Dva moža v kampusu, da o razširjanju zavesti ne govorimo
Angleški pisatelj David Lodge tako ni ne prvi ne zadnji, ki se posmehuje rojakom (in s tem samemu sebi). Celo četa piscev je bila že pred njim, od Klapke z njegovimi Možmi do Petra Ustinova (ki je bil sicer ruskih korenin) in Georgea Mikesa (madžarskih korenin), ki je svetu dal imenitno opazko o Britancih in seksu: »Ljudje s celine imajo spolno življenje, Angleži imajo termoforje.«
V nečem pa Lodge iz te četice izstopa: samemu sebi se posmehuje dvojno, kajti po poklicu je (bil) univerzitetni profesor, njegove knjige pa poseljujejo predvsem liki, katerih življenjski prostor je študentsko naselje. Zelenice kampusa in še zlasti spalnice študentskih domov so burile pisateljsko domišljijo mnogih piscev, med najbolj razvpitimi velja omeniti vsaj Breta Eastona Ellisa (Rules of Attraction – po romanu so posneli tudi film, ki so ga v slovenskih kinodvoranah predvajali pod naslovom Pravila slačenja, knjiga pa v slovenščino ni prevedena) in Toma Wolfa, ki je leta 2004 po nekajletnem zatišju izdal dolgo pričakovani roman I Am Charlotte Simmons. Lodgeevo spopadanje s tematiko prej omenjenima v ničemer ni podobno. Med drugim zato, ker izbere precej zapostavljen in redko izkoriščen zorni kot: pogled skozi oči profesorja, ne študenta (ali študentke).
Zgodba knjige Na drugem mestu je tako preprosta, da samo iz povzetka nikakor ne bi mogli sklepati o precejšnjem uspehu, ki ga je bila deležna t. i. trilogija iz življenja v kampusu (David Lodge se je podpisal še pod romana Majhen svet in Lepa služba, ki sta v slovenskem prevodu že pred nekaj leti izšla pri isti založbi). Takole gre: Philip Swallow in Morris Zapp sta profesorja angleške književnosti, ki zamenjata mesti. Swallow je Anglež, ki za seboj pušča turobno mestece Rummidge, nekdaj cvetoče industrijsko središče, kjer sonce komaj kdaj predre megleni ovoj in katerega univerza na svetovnih lestvicah kotira precej nizko. Odhaja v sončno ameriško zvezno državo Euphorio (avtor nas že takoj na začetku obvesti, da so vsi kraji izmišljeni, a že brez detektivske žilice je mogoče ugotoviti, da Lodge bržčas govori o Birminghamu, kjer je predaval, in o Kaliforniji). Zaradi stiske z denarjem ga ne morejo spremljati žena in dvoje otrok, tako da si Swallow obeta šest mesecev egoističnega uživanja v prijetnem podnebju, novotarijah ameriškega življenjskega sloga in lenobnega ritma predavanj neumnim študentom. Zapp samo na prvi pogled potegne krajšo, saj je uveljavljen predavatelj na eni najbolj uglednih univerz in čislan strokovnjak za Jane Austin v svetovnem merilu, ki se doslej še nikoli ni odpravil v domovino avtorice, katere dela ima v malem prstu. Tja ga, kot sam priznava, ni vleklo, zdaj pa je polletna izmenjava z Rummidgeem neke vrste rešilna bilka – čas, ki si ga kupi za razmislek o propadajočem zakonu. Tudi on si obeta miru.
