Slovenski smučarski slovar, Botanični in Farmacevtski terminološki slovar
Kdor seje, ta žanje
Slovenski smučarski slovar je med njimi najbolj specifičen in nacionalno obarvan, saj je smučanje na Slovenskem opisal že Valvazor ob koncu 17. stoletja. Pripravili so ga smučarski strokovnjaki pod vodstvom jezikoslovne urednice Ljudmile Bokal. V njem so zajeli tako najstarejše slovensko izrazje, povezano z drsenjem na snegu (npr. gesla bloško smučanje, pležuh), kot tudi sodobno izrazje z vseh področij smučanja (alpsko in nordijsko smučanje, smučarski teki in skoki, turno smučanje, prosto smučanje, deskanje na snegu, biatlon); poleg tega pa še vrsto terminov, povezanih s poučevanjem smučanja in smučarsko infrastrukturo (npr. žičničarstvo). V slovar je zajeta tudi zgodovinska terminologija tega športa, zlasti pri nas. Tako je v desetih letih nastal »razlagalni, informativno-normativni slovar smučarskega izrazja z angleškimi in nemškimi ustrezniki«, ki obsega ok. 4000 terminov, razvrščenih po abecedi. Na koncu slovarja sta še angleško-slovenski in nemško-slovenski slovar izrazov.
Zbrana smučarska terminologija kaže, da smo Slovenci izrazje skozi čas prevzemali predvsem od nemško govorečih sosedov; šele v zadnjih desetletjih, z razmahom novih smučarskih disciplin, z razvojem poučevanja tega zimskega športa na fakulteti in nastajanjem specialne strokovne literature, se je začelo vidno uveljavljati angleško izrazje. To kažejo predvsem dvo- in večbesedni izrazi, ki so pri nas nastali z neposrednim prevajanjem iz angleščine (večinoma tako kot tudi v nemščini). V večji meri gre za kalke, le redko za globlje premišljene in smiselne prevode.
V Slovenskem smučarskem slovarju je poleg področne terminologije tudi vrsta splošnih izrazov, ki jih je mogoče najti v drugih športih; pripadajo torej terminologiji športa kot takega, zato je njihova uvrstitev v specialni slovar vprašljiva. Med njimi so npr. izrazi tipa: bronasta medalja, četrtfinale, član/članica, diskvalifikacija, ekipa A, favorit, finale, forma, glavni trener, izpad, kondicija, lista rezultatov, lovorika, organizacijska shema tekmovanja, pionir/pionirka, prijava za tekmovanje, registrirani športnik, reprezentanca, start, suhi trening, vaja ipd. Nekateri izrazi pravzaprav niti niso športni; deloma oz. ožje športni postanejo šele z natančnim prilastkom, ki jih postavlja v športno rabo (npr. deseterica, dihanje, oblačila, ekologija, grupa, hitrost, moč gibanja, natančnost, poročilo o nesreči ipd.). Tako lahko rečemo, da je smučarska terminologija v slovarju prikazana predimenzionirano, zato slovar presega meje naslova in prehaja v širši športni leksikon.
Ponazarjalno gradivo slovarja (risbe in fotografije) je precej raznovrstno in neuravnoteženo ter tehnično neenake kvalitete. Poleg starih fotografij so nove, poleg »panoramskih« posnetkov tudi fotografije detajlov. Risbe so obrtno precej amatersko izdelane. Poglavitni problem slikovnega gradiva pa je njegov izbor (slika ne dopolnjuje vselej najpomembnejšega besedila) in njegovo umeščanje v slovar (slika ni vselej na pravem mestu).
