77 let Zabavnika
Kako je Zabavnik rešil slovenski strip
14. 03. 2016
Prejšnji mesec je beograjski Politikin Zabavnik, ki je dobrih petnajst let navduševal tudi slovensko mularijo in imel obenem velik vpliv na domačo stripovsko sceno, praznoval častitljivih 77 let.
Leta 1971 je sredi Kragujevca zagorel kres. Seveda to ni bilo nič čudnega, malce nenavadno je bilo le, da je zagorel sredi mesta in ne na kakšnem griču v okolici, kjer se po navadi kurijo prvomajski praznični kresovi. Vendar pa ni bil prvi maj, bil je čisto navaden jesenski dan. No ja, čisto navaden res ni bil. Od 28. do 30. oktobra je namreč v stari srbski prestolnici potekal kongres Kulturne akcije, ki ga je v svojem rodnem mestu o vlogi kulture in umetnosti v socialistični družbi organizirala predsednica srbskih komunistov, politična sopotnica našega Staneta Kavčiča, Latinka Perović. Priljubljena liberalna in napredna političarka se je v svojem obširnem govoru, kakršni so bili pač v navadi pri partijskih funkcionarjih v tistih časih, sicer samo mimogrede dotaknila tudi literarne plaže, rekoč »da ne bi smeli biti ravnodušni do pojavov slabega okusa nekaterih polpismenih revij«, kar pa je bilo dovolj, da je zvečer pred stavbo Kongresa v režiji pravovernih mladincev zagorela grmada cenenih ljubezenskih in pustolovskih romanov, erotičnih in pornografskih revij ter – stripov.
Seveda pa sežiganje knjig ni nov pojav, sežigali so jih v vseh časih in sistemih. Verjetno najbolj znan požig knjig, če pogledamo samo preteklo stoletje, je bil v nacistični Nemčiji. Desetega maja 1933 leta so zagorele grmade po več nemških mestih, osrednji kres pa je bil na Opernem trgu v Berlinu. Na črnem seznamu so se znašle tako marksistične (Karl Marx, Rosa Luxemburg, Trocki …) kot judovske knjige, umetniške monografije »dekadentnih« slikarjev (Marc Chagall, Paul Klee, Toulouse-Lautrec …) in romani »levičarskih« pisateljev (Franz Kafka, Jack London, Bertold Brecht, Thomas Mann, Erich Kästner …). Na trgu se je zbralo okoli sedemdeset tisoč ljudi, prevladovali pa so študenti, ki so pod geslom »proti dekadenci in moralnemu razkroju« s prikolicami vozili knjige iz javnih knjižnic in jih metali v ogenj nacistične katarze. Grmade so po Nemčiji gorele še nekaj tednov in uničenih je bilo na sto tisoče knjig, kar pa je bila samo uvertura v Hitlerjev teror – ali kot je pred več kot stoletjem preroško napovedal že pesnik Heinrich Heine (ki se je ravno tako znašel v nacističnem ognju): kjer sežigajo knjige, na koncu sežigajo ljudi!
Grmade levičarskih knjig so gorele tudi v Ameriki v času makartizma in lova na čarovnice v petdesetih letih, v šestdesetih pa so verski gorečneži in kukluksklanovci zaradi izjave Johna Lennona, da so Beatlesi bolj popularni kot Jezus Kristus, javno sežigali njihove knjige in plakate. Med kulturno revolucijo na Kitajskem (1966–1976) se je poleg taoističnih, budističnih in konfucijanskih del spremenilo v pepel tudi nešteto družinskih rodoslovnih knjig, saj je nova oblast hotela pretrgati vezi s preteklostjo. Po državnem udaru v Čilu leta 1973 so na javnih mestih noč in dan gorele grmade levičarskih knjig in stripov, med njimi tudi zdaj že legendarna knjiga Ariela Dorfmana in Armanda Matellarta o imperialistični ideologiji v Disneyjevih stripih Kako brati Jaka Racmana, ki je leta 2007 pri založbi Maska izšla tudi pri nas. Pravi knjižni genocid pa se je zgodil v devetdesetih letih med državljansko vojno v Jugoslaviji, ko so proustaški hrvaški nacionalisti sežgali približno tri milijone(!) marksističnih in partizanskih knjig ter leposlovnih del srbskih avtorjev pa tudi časopisov, revij in stripov v cirilici, med katerimi je častno mesto zavzemal Politikin Zabavnik.
