Arheologija sedanjosti
21. 08. 2014
»Ji reče, hči moja, in ko izreče ti besedi, v ton svojega glasu ovije vso ljubezen, kar jo premore, ji reče, hči moja, vedno moraš gledati z obema očesoma in poslušati z obema ušesoma. Ji reče, svet je zelo velik in veliko reči lahko zgrešiš, če nisi pozorna. Ji reče, ves čas se dogajajo izjemne stvari, neposredno pred nami, vendar imajo naše oči nekakšne oblake, ki zastirajo sonce, in če jih ne vidimo, kakršne so v resnici, so naša življenja zato bolj bedna in revnejša.«Jon McGregor, Če nihče ne govori o izjemnih stvareh
I
Bili so časi, ko ni bilo zmede in je bil bilo svet mogoče nadzorovati, ga imeti na dlani, ga obvladovati. Kajti svet je bil pregleden. Ta dva stavka nista čista abstrakcija, nanašata se na knjige, ki so se pojavljale v knjigarnah. Kajti bili so časi, ko sem imel občutek, da sem nekako na tekočem, da si lahko zapomnim naslove in avtorje, tako prevedene kot tudi domače, katerih knjige so se znašle v knjigarnah, predvsem v eni knjigarni: v Konzorciju.
Slovenija je postajala ali pa je že postala samostojna država in v enem letu je izšlo kakšnih 15 domačih romanov in malo več pesniških zbirk in na pamet smo poznali imena piscev in tudi večino izdaj večine založb in najbolj znani privatni založniki so bili Dušan Cunjak, Lojze Wieser in Jaro Mihelač. In večino (spet večina) teh knjig, kar ni zanemarljiv podatek, smo tudi prebrali in se o njih pogovarjali.
Moram reči, da sem se v takšnem svetu počutil precej udobno in varno, v svetu, kjer so uredniki delali selekcijo, kaj bo izšlo in kaj bo romalo v koš ali pa se vrnilo k pošiljatelju, preden so šle knjige v tiskarne in preplavile police v knjigarnah in police v knjižnicah, v nasprotju s sedanjostjo, ko se primarna selekcija dela šele po izidu, ko knjiga že dobi svojo fizično podobo in hkrati z njo skoraj tudi status čevlja.
In ko danes vstopim v Konzorcij in se povzpnem po stopnicah in ozrem po policah in mizah, ki se šibijo pod težo novih in novih knjig, nimam v sebi več tiste pomirjenosti, ravnotežja in zanesljivosti, ampak sem vedno znova nemočen, frustriran, da ne rečem odkrito jezen, česar niti ne poskušam skriti. Kajti te hiperprodukcije ne morem obvladovati, in svet knjig, ki ga imam pred sabo, še zdaleč ni več pregleden, in zdi se mi, da bom zaradi te »neskončne izbire«, zaradi te obilice naslovov, kaj temeljnega spregledal, izpustil, izgubil. Da bo knjiga, ki ima vse lastnosti knjige, v katero se zaljubiš, potonila v temo. Na neznano dno. Se skrila in ostala skrita za vse večne čase, se pravi za toliko časa, kolikor mi ga je še ostalo, da preberem vse tisto ali pa vsaj del tistega, kar je branja vredno.
Z domačim pisanjem težave sicer obstajajo, a niso tako velike. V nebo vpijoče. Knjig je za slovenske razmere sicer ogromno (okrog 300 pesniških zbirk, malo več kot 100 romanov …), a tu v enem letu na površje slej ko prej splava (preko horizonta pričakovanja, ki ga gojimo do domačih avtorjev, preko ustnega izročila, preko redkih zanesljivih recenzentov, če bog da, tudi preko nominacij za nagrade) tistih pet, včasih več, včasih pa tudi manj naslovov, ki so vredni, da si človek zanje vzame čas in vso potrebno pozornost.
