Kam gremo, ko gremo
Aleš Šteger: Nad nebom pod zemljo. Mladinska knjiga, 2015, 95 str., 22,95 €
16. 11. 2015
Ob vratolomnem spustu v novo, šesto pesniško zbirko Aleša Štegra, (paradoksalno) naslovljeno Nad nebom pod zemljo, nas mnogo znamenj takoj usmeri v mišljenje, da je knjiga tesen preplet – Vzhoda in Zahoda, poezije in filozofije, mitologije in religije. Nekateri dokazi za Štegrovo potopitev v azijske kulture so lahko razberljivi: uvodni verzi pripadajo Zhuang Ziju, kitajskemu filozofu »skepticizma«, v drugi pesmi po vrsti najdemo japonsko besedo za tišino ali boj v temi (danmari), srečamo tudi cikel haikujev, govora je o magičnem kvadratu. Drugi pa so bolj pretanjeni in skriti pod semantičnim površjem, do koder vodi zagonetna pot, ki jo tkejo avtorjevi verzi.
Potovanje je razdeljeno na tri dele – ob tem je nemogoče spregledati (morda namerno?) podobnost z Dantejevo Božansko komedijo, ki vodi pesnika od Pekla prek Vic do Raja. Štegrov Vergil – če za kratek čas posvojimo to analogijo – je Zahod, ki ga usmerja in počasi pripušča k sebi. Prvi del, naslovljen Pod zemljo (Dantejev Pekel, kakopak), se odpre z verzom: »Prihaja fant, ki igra / na halogensko luč.« Pomeni takojšen vstop akterja, lirskega subjekta, ki se odpravlja na pot. Pesmi tega dela so v začetku polne mračnih podob, vzdušje je zadušljivo in polno sarkazma, (ne)prikrite jeze in gneva, toda kmalu se vanje vtihotapi želja po »tranzitu« navzgor, zato jim primerno sledi drugi del, Območje slišnosti, s ciklom pesmi Tranzit. Pesmi tega cikla se začenjajo z imeni mest, kot so Tokyo, Kyoto, Chengdu, Beijing (pa tudi nekaj neazijskih se najde). Te pesmi so lep dokaz tega, kaj potovanja in različni kraji sprožajo v človeku, pesniku. Vse misli so spretno speljane na njegovo (oziroma subjektovo) bivanje, instanco. Če gre v prvih nekaj verzih za postavitev scene, se v sklepnih verzih ta ista scena vedno obrne navznoter: »V Beijingu / Je vsa poezija / Meglena, / Zgoraj in Spodaj. / Sonce / Sredi dneva, / Mrak / V meni / Je eno.« Čeprav ga torej obiskani kraji na videz spreminjajo, ga ohranjajo istega s tem, ko mu dopustijo izraziti tisto, kar mora. Pesnik se zdaj, po obdobju t. i. tranzita, približuje svoji »Beatrice«, pesniški veličini, v tretjem delu, Nad nebom. Ravno zato ni presenečenje, da se že v prvi pesmi spremeni barvna paleta: »Belo, snežno, / Angelsko / Srajco imam«, pravi potnik. Skoraj nebeško, bi lahko rekli. Toda »Umaže se jezik. / Umaže se angel. / Umaže se duša.« Zadnji del je vsebinsko najbolj nepredvidljiv, celo presenetljiv. Potovanje se razkriva kot potovanje vase, kar odgovarja tradiciji Zahoda, toda izkaže se za popolnoma nedojemljivo, prikrito. »Je kraj v tebi, / Kjer bivaš naskrivaj.« Skrivnost ostaja neizrečena in neizrekljiva obenem: »Koliko srečanj in neizbežnosti! / Še dobro, da je moj um omejen / In moje ime neprevedljivo.«
To skrivnostno romanje dopolnjujejo ilustracije, delo akademskega slikarja Mitje Ficka, ki je s svojim umetniškim doprinosom dal zbirki poseben pečat. Ficko uspe izraziti ravno tisto, kar Šteger izpisuje skozi besede, le z drugačnim medijem. Povezanost pesmi in ilustracij je res presunljiva in kar kliče po temu, da si slednje večkrat ogledamo neodvisno od pesmi, ki jih obkrožajo. Zaradi njih je prvi del brez dvoma bolj temačen, saj je prva ilustracija podoba razjarjenega Minotavra. Ilustracije sledijo gibanju pesmi, saj tudi same niso statične, zacementirane podobe, ampak se prilagajajo toku »pesemskega potovanja«. Razen tiste na naslovnici so vse črno-bele, kar jim daje možnost, da jih v mislih obarvamo s katerokoli (ali nobeno) izmed barv in tako intuitivno soustvarjamo vzdušje zbirke.
»Začetki verzov so zapisani z veliko začetnico. To je precej neskladno z rabo ločil, ki je slovnično pravilna, obenem pa pesmim odvzame oblikovno razgibanost – vseskozi so ujete v vnaprej določen vzorec.«
Pri Štegru prevladuje prosti verz, redko najdemo tudi kakšno rimo, posebnost pa je to, da so vsi začetki verzov zapisani z veliko začetnico. To je precej neskladno z rabo ločil, ki je slovnično pravilna, obenem pa pesmim odvzame oblikovno razgibanost – vseskozi so ujete v vnaprej določen vzorec. Pesmi so kratke, redko zavzamejo celo stran, toda bogatost s podobami je nesporna. Te so močne in jasne (»Odmašite si slanike iz ušes«, »Begotna košuta, / Ki ta kraj liže / S krvavečim jezikom«) in Šteger jih poskuša kombinirati na karseda nekonformistične načine. Nakopičenih je mnogo medbesedilnih navezav, ki so bolj ali manj subtilne; tu so Platonova votlina, Pantagruel, pot v Jeruzalem, preoblikovani očenaš, slepi Tejrezias, rojevanje kaosa ipd. Vsekakor je med verzi skritega ogromno materiala, ki komaj čaka, da se tako ali drugače prerine v ospredje in prevzame nadzor nad tekstom. Nad nebom pod zemljo je zbirka, ki noče ugajati za vsako ceno. Štegrova poezija nikoli ne izda vseh svojih trikov in je večinoma ne zanima, ali bo bralec zapisanemu sledil ali se bolj nerodno spotikal, toda ohranja koherentnost in lastno, zahtevno ter prepoznavno poetiko.
Pogledi, let. 6, št. 21, 11. november 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
