Goran Tribuson: Zgodovina pornografije
Četrt stoletja Zgodovine pornografije
30. 05. 2014
Spomini na mladost so neusahljiv vir književnosti, jugonostalgija pa njihov sestavni del. Še zlasti in toliko bolj, če gre za dela, ki so izšla še v času obstoja prejšnje države, posebna draž pa je, če jih v slovenščino prevede takšna mojstrica, kot je prevajalka te knjige.
Kadar te dogajanje na tekmi Željezničar – Čelik odvrne od scene, v kateri Serena fafa nekemu nabildanemu tipu, to pomeni, da je porniču dokončno odklenkalo.
I
Kdaj sem na televiziji nazadnje videl reklamo za knjigo? Se ne spominjam. Pa ne, da ne bi gledal televizije ali je imel vsaj za zvočno kuliso svojih dnevnih domačih dejavnosti – res je sicer, da takoj, ko se začnejo reklame, po neusmiljenem diktatu nekakšnega pogojnega refleksa prestavim na drug kanal, a vseeno, reklama za knjigo, in to še za knjigo, ki bi me lahko zanimala: delovalo je skoraj kot epifanija ali pa prihod kraljestva. Prst nad daljincem je ostal v zraku. Pozornost gledalca je bila pridobljena.
Pred očmi se mi je sestavljal kolaž iz podob, ki so bile neodtujljiv del mojega odraščanja, ali pa podob, ki sem jih poznal iz pripovedovanja malo starejših, a so bile še vedno tam, pred menoj, kajti hitrost, s katero se je v tistih desetletjih gibal svet, je bila manjša in stvari trajnejše, ne tako lahko in skoraj bliskovito nadomestljive, kot so lahko in skoraj bliskovito nadomestljive danes.
Tam so bili stari kovanci, na katere sem že pozabil, in tisti znameniti rdeči bankovec za 100 dinarjev in star model televizorja in predpotopni model gramofona in avdiokaseta in znamenita Šumijeva plehnata škatla za shranjevanje piškotov in Koloy's žvečilke, ki so bile imitacija cigaret in smo jih naprej »kadili« in šele potem žvečili, in pa sevedaFigurae veneris, socialistična Kamasutra za začetnike in tudi ostale, in tam so bili D. H. Lawrenceova prepovedana knjiga in Brižitka in Paul Newman, če je bil res Paul Newman, in Joanne Woodward, če je bila res Joanne Woodward, in P. Brice in L. Barker, se pravi Vinetou (piši kao što govoriš) in Old Shatterhand in Richard Gere izAmeriškega žigola in pa seveda nekaj singlic, na vrhu enega kupčka Kameleoni in na vrhu drugega Stonesi, ko so v sedemdesetih igrali tudi disko, da bi bili v toku, se pravi absolutno moderni. Manjkala je samo še naslovnica beograjske glasbene revije Džuboks, pa bi bil kolaž skoraj popoln. Zame, seveda.
II
Interpretacije knjig in potapljanja v njihovo genezo naj bi bili tudi nekakšne metafizične spekulacije, potovanja v neznano, in to je razlog, zaradi katerega omenjam Džuboks, ki ga v reklami ni bilo. Konec sedemdesetih je bila v njem lestvica najboljših filmov za tekoče ali pa preteklo leto (upam, da tole ni popolna prevara spomina) in na njej film Johna Milusa, ki mi je od vseh filmov s tiste lestvice edini ostal v spominu: Big Wednesday, prevedeno kot Dan velikih valov. Film spada v kategorijo filmov, ki se jim v angleščini reče: coming of age movies, kakšen bi bil kratek prevod v slovenščino, ne vem, mogoče »filmi zorenja« ali pa »filmi odraščanja«, odvisno od konteksta, vsekakor pa bi se pametna definicija te oznake lahko glasila: filmi, ki se osredotočajo na psihološko in moralno rast protagonistov, ki zapuščajo otroštvo in vstopajo v odraslost.