Bistveno večji problem je s prevedenimi knjigami. Pozornost, ki jim je namenjena, je manjša. Manjša na vseh prej omenjenih ravneh in sitih, ki so »odgovorna«, da točno določena knjiga pride do točno določnega bralca. Še najbolj se mi zdi, da je zanimanje za prevedene knjige pogojeno s kontekstom, kjer so te knjige izšle, z renomejem posamičnih zbirk. Recimo: izdaja v Modernih klasikih naj bi bila jamstvo za kvaliteto. Obstaja pa še ena možnost za srečanje bralca s knjigo, govorim o prevedenih knjigah: naključje, ki pa se v nekem vesolju, katerega temeljna lastnost je nagnjenost k mitologizaciji, imenuje – čudež, ali pa vsaj nekaj, kar si pod to besedo hote ali pa nehote predstavljamo.
II
Nekega dopoldneva sem na Erjavčevi (uredništvo revije Literatura) poslušal plošče in odpiral knjige, ki so tam v različnih predalih in jim je namenjena različna usoda. Usoda, merjena v večji ali pa manjši pozornosti. Nekatere bodo deležne resnih recenzij, ki naj bi jih napisali resni recenzenti, druge malo manj resnih in predvsem krajših recenzij, ki jih bodo napisali pripravniki za resne recenzente, spet tretje pa bodo nekaj časa ležale po predalih in potem skrivnostno izginile brez vsake sledi, kot da ne bi nikoli izšle in poležavale v tistih predalih, v tistih vicah.
Iskal sem kaj, kar bi bral, kar bi moglo vsaj za kratek čas pritegniti mojo pozornost in bi potem na podlagi teh znamenj začel resno razmišljati, ali naj vztrajam ali naj knjigo odložim in je nikoli več ne odprem ali pa naj nadaljujem v upanju, da bom šel s pomočjo teksta na potovanje, ne da bi zapustil sobo, kavč, posteljo, naslanjač. Brskal sem in odpiral debele in tanke knjige, broširane in tiste s trdimi platnicami, prebral odstavek ali dva, se namrdnil, zmajeval z glavo, še največkrat pa ostajal čisto brezbrižen in knjige spet vračal na njihova mesta. V njihove vice.
Potem pa sem vzel v roke knjigo, ki se je nekako prilegala dlani. Knjigo finega formata, a v resnici precej neugledno izdajo v svetlorjavi in beli barvi, katere naslov in ime avtorja sta bila napisana na roko ali pa sta ta napis precej uspešno simulirala. V spodnjem delu naslovnice so bile ilustracije fetusa, okna in okenske police in na njej lončnice, pa ptice z razprostrtimi krili, še najbolj podobne golobu. V knjigarni, v Konzorciju, v tisti množici novih in novih naslovov in izdaj, mi knjiga zagotovo nikoli ne bi padla v oči in je nikoli ne bi vzel s police, četudi bi bila razstavljena na izpostavljenem mestu.
Ne spomnim se, ali sem pogledal tudi na platnice in prebral dva kratka odlomka iz recenzij, ki naj bi imela dvojno vlogo: pritegniti pozornosti, a hkrati ujeti bralca, da bi postal ne samo bralec, ampak tudi potencialni kupec – »Izredno dovršena, močna, ganljiva knjiga, ki jo zlahka primerjamo z največjimi« in pa: »s samozavestjo in prefinjenostjo beleži rahle čustvene nihaje, ki morejo odnose spreminjati s silo potresnih valov […], njegova tekoča proza je ravno prav natančna, da bi mogla ustaviti čas, raztegniti trenutke in popisati prostore med njimi«. Odlomka sta bila iz resnih časopisov, kjer naj bi, vsaj tako si predstavljam, pisali resni recenzenti, ne tisti, ki se šele pripravljalo, da bi to postali, iz Sunday Timesa inTimesa. Ampak v resnici vemo, kako je s temi odlomki iz recenzij in kako je s teksti, ki se pišejo za zavihke.
Avtorju knjige, ki sem jo odprl in začel brati, je bilo ime Jon McGregor, in zanj nisem še nikoli slišal, naslov pa je bil rahlo zagoneten in si ga je bilo težko zapomniti in je malo spominjal na naslove knjig Raymonda Carverja: Če nihče ne govori o izjemnih stvareh. Seveda nisem šel preverjat in raziskovat, kdo ja avtor, kako je videti, kakšna je originalna naslovnica knjige, ki je v Angliji izšla leta 2002. To sem storil šele takrat, ko me je knjiga resnično »potegnila«.
