Čez ocean in skozi čas
Prej kot s skupnim zapletom in razpletom je sedmerica pripovedi torej povezana s skupno temo. Zadovoljstva ob zaključku, v katerem bi se razvezal vozel nekega osrednjega zapleta, zato ne gre pričakovati; delo usmerjajo drugačni cilji. Eden glavnih bralskih užitkov je tako spoznavni: besedilo bralca posadi v kabino letala, ki kot prvo prečka Atlantik, na prizorišče velike irske lakote leta 1845, v ozadje ameriške državljanske vojne, predstavi mu zamotan potek mirovnega procesa v Belfastu ali način »pridelave« ledu v 19. stoletju. V tako široki zgodovinski panorami – več kot sto petdeset let – v bralsko zavest neizbežno vstopijo tudi zgodovinske spremembe: opazen je tehnološki napredek čezatlantskih potovanj (ladje so zamenjala letala, nekdaj nepredstavljiv prelet oceana pa je v sto letih postal precejšnja formalnost), medtem ko družbeni napredek, denimo odprava revščine, nekam zaostaja.
Postopnost in zamotanost družbenega razvoja je nemara še najbolj pomenljivo predstavljena v fikcionalizirani »resnični zgodbi« Fredericka Douglassa; slavni borec proti suženjstvu, tudi sam pobegli suženj, je leta 1845 obiskal tudi Irsko. Čeprav je sprva navdušen nad irsko odsotnostjo rasne nestrpnosti, mu sčasoma postane jasno, da dežela še zdaleč ni brez svojih lastnih neenakosti, ki jih med drugim vzdržujejo tudi njegovi gostitelji. Tako ga poslušalstvo med govori nagovarja, naj kot borec proti suženjstvu obsodi tudi Anglijo, ki da je suženjski gospodar Irske, njen bič pa so finance. Douglass jim v tem ne more ugoditi; po črki zakona je še vedno suženj, v Združenih državah ga lahko njegov nekdanji lastnik še vedno povsem zakonito odpelje nazaj na plantažo, zato bo po obisku Irske odšel prav v Anglijo in si tam izpogajal tudi zakonsko veljavno svobodo. Prav med njegovim obiskom je v polnem razmahu tudi velika lakota, medtem ko po rekah plujejo vleki, polni hrane, ki je namenjena drugam. »V deželi je dovolj hrane, da bi trikrat ali štirikrat nahranili Irsko po dolgem in počez,« mu pove gostiteljica Isabel Jennings, »ampak tega ni mogoče kar razdati. Obstajajo zakoni in navade in vprašanja lastništva. Pa še druge zapletene reči. Poslovne povezave. Podaljšane pogodbe. Obdavčitev.« Douglass se odloči, da bo, zvest svojemu prvotnemu cilju, predaval predvsem o ameriškem suženjstvu in molčal o protislovjih same Irske; nase sprejme »občutek hkratne svobode in ujetništva«. »Irci so revni, vendar ne zasužnjeni,« si miri vest in tako za sabo pušča tiste, ki zakonsko svobodo že imajo, a je njihova dejanska svoboda tako rekoč nična.
Vsako poglavje je torej pričevanje, bodisi o Irski bodisi o življenju irskih izseljencev. Vsa zaznamuje McCannov precej značilen slog, s prej krajšimi kot daljšimi povedmi, razdrobljenimi naštevanji, pogosto nominalnimi: »Spodaj plavajoče ledene gore. Divje razbrazdano morje. Vesta, da ne bo poti nazaj. Zdaj je vse samo matematika.« Posledica takega pristopa je nekakšna stalna rahla napetost, celo kadar je vsebina sama ne narekuje, paralelizem, ki se včasih pritakne, pa besedilo obarva s pridihom vzvišenega govorništva: »Prišlo je povpraševanje. Iz bolnišnic. S parnikov. Iz restavracij. Z ribje tržnice. Iz slaščičarn.« Tu in tam nas pozabava tudi drobna literarna referenca: v poglavju o mirovnem procesu na Severnem Irskem se pojavijo prufrockovske vizije in revizije, mirovni odposlanec Mitchell pa pomisli, da bo ves ta spomin imel okus po čaju.
Tako po slogu kot pristopu k vsebini – več pripovedi, ki jih združuje bolj tema ali središčni motiv kot pa čvrsta fabulativna prepletenost – je Transatlantik soroden McCannovemu prejšnjemu romanu Naj se širni svet vrti. V kakovostnem, pogosto domiselnem slovenskem prevodu gre za pestro bralsko izkušnjo; le bralci, ki prvenstveno uživajo v obratih vijaka napetosti in suspenzu razpleta, bodo obračali strani nekoliko manj navdušeno.
Pogledi, let. 6, št. 12, 24. junij 2015