Blanchotov prostor
Znotraj Literarnega prostora se Blanchot sprehodi skozi vse postaje, ki po njegovem mnenju pogojujejo izvor in omogočajo obstoj literarnega dela oz. umetnine kot predmeta na sebi. Na pragu Prostora stoji Bistvena samota, lastna tako umetniškemu delu (»stvaritev preprosto jè«) kot avtorju (»tisti, ki ga piše, jemlje nase polno tveganje njegove samote«) in bralcu (»kdor ga bere, samo potrjuje samoto«). Odnos in komunikacija (ki to ni) med tremi samotami ter njihovo mesto v literarnem prostoru je, poleg načina obstoja umetnine in ključnega vprašanja, kako je literatura sploh mogoča, ena osrednjih tem knjige. Povezave med njimi še zdaleč niso preproste, saj prostora, ki vse tri elemente združuje z razmejevanjem, ni mogoče zajeti v kakršno koli definicijo, kar tudi ni avtorjev namen. Kot vsi Blanchotovi pojmi je tudi pojem prostora izrazito zmuzljiv, saj je že njegov obstoj predstavljen kot paradoksalen in zato nujno protisloven. K dvoumnosti besedila pripomore tudi podvajanje tistih pojavov, za katere avtor meni, da ne morejo obsta(ja)ti brez svoje zrcalne, negativne podobe. Pojavi se znotraj sebe delijo na običajni, razložljivi, in nerazložljivi del, na reprezentacijo (»surova beseda«) in aluzijo (»bistvena beseda«), na gostoljubno noč, v kateri si človek odpočije (»prva noč«), in na »drugo noč«, ki »ne sprejema nikogar«; delijo se na »samoto v svetu« in »bistveno samoto«, vse delitve pa le ponavljajo razcepljenost smrti kot osrednjega pojava (brezimna, neosebna smrt nasproti lastni smrti). Odveč je dodati, da, čeprav sta obe plati enakovredni, avtorja posebno privlači drugi, nerazložljivi del. Blanchot potrebuje dve plati celote, da lahko vpelje pojem dvoumnosti. S tem v tekstu poustvarja notranjo napetost, ki jo pripisuje umetnini: »Umetnina je intimnost in nasilnost nasprotujočih si gibanj, ki se nikoli ne spravijo med sabo in se ne umirijo, vsaj dokler je umetnina res umetniško delo.« Podobno tezo je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja postavil že Tinjanov, a jo hkrati tudi zamejil s pojmom dominante. Blanchot ne verjame v prevlado enega elementa nad drugim – umetnina je gibanje, ohranjanje dvoumnosti, in vsakršna notranja hierarhija bi povsem spremenila njen ontološki status.
Dvoumnost je temelj Blanchotove filozofije, značilna pa je tudi za sam literarni prostor, v katerem sta smrt in navdih pogoj za nastanek umetnine. O tem govori Orfejev pogled, ki ga je avtor v predgovoru označil za središče knjige. Ni naključje, da je tekst postavljen v poglavje z naslovom Navdih. Pogled, ki ga Orfej nameni Evridiki in jo s tem pogubi, pomeni tudi navdih za njegovo petje: »Pogledati Evridiko, ne oziraje se na pesem, v nestrpni in nespametni želji, ki se požvižga na zakon: točno temu se pravi navdih.« Toda tudi navdih ni enoznačen, temveč pričakovano dvoumen, saj predstavlja Orfejevo željo po petju in obenem njegovo nezmožnost, da bi petje ubesedil (»formaliziral«) primerno občutju, ki ga nosi v sebi. »Beseda ne zadostuje resnici, ki jo izreka,« ta »resnica« oz. resnica občutka pa je možna le v vmesnem prostoru, ki se ustvari v trenutku pogleda. Na tem mestu se Blanchot dotakne teme, ki obvladuje njegov celotni opus – smrti in njene povezanosti z umetniškim ustvarjanjem. Trenutek, v katerem se Orfejev pogled sreča z Evridikinim, se raztegne v večnost in ravno tu, v tem trenutku/prostoru, smrt ni več mogoča, saj obstaja le kot brezkončno umiranje. Za Blanchota je literarni prostor točka, ki zadrži smrt in jo raztegne v večnost.
»Bralni pristop je nemara res naporen užitek, toda branje je ena sama sprostitev, brezdelna svoboda, eno samo pritrjevanje, ki širi krila tukaj in zdaj.« V kontekstu Literarnega prostora zveni takšen stavek vsaj malo ironično. Glede na paradoksalnost Blanchotove misli niti ni tako nenavadno, da prihaja njegov svojevrstni bralni postopek mnogo bolj do izraza v interpretativnih kot pa strogo teoretskih besedilih, kjer avtor pojem umetnine abstrahira, da ga lahko pozneje iztrga material(istič)nim sponam in idealistično povzdigne na raven absoluta. V primerjavi z zbirko literarnih esejev, ki so pri nas izšli pod naslovom Blanchotovi obrazi, Literarni prostor ni vedno gostoljuben. Vmesnost, dvoumnost, zmuzljivost Blanchotove pisave so odlika in hkrati slabost, saj se vsakršno prepričanje, da je takemu besedilu mogoče priti do konca, sproti razblinja in kljub poskusom ostaja na pragu besedila. A ravno zavedanje tega praga je izredno produktivno. Izkušnja Blanchotovega prostora je samosvoje branje, ki več kot pol stoletja po nastanku še vedno odpira nove poti literarni teoriji, kritiki in esejistiki. Je prostor, ki ga je Blanchot ustvaril ne le s svojo pisavo in načinom branja, temveč tudi s svojim družbenim angažmajem – kot prisotnost na način odsotnosti, kot subjekt, ki se izbriše tako iz pisave kot iz družbe, vse to po malem in hkrati nič od tega. Prostor vmesnosti, zajet v vezaj.
Pogledi, št. 21, 14. november 2012