Pri knjigah obstaja trik in s tem trikom tudi čas, reakcijski čas bralca, v katerem se začne njegova radovednost spreminjati v občudovanje, občudovanje v osuplost, vse skupaj pa v trdno in zanesljivo gotovost, da bo vztrajal do konca. V vse te občutke pa se neprestano tihotapi trepet, se tihotapi še toliko močneje, če je bralec tiste vrste bralec, ki obsedeno išče zdrse in napake in to počne tako vztrajno, da ga iskanje začne ovirati, mu krasti in odtegovati bralski užitek.
Reakcijski čas je različno dolg, in v vsaki knjigi, ki jo vzljubimo, zagotovo obstaja točno določeno mesto, trnek, ko nas pisatelj in njegovo pisanje ujameta. Si nas prisvojita. Je to prvi stavek? Nekaj takšnega kot: »Nekdo je moral Josefa K. očrniti, zakaj ne da bi bil storil kaj slabega, so ga nekega jutra prijeli.« Ali pa: »Sem v sobi svoje matere.« Klasična otvoritev, kot pri šahu? Mogoče, a dvomim, čeprav pri okušanju besed in branju veljajo podobna pravila kot pri okušanju in pitju vina; ni nam namreč treba popiti celega soda, da bi se prikopali do nekega okusa, do vtisa, dovolj je, da ga damo malo na jezik, ga požvrkljamo po ustih, dovolj je, da popijemo en kozarec.
III
Knjiga, ki sem jo vzel v roke in sklenil, da ji dam priložnost – mogoče je bilo ravno narobe in je knjiga sklenila, da bo dala ona priložnost meni –, se je začela z opisom. Z opisom mesta, ki poje: »ponoči, ko se zvok ostreje zarezuje po površini reči, ko pesem seže proti nečemu v tebi, poje brez besed, večinoma brez besed, a vseeno je to pesem in nihče, ki jo sliši, ne bi mogel dvomiti, o čem poje.«
Potem so sledili katalogi podob, in jezik, v katerega so se ujele, je dobival pospeške, se dvigoval in spuščal in bil zlepljen skupaj z vezniki. Vse skupaj je precej spominjalo na poezijo, na plastično in čutno nazorno poezijo, saj je bralec dobil občutek, da se lahko vsake opisane stvari, ki jo je jezik oblikoval iz zraka, dotakne z mislijo, z očmi, a hkrati tudi z rokami, in potem se je to gibanje nenadoma prekinilo, zaustavilo. Zaustavilo tudi na oblikovni ravni.
Kar naenkrat ni bilo več masivnih odstavkov, polnih podob iz urbanega okolja, ampak praznina, presledek, belina: »redek in posvečen mrtev trenutek, ukleščen med tiste, ki hodijo pozno spat, in tiste, ki zgodaj vstajajo, trenutek, v katerem se zgodi čudež tišine in vse ustavi.« »To je bil premor, v katerem je vredno uživati, saj bo svet kmalu postal zapleten.« In potem se je začela počasi uresničevati napoved. Svet je dejansko postal zapleten.
Sem se ujel tu, na tem mestu? Mogoče. Ali pa malo pozneje, ko sem iz teksta razbral, da gre za čas, ko se zora prikrade v zadnji poletni dan. In s tega mesta je sledil nekakšen skok, preskoki po dnevu, skok v popoldan, v nekakšno zaporedje prizem, ki so sestavljale en sam trenutek, ki bo odločilen za razvozlavanje vsebine, za razrešitev, ki nam jo bo pisatelj dovršeno odmikal in dovršeno razkrival od začetka do konca besedila.
Se je že tu pokazal in občutil namen, ki se ga je dotaknil tisti blurb na platnici, »ustaviti čas, raztegniti trenutke in popisati prostore med njimi«? In v tem zaustavljanju časa, v tem zamrzovanju trenutkov, v tem hiperrealizmu detajlov se je nakazovalo nekaj zloveščega, neki dogodek, ki bo zaznamoval tiste, ki so bili zraven, ko se je zgodil. Pred očmi bralca so se pojavljali še dodatni stavki, na katere bi se moral na vsak način ujeti, če se seveda ni ujel že na mestu beline, v konici mirovanja, stavki, kot je tale: »In tisti fant s številke osemnajst se je skozi zaustavljeni trenutek premikal kot blagoslov.« Sem se ujel na ta stavek? Na stavek, ki bralca nagradi s kurjo kožo in ki si ga, ko ga prebere, vedno znova ponavlja v mislih?
