Bilo je nekoč v 20. stoletju
![Naslovnica knjige Moj obraz](https://pogledi.delo.si/sites/pogledi.si/files/styles/naslovna_kritika/public/moj-obraz.jpg?itok=g7mw2c6p)
Obraz in obrazi
Naslov knjige seveda ni naključen: navezuje se na Vidmarjevo najbolj znano, pozno delo Obrazi (1979; razširjena izdaja 1985). To je spominska knjiga štiriinosemdesetletnika, v kateri je portretiral nekaj deset svojih starejših in mlajših (mrtvih) sodobnikov, prijateljev in zgodovinskih sopotnikov od, denimo, brata Milana, Marija Kogoja, Antona Podbevška, Srečka Kosovela, Ivana Cankarja pa do Edvarda Kocbeka, Franceta Bevka, Borisa Kidriča in Edvarda Kardelja. Obraze sicer lahko razumemo kot nekakšne Vidmarjeve spomine, a bolj kot prvoosebni spomin nase, kar je pač definicija avtobiografije, so to spomini na druge – na vse tiste, starejše in mlajše, ki so tako ali drugače vstopali v Vidmarjev svet, ga zaznamovali, iz njega izstopali ali se z njim konfrontirali. Ni naključje, da dobro polovico knjige Moj obraz sestavljajo ravno odlomki iz Obrazov, tudi zanje velja, da so, v duhu nove celote, selektivno izbrani tako, da Vidmarjev obraz izrisujejo v časovnem loku od njegovih spominov na svoja najzgodnejša otroška leta na prelomu stoletij pa do, skorajda stoletje pozneje, starostnega pričakovanja neizogibnega – tistega, čemur je, nekaj let po Obrazih, posvetil knjigo s prostodušno pomenljivim naslovom Mrtvaški ples (1983).
»Nič nisem napisala sama, samo izbrala sem pripoved, ki jo je o svojem življenju zapisal v svojih delih Josip Vidmar,« v uvodu pojasnjuje urednica in sestavljalka knjige, Vidmarjeva hčerka Živa Vidmar. Uredniški princip je uglašen s kronologijo Vidmarjevega življenja, se pravi, s časovnim sosledjem dogodkov in peripetij, avtorjeve »zunanje« in »notranje« zgodovine, kakor jo je v svojih tekstih, nastalih v različnih obdobjih, popisoval, razlagal, se nanjo skliceval in jo, zlasti glede najprelomnejših trenutkov, ki so zahtevali enkrat bolj, drugič manj dramatične odločitve, pojasnjeval in upravičeval. Knjiga je, dinamiki 20. stoletja – Hobsbawmovemu času skrajnosti – primerno, razdeljena na štiri večje (kvantitativno uravnotežene) sklope. V vsakem izmed njih v naslovu, ne po naključju, stoji vojna: Do konca prve svetovne vojne, Med obema vojnama, Vojna vihra, Po drugi svetovni vojni.
Velika šola življenja
Obe svetovni vojni sta bili za Vidmarja formativna dogodka, prva (po njegovem prebegu iz avstro-ogrske vojske ob prvi priložnosti) zlasti zaradi triletnega ruskega ujetništva, ki je bilo zanj, kot večkrat poudarja, »šola življenja«. Od blizu si je namreč lahko, v zaostrenih razmerah, ogledoval vzpostavljanje elementarnih medčloveških razmerij, malodane družbenosti: »bilo je zanimivo, poučno in celo človeško pretresljivo gledati oblikovanje in življenje ujetniške hierarhije, med katero je tekel nenehen boj za položaje«.