Želje bi se obema morda celo izpolnile, če si ne bi izbrala kar najbolj neprimernega termina: smo v letu 1968, ki je s študentskimi nemiri in prevpraševanjem vsega ter protestom proti skoraj vsemu grozilo, da bo vrglo svet iz tečajev ne le v ležerni Kaliforniji, temveč celo v umirjeni, okosteneli Angliji. Toda Lodge, ki je dogajanje spremljal iz prve roke (in o njem poročal tako rekoč v živo – knjiga Na drugem mestu kot prva iz trilogije je v izvirniku izšla leta 1975), ne podlega težnjam po romantiziranju in idealiziranju (kar se recimo kaže v filmu Hair, ki je umeščen nekako v isto obdobje). Pri opisih študentskega vrenja, ki vase kaj kmalu potegne tudi profesorski kader, ne skopari s komičnimi opazkami. Svoje satirično priostreno pero še z večjim užitkom zabada v same profesorje, najbolj v Angleža, čigar angleškost in zavrtost se pod kalifornijskim (pardon, euphorijskim) soncem počasi začne topiti. Le kako se ne bi, ko pa se v kampusu Državne Euphoria dogajajo prelomne, zavest razširjajoče reči? »Sprehajal se je po trgu Howle, užival na soncu, šel je mimo stojnic in klopi študentskih političnih skupin – to je bil nekakšen semenj ideologij, kjer si se lahko pridružil skupini za zapostavljene študente, lahko si kupil knjige Črnih panterjev, prispeval v Sklad za pomoč Vrtu, se pridružil iniciativi Rešimo zaliv, daroval kri za Vietkong, si priskrbel letake o prvi pomoči pri napadu s plinom, podpisal peticijo za legalizacijo trave in se izrazil še na sto drugih zanimivih načinov.« Lodge se – med drugim – posmehne tudi diktatu politične korektnosti, ki se je v daljnih šestdesetih manifestiral v »obvezi univerze, da bo zaposlila več profesorjev iz držav tretjega sveta, a ker je večina univerz po državi sledila istemu cilju, je zmanjkovalo ponudbe«. Rektor Državne Euphoria je bil zato kar precej obupan: »'Kaj bi dal za genialnega Indijca z doktoratom,' je koprneče zamrmral, kot mož na samotnem otoku, ki sanja o šniclu in pomfriju.«
Toda avtor se ne izneveri žlahtni tradiciji angleškega humorja, o kateri smo že na začetku ugotovili, da ne pomišlja smešiti svoje domovine. Takole mojstrsko je ubesedil ozračje v Rummidgeu, ki se mu, čeprav je univerzitetno mesto, nekako ne uspe izmuzniti iz spon proletarskosti in zatohlosti: »… koktejl bar v Ritzu, najboljšem hotelu v Rummidgeu, ob sobotah zvečer, ko so se tam na konzumaciji pretiranih količin alkohola zbrali avtomehaniki s svojimi ženami in dekleti. Ne glede na to, kako visoko je hotel nastavil cene v poskusu, da bi ohranjal fino vzdušje, so mu bili avtomehaniki kos. Zbrali so se okrog miz ali posedli za šank, ženske so lovile ravnotežje s svojimi ogromnimi čebelnjaki od lasulj, ki so se kot kumulusi grmadile nad njihovimi čokatimi, širokoplečimi spremljevalci. Ti so togo sedeli, žuljave, poroženele dlani so jim štrlele iz elegantnih novih oblek, in naročali rundo za rundo daiquirije, viskije z limono, bele dame, oranžne cvetove …«
Na podlagi navedenih odlomkov je najbrž že nekoliko bolj jasno, zakaj so Lodgeeve knjige postale uspešnice. Pogosto ni pomembno samo, o čem zgodba pripoveduje, temveč tudi, kako je povedana. Lodgeev slog je dovolj prijetno šaljiv, da bralca pritegne. Obdrži ga tudi s pripovedjo, ki ni ves čas linearna, temveč se vanjo vpletajo še pisma, ki si ju protagonista izmenjujeta s svojima soprogama, in časopisni članki, ki ju o prevratniškem dogajanju v kampusih objavljajo lokalna glasila. To kvazirealistično gradivo ni samo sebi namen, temveč se zgodba skozenj vleče kot rdeča nit. V zadnjem poglavju se ta nit razcepi v pravo pravcato dramsko besedilo. Povedati karkoli o nastopajočih ali celo o temi replik bi pomenilo prekršiti nenapisano pravilo, da se v ocenah knjižnih del ne razkrije konca. Nikakršne škode pa ne bo, če omenimo prevajalko, ki si to zasluži. Irena Duša je poskrbela, da je besedilo v slovenščini tekoče in z ravno prav prvinami pogovornega jezika, ki poskrbijo za živahnost. Davidu Lodgeu bi bilo gotovo všeč.