Delov kresnik – dvajsetič
02. 06. 2010
Izmed sto šestnajstih lani izdanih izvirnih slovenskih romanov strogega očesa žirije, ki je izbrala pet kresnikovih nominirancev za najboljši roman leta, ni prestala nobena avtorica, kar tri izmed petih nominirancev je izdala Študentska založba, med njimi posthumno roman dvojnega kresnikovega lavreata Lojzeta Kovačiča, vseh pet nominiranih romanov pa je postavljenih v sodobnost. Letošnji kresnik bo, kot je to že tradicionalno, razglašen 23. junija zvečer na Rožniku v Ljubljani.
Evald Flisar: Opazovalec (Cankarjeva založba)
ZGODBA: V ospredju je mladenič, študent, Simon, ki mu neozdravljivi rak na vranici pušča leto dni življenja. Kot izgubljenec v domišljijskih pokrajinah romanov in filmov hoče zadnje mesece čim intenzivneje podoživeti filmske zgodbe in paleto različnih občutij in se odpravi v New York na pot iskanja sebe in sveta.
Tam se potem dogajajo nepričakovani dogodki, številne preobrazbe, nepredvidljive in bizarne reči, pa tudi blodnje, v katerih se študent filozofije spreminja v svoj drugi pol, v Bartona Finka, hkrati pa živi kot eden izmed akterjev svoje drame O fantu, ki se mu je mudilo živeti. »Vsi dogodki so vsaj zametki zgodbe, ki bi lahko glede na svojo iracionalnost dobila vsaj alegorično vrednost,« piše Flisar, njegov junak pa razmišlja, da pač »živimo v času, ko življenje ne more več biti avtentično. Lahko je samo potovanje skozi ustvarjena domišljijska dela.«
KRITIKI: Milan Vincetič je v Večeru zapisal, da je Flisar spet dokazal, da je »jedek mojster pripovedovanja ter naglih zasukov, ki pogosto vzburkajo svet okoli nas, ki pa se večinoma dogaja predvsem v naši glavi«.
Igor Bratož v Književnih listih pa Flisarjev roman bere kot namig, da je prava avtentičnost le v drznosti kljubovati, v posebnem tipu radoživosti, ki se zaveda tako svoje dolžnosti delovati etično kot omejenosti. »Opazovalec je v tem smislu svarilni primer, da se ni smiselno odreči upom in strahu. Svet, tako nam v sugestivno, delirično strastnem in napetem romanu sugerira Evald Flisar, pripada Bartonom Finkom.«
Flisar je bil leta 2005 za kresnika nominiran s Čajem za kraljico, romanom o slovenskem slikarju, ki pride v London z željo uspeti.
Tadej Golob: Svinjske nogice (Litera)
ZGODBA: Romaneskni prvenec alpinista in novinarja (doslej je napisal in izdal biografijo Petra Vilfana, Zorana Predina in izbor esejev o moško-ženskih odnosih Moške svinje) pripoveduje Jani Bevk, umetnik, ki čaka na svoj veliki trenutek, izgubljeni stripar, ki si v svojem novem, a precej obupnem stanovanju izbori prostor za mizo, kjer bo po dolgih letih narisal prvo naročilo; opolzko varianto stripa o Martinu Krpanu. O absurdnih mukah sodobnega umetnika, ki mu gre iz slabega na slabše, avtor pripoveduje v ironičnih nastavkih. Na platnici knjige Gregor Lozar piše, da roman »popelje v svet sodobnega egoizma, kjer nam prvoosebni pripovedovalec dovoli vpogled v prenekateri detajl svojega življenja, ravno v enaki meri, kot se požvižga na življenja svojih sopotnikov«.
KRITIKI: »Svinjske nogice so napisane z dovolj pretiravanja in ironije, pripovedna lega pa omogoča živahen, žmohten jezik, ki se ponekod dovolj dobro približuje simulaciji pogovornega, tudi sama naracija sledi asociacijam in zarisuje pred nami niz dovolj zanimivih epizod o poslanstvu in stranpoteh kreativnosti,« je v Mladini zapisal Matej Bogataj, na Radiu Študent pa je Andrej Tomažin o knjigi zaključil s stavkom: »Golob na dobrih 200 straneh iz kaosa tvori kozmos ...«
Lojze Kovačič: Zrele reči (Študentska založba)
ZGODBA: »Ta roman smo pisali štirje,« je na oktobrski predstavitvi posthumno izdanega Kovačičevega romana povedal urednik Mihael Glavan. Najprej je svoje opravil pisatelj z zavedanjem, »da vsega tega, kar zapisujem v te zvezke, ne bom več mogel pripravljati za natis«. Prvi prepis je opravila pisateljeva vdova Ksaverija Kogovšek, potem je nastopil Glavan in naredil »tekstnokritične preveritve«, na koncu je z občutkom za Kovačičev jezik besedilo pregledala še Jana Unuk.