Tudi v tej izkušnji gre iskati zadržanost mladega Vidmarja glede družbene problematike, angažmaja, politike in kolektivnih projekcij. Pravi besedi za pojasnitev njegovega – poudarjeno individualističnega – odnosa do teh vprašanj sta distanca in skepsa. Sam govori o tem, da je »bil že zelo zgodaj tipičen apolitičen razumnik svojega časa. Lahko bi celo rekel apolitičen intelektualec.« Sem sodi še Vidmarjev ateizem, na katerega, sklicujoč se na družinsko ozadje – otroci so »vsi živeli in preživeli v brezverstvu, toda v spoštovanju človeka in njegovih teženj« –, ponosno opozarja kot na enega svojih temeljnih svetovnonazorskih kamnov. Svojo pripadnost nasploh, to je že obdobje formiranega mladega moža, opredeljuje takole: »Seveda sem pripadal naši svobodno misleči in areligiozni inteligenci. Toda zmeraj me je vodil občutek, da moram ostati sam svoj in da moram na vsa vprašanja odgovarjati osebno kot svoboden človek, kot humanist in kot razumnik, v vsakem primeru samo v imenu resnice in vesti. To pa se mi je zdelo nemogoče pri človeku, ki bi bil politično oziroma strankarsko opredeljen in zavezan.«
Onstran distance in skepse, neopredeljenosti in nezavezanosti, je pa seveda Vidmarjev odnos do umetnosti – v in ob njej je že zelo zgodaj prepoznal tisto, čemur decidirano pravi »smisel mojega življenja«. Vidmarjevo kritištvo, posvečeno (besedni) umetnosti, je na tej ravni pač manifestacija življenjskega smisla. In dvajseta in trideseta leta 20. stoletja so, kar zadeva Vidmarja, gotovo njegovo najbogatejše in najproduktivnejše obdobje, poleg intenzivnega prevajanja so ga zaznamovali zlasti njegova strastna kritiška praksa, gledališče, tudi polemični spopadi okrog načelnih dilem literarne kritike, umetnosti in svetovnega nazora ter, ne nazadnje, nacionalnega vprašanja, ki mu je leta 1932 posvetil odmevno knjižico Kulturni problem slovenstva. Ta je razjezila zlasti marksiste in liberalce. Prek tega problema je Vidmar pozneje, v letih pred izbruhom 2. svetovne vojne, prišel do naslednje dileme: »V stari Jugoslaviji je bil vsak misleč človek postavljen pred zelo preprosto in jasno dilemo: ali fašizem ali komunizem.« Kot razlaga Vidmar – retrospektivno, seveda, se pravi na podlagi izkušnje tega, kar je bilo pozneje, pa tudi svoje vloge v povojnem novem svetu –, so bile razmere v predvojni Sloveniji takšne, da bi po logiki razvoja vodile v »klerofašizem«, v duhovni in kulturni teror itn. »Komunizem pa nam je bil s svojo znanstveno utemeljeno miselnostjo tudi glede umske orientacije jamstvo za svoboden in na razumnosti sloneč napredek.« Od tod tudi Vidmarjeve besede o proletariatu, s katerim sicer (glede na svoj način življenja, preživljanja delovnega in prostega časa, življenjski slog itn.) ni imel prav nič skupnega. Kljub temu je proletariat »edina moč, ki lahko popelje zgodovino na to novo in višjo raven človeškega sožitja, kakršno svetu predlaga socializem oziroma komunizem«, to pa zato, ker je svoboda narodov – Vidmar tu zvesto sledi Kardeljevemu konceptu dokončne rešitve (tudi slovenskega) nacionalnega vprašanja – lahko »trajno zajamčena samo v novem redu socialističnih kolektivov«.
Slovo od individualizma in primat objektivnega
Sodelovanje v Osvobodilni fronti in nato odhod v partizane je naslednja velika prelomnica v Vidmarjevem življenju. Med drugim pomeni slovo od individualizma: »In kakor sem bil vse življenje individualist, se pravi vernik prepričanja o odločilnosti človeške osebnosti, sam zdaj v življenju in usodi skoraj vseh nas opazil neko moč, ki je izvirala neposredno iz kolektiva, iz občutka privrženosti naši skupnosti [...]« Del te zgodbe je tudi Vidmarjevo občudovanje osebnosti, ki so utelešenje takšne moči. To niso (več) literarni junaki, zvesti sami sebi (takšne je Vidmar najbolj občudoval), ampak politični voditelji. Med njimi izstopa »mogočna Kidričeva osebnost«, ki Vidmarja navdaja s podobnimi občutki kot nekdaj Hegla Napoleon (na belem konju svetovne zgodovine) po Jenski bitki. Osvobodilna fronta je »volja slovenskega naroda«, najvišja manifestacija te volje pa je partija, ki je »vodilna moč«. In ob tej moči Vidmarju ni ostalo drugega, kot da je ukrotil svoj »samovoljni individualizem«, saj »partija navsezadnje ni samo partija, marveč je v prenekaterem smislu očitno volja naroda ali zmeraj zavest o pravem interesu naroda«. Drugo ime za ta obrat je zmaga leninskega primata objektivnega nad tako imenovanimi subjektivnimi zablodami meščanskega individualizma.