Verjetno lahko vsakdo, ki ga filmska umetnost kolikor toliko zanima, iz rokava strese nekaj naslovov, ki naseljujejo ta teritorij in so mu posebno ljubi, in velika verjetnost je, da bi se na teh spiskih znašli: Reinerjev Stand by Me(Ostani z menoj), Hughesov The Breakfast Club (Sobotni klub), Nicholsov The Graduate (Diplomiranec), Truffaultov Les quatre cents coups (400 udarcev), Crowov Almost Famous (Skoraj slavni), Bogdanovichev The Last Picture Show (Zadnja kino predstava), Lucasov American Graffiti (Ameriški grafiti), Linklaterjev Dazed and Confused (Zadeti in zmedeni) …
»Mnenja kritiškega esteblišmenta se očitno razlikujejo od bralskih. In ni nujno, da vedno držijo.«
Iz časa beograjskega Džuboksa in države, ki se skozi embleme pojavlja v tisti reklami, pa bi bila to zagotovo Karanović-Grlićeva nadaljevanka Grlom u jagode (Na vrat na nos) iz sedemdesetih in pa prvo sodelovanje med Kusturico in Sidranom Ali se spominjaš Dolly Bell iz desetletja, ki je sledilo. Seveda obstajajo tudi knjige na to temo: Varuh v rži, Kako ubiti ptico oponašalko (po njej je posnet znamenit film, ki ga prej nisem omenil), Veliko pričakovanje, Špeh na kruhu, Middlesex …, a te za nadaljnje pisanje o knjigi, ki jo je reklamiralo tisto epifanično prikazovanje na televiziji, niso tako pomembne.
Dan velikih valov je film o treh prijateljih deskarjih, ki živijo v Južni Kaliforniji v šestdesetih. Spremljamo njihovo odraščanje, in to odraščanje – prijateljstva, razhajanja, ljubezni, poroke in smrti – se odvija pred kulisami tistega časa z vsemi svojimi emblemi in navadami (najbolj izstopajoča je vojna v Vietnamu). Sprehodimo se skozi določeno dobo in v tej dobi sledimo posamičnim usodam, ki se zopet povežejo ob ponovnem srečanju, a tokrat v drugem in drugačnem času, ko se je obdobje nedolžnosti že končalo, v sedemdesetih, ko se prijatelji spet zberejo in se na dan velikih valov skupaj podajo v ocean.
Knjiga, ki so jo reklamirali na televiziji, se v nekem poglavju bežno dotakne točno tega filma. Pisatelj (to je v coming of age filmih precej pogosta oseba, saj mora vedno obstajati nekdo, ki bo povedal zgodbo, pri Truffaultu, recimo, je to v poznejših filmih Antoine Doinel, ki postane pisatelj) in njegov prijatelj Žiža si v Kinoteki ogledata Miliusov film, in ko prideta iz kinodvorane, Žiža reče: »Milijonkrat sem premišljeval, da bi bilo treba posneti tak film o naši generaciji. Ampak kako? Klinčevi Američani so imeli poleg vsega drugega še ta surfing. Mi, mi pa nismo imeli nič.«
Reklama na televiziji je reklamirala roman Gorana Tribusona Zgodovina pornografije. Tribuson je, čeprav njegova generacija v nasprotju s prebivalci Južne Kalifornije, ki so imeli deskanje, ni imela ničesar, vseeno nekaj naredil. Ni sicer posnel filma, pač pa je napisal roman o generaciji. Nekakšen podaljšan coming of age roman, ki prehaja in se transformira v razvojni roman, ki je hkrati freska nekega obdobja. In mogoče, spet smo pri metafizičnih spekulacijah, je bil ravno Dan velikih valov navdih in nekakšna skrita geneza za Tribusonovo knjigo.
III
Branje Zgodovine pornografije je bilo moje prvo kompletno srečanje s Tribusonovim pisanjem. Imel sem tudi predprvo srečanje, embrionalni trk, a se je končalo bolj klavrno. Pred leti sem namreč bral njegov Klub oboževalcev – Periferijski kvartet, vendar sem kmalu obupal, saj mi je vse skupaj delovalo kot nekakšna skladovnica štosov, ki se v nedogled nalagajo drug na drugega, in sem knjigo odložil. Začela me je dolgočasiti.
Precej se družim z ljudmi, ki berejo, upam si celo trditi, da osebno poznam tistih pet osebkov v Sloveniji, ki jim ta duhovna dejavnost izpolnjuje večino časa in ki verjetno v nekakšnem idealnem svetu predstavljajo idealne modele Bralcev, vzorčne primerke, toda nihče od njih se mi ni nikoli razkril kot kakšen poseben poznavalec Tribusonove proze. Izjema je bil samo moj prijatelj iz otroštva S., ki se je v enem najinih »poznejših«, postadolescentnih pogovorov o knjigah, videla sva se po navadi za moj rojstni dan, in to po čistem naključju, razkril kot bralec Stana in Olia hrvaške proze. Če to prevedem v bolj razumljiv jezik, kot bralec Pavaa Pavličića in Gorana Tribusona. Je pa tudi on, v trenutku nekega mojega ne tako neobičajnega intelektualnega postavljanja, iz torbe potegnil FranznovePopravke, takrat še v hrvaškem prevodu, slovenskega seveda nismo imeli, in me elegantno in z eno samo potezo utišal.