In potem izvemo, da je to spomin, spomin mlade ženske, ki pripoveduje zgodbo, in da se njeno pripovedovanje dogaja s časovne razdalje treh let in nekajstokilometrske oddaljenosti. In v knjigi se s tem začneta neprestano mešati sedanjost in življenje izpred treh let, ki je kulminiralo v dogodku, na katerega se pripravljamo skozi drobne namige, ki so podobni nekakšnemu pršenju.
Junakinja, ki mogoče sploh ni junakinja, je brez imena. (Pravzaprav je glavni junak odsotni brat, tekač, ki se premika skozi zaustavljeni trenutek kot blagoslov, ki s svojim početjem nenehnega fotografiranja in shranjevanja stvari na metaforičen način razkriva McGregorjevo poetiko, način njegovega pisanja, ki bi se lahko imenoval tudi: arheologija sedanjosti.) Od pomembnih oseb v knjigi imajo imena zares le tri, ostale so označene po tem, na kateri hišni številki živijo v soseski velikih hiš, ki so bile zgrajene za lastnike tekstilnih tovarn na koncu 19. stoletja in so zdaj razbite in razdeljene na manjša stanovanja.
Ženska je noseča in se mora nekako soočiti s tem novim stanjem in mora s tem novim stanjem soočiti tudi starše, prijateljico. Mora to novo stanje vključiti v svoje življenje. In v tem novem stanju spozna Michaela, brata dvojčka tistega fanta, ki je bil njen sosed in je pred tremi leti živel na številki osemnajst in je bil vanjo zaljubljen.
V spominskih pasažah, ki se osredotočajo na zadnji poletni dan, a refleksivno pokrivajo precej večji segment časa in prekinjajo to soočanje z novim stanjem, pa se pred bralčevimi očmi izrišejo natančni portreti ostalih stanovalcev: starejšega para, družine s tremi otroki, moškega z majhno hčerko, ki je ženo izgubil v požaru, fanta, ki si je kupil nov avto, moškega, ki prisega na red in čistočo in se odloči, da bo z elastiko skočil z žerjava in s tem nehote, v nekakšnem prepletu naključij in usode, povzročil tragedijo …
Ves čas se pripravljamo na kulminacijo, na zlovešče spoznanje, na tragedijo, in to počasno stopnjevanje se odvija na obeh ravneh; na ravni, ki opisuje preteklost, in na ravni, ki opisuje sedanjost (tu kulminacija ni tragična, ampak odrešitvena, saj svet nekako vrača v ravnotežje), vendar pa tragedija ni samo tam, kjer jo pričakujemo in slutimo in kamor smo vodeni, ampak pisatelj v nekakšnem obratu, malo pred odprtim koncem, ko se ponovijo stavki z začetka knjige, to tragedijo razširi in bralcu pravzaprav izda, zakaj je Michael poiskal pripovedovalko in zakaj se v njegov govor tako pogosto mešajo skrivnosti, premolki in tišine.
IV
David Foster Wallace je leta 1987 v eseju Fikcijske prihodnosti in generacija vpadljivo mladih zapisal, da so se častitljive tradicije stradanja in vajeništva, ki so se povezovale z usodo pisateljskega poklica in bile v veljavi v prejšnjih časih, postavile in obrnile na glavo, kajti bližina piscev lastni puberteti kar naenkrat ni bila več pomanjkljivost, ampak se jo je začelo dojemati kot prednost. To njegovo formulacijo sem uporabil, ko sem pisal o generacijskih romanih, ki so izšli v osemdesetih letih, a sem se nanjo ponovno spomnil, ko sem šel na splet iskat podatke in »skrivnosti«, ki bi jih lahko izvedel o Jonu McGregorju, avtorju knjige, ki me je tako »potegnila«. In res sem, ob podatkih, da se je rodil leta 1976 na Bermudih, da piše kratke zgodbe in romane in živi v Nottinghamu, našel nekaj, kar me je dobesedno osupnilo.
