Ko je »stvar v tajmingu«
Andrej E. Skubic: Igre brez meja. Založba Modrijan (zbirka Svila), Ljubljana 2015, 128 str., 12,90 €
12. 02. 2016
De Gaulle je imel gotovo plemenite namene, ko je po drugi vojni lansiral tako imenovane igre brez meja, francosko-nemški projekt, ki bi združil mladež obeh držav v en sam zdrav, športno tekmovalni duh. Ideja je bila bolj daljnosežna, kot si je bilo sprva mogoče predstavljati, in kmalu je tudi pri nas postala senzacija nedeljskih malih ekranov.
V duhu tedanjega (predvsem ekonomskega) optimizma, ki se je v Sloveniji gotovo povezoval tudi z obljubo evropskega članstva, so bili izzivi, s katerimi so se spopadale skupine iz različnih držav, pisani in velikopotezni. Igre brez meja so bile le del različnih znakov, ki so vzbujali občutek, da smo že »tu«, da nas mati Evropa sprejema »za svoje«, pa čeprav v vlogi večno poraženih – nekako tako kot pri Evroviziji, na kateri Slovenija nikoli ni in verjetno nikoli ne bo zmagala, se tudi pri igrah brez meja slovenska skupina nikoli ni uvrstila na vrh. Naslov nostalgičnega prizvoka dobi pri Skubicu nov, groteskno-sarkastičen pomen. »Igre«, na katerih ni nič več igrivega, se odvijajo tukaj in zdaj: ovire so v nasprotju z napihljivo plastiko za »udeležence« veliko bolj smrtonosne, besedna zveza »brez meja« pa je razumljena skrajno negativno. Boj za preživetje priseljencev, kot ga opisuje Skubic, bolj spominja na kake Igre lakote, le da avtorja ne zanima toliko potek boja, temveč njegove posledice. Protagonist Kastelic, Jeseničan z občutkom za dobre posle, se na jugu Italije, najverjetneje kar na Lampedusi, preživlja kot pobiralec trupel vseh tistih nesrečnikov, za katere so se evropske sanje končale, še preden bi utegnili prestopiti njene meje. Morbidno, a »stoprocentno legalno« dejavnost baje financira kar unija, ki spodbuja privatizacijo posla in s tem veča učinkovitost – tako vsaj pravi Kastelic, prvoosebni pripovedovalec, ki se skladno s skubičevsko tradicijo kmalu izkaže za ne najbolj zanesljivega ubesedovalca resničnosti. Skozi subjektivizirani diskurz protagonista ni posredovano le dogajanje, temveč tudi liki, ki zato izpadejo precej shematično. Kot običajno so pri takšnem postopku najbolj zgovorni zamolki. Iz načina, kako Kastelic obravnava svoja protežiranca, Afričanko Fowsiyo in njenega otroka, s katerima si deli stanovanje, je mogoče razbrati zadržanost, pokroviteljstvo, tudi rasizem, ki se potuhnjeno vsiljuje v razmišljanja o tem, da »v Evropo prihaja vse živo, od droge, črnega blaga do faking virusov«, medtem ko ga v resnici bolj skrbi zaslužkarska konkurenca fleksibilnejših »freeriderjev«. Za piko na i poskrbi podatek, da Kastelic emigrante, žive ali mrtve, imenuje kar »tovor«. Kasteličeva kritika dogajanja je ves čas prisotna v razliki med njegovim dojemanjem realnosti in realnostjo samo, ki se mu vselej izmuzne. Zato pa je toliko bolj očitna za bralca.
»Dobra ideja z neposrečeno izpeljavo.«
Čeprav so Igre brez meja v marsikaterem pogledu tipično skubičevski tekst, na nekaterih mestih spominjajo na zgodbe Desetega decembra Georgea Saundersa, ki so pri Modrijanu izšle prav v Skubičevem prevodu. V Pozivu na primer prvoosebni junak povsem neprizadeto in z veliko delovno vnemo govori o »čiščenju« in »pospravljanju« ljudi. Zdi se, da so bile Igre brez meja sprva zastavljene kot kratka zgodba, ki je z izidom obtičala nekje na hibridni sredini: tekst je prekratek, prezgoščen za roman in predolg za kratko zgodbo. V trenutni obliki imajo Igre brez meja vse potrebne nastavke dobrega teksta, a ostajajo na ravni osnutka. Pri tem ima ključno vlogo zaključek, ki to pravzaprav ni; z rokohitrsko izpeljavo avtor junaka pokoplje, ne da bi razrešil vsaj kakšno njegovo dilemo. Zgodi se brez kakršnega koli povoda, nemotivirano, hiperbolizirano, senzacionalistično – hollywoodsko. Glede na to, da se Igre brez meja začnejo z odlomkom iz Pijanega čolna, ki je ena sama simbolika, bi lahko tudi zaključek razumeli kot simbolno in upravičeno maščevanje »črne Afrike« nad »belo Evropo«. Rečeno drugače: rasistična Evropa pokopava žrtve svojega imperializma, a zato nismo potrebovali Skubica, da bi nam to znova povedal.
Čar Iger brez meja je v »tajmingu« – ob katerega se obregne tudi sam pripovedovalec –, ki daje tekstu zanimivo metalirerarno dimenzijo. Napaja se iz dejstva, da se zgodba odvija tukaj in zdaj, čisto blizu nas, da je tako rekoč predvsem kritično slikanje nekega družbenega fenomena (o katerem se je Skubic, kot je razbrati iz teksta, temeljito pozanimal), v katerega pa se vsaj pripovedovalec noče in ne more spuščati brez ciničnega razmišljanja o tem, kaj vse je subvencionirano iz evropskih sredstev, medtem ko ostajajo žrtve še naprej neme. Nasploh gre še za en primer dobre ideje z neposrečeno izpeljavo. Morda pa gre preprosto za inherentno pravilo igre kot take: bolj se bliža koncu, bolj so liki upehani in bolj zgodbi zmanjkuje sape. Dokler vse skupaj ne klecne.
Pogledi, let. 7, št. 3, 10. februar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