Goran Tribuson
Dolgotrajna razpravljanja o naslovih posamičnih knjig ali pa spotikanja obnje so po navadi jasen in zanesljiv dokaz, da pišoči o knjigi nima veliko povedati in da s tem umetnim raztegovanjem teksta zgolj prikriva in skriva svoji nemoč in zadrego.
Zgodovina pornografije je intriganten, zvit, pameten, a tudi rahlo zavajajoč naslov. Ampak ravno v tem je trik; človek pričakuje zgodovinsko študijo, dobi pa avtobiografski roman, ki mu točno določena zgodovina (predvsem zgodovina pornografije, zgodovina popkulture in tudi obča zgodovina) rabi kot nekakšen skelet, kot konstrukcija, na katero napne oziroma v katere prazne prostore namesti ostale prvine, ki jih potrebuje, da roman deluje kot celota. V te prazne prostore so seveda postavljene individualne zgodbe in usode protagonistov.
Tisto, kar v takšnih knjigah ali filmih zavrti zgodbo, je po navadi trenutek ponovnega srečanja, ko se poti in življenja protagonistov, ki so jih čas in okoliščine ločili, znova prepletejo. To daje nekakšno možnost za uvid, za spominjanje, za polaganje računov, za pogled čez ramo, za rezime. V Tribusonovem romanu je takšen dogodek smrt enega od protagonistov: Čeda Kralja - Delona. (Zagotovo je v tistih časih v vsakem kraju obstajal vsej en osebek moškega spola, ki je imel podoben nadimek. V Trbovljah smo ga recimo imeli. Vprašanje je samo, kateri film z Delonom je ponosnega lastnika novega nadimka tako navdihnil, da si ga je nadel, ali pa navdihnil druge, da ga je dobil. V primeru Čeda Kralja je bil to Rocco and His Brothers – Rocco in njegovi bratje.)
Na Delonovem pogrebu so zbrani vsi glavni junaki knjige: pisatelj Stanislav Ivančić (Tribusonov alter ego) in njegov najboljši prijatelj Milan Grabar (avtor neobjavljenega rokopisa z naslovom Zgodovina pornografije), Ljubo Brabec in njegova žena Irena, ki je bila večino časa Delonova punca; Seka Živanović in njena hčerka. Manjkata le Milanova sestra in pisateljeva bivša žena Sonja, ki je takrat na poročnem potovanju, in Jaromir Kralik - Brambor, ki svojega prijatelja že devet let čaka na neki drugi parceli istega pokopališča.
Miki Grabar ima v žepu letalsko karto za let v Ameriko in pisatelju pred odhodom čez ocean izroči svoje delo, rokopis knjige Zgodovina pornografije, »ki je nekakšna zgodovina, estetika, traktat, biografija, intimni zapis, patologija, fantastika, obscenost, bildungsroman, hrestomatija, predvsem pa spomin in zasebna mitologija«. Mikijeva knjiga, ki je polna metodološke zmede, vseeno daje nekakšen skriti oris tistega, kar se je dogajalo v štirih desetletjih od rojstva junakov v letu informbiroja (1948) do druge polovice osemdesetih, ko se pisanje zaključi.
Po tem dogodku se vrnemo na čisti začetek. In pred sabo imamo linearno pripoved, ki zajema in se sprehodi skozi vse etape življenj junakov. Tu in tam ta linearni tok prekinjajo refleksivni vložki, ki uvajajo posamična poglavja. Začnemo s »pornografsko ničnostjo«, ki pokriva pozna štirideseta in zgodnja petdeseta, sledi predstavitev družine in domačega kraja, a že v ta čas »pornografske ničnosti« je mogoče vplesti nekakšen live sex show, saj otroci v vrtcu nehote vidijo, kako neki tovariš obdeluje neko tovarišico, potem pridejo osnovna šola in leta čudovitega entuziazma in jasne perspektive, ko se še niso pojavljale temne sence udbaških afer, Golega otoka, dachauskih procesov, leta, v katerih so lahko zablodili samo bedaki, leta, v katerih so se nizali veliki uspehi tedanje države, ki jih pisatelj seveda ironizira in s tem postavlja v precej drugačno luč.