Odlomke, namenjene partizanščini in (kocbekovski) tovarišiji, povezuje spoznanje, da je bil to – zlasti dnevi na roškem Kamenjaku – »resnično blagoslovljen čas«, a z izrazito tuzemsko noto. V tem kontekstu namreč poudarja svojo svetovnonazorskost in, tudi ob spoznanju »zločinstva kapitalizma«, približevanje komunistični ideologiji: »zmeraj mi je bilo lažje verjeti v nekaj, kar vidim in čutim, kakor pa v fantazme o bitju, ki naj bi bilo stvarnik in vladar vsega vesolja«.
Spet Kocbek
Partizanske strani so po eni strani apologija odporništva in revolucije, po drugi strani pa je urednica knjige precej prostora odmerila tudi – sicer znanemu –Vidmarjevemu obračunavanju s Kocbekom oziroma posebnostim njunega, predvsem s Kocbekove strani precej zapletenega odnosa. To zavračanje Kocbeka, pisateljskega kolega in partizanskega tovariša, ki je po značilno lahkotni Vidmarjevi sodbi, navrženi kot da mimogrede, »nekako atavistično navezan na pojem ali predstavo o bogu«, je ideološko-moralno, in sicer v tem smislu, da naj bi Kocbek s svojimi potezami ob Dolomitski izjavi in poznejšim delovanjem rušil enotnost Osvobodilne fronte. Vidmar pravzaprav zatrjuje, da je Kocbek enotnost odporniškega gibanja rušil tako, da ni pristal na absolutno, apriorno prevlado komunistov kot vodilne in edine zares zgodovinsko upravičene »moči«.
Zgodba o odnosu Kocbek–Vidmar je kompleksno poglavje zase, ki bi si zaslužilo posebno monografsko obdelavo. Na tem mestu je treba reči vsaj to, da Vidmar sicer priznava velik pomen Kocbekovega partizanskega dnevnika Tovarišija in še nekaterih drugih njegovih del, a s podtonom, ki celoto Kocbekovega delovanja in pisanja problematizira – zvečine s psihološkimi argumenti, trivialnimi namigi na Kocbekovo krščanstvo, problematičnost njegovega »verolomnega« značaja itn. Vrhunec pa Vidmarjevo rezoniranje doseže ob vprašanju pomora domobrancev, ki ga je odprl ravno Kocbekov tržaški intervju leta 1975. Vidmar Kocbekovo stališče povzame takole: »nepietetno komedijantstvo v zvezi z likvidiranimi belogardisti«. To Vidmarjevo stališče izpred četrt stoletja po svoje aktualizira tudi urednica knjige, ko v eni izmed opomb – kot da bi se čas ustavil pred nekaj desetletji in kot da se potomci zmagovalcev lahko spravijo le z zmago svojih prednikov – poudarja: »Vedel [Vidmar] je za povojne poboje in jih zagovarjal v polemiki Kocbek–Bőll s trditvijo, da so bili kolaboranti od jeseni 1944 trikrat pozvani, da bi bili lahko amnestirani, če bi predali orožje partizanom v Jugoslaviji (ne antifašističnim zaveznikom!), kar je pomenilo, da jih ne čaka smrt, če pa orožja ne bi predali, jih čaka to, kar si narodni izdajalci zaslužijo.«
Politika kot usoda
Odlomki iz Vidmarjevih spisov, namenjeni povojnim desetletjem, so, kar zadeva javno življenje, po večini apologija politike, »ki je resnično prevzela v življenju sveta vlogo usode«. Voditelja te slovenske usode, Kardelj in Kidrič, sta, denimo, »v naši zgodovini prva ustvarila iz ljudskih energij moč, kakršna je po njuni zaslugi dobila jasno smer in jasen smisel«. Vidmarjevi stavki, odmerjeni Titu, pa gredo še korak naprej. Tita namreč patetično primerjajo z – Napoleonom. A s pomembnim opozorilom: Napoleon je namreč »služil samo sebi in svoji častihlepnosti«, Tito pa, kajpada, »človeku in ideji«. Še več: z gibanjem neuvrščenih »je Titova misel prestopila meje naše domovine in se uveljavila v zavesti sveta kot pomembna sila velike težnje vesoljnega človeškega življenja k redu pravice, spoznanja in dobrote«. Ob Titovi smrti, desetletje pred klavrnim razpadom socialistične Jugoslavije, ki je razpadla kot hiša iz kart, pa je Vidmar, nikakor ne edini med mislečimi – tedaj tudi bistveno mlajšimi – Slovenci, opozarjal še na to, da je treba prevzeti »bogato dediščino« Titovega duha in jo, »v skladu z njegovim genijem«, »razvijati tja, kamor nam je on kazal pot«.