Neposredni odgovor zvezne vlade na kragujevški kres je prišel 1. julija 1972 v obliki t. i. zakona o šundu, ki je dodatno obdavčil trivialno literaturo. Izvedba zakona je bila seveda v pristojnosti posameznih republik in pokrajin, ki pa so počakale, da bi videle, kako se bo zakon obnesel v Srbiji, od koder je prišla pobuda. Obdavčeni so bili vsi stripi razen Disneyjevih in partizanskih, in precejšnje število izdaj, ki v svojem repertoarju niso imele dotičnih stripov, je po krajšem času zaradi previsoke cene nehalo izhajati. Pri tem je prihajalo do prav absurdnih situacij, saj denimo Mirko in Slavko kot partizanski strip ni bil obdavčen, čeprav je čisti trash, po drugi strani pa je bil genialni Alan Ford označen kot šund. Septembra 1973 se je v sodelovanju s časopisno hišo Delo v kioskih pojavila slovenska izdaja Politikinega Zabavnika, ki se ga zakon o šundu ni niti dotaknil, saj je kontinuirano objavljal tako Jaka Racmana in Miki Miško (ki smo ju lahko takrat prvič brali v slovenščini), pa tudi stripe in zgodbe iz narodnoosvobodilne vojne. Zabavnik namreč ni bil zgolj stripovska revija, saj je na svojih deloma barvnih 56 straneh poleg obilice stripov prinašal tudi pustolovske štorije različnih žanrov in bogato ilustrirane zgodovinske članke, ki so skupaj z ljubezenskimi zgodbami samih bralcev (Skrivnosti mladih src, Mala pošta) tvorili formulo uspeha, zaradi katere je izhajal dobrih petnajst let. Seveda pa so glavnino revije tvorili stripi predvsem ameriške in španske produkcije, svoj prostor pod soncem pa so dobili tudi nekateri domači avtorji. Tako smo lahko že v prvi številki brali zabavno prazgodovinsko satiro Tilentrop in Vesna Sapiens Laza Sredanovića in Nikole Lekića o prostodušnem staroslovanskem junaku v kameni dobi in se na ves glas režali, ko smo citirali njegove dovtipe, ki so se povsem nevsiljivo prikradli v naš sleng, kar se je pozneje zgodilo samo še z legendarnim Alanom Fordom. Tilentrop pa se ni zdel smešen samo nam, mulariji, ampak tudi odraslim, saj so si ga novinarji pri Tribuni sposodili za obračun z moralističnimi napadi na strip, ki so se začeli znova pojavljati v javnosti po velikem prodajnem uspehu Zabavnika (samo slovenska naklada je štela 60.000 izvodov, skupna pa 400.000, kar je bila sploh najvišja naklada kakšne stripovske revije v Jugoslaviji), in zahtevami po uvedbi zloglasnega davka na šund tudi v Sloveniji.
V Tribuni so objavili fragment iz stripa, na katerem Tilentropov stric Radoš v rokah drži gorjačo, navihan spremenjeno v orjaški penis, poleg njega pa skače lepotica Vesna, ki na stričeve besede: »To je orožje!« vsa vzhičena vzklika: »Hura! Spet bo kavs.« Poleg prirejene slike je bil tudi uredniški tekst, ki ga zavoljo boljšega razumevanja družbene klime v tistem času navajam v celoti: Pred nekaj meseci se je v slovenskem strip-prostoru dokončno uveljavila nova mladinska revija – Politikin Zabavnik. Verjeli smo, da bo to res nova, socialistično usmerjena oblika zabave, saj so zakoni izpred leta dni tako rekoč prepovedali ves šund in pornografijo. Žal pa nas je nova revija v svoji številki z dne 28. 12. 1973 globoko razočarala. Kljub vsem komisijam in svetom za tisk je uspelo uredništvu Zabavnika vtihotapiti določene sekvence pornografsko usmerjenega stripa. In kar je še najbolj žalostno, strip izhaja izpod peresa naših, jugoslovanskih avtorjev, N. Lekića in L. Sredanovića, nosi pa ime Tilen-Trop in Vesna-Sapiens. Ne bomo se spuščali v moralistična razpravljanja, ampak bomo bralcem predočili lascivno sceno, ki je brez dvoma travmatizirala mlade in nedolžne bralce. Komentar je prav gotovo odveč. Ni pa odveč pripomniti, da se je takrat režala vsa Slovenija in da so napadi na strip seveda takoj ponehali, pa tudi zakon o šundu je ostal mrtva črka na papirju. Tako je srbski stripovski junak povsem nevede rešil slovenski strip.
Zabavnik je potem nemoteno izhajal naprej, njegovi največji sovražniki pa niso bili več moralistični dušebrižniki, ampak slaba uredniška politika v osemdesetih letih, ki je z neatraktivnim izborom stripov in čedalje slabšimi teksti v, milo rečeno, ne ravno najboljšem prevodu sama zabijala žeblje v krsto in ga leta '89 dokončno pokopala. Seveda samo slovensko izdajo (ki pri 8.000 natisnjenih izvodih in pol manj prodanih res ni bila več rentabilna), v matični Srbiji pa je izhajal še naprej in se tudi po razpadu države navkljub izgubi večmilijonskega trga obdržal pri življenju. Preživel je kraljevino Jugoslavijo, fašistično okupacijo, drugo svetovno vojno, partizane in četnike, informbiro, samoupravljanje, zakon o šundu, Kardelja in Tita, socialistično Jugoslavijo, državljansko vojno, sankcije, hiperinflacijo, Natovo bombardiranje, Miloševića in Đinđića, privatizacijo in tajkune ter tako konec prejšnjega meseca, 28. februarja, praznoval svoj sedeminsedemdeseti rojstni dan. Vse najboljše in še na mnoga leta, Zabavnik!
Pogledi, let. 7, št. 5, 9. marec 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
