Zygmunt Bauman: Kolateralna škoda
Gotovost je plod bujne domišljije
Nima smisla tajiti, da se besedila, katerega avtorja (vsaj bežno) poznamo, lotimo drugače kot pisanja popolnega neznanca. Zygmunt Bauman se je v obdobju, ko so nastajala predavanja, objavljena v pričujoči knjigi, ustavil tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V Slovenijo je priletel z nizkocenovnikom, izza katedra, kamor se je postavil, pa je nato dobro uro vel tak zagon, da bi spodsekal marsikaterega zdolgočasenega študenta. Vseživljenjska radovednost in zanimanje za vse, kar se človeštvu dogaja, nista predmeta pri študiju sociologije, a bi ju po Baumanovih napotkih moral imeti vsak sociolog, ki si bo v svojem poklicu »prizadeval ujeti korak z družbo«. Predvsem pa si mora – in iz tega je sociologija porojena – prizadevati za izboljšanje družbe, piše sociolog v zadnjem poglavju Kolateralne škode. Tako ne sme biti presenečenje, da se njena vsebina oziroma pojavi, ki jih v njej obravnava, zvečine zazirajo v tista področja človeške družbe, ki so v očeh neprizadetega opazovalca videti kot gnojne rane, ob katerih bi se najraje obrnil stran in hipoma pozabil nanje: naraščajoča socialna neenakost in novi podrazred brezpravnih in odrinjenih; negotovost in strah kot glavno orožje pri obvladovanju množic; vdor zasebnega v javnost; zmagoslavna vrnitev kategorije sreče v dobi, ko smo naposled primorani priznati, da se z razvojem znanosti ne bomo odkrižali ponižujočega statusa negotovosti. »Stanje gotovosti je plod bujne domišljije, podkrepljene z grozo vsenavzoče in nenehne negotovosti.«
Socialni planet za vse
Ena najbolj svežih in vznemirljivih zamisli, ki jih Bauman razvije, je tista o »socialnem planetu«. V dobi »globalizacije neenakosti« in »zaščite vseh poslovnih interesov pred tistimi vrednotami, ki ne služijo maksimizaciji profita«, je utopično pričakovati, da bi nastali položaj, v katerem »90 odstotkov skupnega prebivalstva planeta ostaja v rokah zgolj enega odstotka prebivalcev«, lahko rešili z zaščito demokracije, socialne države in vseh njunih pridobitev zgolj na državni ravni. V svetu, kjer vsakega posameznika, kjerkoli že je, prizadevajo tudi težave bližnjika na drugem koncu planeta, v svetu, ki je povezan po sistemu vezanih posod, bi o usodi demokracije in svobode posameznika morali odločati na globalni ravni. Bauman govori o nič več in nič manj kot novi svetovni ureditvi, pri čemer je sklepati, da zavrača karkoli po vzoru Organizacije združenih narodov, saj se retorično vprašuje, ali so »trenutni okviri mednarodne politike« zmožni »vključiti prakse nastajajočega globalnega vladanja in ali zares služijo kot njihov inkubator«. Človeško integracijo bo treba povzdigniti na planetarno raven in takšna oblika ureditve je za planet univerzalne soodvisnosti nujna, je tako rekoč »vprašanje (skupnega) življenja ali (združene) smrti«. Ena ključnih nalog pri tem bo oblikovanje »globalnega ekvivalenta (in ne replike ali povečane kopije) socialne države. Pri