Naslednja stopnja v evoluciji zgodovine pornografije, ki jo v tistem času najbolj določa beseda prohibicija, je primoranost k projiciranju pornografske funkcije na vsakdanje in nepornografske fenomene. Objekti pornografske percepcije postanejo umetniška dela. Slikarske monografije z golimi modeli in klasične knjige (D. H. Lawrence, Moravia). Iz »pornografske ničnosti« se premaknemo v fazo »sublimne pornografije«. A to sublimnost pornografije postavlja nekako na laž – ali pa jo obarva vsaj z rahlim dvomom – improviziran peep show: luknje, izdolbene v lesene stene garderob na lokalnem bazenu, kjer radovedneži opazujejo dekleta in ženske, ki se slačijo. Od tu naprej do masturbacije je seveda samo še majhen korak. To sovpada z obdobjem osnovne šole.
»Mirno lahko rečemo, da je Zgodovina pornografije tudi subjektivna zgodovina prihoda pop glasbe na naša bivša tla.«
Potem sledi srednja šola in »sublimna pornografija« se spremeni v »pornografske surogate«, sem spadajo knjige, kot je Popoln zakon, ki se seksa lotevajo z znanstvenimi prijemi; ta literatura je imela po pisateljevih besedah bolj edukativno kot pa pornografsko vlogo. Tu sta že omenjena Ljubimec Lady Chatterley in Ciociara, pa seveda čisto lokalni proizvodi, recimo zapiski kakšnega sošolca, ki se je znašel v očesu hormonske nevihte.
Potem pridejo na vrsto fakulteta, potovanja na štop (srečanje z avtomati za pornofilme in pravimi live sex showi v Zahodni Evropi), diploma, iskanje zaposlitve, zdaj smo namreč že v sedemdesetih in temu desetletju pripada ena zaZgodovino pornografije najpomembnejših faz: porno osmica, kar pomeni filmski kolut in projektor in oglede osemminutnih nemih pornografskih filmov. Na teh straneh Tribusonova knjiga doseže svoj vrhunec, ko natančno popiše in razgradi celoten ritual pornopredstave.
Sledijo naslednje faze, tako v evoluciji pornografije kot tudi v življenjih junakov (oboje se seveda prepleta), in naslednja leta, vse do finalnega srečanja na dvajseti obletnici mature in nekakšne dokončne deziluzije, streznitve, ki precej spominja na spodletelo srečanje (mogoče čisto soočenje z resničnostjo) v filmskem rezimeju, celovečernem filmu Jagode v grlu iz leta 1985, ki zaključuje prej omenjeno Karanović-Grlićevo nadaljevanko Grlom u jagode iz sedemdesetih.
A Tribusonova knjiga ima še druge plasti in druge oporne točke; faze v življenjih junakov (prijateljstva, ljubezni, konflikti, poroke, rojstva, ločitve, smrti) se ne prepletajo samo z »zgodovino pornografije«, ampak tudi z vzponom popkulture, z glasbo, ki postne pravi svetovni nazor (rock iz šestdesetih let pomeni obdobje stabilnosti in harmonije, pojav panka pa diametralno nasprotje, obdobje disharmonije in prepirov, in takšni so tudi medsebojni odnosi junakov – mirno lahko rečemo, da je Zgodovina pornografije tudi subjektivna zgodovina prihoda pop glasbe na naša bivša tla). Tu so seveda tudi razprtije med generacijami, dokončna deziluzija staršev in vse iniciacijske točke, skozi katere smo šli tisti, ki smo odraščali v socializmu: pionirji, štafeta, parade, tujina, bazeni, morje, mladinci …
V romanu se zvrsti obilo zgodovinskih dogodkov, informbiro, Kidričeva smrt, Rankovićev padec, študentski nemiri, hrvaška pomlad, Titova smrt, 133. člen (verbalni delikt), gospodarska kriza v osemdesetih, ki predstavljajo skelet, umeščajo tekst v resničnost, med te dogodke pa se vtihotapi nekakšno postopno razkrivanje razvoja pripovedovalca, ne samo kot človeka, ampak tudi kot umetnika. S tem dobimo pravi umetnikov mladostni portret. Spremljamo namreč faze v njegovem ustvarjanju, izide njegovih knjig, njegov prehod od zapriseženega borgesovca do zapriseženega chandlerjevca.
