Brutalna diagnoza
Državljanski eseji so odlično branje: avtor je še bolj jezikovno okreten kot doslej, primeri ravno prav živopisni, da se vseskozi zavedamo, kako gre za erudita z bazo v naravoslovju in medicini, predvsem pa se ukvarja s temo, ki je zadnje mesece na vrhu pozornosti: kako se je Slovenija po dveh desetletjih lahko znašla v tako globokem moralnem in ekonomskem breznu?
Ihan je zelo neposreden, za bolj občutljivo družboslovno dušo verjetno celo preveč: njegova teza je, da pač obstajajo s prakso izoblikovani nacionalni karakterji, kar ilustrira s primerom ruskega in italijanskega: »Dostojevski in Tolstoj in Bulgakov niso ekscesni pojavi, ampak logična posledica ruskega veselja do literarnih opisov, ko kroži vodka okoli mize, zunaj pa je strupena zima. Tudi italijanski dizajn in moda in kulinarika niso naključja – glede na vzgojo naših sosedov, ki že od malega otroštva stokrat dnevno vzklikajo lepoti svojih mam in žensk in oblek in slastnim špagetom in omakam; logično je, da se veščine razvijejo tam, kjer se prakticirajo.«
Težava s Slovenci, kot jo diagnosticira Ihan, je, da nas »zgodovinsko in kulturološko določa statičnost življenjskega prostora (hribovita pokrajina s pretežno kmečko tradicijo in brez velikih naravnih bogastev) ter provincialni politični, gospodarski in vojaški položaj«. Ta statičnost je vplivala na model preživetja, ki je v največji meri odvisen od »simbiotične identifikacije z mikroskupinami – zlasti z družino. Slovencu se je zaradi te simbiotičnosti celo zdelo nujno uporabljati dvojino, ki 'naju dva' zarotniško razlikuje od 'njih' – zunanjega sveta. Namesto realnega stališča 'jaz v odnosu z drugimi' Slovenec razmišlja kot 'midva' ali 'mi trije'.«
Fast-forward do samostojne Slovenije in mikroskupine postanejo interesne skupine: recimo vodilni politiki, kulturniki, znanstveniki, gospodarstveniki …, ki znotraj samih sebe ugotovijo, da je logika, ki jim prinese maksimalno korist, edina pravilna in celo moralna. Na neizprosnih hribovskih kmetijah je bilo tako skozi stoletja in slovenski človek se je navadil takšne morale, ki deluje hitro in učinkovito. Po potrebi pa je jutri drugačna, recimo prilagojena novemu oblastniku. Brutalna je denimo Ihanova interpretacija druge svetovne vojne: »Po taki, od zunaj sprovocirani vojni, bi se uspeh malega naroda moral meriti predvsem v tem, kako pametno in s čim manj žrtvami smo se znali prebiti skozi vojni vihar. Hvalili bi se lahko s tem, kako prebrisano so slovenski desničarji z 'navidezno kolaboracijo' uspeli pred iztrebljenjem obvarovati svoje levičarske sosede. In obratno, koliko ljudi iz kolaborantskih vrst so levičarski zmagovalci uspeli obvarovati pred povojnimi maščevalnimi poboji. (…) Kako lepo bi bilo, če bi Slovenci kot narod v krizah in morijah zmogli zavest, da moramo predvsem zaščititi drug drugega, ker smo praktično vsi ista družina! (…) Ne pa, da smo bili po žrtvah med najbolj prizadetimi narodi in so se kljub temu rdeči še pol stoletja po končani vojni hvalili s tem, kako učinkovito so pobijali svoje bele sonarodnjake in obratno.«
Odlična je uporaba primerov iz slovenskega zdravstvenega sistema, od proceduralnih nesmislov do neracionalnega trošenja sredstev, pa tudi o bolezenskih posledicah nezdrave družbe, v kateri se moramo prebijati skozi življenje v Sloveniji. Knjiga je pronicljiva in brutalno spisana diagnoza težko bolne družbe.
Ni pa brez pomanjkljivosti, a zanje ne moremo toliko kriviti avtorja kot uredniško malomarnost. Najbrž ni naključje, da urednik knjige ni podpisan – verjetno ga tudi ni bilo. Pikantno je, da to Ihan v knjigi tako rekoč anticipira: »Urednikom pri naših velikih založbah se nikoli ni zdelo vprašljivo pogajati se z domačimi avtorji za honorarje, ki so znesli manj od polovice njihovih plač. Halo! Nekdo, ki nekaj ur dnevno v svoji pisarni premetava papirje in malo telefonari in hodi na zabavne sestanke po gostilnah, se počuti moralno korektnega, ko avtorju za pol leta pisanja knjige ponudi vsoto, enako svojemu dvotedenskemu zaslužku.« Pa da ne bi zašli, tako v založbah pač je oziroma je bilo (to je zgodba o morali mikroskupin); problem je drugje: urednik pri Državljanskih esejih ni opravil svojega dela oziroma ga knjiga najverjetneje sploh ni imela. Posledica tega je, da namesto velikega finala z zaključno poanto, morda kakšno nabrito idejo, kaj bi se le dalo narediti ali kaj podobnega, v zadnji četrtini knjiga izgubi paro in se kratko malo ustavi. Najdaljše besedilo v zbirki In na koncu – nam ostane telo je najšibkejši tekst v knjigi, ki tudi nima kaj dosti z ostalimi. Gre za poljudno fiziologijo s poudarkom na psihosomatiki, ki se konča z molitvijo: »Bog, daj mi moč, da sprejmem, česar ni mogoče spremeniti, in pogum, da spremenim, kar je mogoče spremeniti, in modrost za razlikovanje med enim in drugim.«
Dober urednik pač ne samo premetava papirje in telefonari, temveč avtorju cefra živce in ga sili, da tekst izboljša. Tekste se seveda vedno da izboljšati, če se kdo tega loti. Tekste se da tudi dobro prodati, in takšen, kot je Ihanov, bo morda že tako uspešnica, lahko bi bil pa še večja, če bi se kdo resno lotil piljenja že tako odličnega materiala in ga ambiciozno tudi promoviral. Tako je knjiga izšla v mizerni nakladi 400 izvodov, imela pa bi lahko (tržni in mobilizacijski) potencial Hesselove Dvignite se! .
Pogledi, št. 20, 24. oktober 2012