Klasična tragedija vrhunske pisateljice
Milena Mohorič: Zgodbe iz tridesetih. Uredila Lado Kralj, Peter Scherber. Študentska založba, Ljubljana 2010, 198 str., 24 €
15. 12. 2010
Milena Mohorič (1905–1972) je bila materialno povsem brezskrbna, srečno poročena mati in priznana, zelo talentirana ter tehnično vrhunska pisateljica in polemičarka – z nikomer drugim kot Vladimirjem Bartolom. A bila je tudi oseba, ki se je v soočenju z zgodovino po svojem iskrenem prepričanju pravilno opredelila. In to jo je pokopalo.
Pri devetindvajsetih je Milena Mohorič, diplomirana germanistka in slovenistka, poročena Premru, sama odpotovala na obisk v Sovjetsko zvezo. Še bolj nenavadno kot to, da je doma pustila moža Vladimirja, pesnika in pionirja radioterapije pri zdravljenju raka, je bilo to, da je v Ljubljani ostal tudi njun triletni sin Lev. Kratko malo noro pa se zdi dejstvo, da se je takrat že dobro uveljavljena pisateljica na to potovanje odpravila leta 1934, v času najbolj divjih stalinskih čistk. Noro in nenavadno vsekakor, a vrnila se je očitno brez resnejših težav in do izbruha druge svetovne vojne nadaljevala svoje življenje precej cenjene intelektualke, žene prodornega znanstvenika in dobro preskrbljene dedinje solidnega premoženja več rodov pravnikov.
Vojno sta z možem kljub internaciji v Dachauu (on) in na Rabu ter v Viscu pri Palmanovi (ona, članica Komunistične partije od 1942) srečno preživela, Milena se je po kapitulaciji Italije že med vojno tudi vključila v delo na osvobojenem ozemlju, po osvoboditvi pa predavala na Višji pedagoški šoli v Ljubljani, dr. Vladimir Premru pa je postal načelnik oddelka na ministrstvu za industrijo in rudarstvo. Napoved pekla, ki je čakal ne le njiju, tudi tedaj še ne polnoletnega sina Leva, je prišla že leta 1947 z dachauskimi procesi, v katerih je bil osumljenec tudi Vladimir Premru. Zaradi pomanjkanja dokazov se sicer ni znašel med obtoženci, celo izpustili so ga, a to je trajalo le nekaj mesecev, nato pa je vsa družina padla v kolesje informbirojevskih pregonov.
Oče in sin (v zadnjem letniku klasične gimnazije) sta bila zaprta na Golem otoku, žena in mama je ostala v ljubljanskih zaporih in kmalu psihiatričnih bolnišnicah. V bolnišnici za živčne in duševne bolezni v Polju je 18. avgusta 1972 tudi umrla, njena literatura pa je bila do letošnjega izida te zbirke tako rekoč pozabljena.
Pri tem ima usoda družine Mohorič - Premru komaj verjetno nadaljevanje tudi na moški strani. Ni povsem jasno, v kakšnih okoliščinah je umrl dr. Vladimir Premru, po novih raziskavah dr. Lada Kralja je najverjetneje umrl na Golem otoku, pokopan pa bil v Zagrebu. Sin Lev se je po več kot štirih letih na Golem otoku in v Bileči decembra 1953 vrnil v Ljubljano, maturiral in diplomiral (tako kot oče) iz kemije, nato pa imel bleščečo kariero v gospodarstvu: dolga leta je bil glavni direktor Leka, po upokojitvi pa predsednik nadzornega sveta. Umrl je leta 2005, pretresljivi nekrolog v Delu, objavljen ne kot redakcijski članek v spomin pomembni javni osebnosti, temveč kot oglasna objava na stroške Leka, d. d., ki sta ga podpisala njegov naslednik Metod Dragonja in Simon Oblak, pa je prvič pritegnil pozornost podpisanega na to izjemno, a zelo diskretno rodbino. Nisem mogel verjeti svojim očem: četrtošolec je skupaj z očetom deportiran na Goli otok, tam spremlja očetovo umiranje, se po nekaj letih vrne domov, kjer je mama v duševni bolnici, nato pa zbere moč in se ne le ponovno vzpostavi, temveč postane eden ključnih tvorcev verjetno najbolj mednarodno konkurenčne branže slovenskega gospodarstva. V bistvu Lekov Miloš Kovačič – za katerega pa širša javnost bolj ali manj ni vedela.