Botanični terminološki slovar je prav tako nastajal več kot deset let, prav tako »ob sodelovanju botanikov in jezikoslovcev«. Nastal je na podlagi stoletne terminološke tradicije, v začetku vezane izključno na nemške strokovne vire; ta se je oblikovala tako v šolskih učbenikih kot v znanstvenem tisku in ob prevajanju strokovnih in poljudnoznanstvenih del. Slovar povzema preteklo delo in upošteva tudi doslejšnje leksikografske obdelave s področja botanike, zajema torej več kot 6700 izrazov s področja rastlin, gliv, cianobakterij in lišajev. Po slovarskem delu sledijo še nemško-slovenski, angleško-slovenski in latinsko-slovenski slovarčki izrazov.
Botanični terminološki slovar je od vseh treh obravnavanih slovarjev naobsežnejši; in zdi se, da tudi najtehtneje izdelan. Jasno je, da zajema vse botanične poddiscipline (npr. fiziologijo rastlin, citologijo ali fitocenologijo); razumljivo je tudi pogosto poseganje na področje sorodnih ved, kot so agronomija, biokemija, biologija ali biotehnologija. Ni pa kar samo po sebi umevno, da se slovar pogosto spušča tudi na področja, ki so »v določenem delu pomembna tudi za botaniko oz. so z njo tako ali drugače povezana«; to so npr. genetika, fizika, kemija, geologija, meteorologija, lesarstvo, pedologija. V tem početju slovar prav tako precej presega svojo naslovno zamejenost.
Urednica Borislava Košmrlj Levačič je v uvodu zapisala: »Definicija v terminološkem slovarju mora biti strokovno pravilna, nedvoumna, kratka, neenciklopedična.« Tega se Botanični terminološki slovar drži – vendar z nekaj izjemami: »marsikateri zbirni pojem pa je, nasprotno, pojasnjen z enciklopedično definicijo, kar velja zlasti za predstavitve upoštevanih taksonov«. To nekako ni logično, zlasti ker taksoni (za primer je vzet pojem glive) niso »mnogim uporabnikom manj znani pojmi«. V definicijah tako prihaja do različnih nepojasnjenih izrazov, bodisi splošne bodisi posebne narave. Tako npr. zvemo, kaj je difuzijska prevodnost (oz. upornost) mejne plasti ali peridermalna difuzijska prevodnost (oz. upornost) – ne zvemo pa, recimo, kaj sploh je difuzijska prevodnost (oz. upornost); zvemo, kaj je zelenjadarstvo, ne pa, kaj je zelenjava. Če so se sestavljalci slovarja upravičeno izogibali pretirani enciklopedičnosti in daljšim leksikonskim pojasnilom, pa tudi etimološki razlagi posameznih pojmov, so včasih šli v vnemi po kratkosti predaleč in niso pojasnili niti osnovnih sestavin pojma, ki se pojavlja kot slovarska iztočnica. Tako pri geoloških dobah (wurmski glacial), različnih organih (Woroninovo telesce, Golgijev aparat) ali metričnih pojmih (Jacquardov koeficient, Shannon-Wienerjev indeks) ne zvemo, po kom ali po čem se pravzaprav imenujejo; to je škoda, saj celo botanik, kaj šele običajen laični uporabnik slovarja, težko kjer koli zve tak podatek.
Neki splošni problem terminoloških slovarjev, ki jih pripravlja Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU, izdaja pa založba ZRC, pa se prav pri Botaničnem terminološkem slovarju pokaže v izraziti luči. Gre za rabo različnih pisav in črkovnih nizov v geselskem članku, ki ni premišljena. Tako pisanje definicij v kurzivnem tisku zamegljuje pisanje taksonskih imen (poimenovanj skupin organizmov); ta se vselej pišejo kurzivno, torej v poševnem tisku (podobno kot poimenovanja debel in vrst v biologiji ali nekatera poimenovanja v medicini, matematiki in tehničnih vedah). Poleg tega je tudi v Botaničnem terminološkem slovarju vprašljiva izbira slikovnega gradiva, ki še zdaleč ne sledi pomembnosti posamičnih pojmov in tehtnosti njihovih definicij.