To je ena, iz današnje perspektive gotovo manj posrečena, a dovolj pomenljiva plat Vidmarjevega rezoniranja. Na prvi pogled bi jo lahko prepoznali bodisi kot vero ateista bodisi kot naivnost starega modreca, ki mu nič človeškega ni tuje. Ali pa tudi, prek ovinka, kot eno izmed posledic Vidmarjeve »metafizike« – spodbujen z doživljanjem plovbe po Indijskem oceanu konec petdesetih let je, v poetičnem odlomku, meditiral takole: »Bil sem priča mogočnemu dogajanju, ki sem mu vedel vzrok, nisem mu pa vedel ne smisla ne pomena. To je. To se dogaja, neodjenljivo in za nas malce strašno, prvobitno. [...] To je, to se dogaja in nič več. In tako pravzaprav vse okrog nas. [...] Stal sem in gledal. Spet izgubljen pred grozečo veličino in silno nepojmljivostjo tega, kar je brez konca in brez nehanja.« Drugo ime za pogled v globino morja bi bil lahko tudi, kot temu Vidmar pravi na drugem mestu, »človeški etos«, »poln neznanega stremljenja k nečemu neznanemu«. Opora neznanemu stremljenju k neznanemu, najbolj oprijemljiva od vsega oprijemljivega, je bila konkretna zgodovina, v slovensko-jugoslovanskem primeru pač enopartijski sistem socialističnega samoupravljanja. Vidmar, ki se kot literarni kritik v svojem pogumnejšem obdobju ni ustrašil nobene avtorske veličine, ga je brez posebnih pomislekov ali kakršnekoli kritične distance posvojil in se v njem udobno naselil – svojima idejama naroda in umetnosti se ob tem ni odpovedal, moral ju je le »samokritično« preformulirati.
Na tem mestu se je treba od neznanega vrniti k znanemu, k Vidmarjevi krizi individualizma v tridesetih letih 20. stoletja. Konec tridesetih let se namreč zgodi sprememba, ki se kaže v njegovi aktivni udeležbi v Društvu prijateljev Sovjetske zveze, partizanstvu, revoluciji in, nato, republiških in zveznih organih ljudske oblasti. Sem sodi, med drugim, še triindvajsetletno predsedovanje Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Vse to je Vidmarju podelilo poseben – ne samo simbolno-reprezentativen – položaj v slovenski kulturi in socialistični kulturni politiki. Vidmar je bil del vladajoče nomenklature in hkrati – kot malodane vrhovni kulturnik – njen sogovornik. To je bil položaj zunaj znotraj, ki ga očitno ni motil – kot tudi ne pomembnega dela slovenske kulture v povojnih desetletjih, za katero je bilo takšno stanje stvari, sožitje tradicionalnega kulturništva in birokratskega aparata politične avantgarde, dokaj udoben modus vivendi. Od tega sožitja sta imeli navsezadnje korist obe strani.
Novi stari Vidmar?
Kako torej brati knjigo Moj obraz? Kako brati novega starega Vidmarja, ne da bi podlegli skušnjavi, da njegovo življenjsko zgodbo pravičniško-moralistično presojamo iz današnje, a priori »pametnejše« perspektive, ko vemo za zablode preteklosti in domnevamo, da smo nekaj stopnic više od naših prednikov, in ko smo hkrati prepričani, da vidimo dlje, kot je to dano našim zanamcem – ker imamo pač bogatejše zgodovinske izkušnje. Kako – po drugi strani – brati Vidmarja in, ob nespornih lucidnostih, psiholoških vpogledih in literarno umetelno spisanim pasažam – Vidmar je bil brez dvoma, če si za trenutek sposodim njegov pokroviteljski besednjak, nadarjen pisec –, benevolentno prenašati njegove apriorizme, kategorične življenjske modrosti, poenostavitve in nemalokrat lahkomiselnosti, ko gre za sodbe o težkih stvareh zgodovine in o konkretnih človeških usodah?