Podobno komaj verjetna je tudi usoda Milene Mohorič. Dandanašnji je v angleščini priljubljena besedna zveza »to have it all«, imeti vse: pri tem je mišljena izpolnjujoča uravnoteženost kariere in zasebnega življenja. Mohoričeva je bila ne le materialno povsem brezskrbna, srečno poročena mati in priznana, zelo talentirana ter tehnično vrhunska pisateljica in polemičarka – z nikomer drugim kot Vladimirjem Bartolom – temveč tudi oseba, ki je v soočenju z zgodovino nesporno izbrala stran, za katero je globoko verjela, da je prava, pravična (in v skladu z dialektično materialistično doktrino tudi zgodovinsko nujna), čeprav je bila v popolnem nasprotju z njenim izvorom in načinom življenja. Imela je vse in v usodnem zgodovinskem trenutku se je po iskrenem prepričanju pravilno opredelila – in to jo je pokopalo.
O svoji poti v Sovjetsko zvezo je deset let pozneje, 13. novembra 1944, v svojem življenjepisu za potrebe partijskega vodstva, zapisala (citirano po spremni besedi Lada Kralja): »Moja pot v Moskvo se je zdela morda marsikomu avantura. Zame je bila življenjsko vprašanje. Prišla sem tja kljub vsemu, materialnim težavam, mejam – prepovedim. Videla sem plodove zgodovinskega preloma na licu mesta.« S to izkušnjo je tudi jugoslovanski socializem razumela v kontekstu globalnega razrednega boja. Z drugimi besedami, Mohoričeva ni zavrgla vsega, meščanskih privilegijev, pisateljske kariere (v tridesetih ni več delala kot učiteljica, temveč se je ukvarjala le s pisanjem in prevajanjem), ne nazadnje družine (vojno je večinoma preživela stran od odraščajočega sina), da bi postala del lokalne partijske nomenklature, ki je utrjevala svojo oblast in si je pri tem želela neodvisnost od svetovnega policaja, kot temu rečemo danes. Mohoričeva pa je bila svetovni stvari proletariata in zgodovinske nujnosti predana v celoti. V pismu Mihi Marinku, predsedniku slovenske vlade, je 3. junija 1948, nekaj tednov pred usodno resolucijo informbiroja, izpeljala naslednji (samo)pogubni sklep: »Kako smo mogli zaiti v navzkrižje z VKPb? To pomeni toliko kot Stalin in Molotov. Ti ljudje držijo niti svetovne politike v svojih rokah, njih pogled v vsa vprašanja je globok – prodoren. Kako se moremo mi primerjati z njimi in z njimi polemizirati – oprosti, da te to vprašujem, ko sem videla tvoj podpis na izjavi izvršnega odbora? /.../ Svet živi in diha samo v velikih, širokih zamahih. Mi pomenimo samo toliko, kolikor pomenimo v demokratični fronti sveta. Teoretično je sicer možno, da se moti ona in da imamo mi prav. A verjetnost za to je majhna.«
In tako smo prišli do zares srhljivega preobrata: če bi logično izpeljano stališče in politična drža Mohoričeve in drugih informbirojevcev obveljala, bi Jugoslavija in Slovenija z njo verjetno padli pod še trši enopartijski sistem, kot je bil v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji in kasnejši Socialistični republiki Sloveniji od petdesetih do osamosvojitve. Kaj je bliže klasični definiciji tragičnega? Propad plemenitega junaka, ki pa s svojim padcem omogoči lažje življenje ljudstvu.
Urednik Zgodb iz tridesetih Lado Kralj je med pripovedjo o svojem ukvarjanju z njimi v intervjuju v Pogledih spomladi povedal, kako so bili informbirojevci dvakrat prekleti. Za svoje nekdanje somišljenike so bili izdajalci, za skupne ideološke in politične nasprotnike pa so bili fanatiki, ki jih je doletela zaslužena kazen, pa četudi od njihovih. Ta prezir na obeh polih po svoje pojasnjuje, zakaj je trajalo tako dolgo, preden se je znova odkrila literatura Milene Mohorič.