Ko je McGregor pisal to knjigo, je imel verjetno 25 let ali pa še manj. Zraven je seveda stal podatek, da je bil v zgodovini podeljevanja Bookerjeve nagrade ravno on najmlajši pisatelj, ki se mu je uspelo »prebiti« na širšo listo nominirancev. Po navadi ljudje pri tej starosti pišejo »mladinske romane«, kar je nekako razumljivo, saj sta jim ta milje in to stanje duha najbližja, poznajo ju iz prve roke, ker ju živijo. Če se ne motim, je Peter Handke nekoč rekel, da mora biti romanopisec, če hoče napisati dober roman, star vsaj štirideset let, kar naj bi nekako pomenilo, da se mu je v življenju že kaj zgodilo. To verjetno drži, čeprav obstaja v zgodovini književnosti kopica primerov, ki spoznanje negirajo, med njimi tudi sam Handke s svojim romanom Kratko pismo, dolgo slovo ali pa Thomas Mann z Buddenbrookovimi.
McGregor nima teh težav. Seveda gre v knjigi pretežno za svet mladih ljudi, a obstajajo tudi deli, ko govorijo o otrocih in njihovem doživljanju sveta, o ljudeh v zreli dobi, ali pa tistih, ki se spuščajo, o starcih. In v vseh teh različnih starostnih miljejih se pisatelj znajde enako dobro, tako dobro, kot bi šlo za njegove izkušnje in bi opisano doživel in izkusil na lastni koži. Pri takšnih stvareh je izkušnja seveda pomembnejša od domišljije. In če stopim še korak dalje – nobena domišljija si ne more izmisliti tistega, kar si lahko izmisli življenje.
Podobno različnost srečamo tudi na tehnični ravni, na ravni uporabe jezika. (Prevod Alenke Ropret se bere gladko in tekoče in fino deluje v slovenščini.) Jezik v romanu je večino časa, sploh pa pri čisto določenih opisih, recimo opisih mesta ali pa naravnih pojavov, izrazito poetičen, da ne rečem sublimen, a v nekaterih drugih delih knjige spremeni svojo naravo (v prizoru s prometno nesrečo), postane tehničen, kar je verjetno edino mogoče in ustrezno, in s to transformacijo prizoru samo doda neko suspenzično dimenzijo, saj z uporabo tehničnega besednjaka vstopamo v prostor in življenje stvari, s katerimi sicer upravljamo, a imajo vseeno neko svoje obnašanje in se zaradi različnih vzrokov in naključij našemu upravljanju izmikajo. In to dostikrat privede do tragičnih posledic.
Ali lahko McGregorjevo pisanje v knjigi Če nihče ne govori o izjemnih stvareh primerjamo z največjimi, kot piše v blurbu? Katera so sploh njihova imena? Se imenujejo James, Virginia, George, Larry …? Ali je mogoče nekaj proglasiti za veliko, če do tega ni vzpostavljena resnična časovna razdalja? Mar ni predvsem in ravno čas tisti, ki izpira in na koncu pokaže, ali je na njegovem situ ostalo kakšno zlato zrno? Kaj lahko povem o McGregorjevi knjigi? Zagotovo lahko rečem, da je zelo dobra in da je izjemno dobro napisana. In že samo dejstvo, da je tako, ji obljublja neko možnost trajanja, pa čeprav gre pri trajanju vedno, kot je napisala Luise Glück, za razkorak med sanjami in dokazi.
V
Ko bom ponovno prišel v Konzorcij, bo tam spet precej knjig, ki so jih dobili od mojega zadnjega obiska, in verjetno bo Majda Kne ravno v tistem trenutku mimo pulta porivala voziček z novimi knjigami. Dvomim, da bom tiste, ki so šele prispele, gledal in jih jemal v roke in jih odpiral in se šel pokuševalca besed in stavkov, kajti moji računi s preteklostjo in klasičnimi deli še zdaleč niso poravnani. A nekako me bo, po izkušnji z McGregorjem, verjetno obletavala misel, da je med njimi tudi kakšen zaklad in da ta zaklad ne bo šel mimo mene, ampak mi bo po nekem čudežu prišel v roke in me priklenil nase in me očaral in razveselil.
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