Možnosti branja je gotovo več. Najpreprostejša je tale: Moj obraz je knjiga fragmentov, ki plastično in razgibano izpisujejo zgodbo bogatega in dolgega življenja, polnega najrazličnejših osebnih in drugih preizkušenj. A to ni dovolj, saj je Vidmarjeva pripoved obenem zgodba dolgega slovenskega 20. stoletja, njegovih vzponov in padcev, projekcij in iluzij. Najtrdovratnejša med njimi je bil socialistični eksperiment, in Vidmar, sicer skeptik in relativist po naravi, je bil, skupaj s številnimi Slovenci, do konca in naprej njegov zvesti vernik. Od kod ta vera siceršnjega nevernika Vidmarja?
Odgovor na to vprašanje, če se še enkrat vrnem k njemu, bi bilo mogoče skicirati z vrnitvijo k mlademu Vidmarju – ta Vidmar v Mojem obrazu ni zastopan neposredno, s svojimi besedami, ampak iz perspektive starega Vidmarja, ki na svojo življenjsko pot gleda kot na sosledje logičnih korakov, ne pa kot na potovanje proti neznanemu, naj bo to na osebni ali zgodovinski ravni.
V dvajsetih letih je Vidmar med drugim urejal revijo Kritika in pisal kritiško-esejistične, ne nazadnje polemične tekste, ki so se nemalokrat sukali okrog vprašanja (a)moralnosti v umetnosti in svetovnega nazora. Stališče človečnosti je stališče umetnosti, je bilo Vidmarjevo geslo. A v tem smislu, da je človečnost (Vidmarjev ničejanski besednjak je ekspliciten) »onstran dobrega in zlega«. Temu stališču Vidmar pravi tudi stališče svobodnosti, vendar je to bila brez-temeljna svobodnost. Temelj, ki pa je bil pravzaprav vrnitev k staremu (predkantovskemu) materializmu, se je Vidmarju dokončno razkril v petdesetih letih, najjasneje ga je ubesedil v predgovoru v svoje Literarne kritike (1951). Gre za prehod od prvotne metafizike »volje do moči«, ki se je spogledovala z Nietzschejem, k starejšemu modroslovju, v središču katerega še stoji tako imenovani »objektivni svet«. To je Vidmar storil ob pomoči na novo odkrite »moralne vsebine«, progresizma in sociologizmov, odetih v humanistični besednjak. V ozadju tega besednjaka odmeva tudi tisto, čemur je Vidmar že sredi dvajsetih let rekel »novi slovenski genij«. Ravno slovenskost je atribut – in obenem že notranja meja – vidmarjanske »volje do moči«. Ob tem je treba reči še to: Vidmarjev »socialistični nacionalizem« je drugi obraz njegove »volje do moči«. Svoje mišljenje je s tem sicer odrešil protislovnosti, v katero je zašlo že v dvajsetih letih, ko je svoj »amoralizem«, kakor se mu je izoblikoval ob umetnosti, poskušal preseči. Med drugim tako, da je »svobodni etos« utemeljeval z apologijo umetnosti kot manifestacije življenjske moči, predvsem pa z mislijo o narodu kot »pozitivno« usmerjeni obliki »volje do moči«.
Kritik in nič ali morala moči
Vidmarjeve besede o moči so pomembne zato, ker skušajo moč tako rekoč »ontološko« pojasniti: življenje kot manifestacijo moči očitno razume tudi že kot prizorišče moralnih odločitev. Tisto, kar je tu najbolj zanimivo, je vprašanje moralnih kriterijev, na primer tedaj, ko se je treba vprašati, kako naj človek kot bitje zavesti postavi samega sebe v razmerje do – moči. Biti zavezan moči po Vidmarjevo pomeni biti v skladu z duhom človeštva, zvestoba moči je – moralna dolžnost. In ker je umetnost za Vidmarja »odraz življenja«, življenje pa je v najtesnejši zvezi z močjo, lahko sklepamo, da je kritikova dolžnost predvsem prepoznavanje tiste naravne moči oziroma »globlje narave«, ki vsakokrat prihaja do besede skoz umetniško delo. In to je kontekst, ki šele omogoča pravo razumevanje slovite in v marsičem nenavadne Vidmarjeve formulacije iz njegovega poznega obdobja: »… jaz nisem nič, če nisem kritik«.
