Mikroštorije za makropubliko
Carlo Ginzburg: Sir in črvi. Svet nekega mlinarja iz 16. stoletja. Prevod Tomaž Jurca, spremna beseda Marta Verginella. Studia humanitatis, Ljubljana 2010, 255 str., 20 €
24. 08. 2011
Carlo Ginzburg je ugledni italijanski zgodovinar. Sodobna akademska pamet ga pozna predvsem kot utemeljitelja nove popularne historiografske prakse, imenovane mikrozgodovina (microstoria), ki noče biti v mode(re)n izraz preoblečena tradicionalna krajevna zgodovina, ampak nekakšna zgodovina v malem. V partikularnem, fragmentarnem, izjemnem in anomaličnem namreč razbira (vselej delno) univerzalnost, ne da bi iz tega naredila veliko zgodbo klasične svetovne, nacionalne, političnoekonomske in idejne, skratka, katere koli makro-zgodovine.Zgodovinar Ginzburg pripoveduje zgodbo o nekem furlanskem mlinarju iz 16. stoletja, Menocchiu (njegovo pravo ime je bilo Domenico Scandella), ki se ga je zaradi njegovih sumljivih prepričanj, s katerimi naj bi dolgo časa ogrožal svoje sovaščane in širšo okolico, lotilo cerkveno sodišče oziroma inkvizicija. Ginzburga seveda ne zanimajo inkvizicijske represalije in njihov učinek na mlinarja, temveč kako se je ta podložnik, ki je za čuda znal tudi pisati in brati, dokopal do svojih bizarnih predstav.
»Čeprav Ginzburg izrecno zahteva klasično zgodovinopisno kritičnost in kleno analitično presojo, se v njegovo trezno kritičnost vtihotapijo subjektivne slutnje. «
Avtor ob minucioznem poznavanju in primerjanju tako literarnih, folklornih in teoloških kot sodnijskih besedil (mnoge rokopise je bral sploh prvi za inkvizitorji) ugotavlja, da so bila nekatera Menocchieva verska prepričanja blizu tedanji radikalni ljudski reformaciji, čeprav ga ne bi mogli uvrstiti v nobeno strujo, tudi med prekrščevalce (anabaptiste) ne. Kar me tu zanima, pa ni toliko zgodba sama, ki jo Ginzburg zelo vešče pripoveduje – zato bo knjiga razburljivo branje tudi za ljubiteljske zgodovinarje in nasploh za vse, ki jih fascinirajo »odbiteži« iz evropske zgodovine –, ampak bolj teoretski okvir, orodje, s katerim plete svojo historiografsko pripoved.
Njegova osnovna metodološka predpostavka je v temelju bahtinovska. Ekscentrike kmečke religioznosti po njegovem ne smemo pripisati popačenjem, izkrivljenjem, aberacijam, ki bi nastale zaradi enosmernega vpliva »od zgoraj navzdol«, se pravi vpliva »visoke« kulture vladajočih razredov na podrejene ljudske množice, ampak je kulturno vplivanje oziroma pretakanje obojesmerno. Zato lahko pri Menocchiu opazimo presenetljive podobnosti med težnjami predindustrijske kmečke (ustne) kulture in težnjami visoke (pisne) kulture 16. stoletja, ki je svoj najmerodajnejši izraz dobila v reformaciji (ali reformacijah) in humanizmu. Tako lahko Ginzburg dokaj prepričljivo pojasni mlinarjeve drzne heterodoksne ideje, ki so v tem ali onem sorodne tistim v t. i. »levih«, radikalnih reformacijskih strujah, čeprav so v resnici izraz pradavnega kmečkega radikalizma.
Nekoliko kočljivejša pa je Ginzburgova razlaga mlinarjeve kozmogonije, ki je s svojo osupljivostjo in celo bizarnostjo narekovala sam naslov knjige. Po Menocchievem prepričanju sveta ni ustvaril Bog. Materija je Bogu predeksistentna, saj se je iz prvotnega kaosa naredila nekakšna gmota, ki se je strdila kot sir, v tem siru pa so se zaredili črvi, ki niso bili nič drugega kot angeli, in največji črv med njimi je bil Bog. Ginzburg to za nas čudaško, sicer pa nadvse vsakdanjo živinorejsko metaforiko, ki deluje bolj kot pojasnjevalna analogija, povezuje s privlačno teorijo o substratni ljudski mitologiji, ki naj bi ji vsaj v tako zakotnih delih Evrope, kot je Furlanija, uspelo preživeti od pradavnine vse do reformacije in še naprej. Še več, prav zaradi splošnih družbenozgodovinskih pretresov v 16. stoletju je ta domala pozabljeni glas pradavnine prišel do črke, pisnega ovekovečenja. Oziroma natančneje: stik med ljudsko ustno kulturo in novo, s humanizmom in reformacijo ter z iznajdbo tiska prebujajočo se pisno kulturo je omogočil, da se je nenadoma na površju prikazal »globok kulturni sloj«, »neupogljiv ostanek ustne kulture«, ki so nam ga od ubogega mlinarja ohranili inkvizitorji, ne da bi se jim o tem sploh kaj sanjalo, saj so svojega obtoženca skušali stlačiti v Prokrustovo posteljo tega ali onega krivoverstva, ki so ga imeli na seznamu, čeprav jim ni uspelo porezati vseh štrlin brez ostanka.