Pri tem to pisanje ni bilo prav nič skrito: Vladimir Bartol, ki je bil kanoniziran že v osemdesetih, čisto resno obravnavan pa že v sedemdesetih, in Milena Mohorič sta bila po Kraljevih besedah v tridesetih najopaznejša avtorja kroga okrog revije Modra ptica. Mohoričeve ni bilo težko najti, morala pa te je zanimati. Kralj je nanjo naletel med svojim ukvarjanjem s Slavkom Grumom, zanimivo pa je, da ni pritegnila pozornosti nikogar drugega, le vsak po enkrat in nič kaj podrobno sta se je v devetdesetih v člankih lotila Cvetko Zagorski in Janez Kajzer.
Zgodbe iz tridesetih prinašajo izbor kratke proze, objavljene v letih 1932–1939: tematsko so zelo različne, dve sta krokija mladostnih zaljubljenosti, ena je impresionistična skica dopoldneva podeželske učiteljice od trenutka, ko se zbudi v mrzli sobi, do konca pouka, dve sta bolj socialno poantirani, obe z izrazito žensko noto, ena je satirični obračun s kolegom in tekmecem Bartolom: gre za kozerijo Izpoved gospe Forcesinove, ki se neprikrito navezuje na Bartolovo zgodbo Izpoved doktorja Forcesina. V tej zgodbi, ki uničujoče polemizira z Bartolovo po Ottu Weiningerju povzeto tezo o moškem, v katerem prebiva »demon nadzemskega, nadizkustvenega, duhovnega«, in ženskem principu »zemskega, demona telesne ohranitve rodu«. Forcesin ženi očita, da ga s svojimi pritlehnimi ambicijami omejuje, žena pa znanki – eksplicitno sama avtorica, ki je med pogovorom na sprehodu s sinom po imenu Lev – zaupa, da je vse skupaj precej bolj prozaično: Forcesin je samo neustvarjalen, drugega nič, krivdo pa pripisuje njej.
Te zgodbe so vse napisane mojstrsko, v nekaj stavkih je zarisan osnovni okvir in podan izhodiščni problem. Takoj smo v središču dogajanja, osebe se zapletejo v napete odnose, ki jih včasih lahko razrešijo, pogosto pa se razpletejo tudi mimo njihove volje ali pa vsaj proti njihovim željam. Konci so pogosto odrezani, povsem logično speljani, a bliskovito poantirani, to pa prav tako govori o veliki pripovedni spretnosti.
Imenitna je Dekadentna zgodba o ljubimcih operne pevke Marije, pri kateri se na koncu izkaže, da v vseh išče svojega očeta, pa V kavarni, kjer si mlada vdova Flora na filigransko diskreten način išče ne le novega moža zase in očima svojo za petletno hčerko (s katero po današnjih merilih starševstva ravna nenavadno grobo), temveč tudi erotičnega užitka. Morda celo najboljša pa je zadnja zgodba v zbirki, tudi zadnja objavljena Vojna: v njej naslika nemogočo zvezo med ženo uradnika in prav tako poročenim zdravnikom. Začetek je hollywoodski: zdravnik pred drvečim avtom reši otroka, nato se izkaže, da gre za moževega znanca, in že tedaj v hipu začutita privlačnost. A nekako se obvladujeta, skoraj pozabita drug na drugega, nato pa ona ne zdrži več, in ko pred vojno – anticipirano, zgodba je namreč nastala precej pred napadom na Poljsko, a očitno v ozračju neizogibnega spopada – od moža izve, da je objavljena mobilizacija, mu telefonira v bolnico. V kratkem, raztrganem pogovoru se zgodi vse. Ona ga vpraša: »Se sploh ne bova več videla?« On, čigar vlak odhaja čez pol ure, odgovori: »To ni odvisno od mene.« Avtorica pa konča: »Oba sta hladno odložila slušalki. Korošak je odšel na vlak. Meta pa je sedla na stol in vso noč šklepetala z zobmi. Pred njo je zijalo brezno svetovne vojne.«
Gre za izvrstno literaturo in za fascinantno, globoko tragično osebnost, ki si zasluži še veliko pozornosti. Zanimivo bi bilo več izvedeti o njenem odnosu z Bartolom, morda najti kakšne dokumente, ki jo povezujejo z leto starejšima Kosovelom in Kocbekom, pa temeljiteje spoznati duhovni ustroj časa, v katerem je meščanska dama, ki je imela vse, izbrala nič. Kaj je bilo zadaj? Vera v pravičnost, v zgodovinsko nujnost? Potreba po bivanju v jedru zgodovine? Morda kratko malo napaka? Ali brezumna krutost usode?
Pogledi, 15. december 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
