje lacanovska fantazma, pojasnjuje Dolar. In kako se tej izmuzljivi oblasti upreti? Naj nam zgoščeno odgovori kar slovenski razlagalec Foucaulta sam: »Tako kot v fiziki ›mikrofizika‹ ni več fizika delcev, temveč delce razgradi v polja sil in njihove napetosti, tako v družbeni teoriji elementi niso ne individui ne razredi, temveč silnice, ki jih proizvajajo in sploh držijo skupaj. Če se strategija upora ne loti dejanskega veziva oblasti, se ji utegne zgoditi, da se bo borila s svojimi umisleki. Taka strategija pa bi terjala ravno novo politiko, ki se ne bi merila ob totalitetah (nacija, država, tržišče, kapitalizem, demokracija, partija), temveč ki bi zmogla ›mikropolitiko‹ po meri mikrofizike.«
Poleg tega je treba z Dolarjem reči, da je Foucaultova teorija, arheo-genealogija, že sama po sebi nekakšna praksa upora. Če so realnemu kralju odsekali glavo, se v teoriji vendarle ni še nič spremenilo. (»Kralju je treba odsekati glavo: v politični teoriji se to še vedno ni zgodilo« – tako se namreč glasi Foucaultova deviza, ki vznemirja Dolarja.) Čeprav monarhije ni več, se ta vendarle vpisuje v večino političnih teorij, ki izhajajo iz predpostavke, da je oblast nekaj enotnega, skoncentriranega v takšni ali drugačni totalni instanci oziroma »glavi«. Foucault pa, nasprotno, ponuja akefalično teorijo politike, ki je hkrati že praksa upora, saj se prek razkrivanja heterogene in disperzne asubstancialne narave oblasti naseljuje prav v njeno diferencialno mrežo, ki v svoji negativni oblastni konstelaciji hkrati paradoksno daje možnost pozitivne moči, ki omogoča relativno svobodo. Upreti se kralju bi torej po Foucaultu (skoz Dolarja) pomenilo: misliti kralja, ki je sam vladan, tetoviran, če ne že kar razrezan z anomičnimi »mikrorezili« sil.
Vendar je Dolar previden. Zdi se da noče v celoti »kupiti« Foucaultove zgodbe. Zato se, namesto da bi razvijal svoje teze, raje umakne v sivino vpraševanja, a navsezadnje vendarle bistrovidno opozori, da je temeljni problem Foucaultove filozofije politike ontološki. Čeprav gre pri Foucaultu za primat disperzije mnoštva proti monarhiji Enega, je vprašanje, ali je sploh treba izbirati med tema možnostma, več kot upravičeno. Vendar bi se bilo treba še pred tem vprašati, kaj sploh je mnoštvo in kaj Eno. Prav tu je namreč nevralgična točka domala vseh t. i. poststrukturalističnih – če ta beseda, kot opozarja tudi Dolar, sploh kaj pomeni – filozofskih projektov od Lacana do Badiouja, od Foucaulta do Deleuza in Derridaja (da Žižka niti ne omenjam). Bojim se, da je gigantski koncern sodobne filozofije prav v tej točki le opomba k Platonu, kolikor se da pokazati, da vsak Maître na svoj način tiči v povsem »vulgarnem« doumetju tako mnoštva in enega kot dihotomije med njima.
Zadnje poglavje, ki naj bi se ukvarjalo s Foucaultovo tematizacijo subjekta, je najšibkejši člen Dolarjeve knjižice. Zdi se, da tu obravnava vendarle postane preveč zainteresirana – kot da bi po tihem brali Foucaulta samo še skoz Lacana in Freuda. Dolarja namreč muči Foucaultov ambivalentni odnos do psihoanalize. V tem oziru ugotavlja, da Foucault v nekakšnem afektivnem vozlu niha med navdušeno privrženostjo psihoanalizi in skrajnim odporom do nje. Pa je to res Foucaultov simptom? Dolar sumi, da se je Foucault v svoji arheologiji psihoanalize ubadal zgolj z dokso, ne z episteme. Zanj je najbolj simptomatično to, da Lector Foucault – Foucault je namreč slovel po tem, da je tekste »zares« bral, brskal po arhivih in potegnil na plan najobskurnejše avtorje – nikjer ne ponudi niti enega samega citata iz Freuda, kaj šele iz Lacana. Foucaultov boj s psihoanalizo naj bi bil torej boj s »slamnatim možem«; boril naj se ne bi proti »pravi«, tj. lacanovski psihoanalizi, ampak proti stereotipiziranim mnenjem, ki jih kreira Časopis, zlasti proti mnenju, da sta za vse kriva »mamica in očka«.
Toda na koncu se lačni (pre)enostavnega odgovora vendarle vprašamo, kaj naj bi imela Foucaultova vojna proti psihoanalizi sploh opraviti s subjektom. Kje se tu vklopi Foucaultova zgodba o samokonstituiranju jaza, o nenehnem neostoiškem in neorazsvetljenskem subjektiviranju kot samoestetiziranju, ki nikoli ne more pognati substancialnih korenin, saj je jaz po svojem bistvu vselej že obglavljen? Najpreprostejši odgovor v zvezi s tem bi bil, da je vprašanje, komu je treba odsekati glavo, že v temelju narobe postavljeno. Kdor si postavi to vprašanje, mu grozi, da ga bodo obglavili. In če pritegnemo Dolarjevemu latentnemu plediranju za psihoanalizo, je edini izhod iz te zagate ta, da uvidimo, da smo sami – kot subjekti – vselej že skrajšani za glavo.
Ali je torej Foucaultov razpadljivi subjekt enak lacanovskemu? Odgovor bo najbrž moral poiskati vsak sam, in sicer, kot priporoča Dolar, tako z branjem Lacana s Foucaultom kakor z Lacanom proti njemu. Če bosta bralec oziroma bralka med enim in drugim subjektom sicer zaznala dovolj jasno razliko, bosta po drugi strani v perspektivi antiheglovskega upora proti refleksivnemu modelu jaza, ki veje iz novoveških učbenikov filozofije, med »mojstroma« vendarle odkrila precejšnjo podobnost. Dlje od tistega modela subjektivitete, ki je samo stvar »glave«, pa še to samo njene »kognitivne« zmožnosti, (post)strukturalistične teorije subjekta v svojem domnevnem antimetafizičnem boju zoper njega tako ali tako ne gredo.
Pogledi, št. 7, 23. marec 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