Toda to osupljivo odkritje Ginzburga vendarle nekoliko preveč zanese, saj mlinarjevo sočno kmečko metaforiko primerja kar z indijskimi Vedami, v katerih se nekje omenja tudi mit, da je svet – podobno kot sir pri mleku – nastal iz strjevanja pravodovja. Te »osupljive skladnosti« po Ginzburgovi presoji ne moreta pojasniti ne kolektivna podzavest ne naključje, ampak obstoj tisočletnega kozmološkega izročila, ki naj bi na nekakšen protomaterialistični način združeval mit in znanost. Tu Ginzburg v podporo svoji hipotezi pritegne v obravnavo izsledke iz svoje prve knjige o furlanskih benandantih (I benandanti: stregoneria e culti agrari tra cinquecento e seicento, 1966), ki so se – etnološko gledano so strukturno podobni slovenskim kresnikom/krstnikom – bojevali s čarovniki in čarovnicami (tudi v našo Cerknico naj bi se hodili bojevat proti njim – Ginzburg iz videmskih arhivskih virov navaja toponim Cirghinis). V ozadju teh figur prepozna šamanski kult, katerega temeljne značilnosti je v neki drugi knjigi primerjal celo s sibirskim šamanizmom. Gre za idejo, ki je seveda privlačna in je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih tudi izvirna, vendar v resnici meji na populistične komparativizme, ki jih najdemo, recimo, v diletantski folkloristiki ali v mazaških etnogenetičnih nazi »raziskavah«. Od vedskega mleka pa do furlanskega črvivega sira se seveda razteza kar precej prostora in časa, ki ju je mogoče udobno preleteti z raznimi lepo zvenečimi frazami, kot so »podtalna struja kmečkega radikalizma«, »nagonski kmečki materializem«, »trdoživost kmečke religije«, »globoka plast ustne kulture«, »ljudske korenine velikega dela evropske kulture« itn. Toda prav v teh sintagmah se kaže problematičnost Ginzburgove metodologije. Čeprav Ginzburg izrecno zahteva klasično zgodovinopisno kritičnost in kleno analitično presojo oziroma, kot je sam dejal v nekem intervjuju, »sterilizacijo analitičnih orodij«, se v takšnih komparativizmih v njegovo trezno kritičnost vtihotapijo subjektivne slutnje, slutnje o globinskem kmečkem radikalizmu, o prastarih poganskih kultih plodnosti ipd., ki ga fascinirajo kot nekaj, kar je, kolikor je v deformiranih in diseminiranih oblikah sploh preživelo, v novem veku imelo močan subverzivni potencial. Prav ta slutenjska predpostavljenost, ki je izrazito subjekt(ivistič)na, od znotraj strukturira ves Ginzburgov znanstveni diskurz, ne da bi sam reflektiral, kaj to v zadnji instanci pomeni tako za objekt preiskovanja kot za »objektivnost« historiografskega diskurza samega. Sicer je res, da se, kot je razbrati v nekaterih intervjujih, dobro zaveda, da v historiografsko diskurzivno polje vselej vstopa s svojo lastno subjektivno zgodovino, z vsemi svojimi strastmi in travmami vred, in da ta problem po svoje bolj ali manj prepričljivo rešuje v svojih poznejših delih (v nekem intervjuju na primer pravi, da se zaveda zagate, da kot Jud, ki so mu ubili očeta, nagonsko simpatizira z vsemi »ponižanimi in razžaljenimi«, ki jih preučuje, čeprav je kot strokovnjak, profesionalni zgodovinar, skratka, kot intelektualec implicitno vselej že na strani z logičnim mišljenjem dobro podkovanih inkvizitorjev), vendar na ravni diskurza samega, tudi (in zlasti) v obravnavani knjigi, te refleksije pravzaprav ni.
Zato je njegova interpretacija tragične zgodbe furlanskega mlinarja nolens volens enoznačno tendenčna in s tem simplifikatorska. Menocchio, »ta kmečki Heraklit«, kot ga Ginzburg domiselno imenuje, naj bi izrazil »instinktivni materializem številnih generacij kmetov« in bil nevede znanilec nadaljnjega zgodovinskega razvoja evropske civilizacije, ki se je navsezadnje osvobodil dogmatskega in represivnega jarma religije ter dosegel vrh v modernem materializmu in sekularizmu, hkrati pa naj bi bil tudi glas zatiranih množic, ki je v obdobju protireformacijskih represalij klical k egalitarizmu in strpnosti, nekakšen arhiproletarec, ki si je upal povzdigniti glas proti arhikapitalizmu. Takšen heglovski oziroma, bolje, marksovski teleologizem, ki se zajeda v Ginzburgovo »nevtralno« znanstveno kritičnost, je mogoče najjasneje začutiti na koncu uvoda v knjigo: »Le modrovanje z varne časovne razdalje nam omogoča določiti motive, ki so se že takrat stapljali s težnjami dela visoke kulture 16. stoletja in so postali dediščina ›napredne‹ kulture naslednjih stoletij: želja po radikalni prenovi družbe, razjedanje religije od znotraj in strpnost. Zaradi vsega tega bi lahko Menocchia označili za točko na tanki, zaviti, a jasno določeni razvojni črti, ki vodi vse do nas, in ga celo določili za našega prednika.«
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