Jaz nisem nič, če nisem kritik. Vendar to ne velja za vsakega kritika, temveč le za kritika kot vernika tiste moči, ki se manifestira v umetnosti. Pa tudi za tistega kritika – kot je bil Vidmar sam –, ki manifestacije te moči začenja odkrivati tudi v drugih območjih človeškega in družbenega. Na primer v politiki. To so seveda že nevarna razmerja, in Vidmar nanje gotovo ni bil imun.
Moj obraz bi bil lahko tudi, skoraj dve desetletji po Vidmarjevi smrti, potem ko (še) nismo dočakali njegove biografije, poskus aktualizacije Vidmarjevega opusa, njegovih življenjskih, tudi ideološko-političnih odločitev – in to, paradoksalno, z Vidmarjevimi lastnimi, že napisanimi in, od prve do zadnje strani, že objavljenimi teksti, zdaj spravljenimi v nov okvir. Knjigo pa je mogoče razumeti tudi kot uredničin angažirani poseg – v imenu Vidmarja in pod njegovim priimkom – v današnje literarne, kulturnozgodovinske in ideološke debate. Izbor odlomkov, polemičnih poudarkov, portretirancev in tako naprej: vse to govori o angažiranih izbirnih sorodnostih, pa naj gre, če poenostavim, za kritiko Kocbeka ali za apologijo Kidriča, Kardelja in Tita. Nenavadna izbira za današnji čas – kot da bi se nostalgično kolo zgodovine po čudnem naključju zavrtelo nazaj.
Kult umetnosti in slovenstvo
Če pustimo aktualne kulturnobojniške razprtije, ki po večini prekrivajo realne dimenzije družbenega gospostva in njegovega »prestrukturiranja«, ob strani, je ob tem treba dodati, da v kontekstu zdajšnjosti Vidmar in njegova intelektualna dediščina zvečine nista močna referenca; literarno in splošno zgodovinopisje se posvečata predvsem Vidmarjevemu zgodnejšemu obdobju, tj. dvajsetim in tridesetim letom 20. stoletja, ko je bil Vidmar vodilna literarnokritiška in hkrati svobodomiselna figura na Slovenskem, odvezana od vsega, le od kulta umetnosti in slovenstva ne. Kult umetnosti in slovenstvo: to sta tudi glavni točki polemičnega razločevanja mladega Vidmarja od tedanjih marksističnih poenostavljalcev na eni strani in od katoliških kritikov na drugi. Že zgodaj pa pri Vidmarju srečamo posebno filozofijo življenja, ki je po svojem bistvu proti-filozofija.
»Kaj je vsa ta naša zemlja? Tenka, tenka plast kopnega sveta.« Tako stari Vidmar razlaga eno prvotnih življenjskih občutij mladega Vidmarja. To je drža, ki ga je nato spremljala dolga desetletja, posledica takšnega občutja pa je tudi zdravorazum(ar)ska skepsa: »v filozofiji zaman iščemo resnice, ki naj bi me vodila v življenju«. Tisto, čemur pravi »smisel mojega življenja«, je, ob slepem vrtenju Zemlje okrog svoje osi in okrog Sonca, prepoznal, kot rečeno, v umetnosti. In ni naključje, da Vidmar kot svojo glavno referenco pogosto navaja ravno dobrega starega Goetheja – ta je po njegovem »najumnejši Evropejec«. Med drugim zato, ker je razodel svetu, »da je čas metafizičnih špekulacij minil in da se je dokončno pričela era naravoslovja in priznavanja tostranskega sveta in življenja«.
Kakšna je torej Vidmarjeva tostranska dediščina? Zgodovinska, saj je Vidmar pomembna zgodovinska osebnost. V obeh pomenih te besede.
Pogledi, št. 13, 22. junij 2011