Farmacevtski terminološki slovar je prav tako izdelala večja skupina strokovnjakov pod vodstvom jezikoslovke, urednice Marjete Humar. Nastajal je dobrih pet let, vsebuje čez 5600 izrazov, torej »glavnino bazičnih pojmov farmacije«, potem takem osnovno izrazje stroke in njenih podpodročij (farmakologija, farmakognozija, farmacevtska kemija, klinična farmacija idr.). Opazna je drugačna likovna ureditev in oprema slovarja, pa tudi manjša vloga inštituta pri izdelavi slovarja, kar brez dvoma priča o močnem vplivu sponzorjev s področja farmacije oz. »farmacevtike kot gospodarske panoge«, kot so zapisali sami. (Slovar je kljub obilici sponzorjev podprla še Javna agencija RS za knjigo!) Slovar je brez slikovnega gradiva in drugih ponazoril. Dodana sta mu angleško-slovenski in latinsko-slovenski slovar ter vrsta dodatkov, ki kažejo močno rabo latinščine v stroki.
Prevlada farmacevtov pri sestavljanju slovarja je razvidna tako rekoč ob vsakem geslu. Poleg Fakultete za farmacijo so namreč pri izdelavi slovarja sodelovali tudi Javna agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke, Slovensko farmacevtsko društvo in Lekarniška zbornica Slovenije. Sestavljalci so se sicer ognili navajanju učinkovin in zaščitenih imen (blagovnih znamk) zdravil; so pa zato pogosto, nemalokrat do nesmiselnosti, razcepili stroko v verige večbesednih izrazov, celih stavkov, ki presegajo pojem tistega, čemur pravimo terminus technicus. To je posebno opazno na »trgovskih« in »pravnih« področjih farmacije, kot sta lekarniška farmacija in farmacevtska regulativa. Tako najdemo v slovarju iztočnice s samostojnimi geselskimi članki, kot so: članica lekarniške zbornice, izjava EU o skladnosti, z dokazi podprta medicina, periodično poročanje o zapletih z medicinskimi pripomočki s povzetki, preskrbljenost z magistri farmacije, samostojna in neodvisna vloga za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom, shema sodelovanja farmacevtskih inšpekcij, število postelj na enega magistra farmacije, neželeni učinek zdravila za uporabo v veterinarski medicini pri ljudeh. Take formulacije, povzdignjene v pojmovne slovarske iztočnice in ohlapno pojasnjene v izrazito abstraktnem jeziku administrativno-pravne »farmacije«, so za slovar precejšen balast. Kažejo tudi svoj izvor – neposredno prevajanje iz tujih, predvsem angleškojezičnih predlog. Poleg tega v slovarju mrgoli še izrazja s področij sorodnih in bližnjih ved, ne le biologije, botanike in biomedicine, temveč tudi medicine, upravnega prava, tehnike ipd. (npr. higrometer, javno zdravje, kartica zvestobe). Moti – enako kot v prejšnjih dveh slovarjih – nikakršna razlaga tistih izrazov, ki so poimenovani po odkriteljih ali izumiteljih; ti izrazi so tu in tam tudi napačno zapisani (npr. Korsakova metoda, Korsakova potenca).
S tremi novimi terminološkimi slovarji je slovenska strokovna leksikografija dokazala, da sledi tujim zgledom in dosežkom na tem področju. Pri tem pa mora napredovati in sistematično izdelovati svoja metodološka načela. Novi slovarji so tudi spričevalo o moči strok na Slovenskem: vsi vendarle še niso preprosto obupali in prevzeli tujo (angleško) terminologijo. V prihodnosti bi veljalo več razmišljati tudi o terminologiji družboslovnih in humanističnih strok, ki so v leksikografiki in terminografiji v precejšnjem zaostanku. Med njimi so vendarle predvsem nacionalno pomembne stroke, ki izkazujejo specifiko slovenskega znanstvenega prostora in časa.
Pogledi, št. 17, 12. september 2012