sedanji stopnji globalizacije kapitala si ni mogoče predstavljati, da bi vlada v poljubni državi sama zmogla razrešiti problem neuravnoteženih financ ali celo odpraviti vzroke revščine in poglabljajočih se socialnih razlik. Prav tako ne pozabi omeniti problema starajočega se prebivalstva in lukenj v pokojninskih blagajnah. Ne moremo se več slepiti: »Socialna država se ne more več obdržati pri življenju; le socialni planet lahko prevzame vloge, ki jih je doslej bolj ali manj uspešno poskušala izpolnjevati socialna država.« Pa čeprav to po vsej verjetnosti pomeni, da bi se morali, vsaj v prvih fazah udejanjanja tega ambicioznega, a zelo umestnega in pravičnega načrta, nekateri, ki smo doslej živeli bolje kot posamezniki iz tiste amorfne množice, ki se je čez dan prebijala s skodelo riža in dolarskim bankovcem za plačilo, sprijazniti s tem, da bi se nam življenjski standard (po vsej verjetnosti) znižal. Da bi za spremembo v omarah imeli samo toliko oblek in obutve, kolikor jih je res potrebnih, in si novih in novih izdelkov ne bi kupovali zgolj zaradi vzhičenja, ker so tako poceni. Navsezadnje si prav z nekritičnim navdušenjem nad produkti hitre mode, tehnološkimi igračkami in ostalo množico gadgetov, ki prihajajo s tekočih trakov v proizvodnih obratih, preseljenih v podjetniške oaze s cenejšo delovno silo in brez nadležnega socialnega varstva, vsa ta leta žagamo vejo, na kateri sedimo.
Kupujemo, ker cenimo sebe in druge
Tudi potrošništvo modri starec iz Leedsa osvetli z nove perspektive: pogled Drugega (po Levinasu) v nas prebuja odgovornost in moralni čut, včasih tudi slabo vest, in potrošniški trg se tu mojstrsko vrine s svojo posredniško funkcijo – ponudi »materialne znake skrbi, simpatije, sočutja, dobrih želja, prijateljstva in ljubezni«. »Odpiranje denarnice ali bremenitev kreditne kartice nadomesti samopozabo ali samožrtvovanje, ki ju zahteva moralna odgovornost do Drugega.« Bauman tako trge prepozna kot sokrivce za demontažo človeških vezi, v naslednji etapi pa se ponudijo tudi kot blažilo za identitetne dvome, ki posameznika prevevajo v dobi negotovosti, kar tekoča moderna vsekakor je. Trgi nam ponujajo orodja, da si izberemo novo identiteto in jo tudi zadržimo. Kadarkoli lahko postanemo nekdo drug, če si nismo več všeč. Potrošništvo s svojo marketinško mašinerijo trka tudi na našo odgovornost do samega sebe, na pripravljenost poskrbeti sam zase. Kajti če ne zmoreš poskrbeti sam zase, kako boš lahko za druge – nekako tako kot v letalu, kjer je med nenadnim padcem tlaka v kabini najprej treba nadeti masko sebi in šele nato otroku, kajne? Ker se (če se?) cenite, morate kupiti to in to! »Da bi nekaj počeli, moramo sprva postati nekdo.« Ampak spirale ni konca in Bauman jo vleče oziroma odmotava še naprej: »Da bi bili dobri, morate torej nakupovati; da bi nakupovali, potrebujete denar; da bi zaslužili denar, se morate prodajati – za dobro ceno in z dostojnim dobičkom.« Popolno poblagovljenje etične odgovornosti, torej.