Roman Zgodovina pornografije je zelo natančno in inteligentno sestavljen (napisan). Premišljeno si sledijo dogajanje in diskurzivne, kvaziznanstvene, mogoče esejistične pasaže o pornografiji. Tribuson, ki se v nekem trenutku v besedilu pojavi kot resnična oseba (prav tako se pojavi tudi prej omenjeni Pavao Pavličić, ta fiktivnega pisatelja vedno zbada, kdaj bo končno napisal knjigo, ki jo bo kdo bral in razumel), govori tudi o slogu, o instrumentalizaciji jezika. Takšen jezik opravlja predvsem svojo sporočilno funkcijo in se ne šopiri in razdaja s presežno (?!), estetsko dimenzijo in Tribuson je tu precej ekspliciten: »V mojih knjigah, četudi bi jih prebrali stokrat, ne bi našli nobenega mojstrskega opisa gozda v meglenem svitanju, orača, zaljubljenega v njivo, ali starega barbe, ki se na čolnu pozibava v popoldanskem maestralu, kar bi bilo lahko nekoč uvrščeno v šolske čitanke kot nazoren dokaz prave besedne umetnosti.« Ampak to ni manko. Oblika in vsebina v knjigi sta v nekakšnem ravnovesju, lepo pašeta skupaj, kot se temu reče. Za tovrstno pripoved je izbran pravi jezik. Paleta občutkov, ki jih roman proizvaja, je seveda zelo raznolika, spekter čustev pa širok: veselje, vzhičenost, žalost, obup, jeza, vse pa je razrahljano s fino ironijo in izjemnim humorjem. Na določenih mestih se glasno režimo, da ne rečem, da se dobesedno valjamo po tleh.
Pa še eno kvaliteto ima ta knjiga. Henry Miller v Kolosu iz Maroussija piše o pripovedovanju in o tem, kako se človek začne ob poslušanju pripovedi čez čas potapljati v lastno sanjarjenje. Branje Zgodovine pornografije ni samo ustvarjanje obrazov in dogodkov in scen v bralčevem duhu in domišljiji, ampak je tudi nekaj drugega: primerjanje mitologij. Bralec, ki je odrasel v državi, o kateri piše Tribuson, se ob opisih njenih navad in emblemov vedno znova srečuje z dogodki iz lastnega življenja. Ti se vrivajo med napisane dogodke in Tribuson jih narekuje in sugerira praktično od začetka do konca pripovedi. Knjiga postane ogledalo, ki nam kaže dvojne podobe.
Roman je izšel leta 1988. Čeprav se je socialistični monolit takrat že rahljal (Slovenci žagajo štafeto mladosti), je bil verjetno za tisti čas še vseeno precej provokativen in kritičen do sistema, saj je po eni strani nostalgična pripoved o času nedolžnosti, ki postaja v drugi polovici knjige čista deziluzija in bi njen konec lahko spadal v domeno metafizike – »to so samo koraki v noči« –, po drugi strani in v svojem poteku pa vztrajno beleži ne le padce junakov, ampak tudi padec nekega sistema; razgrinja in odpira temna poglavja, ki jih dolgo nismo poznali, ker jih nismo smeli poznati.
Kakšna je bila recepcija takrat, lahko le ugibam. Kakšno mesto ima v kanonu hrvaške književnosti danes, mi ni treba ugibati. Nisem je našel na lestvici najboljših hrvaških romanov vseh časov. To je namreč azurno kraljestvo, kjer vladajo: Marinković, Krleža, Andrić, Novak in Desnica. Olia (Tribuson) tam ni, je pa Stan (Pavličić) z Večernim aktom, romanom, ki je leta 1981 dobil Ninovo nagrado in našel mesto v predprostorih azurnega kraljestva. Mnenjakritiškega esteblišmenta se očitno razlikujejo od bralskih. In ni nujno, da vedno držijo.
IV
Ne spominjam se, kdaj sem nazadnje gledal Dan velikih valov. Letos sem prebral tako Pavličića kot tudi Tribusona, vendar se je moj prijatelj iz otroštva, na katerega sem neprestano mislil, ko sem pisal tale tekst, preselil na nebo ali pa med prikazni, odvisno od gledišča, in mu ne morem reči, da bi zdaj lahko začela pogovor o knjigah, ki jih jaz nisem poznal in jih je on cenil. In sprašujem se, ali bi se tudi on spomnil, kot sem se naknadno spomnil jaz, na neke davne besede, na neka naključna srečanja, če bi videl tisto reklamo na televiziji, ki so jo zdaj že nehali vrteti in ki se mi je zdela skoraj kot nekakšna epifanija ali pa prihod kraljestva.
Pogledi, let. 5, št. 9, 14. maj 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