Zrele reči so nastajale enajst let; gre za devet zvezkov, dnevniških zapisov, datiranih od 8. novembra 1990 do 31. decembra 2001, razmišljanja so v knjigi urejena kronološko. Pisatelj se spominja življenjskih sopotnikov, komentira svoja dela, poslovi se od skoraj vseh, tudi od svojega pisanja, zaključuje lastne boje z življenjem, literarnim in poklicnim ustvarjanjem, ljubezenskimi in družinskimi razmerji, poravnava račune s Slovenci in slovenstvom in se sooča z vsakim dnem, z vsakim jutrom posamezno. Roman se dogaja v Ljubljani, njenih predmestjih in okolici.
Kot piše Glavan v spremni besedi, Kovačič »v svojem zrelem 'vsebehodu' tokrat bolj zgoščeno, vznemirljivo, sočno, iskrivo in živo, a brez starčevskega tarnanja, popisuje svoje poglavitne življenjske postaje, spoznanja in uvide vase, v svoje pisanje in tudi v univerzalni človeški ter slovenski kulturni in naravni okvir«.
Kovačič je poleg Draga Jančarja edini dvojni kresnikov lavreat; leta 1991 je kresnikovo kolesje začel prav njegov roman Kristalni čas, leta 2005 pa je bil nagrajenec s posthumno izdanimi Otroškimi stvarmi.
KRITIKI: Zgoščen premislek o lastnem življenju, pisateljevanju in tudi o slovenski stvarnosti. Obenem pa je tudi tenkočutno, izbrušeno izpisano soočenje s temino konca: »Vse je bolj temno, ker ne premorem več luči v sebi,« piše Maša Ogrizek v Bukli, »(...) Zrele reči so niz fragmentov, flešev, ki obsvetijo z redko ostrino in brezkompromisnostjo paradokse bivanja in njegova najbolj temna brezna,« pa je v Književnih listih zapisal Matej Bogataj.
Andrej E. Skubic: Lahko (Študentska založba)
ZGODBA: Romaneskni diptih o usodi dve žensk, ki sta značajsko povezani z Agato Schwarzkobler, je avtor priredil po resničnih dogodkih. Prva je zgodba neke ameriške najstnice, ki je s pomočjo 21-letnega fanta ubila starše in brata, in druga zaplet s selitvijo romske družine iz Ambrusa izpred nekaj let. Avtorja sta zanimala predvsem medijska reakcija na dogodek in odzivi na spletnih forumih. Skubic, znan po svoji urbani prozi, je tokrat roman postavil v ruralno okolje, dogaja se namreč na podeželju, sredi narave, na kraju, kjer se junaki lahko spopadajo sami s sabo.
Matej Bogataj v spremni besedi piše, da roman govori o nečem skrivnostno ženskem; ženskem iracionalizmu, ki je v prvem primeru agresiven, v drugem čudežno privlačen, po drugi strani pa so v njem vseprisotni mediji.
Andrej E. Skubic je prejel kresnika leta 2000 za svoj prvenec, roman o tujcih Grenki med, potem pa je bil nominiran za vsako svoje romaneskno delo; leta 2002 za Fužinski blues, leta 2007 za Popkorn, knjigo o življenju v turbokapitalističnem času.
KRITIKI: »Sugestivna, sočna in nič kaj vesela knjiga, ki opominja,« je v Književnih listih zapisal Igor Bratož. »Teme umorov, posilstev, bega in predvsem iskanja svojega mesta v svetu se tokrat razširijo čez meje Ljubljane, protiutež glavni junakinji z družbenega roba pa je lik nemočnega in predsodkov polnega človeka – tako v našem malem prostoru druga ob drugo trčita dve kulturi, kar je prava podlaga za zanimiv zaplet, vrhunec in razplet,« je o knjigi razmišljala Tina Škrajnar v Bukli.
Jani Virk: Ljubezen v zraku (Študentska založba)
ZGODBA: Ločenec v srednjih letih ostane sam s hčerko, žena ga zapusti zaradi drugega, jasno mlajšega, spušča se v nova ljubezenska razmerja, priložnosti mu ne manjka. Toda kaj, ko ne ve, kaj pomeni biti zaljubljen, »je zaljubljenost mešanica poželenja, nežnosti in bistroumnosti,« se sprašuje, se analizira in ne pusti, da bi ga čustva zagrabila celega. Milan Dekleva zato v spremni besedi pravi, da Virkov literarni junak za predanost drugemu nima ne poguma, ne volje, ne veselja, ne vere, zato vse do konca romana ostaja le Pustolovec, lovec na pustoto.
Virk ima poleg letošnje že dve nominaciji za kresnika: leta 1996 za roman 1895, potres in leta 2005 za Aritmijo: roman o blišču statusnih simbolov in notranji praznini
KRITKI: »Namesto smrtne zaresnosti je na delu posmehljivost poželenju in komedija človeškega tkiva, to je jezikovno zelo okretna in artikulirana proza, konec je odprt in nepoantiran, dobesedno obvisi v zraku ...«, je o knjigi v Književnih listih napisal Matej Bogataj, v Dnevniku pa Dijana Matković takole: »Kakor koli, Virkov roman, ki je nekakšna kronika tavanja od ženske do ženske, od ene nedoumljive galaksije do druge, je več kot dobrodošlo branje za zimske urice, za tiho pričakovanje snega, ki bo prišel, ne glede na to, kaj storimo. Tako je.«
Pogledi, 2. junij 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