Vdor zasebnega v javno
Do zanimivih dognanj ga pripelje tudi sprememba zornega kota pri opazovanju razmerja med javnim in zasebnim. Medtem ko je človek predvsem v prejšnjem stoletju trepetal pred vdorom javnosti v zasebnost (sploh v totalitarnih režimih), smo od zadnjih dveh desetletij 20. stoletja priče bizarnemu preobratu: »vdoru čet zasebnega v javno«. Bauman predoči celo točen trenutek, ko se je to zgodilo (ki ga povzame po francoskemu sociologu Alainu Ehrenbergu: »sredin večer v jeseni osemdesetih let preteklega stoletja, ko je neka Vivienne, 'običajna Francozinja', med pogovorno oddajo na televiziji pred milijoni gledalcev oznanila, da zaradi prezgodnje ejakulacije njenega moža Michela, vse odkar se je poročila, še ni doživela orgazma'. Tako se je začela postopna, a vztrajna preobrazba javnosti v nekakšen lahkotni zabavljaški variete,« piše Bauman, in nato opozori na pogubne razsežnosti takšnega razvoja dogodkov. Ker nimamo več »nobenega veselja z ohranjanjem skrivnosti«, ki so vezivo medčloveških odnosov, se krhajo prijateljstva. Kajti prav tisto, kar je zamolčano in je dano vedeti samo dvema (tudi seks je bil tradicionalno vedno nekaj, kar se je dogajalo med dvema in je med njima tudi ostalo – od tod njegov močan intimni naboj, ugotavlja Bauman), najtrdneje povezuje. »Današnja kriza zasebnosti je zato neločljivo povezana s slabljenjem in razpadom vseh in vsake medčloveške vezi.«
Petdeset odtenkov črne
Pričujočo zbirko predavanj je, kot smo pri Baumanu že vajeni, prav zaradi nevralgičnosti točk človeške družbe, v katere dreza in jih brez olepšav prikazuje, mogoče razumeti kot prikaz (vsaj) petdesetih odtenkov črne barve najtemnejšega pesimizma. V resnici se da, če se bralec potrudi, med vrsticami mestoma ujeti tudi kak žarek svetlobe. Recimo v napotkih, kakršen je tale in ga pisec ponuja kot recept za obuditev moralnosti, ki jo duši potrošništvo: »Bistveno je, da prehitimo ta trenutek resnice in ga preprečimo s trenutkom samoprebujenja. To zagotovo ni lahka naloga: ne zahteva nič manj kot to, da svet moralnih dolžnosti zaobjame celotno človeštvo, skupaj z dostojanstvom in blagostanjem, kot tudi preživetje planeta, našega skupnega domovanja.« Ali pa hipno razvedrilo, čeprav bolj jalovo, poišče vsaj v izrazih blagega cinizma, ki se ponekod vpleta v piščevo misel, recimo tule, pri opisovanju ključnih lastnosti tujcev: »Tujec je navsezadnje 'tuj': je čudno in zapleteno bitje, čigar nameni in odzivi so lahko popolnoma drugačni od običajnih (navadnih, poznanih) ljudi.« Toda cinična distanca nikdar ni jedka, saj družbene pojave vedno nalaga na pladenjce svoje sociološke tehtnice skupaj s protiutežmi tako privzdignjenih idej, kot so sočutje, svoboda, etika …, da iz njegovih tehtanj ne morejo iziti pritlehne ali površinske sodbe. Najbolj izstopajoča in očarljiva pa sta njegova radovednost, v navezi z neobremenjenim čudenjem, zaradi katerih pri svojih skoraj devetdesetih zre na svet manj obsojajoče in čemerno kot marsikdo, ki bi mu bil po letih vnuk. Še eno posebnost njegovega sloga velja izpostaviti: angleščina je že njegov tretji jezik in čeprav mu gre odlično izpod peresa, je jasno, da popolnosti, ki jo zmorejo samo materni govorci, pri njem ne gre pričakovati. In to je znanstvenim besedilom lahko v prid, kajti že od Samuela Becketta je znano, da je tujejezičnost imeniten filter, ki sprepusti samo bistveno. Če k temu dodamo še kopico vsakdanjih, zdravorazumskih primer, ki delajo Baumanov slog še berljivejši, in zapišemo tudi, da imamo opravka s tekočim prevodom, je publikacija obvezno čtivo za vsakega razmišljujočega posameznika, ki ga zanima, kaj se dogaja okrog njega in kam ga bo to pripeljalo (če ne bo česa ukrenil). Škoda le, da založba ni mogla malce bolj na široko razpreti mošnjička za lepšo grafično podobo ...
Pogledi, let. 5, št. 3, 12. februar 2014